Zaradi naprav, ki ponujajo digitalno razvedrilo, čedalje težje najdemo motivacijo za branje knjig. Strokovnjaki opozarjajo, da imajo digitalne naprave vrsto negativnih učinkov, mdr. polenijo naše možgane, da ne moremo razviti vsega svojega spoznavnega in ustvarjalnega potenciala, lahko pa celo povzročijo hudo zasvojenost. Rešitev? Izkušnje kažejo, da je najučinkovitejša motivacija za branje obet pogovora o knjigi. Če se veselimo pogovora o knjigi, precej raje vzamemo knjigo v roke. O knjigah se sproščeno pogovarjamo v bralnih klubih. Na koncu članka navajam še štiri druge oblike prijetnega pogovora o knjigah, ki so primerne tudi za otroke in mladino.
(Več o negativnih učinkih digitalizacije lahko izveste v članku Pasti digitalizacije, kako se lahko osvobodimo digitalnega suženjstva, pa v članku Mirka Nidorferja Beg iz prav-ljic v virtualni svet Face-booka in v članku Digitalna higiena.)
Zakaj bi se bilo dobro vrniti h knjigam? Najnovejša spoznanja nevroznanosti potrjujejo, da branje književnosti blagodejno vpliva ne le na naš osebnostni razvoj, temveč predvsem na razvoj naših kognitivnih zmožnosti (bralna in jezikovna zmožnost, funkcionalna pismenost, analitično in kritično mišljenje, domišljija, imaginacija, ustvarjalnost, inovativnost itn.). Bralci se v življenju bolje znajdejo in dosegajo uspehe na vseh področjih delovanja.
Kako lahko prelisičimo možgane, da se bodo branja spet veselili? Naši poskusi in izkušnje z bralnimi skupinami kažejo, da je najboljša motivacija za branje knjig obet sproščenega pogovora o knjigi. Knjigo raje vzamemo v roke in za branje smo bolj motivirani, če vemo, da se bomo o njej pogovarjali z drugimi. To izhaja iz človekove prirojene potrebe po interakciji z drugimi.
Če opazujemo otroke in mladostnike, vidimo, da se zelo radi pogovarjajo z vrstniki, pa tudi z odraslimi, ki jih obravnavajo kot enakovredne sogovorce (tj. jih poslušajo in upoštevajo, kot da bi bili odrasli). Kot smo videli med pandemijo, ko smo morali skrajno omejiti družabne stike, imamo veliko potrebo po druženju in pogovoru tudi odrasli. Še posebej dobro se počutimo v družbi ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo o skupnih temah. Knjiga je zato idealno izhodišče za pogovor.
V bralnih klubih gojimo kulturo spoštljivega in argumentiranega pogovora med enakovrednimi člani skupine, zato se v njih dobro počutijo tako stari kot mladi.
Zakaj je dobro brati knjige?
Branje književnosti je ključno za razvoj bralne in jezikovne zmožnosti ter posledično funkcionalne pismenosti. Kdor od malih nog bere literaturo, zna uporabljati različne bralne strategije, razbrati relevantne podatke in prepoznati namene tvorca besedila (npr. manipulacijo), hkrati pa bogati besedni zaklad in krepi sporazumevalne veščine. Vse te zmožnosti in veščine nam pomagajo, da se lažje znajdemo v svetu in dosegamo uspehe na vseh področjih delovanja, tako v šoli in na poslovnem področju kot tudi v zasebnem življenju.
Ob branju kvalitetne literature razvijamo domišljijo, imaginacijo (zmožnost zamišljanja obstoječih ali novih stvari in svetov) ter ustvarjalnost, brez katerih ne bi bilo izumov in inovacij. Ustvarjalen človek zna rešiti vsakršen, še tako zapleten problem. Izumitelji in inovatorji si zahvaljujoč imaginaciji, ki jo razvijamo ob branju književnosti, znajo zamišljati in ustvarjati nove stvari. Bralec zna zamišljati svetove, ki jih (še) ni, zato zna oblikovati jasno vizijo za prihodnost.
Poleg tega z branjem kvalitetnega čtiva razvijamo zmožnost empatije pa tudi analitičnega in kritičnega mišljenja, ki so nepogrešljivi za delovanje družbe, saj spodbujajo medsebojno razumevanje in konstruktivno reševanje problemov.
Branje književnosti nam je lahko v veliko uteho, ker nam omogoča umik iz hitrega, kaotičnega sveta in umiritev misli. Ko se zatopimo v knjigo, se v naših možganih dogaja nekaj podobnega kot med meditacijo. Zaradi osredotočenosti se zunanji dražljaji utišajo in naš um se umiri. V »bralni trans« (podobno kot pri teku) pademo po približno 20 minutah branja, zato si je za druženje s knjigo dobro rezervirati dovolj časa, npr. vsaj eno uro.
Med branjem knjige pa se dobro počutimo tudi zato, ker stopamo v dialog z besedilom in njegovimi protagonisti, predvsem pa z njegovim avtorjem. To zadovoljuje našo prirojeno potrebo po komunikaciji z drugimi. Kadar beremo in pišemo, se v svoji glavi vedno nekako pogovarjamo z ustvarjalcem oz. s svojimi bralci. Zato nas niti ne moti, da je branje ali pisanje samotno početje. S knjigo v roki v resnici nikoli nismo sami.
(Svoja spoznanja v zvezi s tem sem obširneje opisala v članku Kultura življenja s knjigami.)
Zakaj se radi pogovarjamo?
Odgovor na to vprašanje ponujajo humanistične vede, kot so antropologija, sociologija, psihologija in jezikoslovje.
Antropologi so že pred davnimi leti ugotovili, da je človek družbeno bitje. Ljudje od nekdaj živimo v skupnostih. Najmanjša celica družbe – primarna skupnost, ki jo poznajo prav vse kulture – je družina. Pa tudi zunaj družine se ves čas povezujemo: nekoč so se ljudje povezovali v klane, plemena, vaške skupnosti ipd., v sodobnem svetu sklepamo prijateljstva, poslovna partnerstva, sodelujemo v različnih organizacijskih oblikah itn. Skratka, človek sam ne more preživeti – potrebuje druge. Za človeka so družbene vezi celo tako zelo pomembne, da je razvil posebno sredstvo sporazumevanja – simbolni sistem, ki mu pravimo jezik.
Prav zato človeka najbolj veseli dialog z drugimi. V dialogu ne zadovoljujemo le svoje prirojene potrebe po izražanju (radi delimo svoja spoznanja z drugimi), temveč tudi svojo prirojeno radovednost v zvezi z drugimi (zanima nas, kaj počnejo in razmišljajo drugi, in radi poslušamo, kaj imajo povedati drugi). Če opazujemo dojenčka, vidimo, da v določenem obdobju začne iskati obraze in na različne načine vzpostavljati stik z ljudmi okoli sebe. Ko začne čebljati, se uči jezika, da bo lahko vzpostavil dialog. Dojenčkov razvoj je dokaz, da človek skozi dialog vzpostavlja in krepi družbene vezi.
V otroštvu in mladosti poteka intenziven proces socializacije, v katerem se učimo sobivati v skupnosti. Socializiramo se lahko samo v interakciji z drugimi. Da se otroci in mladostniki lahko normalno razvijajo, potrebujejo zelo veliko druženja in pogovarjanja s svojimi starši in vrstniki ter nasploh pozornost drugih ljudi. Normalna samozavest se lahko razvije samo tako, da skozi dialog dobivamo potrditev od drugih. Prav zato naši nadebudneži naravnost hlepijo po pogovoru – želijo si, da bi se lahko izrazili in da bi jih drugi slišali. Skozi dialog se učijo tudi poslušati druge, pri čemer spoznavajo, da drugi svet včasih vidijo nekoliko drugače, kot ga dojemajo sami.
(Gl. tudi članek O motivaciji za branje v današnjih časih. O tem, kako lahko spodbudimo bralno radovednost, pa se lahko poučite v članku O izbiri čtiva za bralni klub in motivaciji za poglobljeno branje.)
Zakaj se radi pogovarjamo o knjigah?
Bralčev dialog s knjigo je sicer nenadkriljiv, pa vendar vselej nastopi trenutek, ko pridemo do zadnje strani in je bralne dogodivščine konec. Če se nas knjiga globoko dotakne, si želimo svoja spoznanja deliti z drugimi. Potreba, da bi o tem, kar smo doživeli – pa četudi samo s knjigo – povedali drugim, je najbolj naravna stvar na svetu.
Naravno pa je tudi zanimanje za mnenje drugih. Razlaganje drugim resda prija našemu egu, vendar je takšna komunikacija bolj enosmerna, kar je precej dolgočasno. Povsem drugače se je pogovarjati z nekom, ki je prebral isto knjigo kot mi. Tu se začne pravi dialog: končno lahko izvemo, kako so knjigo brali, doživljali in razumeli drugi. Užitek je še toliko večji, če se je knjiga obeh sogovorcev globoko dotaknila. Pogovor postane strasten, izmenjava mnenj in argumentov navdihujoča in sogovorca se počutita, kot da bi dobila krila.
Bralca, ki najdeta skupno točko (vsebino), sta zmožna odpreti kanal za medčloveško komunikacijo in resonanco, pri katerih v nas odzvanjajo drugi.
(O medčloveški resonanci piše Ksenija Medved v članku Ko se nikogar več nič ne dotakne …)
Triki za premagovanje odpora do branja knjig
Otroci in mladostniki imajo še posebej močno potrebo za medsebojno resoniranje z vrstniki, zato jih bomo zlahka zbobnali skupaj za pogovor. Težje jih je pripraviti do tega, da bi knjigo prebrali, saj imajo dandanes zaradi poplave lahkotnih, površnih digitalnih vsebin precejšnje težave s koncentracijo.
Ksenija Medved je v Knjižnici Ivančna Gorica izvedla poskus z dijaki, ki so bili pri njej na praksi. Izbrala jim je knjigo, zanimivo za njihova leta, in jim naročila, naj jo preberejo, da se bodo nato skupaj pogovorili o njej. Sprva so se dijaki izmikali na vse mogoče načine, zato jim je izbrala krajše besedilo. Ko so kratko zgodbo nazadnje vendarle (skoraj vsi) prebrali, je Medvedova pogovor pričela z vprašanjem, ali so imeli z branjem kake težave. Dijaki so ji sami priznali, da imajo pri branju literature hude težave z zbranostjo, in sicer zato, ker so vajeni brati predvsem krajša besedila, hkrati pa jim pozornost razpršujejo digitalne naprave (npr. piski esemesov in e-pošte). Svetovala jim je, naj vsak dan poskušajo brati vsaj 10 minut, nato pa vsak naslednji dan podaljšati čas branja za 5 minut, in naj si tačas, ko berejo, izklopijo vse moteče naprave. Zatem so se seveda pogovarjali o knjigi. Na koncu jih je povprašala, ali jim je bil mini bralni klub všeč, in pritrdili so ji vsi – tudi tisti, ki teksta niso prebrali.
Domenili so se za naslednje srečanje in tokrat so besedilo prebrali vsi. O tekstu/knjigi se je pač lažje pogovarjati, če jo prebereš … Zelo pomembno je tudi sproščeno vzdušje, ki ga je lažje doseči v prostorih zunaj šole, npr. v splošni knjižnici ali kavarni.
(Svoj eksperiment je Ksenija Medved opisala v članku Kako izvajati razredni bralni klub z dijaki.)
Na podlagi te anekdote in lastnih izkušenj z bralnimi klubi za odrasle podajam še nekaj nasvetov:
- Na začetku poudarimo, da ni napačnih oz. neumnih odgovorov. Vsako mnenje je dobrodošlo in dragoceno. Na začetku je dobro tudi zastaviti »pravila igre« (pozorno poslušamo druge, ne skačemo v besedo, govorimo spoštljivo ipd.).
- Pogovor o knjigi je vedno dobro začeti z odprtim vprašanjem, kot je npr. »Kako se vam je knjiga brala?«, ki ga priporočamo na našem Webinarju za moderatorje bralnih klubov. To bralce spodbudi, da povedo tudi to, ali so imeli z branjem tudi kake tehnične težave, hkrati pa ponuja neomejene možnosti odgovorov o vsebini knjige.
- Sproščen pogovor se lažje sproži, kadar smo v prijetnem okolju, zato prostor primerno uredimo (stoli v krogu ali polkrogu), lahko pa si tudi privoščimo izlet v knjižnico ali kavarno ipd.
- Moderator mora odložiti učiteljske navade in pogovor čim manj voditi. Na bralnem klubu ne učimo, zato se moderator drži čim bolj v ozadju in pogovor samo malce usmerja. Moderator ni šef ali avtoriteta, temveč povezovalec pogovora. Prednost dajemo udeležencem, čeprav ni nič narobe, če se vključimo tudi sami, saj na ta način krepimo sproščenost in pokažemo, da smo del skupine. Posežemo samo takrat, kadar se pogovor čisto preveč oddalji od knjige (kar se zgodi zelo redko).
- Tistih, ki knjige niso prebrali, nikoli ne grajamo, ampak jih spodbujamo, naj do naslednjič dogovorjeno čtivo poskusijo prebrati.
Zakaj je vredno ustanoviti bralni klub
Bralni klub oz. bralno skupino lahko ustanovimo za katerokoli starostno skupino: za otroke, za mladostnike, za delovno aktivne in za upokojence. Bistvo bralnega kluba je sproščen pogovor o prebranem, pri katerem ni napačnih ali pravilnih odgovorov, saj knjige beremo in se o njih pogovarjamo skozi lastno izkušnjo. Vsak od nas ima drugačno življenjsko izkušnjo, zato so mnenja vseh članov bralne skupine enako dragocena in enakovredna. Ob pogovoru o knjigi se učimo spoštljive in argumentirane izmenjave mnenj, predvsem pa poslušanja drugih in sprejemanja nazorov, ki se razlikujejo od naših.
V bralnem klubu se o isti knjigi pogovarjamo skupinsko. Bistvo pogovora v bralni skupini je, da knjige ne obravnavamo na »šolski« način, v skladu z učnimi cilji, temveč knjigo beremo in se o njej pogovarjamo povsem sproščeno. Skratka, knjigo beremo skozi lastno izkušnjo in o njej tudi govorimo skozi lastno izkušnjo. Ker se nam ni treba držati učnega načrta, vsak član skupine lahko brez skrbi pove, kako se mu je knjiga brala, kaj je ob njej doživljal in kako si jo razlaga.
Ko poslušamo druge, opazimo, da knjigo vsak bere malce drugače: vsak si zapomni druge podrobnosti in ima druge interpretacije. Največji čar skupinskega pogovora o knjigi je, da smo po njem bogatejši za izkušnje in spoznanja drugih.
Tudi če sogovorci ne delijo enakega navdušenja nad knjigo, skupinski pogovor dobrodejno vpliva na naš osebnostni razvoj. Ob pomoči moderatorja bralnega kluba, ki se sicer drži v ozadju in posreduje samo takrat, kadar se pogovorna nit preveč oddalji od knjige ali kadar je treba člane skupine spodbuditi, da svoje trditve utemeljijo, razvijamo svojo zmožnost analize in argumentiranja. S tem discipliniramo svoj um in razvijamo retorične veščine.
Skozi pogovore o knjigah razvijamo tudi čustveno inteligenco, ki nam v življenju pomaga graditi dobre medčloveške odnose in uspešno voditi skupinsko delo pri projektih v šoli, podjetju, javni ustanovi in drugih organizacijah. Ker pogovor v bralnem klubu temelji na enakovredni, mnogoglasni izmenjavi bralskih izkušenj vseh članov bralne skupine, to blagodejno vpliva tudi na njihov osebnostni razvoj.
Pogovor o knjigi ima tudi zdravilne učinke. Knjige vedno beremo skozi sebe in svojo lastno izkušnjo, zato se pri pogovoru o knjigi vselej pogovarjamo tudi o nas samih. Ker pa govorimo o knjigi, njenih junakih in njihovih prigodah, ni nevarnosti, da bi se kdo počutil preveč razgaljenega ali jemal povedano preveč osebno – ni razloga za užaljenost ali osebne napade. Pogovor se vrti okoli knjige in vsak pove samo tisto, kar hoče.
(O zdravilnih učinkih branja knjig in pogovora o knjigah se lahko poučite v članku Branje kot terapija pa tudi v članku Mirka Nidorferja Izkušnje z zakonsko bralno skupino.)
Z bralnimi debatnimi krožki ustvarjamo varne prostore, kjer vladajo spoštovanje, zaupanje in strpna, konstruktivna komunikacija, ki se jih naučimo skozi vživljanje v knjige in jih krepimo ob pogovorih o knjigah.
Bralni klubi imajo dolgoročne pozitivne učinke na družbo, saj krepijo vezi v skupnostih, kar je v današnjih časih poveličevanja egoizma in tekmovalnosti še toliko bolj pomembno. Z bralnimi klubi gradimo skupnost srčnih državljanov – sposobnih, ustvarjalnih, miroljubnih, strpnih, sočutnih, solidarnih, pokončnih in poštenih ljudi, ki znajo rešiti vsak problem in z jasno vizijo gradijo boljšo prihodnost.
Druge oblike motivacije za branje s pogovorom o knjigi
1. Skupno večerno branje
Eden najučinkovitejših načinov krepitve vezi med otrokom in starši sta skupno branje knjige pred spanjem in pogovor o prebranih knjigah. Na razvoj otrokovih kognitivnih, zlasti jezikovnih zmožnosti pa blagodejno vpliva tudi pripovedovanje zgodb.
Podrobneje sem o tem pisala v članku Knjiga krepi vez med otrokom in starši.
2. Medgeneracijska bralna srečanja
Maja Femc poroča, da so na novomeški Osnovni šoli Bršljin v okviru projekta Medgeneracijsko branje zasnovali projekt medgeneracijska bralna srečanja za učence zadnje triade, pri katerih sodelujejo tudi učitelji in drugi odrasli iz lokalne skupnosti. Ker se je prijavilo kar 60 udeležencev, so se razdelili v več manjših skupin. Odrasli so zadolženi za to, da po potrebi moderirajo pogovor. Koordinatorica pripravi tudi listke z različnimi vprašanji.
Kako so ta srečanja zasnovana in kako potekajo, lahko izveste v članku Maje Femc Medgeneracijska bralna srečanja v OŠ Bršljin.
3. Bralna urica z občasnim skupinskim pogovorom
Udeleženka Webinarja za moderatorje bralnih klubov je omenila, da so v Švici v osnovnih šolah na začetku pouka uvedli t. i. bralno urico, pri kateri učenci tiho berejo knjigo po lastni izbiri, ne da bi se od njih pričakovali kakršnikoli rezultati (berejo v lastnem tempu).
Ta zamisel se mi zdi odlična, ker na nevsiljiv način spodbuja k branju. Bralno urico bi lahko nadgradili tako, da bi občasno, ko imajo vsi učenci že prebrano isto knjigo, pripravili pogovor o tej knjigi, kjer lahko vsak učenec izrazi svoje mnenje. Pogovor lahko izvedemo s celim razredom (zlasti na prvem srečanju, da učenci vidijo, kako poteka sproščen pogovor) ali kot medgeneracijsko branje v manjših skupinah (odrasli pomagajo z moderiranjem).
4. Bralna značka s skupinskim pogovorom
Tudi Bralna značka je odličen program spodbujanja bralne kulture, ki ima dolgo tradicijo in temelji na tem, da učenec poroča o prebranem učiteljici. Bralno značko bi lahko nadgradili tako, da bi se učenci o izbranem obveznem čtivu, potem ko ga preberejo vsi, pogovarjali skupinsko,npr. z moderatorsko pomočjo mentorice bralne značke, knjižničarke ali razredničarke v knjižnici.
Foto: Nives Medved
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »