Ameriški novinar Chris Hedges sodni proces proti avstralskemu novinarju Julianu Assangeu spremlja že od samega začetka. V nedavnem članku z naslovom Julian Assange vlaga zadnjo pritožbo poroča o njegovih pravnih možnostih, obenem pa tudi povzame ključne razloge za politično persekucijo ustanovitelja WikiLeaksa. Poučite se in tudi vi zahtevajte, naj izpustijo Juliana Assangea!
Izvirnik: Chris Hedges: Julian Assange’s Final Appeal. The Chris Hedges Report, 18. 2. 2024. https://chrishedges.substack.com/p/assanges-final-appeal
LONDON – Če Julianu Assangeu ta teden ne bo dovoljeno, da se pritoži na izročitev Združenim državam Amerike pred senatom dveh sodnikov na vrhovnem sodišču v Londonu, v britanskem sodnem sistemu ne bo več imel nobenega pravnega sredstva za ugovor. Njegovi odvetniki lahko zaprosijo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) za prekinitev izvršbe v skladu z 39. členom poslovnika ESČP, ki se izda v »izjemnih okoliščinah« in »samo v primeru, ko obstaja neposredna nevarnost nepopravljive škode«. Vendar še zdaleč ni gotovo, da se bo britansko sodišče s tem strinjalo. Lahko namreč odredi takojšnjo ekstradicijo Juliana Assangea še pred odredbo na podlagi 39. člena poslovnika ESČP ali pa se odloči, da ne bo upoštevalo zahteve ESČP, naj Julianu dovoli predstaviti svoj primer še na tem sodišču.
Skoraj 15 let trajajoča persekucija Juliana Assangea, ki je pustila hude posledice na njegovem fizičnem in psihičnem zdravju, poteka v imenu izročitve ZDA, kjer ga čaka sodni proces zaradi domnevne kršitve 17 točk Zakona o vohunstvu (Espionage Act) iz leta 1917, zaradi česar mu grozi 170 let zaporne kazni.
Julianov »zločin« je, da je leta 2010 objavil zaupne dokumente, interna sporočila, poročila in videoposnetke ameriške vlade in ameriške vojske, ki mu jih je posredoval žvižgač ameriške vojske Chelsea Manning. Ta obsežna zakladnica gradiva je razkrila pokole civilistov, mučenje, atentate, seznam pripornikov v Guantanamu in razmere, ki so jim bili podvrženi, pa tudi pravila delovanja ameriške vojske v Iraku. Tisti, ki so te zločine zagrešili – vključno s pilotoma ameriškega helikopterja, ki sta ustrelila dva Reuterjeva novinarja in 10 drugih civilistov ter hudo ranila dva otroka, kar je zabeleženo v videoposnetku o kolateralnem umoru – niso bili nikoli kaznovani.
Julian je razkril, kar bi rad ameriški imperij izbrisal iz zgodovine.
Persekucija Juliana Assangea je zlovešče sporočilo vsem nam. Kljubujte ameriškemu imperiju, razkrivajte njegove zločine in ne glede na to, kdo ste, iz katere države prihajate in kje živite, vas bodo ujeli in pripeljali v ZDA, da preostanek svojega življenja preživite v enem najstrožjih zaporniških sistemov na svetu. Če bo sodišče Juliana spoznalo za krivega, bo to pomenilo smrt raziskovalnega novinarstva o prikritem delovanju državne oblasti. Posedovanje, kaj šele objavljanje tajnega gradiva – kar sem počel tudi sam, ko sem poročal za New York Times – se bo preganjalo kot kriminalna dejavnost. In prav to je pravi namen kazenskopravnega pregona, kar dobro razumejo pri New York Timesu, Spieglu, Le Mondeu, El Paísu in Guardianu, ki so objavili skupno pismo s pozivom ZDA, naj ovržejo vse obtožbe proti Julianu Assangeu.
Avstralski premier Anthony Albanese in drugi avstralski zvezni zakonodajalci so v torek izglasovali, naj ZDA in Velika Britanija izpustita Juliana iz zapora, z obrazložitvijo, da so sankcije posledica tega, »da je opravljal novinarsko delo« in razkril »dokaze za napačno ravnanje ZDA«.
Sodni proces proti Julianu, o katerem sem pisal od samega začetka in s katerega bom ta teden spet poročal iz Londona, bizarno spominja na Alico v čudežni deželi, kjer sodniki in odvetniki vzvišeno govorijo o pravu in pravičnosti, medtem ko se posmehujejo najosnovnejšim zahtevam državljanskih svoboščin in sodne prakse.
Kako je mogoče, da se sodna obravnava nadaljuje, ko pa je špansko varnostno podjetje UC Global na ekvadorskem veleposlaništvu, kjer je Julian sedem let iskal zatočišče, CII priskrbelo posnetke videonadzora srečanj med Julianom in njegovimi odvetniki, s čimer je grobo poseglo v načelo zaupnosti med odvetnikom in njegovo stranko? Že samo zaradi tega bi moral biti primer ovržen.
Kako je mogoče, da je ekvadorska vlada pod vodstvom Lenina Morena kršila mednarodno pravo, s tem ko je Julianu odvzela status azilanta in dovolila londonski metropolitanski policiji vstop na ekvadorsko veleposlaništvo – suvereno ozemlje Ekvadorja – da je lahko ta Juliana odpeljala v policijski kombi, ki jih je čakal pred vhodom?
Zakaj so sodišča sprejela obtožnico državnega tožilstva, češ da Julian ni legitimen novinar?
Zakaj sta ZDA in Velika Britanija ignorirali 4. člen svoje Pogodbe o ekstradiciji, ki prepoveduje izročitev zaradi političnih razlogov?
Kako je mogoče, da se sodni proces proti Julianu še vedno nadaljuje, potem ko je ključna priča ZDA Sigurdur Thordarson – obsojeni goljuf in pedofil – priznal, da si je obtožbe, ki jih je izrekel proti Julianu, izmislil?
Kako je mogoče, da so Juliana kot avstralskega državljana obtožili na podlagi ameriškega Zakona o vohunjenju, če se sploh ni ukvarjal z vohunjenjem in v času, ko je prejel dokumente od žvižgača, sploh ni bival v ZDA?
Zakaj britanska sodišča dovoljujejo izročitev Juliana ZDA, ko pa je CIA – poleg tega, da je nad Julianom v času njegovega bivanja na ekvadorskem veleposlaništvu izvajala 24-urni video- in digitalni nadzor – razmišljala o njegovi ugrabitvi in umoru, pri čemer so njeni načrti vključevali morebitno streljanje na ulicah Londona v sodelovanju z metropolitansko policijo?
Kako je mogoče Juliana obsojati kot založnika, ko pa zaupnih dokumentov, ki jih je objavil, sploh ni pridobil in razkril on, kot je to storil Daniel Ellsberg [s Pentagonovimi dokumenti]?
Zakaj ameriška vlada zaradi objave istega od žvižgača pridobljenega gradiva v sodelovanju z WikiLeaksom vohunjenja ne obtožuje založnika New York Timesa ali Guardiana?
Zakaj je Julian že skoraj pet let brez sojenja izoliran v strogo varovanem zaporu, ko pa je njegova edina tehnična kršitev zakona to, da je prekršil pogoje varščine, ko je zaprosil za azil na ekvadorskem veleposlaništvu? Običajno bi to pomenilo globo.
Zakaj so mu zavrnili varščino, potem ko so ga poslali v zapor HMP Belmarsh?
Če bo Julian izročen ZDA, bo njegov sodni linč postal še hujši. Njegovo obrambo bodo onemogočali ameriški protiteroristični zakoni, mdr. Zakon o vohunjenju (Espionage Act) in Posebni administrativni ukrepi (Special Administrative Measures, SAMs). Še naprej mu bodo preprečevali, da bi govoril z javnostjo – razen v redkih primerih – in mu odrekali izpust ob plačilu varščine. Sodili mu bodo na ameriškem okrožnem sodišču za vzhodno okrožje Virginije, kjer je v večini vohunskih primerov zmagala ameriška vlada. Temu nizu sodb nedvomno botruje dejstvo, da je porota pretežno sestavljena iz ljudi, ki delajo za CIO in druge agencije za nacionalno varnost, ali imajo prijatelje in sorodnike, ki delajo za te obveščevalne službe, katerih sedež se nahaja nedaleč od sodišča.
Britanska sodišča so že od samega začetka zelo oteževala vsakršno poročanje o procesu, tako da so močno zmanjšala število sedežev v sodni dvorani, posredovala videopovezave, ki niso delovale, v primeru obravnave v tem tednu pa vsem zunaj Anglije in Walesa, vključno z novinarji, ki so predhodno že poročali o zaslišanjih, prepovedala dostop do spletne povezave in s tem do sodnega procesa, ki naj bi bil javen.
Kot ponavadi nismo obveščeni o urnikih ali dnevnem redu. Bo sodišče odločitev sprejelo ob koncu dvodnevne obravnave 20. in 21. februarja? Ali pa bo kot doslej čakalo več tednov ali celo mesecev, preden bo izreklo sodbo? Bo dovolilo obravnavo na Evropskem sodišču za človekove pravice ali pa bo Juliana nemudoma poslalo v ZDA? Nekako dvomim, da bo vrhovno sodišče zadevo predalo ESČP, saj parlamentarna veja Sveta Evrope, ki je ustanovila ESČP, skupaj s komisarjem za človekove pravice nasprotuje Julianovemu »pridržanju, ekstradiciji in pregonu«, ker to predstavlja »nevaren precedens za novinarje«. Bo sodišče ugodilo Julianovi prošnji za navzočnost na obravnavi ali bo prisiljen ostati v strogo varovanem zaporu HMP Belmarsh v Thamesmeadu na jugovzhodu Londona, kot se je zgodilo že večkrat prej? Tega nam nihče ne zna povedati.
Julian je bil pred ekstradicijo rešen januarja 2021, ko okrožna sodnica Vanessa Baraitser na westminstrskem magistratnem sodišču ni odobrila zahteve za ekstradicijo. V 132 strani dolgi obrazložitvi sodbe je opozorila na »precejšnje tveganje«, da bo Julian naredil samomor zaradi strogih razmer, ki jih bo deležen v ameriškem zaporniškem sistemu. Toda to je bila bolj klavrna rešilna bilka. Sodnica je namreč vse obtožbe, ki so jih ZDA vložile proti Julianu, sprejela, kot da bi bile vložene v dobri veri. Zavrnila je argumente, da je njegov primer politično motiviran, da v ZDA ne bo dobil poštenega sojenja in da je njegov kazenskopravni pregon napad na svobodo tiska.
Potem ko je ameriška vlada vložila pritožbo na vrhovno sodišče v Londonu, je le-to sodbo Baraitserjeve zavrnilo. Čeprav je vrhovno sodišče sprejelo ugotovitve Baraitserjeve o Julianovem »precejšnjem tveganju« samomora, če bo kazen prestajal v ameriškem zaporu, je hkrati sprejelo štiri zagotovila iz ameriške diplomatske depeše št. 74, ki jo je sodišče prejelo februarja 2021 in v kateri ZDA obljubljajo, da bodo z Julianom lepo ravnali.
Ameriška vlada je v diplomatski depeši zatrdila, da njena zagotovila »v celoti odgovarjajo na pomisleke, zaradi katerih je sodnica [na nižjem sodišču] razrešila g. Assangea«. Ta »zagotovila« navajajo, da Julian ne bo podvržen posebnim administrativnim ukrepom. Obljubljajo, da bo Julian, avstralski državljan, kazen lahko prestajal v Avstraliji, če bo avstralska vlada zahtevala njegovo izročitev. Obljubljajo, da bo deležen ustrezne klinične in psihološke oskrbe. Obljubljajo, da Julian pred sojenjem in po njem ne bo zaprt v zveznem zaporu za najhujše primere (ADX) v kraju Florence v Koloradu.
Sliši se pomirjajoče. Vendar je samo del ciničnega sodnega pretvarjanja, ki je značilno za Julianovo persekucijo.
Nihče ni pridržan v ADX Florence pred začetkom sojenja. ADX Florence tudi ni edini najbolj strogo varovani zapor v ZDA, kamor bi lahko zaprli Juliana. Lahko bi ga namestili v eno od drugih Guantanamu podobnih ustanov v okviru Enote za upravljanje komunikacij (Communications Management Unit, CMU). Gre za skrajno restriktivne ustanove, v katerih se izvaja skoraj popolna osamitev, kakršno nalagajo posebni administrativni ukrepi. Toda »zagotovila« niso pravno zavezujoča. Za vsa veljajo tudi odstopne klavzule.
Če bi Julian »v času po prejemu teh zagotovil storil karkoli, kar bi upravičilo uvedbo posebnih administrativnih ukrepov ali preusmeritev v ADX«, bo sodišče dopustilo uvedbo teh strožjih oblik nadzora. Če Avstralija ne bo zahtevala izročitve, to ne more biti »razlog za kritiko ZDA ali za to, da bi zagotovila obveljala za neustrezna glede na sodničine pomisleke«, piše v sodbi. Pa tudi če ne bi bilo tako, bi Julian za pritožbo na sodbo vrhovnega sodišča ZDA potreboval 10 do 15 let, kar bi bilo več kot dovolj časa, da ga psihološko in fizično uničijo. Amnesty International je dejal, da »zagotovila niso vredna papirja, na katerem so napisana«.
Julianovi odvetniki bodo poskušali prepričati oba sodnika vrhovnega sodišča, naj Julianu dovolijo pritožbo proti mnogim argumentom zoper ekstradicijo, ki jo je januarja 2021 zavrnila sodnica Baraitserjeva. Če bo pritožba odobrena, bodo odvetniki dokazovali, da persekucija Juliana zaradi njegovega novinarskega dela pomeni »hudo kršitev« njegove pravice do svobode govora; da je Julian na obtožni klopi zaradi svojih političnih stališč, česar Pogodba o ekstradiciji med Veliko Britanijo in ZDA ne dovoljuje; da je Julian obtožen »čisto političnih prestopkov« in da britansko-ameriška pogodba o ekstradiciji v takih okoliščinah izročitev prepoveduje; da Juliana ne bi smeli izročiti ZDA v sodni postopek, kjer se meje Zakona o vohunjenju »neprecendenčno in nepredvidljivo širijo«; da bi se obtožnica lahko spremenila, zaradi česar bi Julianu grozila smrtna kazen; pa tudi da Julian v ZDA ne bo deležen poštenega sojenja. Prav tako prosijo za pravico do predložitve novih dokazov o načrtih CIE za njegovo ugrabitev in umor.
Če bo vrhovno sodišče to pritožbo dovolilo, bo določen termin nadaljnje obravnave, na kateri bo Julian zagovarjal svoje razloge za pritožbo. Če vrhovno sodišče Julianu pritožbe ne bo dovolilo vložiti, se lahko pritoži samo še na ESČP. Če zadeve ne bo mogel predložiti ESČP, ga bodo izročili ZDA.
Odločitev, da zahtevajo Julianovo ekstradicijo, o kateri je razmišljala že administracija Baracka Obame, je sprejela administracija Donalda Trumpa po objavi WikiLeaksovih dokumentov, znanih kot Trezor 7 (Vault 7), ki so razkrili Ciine programe kibernetskega vojskovanja, vključno s tistimi za nadzor in prevzem nadzora nad avtomobili, pametnimi televizorji, spletnimi brskalniki in operacijskimi sistemi večine modelov pametnih telefonov.
Vodstvo Demokratske stranke je postalo enako krvoločno kot republikanci, potem ko je WikiLeaks objavil več deset tisoč e-pisem Demokratskega nacionalnega odbora (Democratic National Committee, DNC) in visokih demokratskih funkcionarjev, mdr. Johna Podeste, vodje predvolilne kampanje Hillary Clinton na predsedniških volitvah leta 2016.
Podestova e-pošta je razkrila, da so Hillary Clinton in drugi člani Obamove administracije vedeli, da sta Savdska Arabija in Katar – ki sta oba donirala milijone dolarjev Fundaciji Clintonovih – glavna financerja Islamske države v Iraku in Siriji. Obelodanili so prepise treh zasebnih pogovorov, ki jih je Clintonova imela z globalno investicijsko družbo Goldman Sachs – za kar je prejela 675.000 dolarjev. Znesek je tako visok, da lahko šteje le za podkupnino. V e-pošti Hilary Clinton smo videli, kako finančnim elitam sporoča, da hoče »odprto trgovino in odprte meje« in verjame, da so direktorji Wall Streeta najprimernejši za upravljanje gospodarstva, kar je v protislovju z njenimi predvolilnimi obljubami o finančni reformi. Njena e-pisma so razkrila predvolilno strategijo »Pisani piskač« (Pied Piper), kot jo je opisal sam Demokratski nacionalni komite, pri čemer so svoje stike s tiskom uporabili za to, da bi vplivali na republikanske predsedniške izbore s »povzdigovanjem« t. i. »ekstremnejših kandidatov« in tako zagotovili, da bi bil v republikanski stranki za predsednika nominiran Donald Trump ali Ted Cruz. Njena e-pošta je razkrila, da je Hilary Clinton vnaprej dobila vprašanja za debato v demokratskem predsedniškem izboru. Iz e-pisem smo prav tako izvedeli, da je bila Clintonova med snovalci vojne in uničenja Libije, vojne, za katero je verjela, da jo bo povzdignila v očeh volivcev.
Novinarji lahko oporekajo, da bi morale te informacije, tako kot vojni dnevniki, ostati tajne. Toda če storijo to, se ne morejo več imenovati novinarji.
Vodstvo Demokratske stranke, ki je krivdo za poraz na predsedniških volitvah [leta 2016], na katerih je zmagal Trump, poskušalo zvaliti na Rusijo – kar je postalo znano kot Russiagate – je trdilo, da so e-pisma Johna Podeste in Demokratskega nacionalnega odbora, ki so pricurljala v javnost, pridobili ruski vladni hekerji, čeprav preiskava, ki jo je vodil Robert Mueller, nekdanji direktor zveznega preiskovalnega urada FBI, »ni prinesla dovolj sprejemljivih dokazov, da je WikiLeaks vedel – ali bil celo namerno slep« za kakršenkoli domnevni hekerski vdor ruske države.
Juliana je doletel pregon, ker je javnosti posredoval najpomembnejše informacije o zločinih in lažnivosti ameriške vlade od objave Pentagonovih dokumentov dalje [t. i. Pentagon Papers je leta 1971 objavil Daniel Ellsberg, ki je bil tedaj zaposlen v korporaciji RAND, op. prev.]. Kot vsi veliki novinarji je bil tudi on nepristranski. Pod drobnogled je vzel oblast.
Objavil je poročilo o poboju skoraj 700 civilistov, ki so se preveč približali ameriškim konvojem in kontrolnim točkam, vključno z nosečnicami, slepimi in gluhimi ter najmanj 30 otroki.
Objavil je poročilo o neprijavljeni smrti več kot 15.000 iraških civilistov ter o mučenju in zlorabi približno 800 moških in fantov, starih od 14 do 89 let, v centru za pridržanje v Guantanamu.
Pokazal nam je, da je Hillary Clinton leta 2009 ukazala ameriškim diplomatom, naj vohunijo za generalnim sekretarjem OZN Ban Ki-moonom in drugimi predstavniki OZN iz Kitajske, Francije, Rusije in Velike Britanije, pri čemer je vohunjenje vključevalo pridobivanje DNK, skena šarenice, prstnih odtisov in osebnih gesel.
Razkril je, da so Barack Obama, Hillary Clinton in CIA podpirali vojaški udar v Hondurasu, ki je junija 2009 strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika Manuela Zelayo in ga nadomestil z morilskim in skorumpiranim vojaškim režimom.
Razkril je, da so ZDA naskrivaj sprožile raketne, bombne in brezpilotne napade na Jemen, pri čemer so ubile številne civiliste.
Z njegovimi razkritji se ne more kosati noben drug sodobni novinar.
Julian je prvi. Mi smo naslednji.
Foto: Stella Assange
Priporočamo v ogled
Stella Assange speaks out on Julian’s imprisonment w/Chris Hedges (Part 1). The Chris Hedges Report, 12. 9. 2023. https://chrishedges.substack.com/p/stella-assange-and-chris-hedges-on
Stella Assange speaks out on Julian’s imprisonment w/Chris Hedges (Part 2). The Chris Hedges Report, 12. 9. 2023. https://chrishedges.substack.com/p/stella-assange-and-chris-hedges-on-7f0
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »