Prav je, da zveri ščitimo pred izumrtjem in to smo do vstopa Slovenije v EU razumno tudi počeli na njihovem naravnem zgodovinskem območju razširjenosti, ki ga predstavljajo obsežni gozdovi, predvsem na Kočevskem. Z vzdrževanjem primerne številčnosti in preprečevanjem širjenja smo imeli v Sloveniji vzpostavljeno vzdržno sobivanje. Stroga zaščita velikih zveri, medveda, volka in risa, ki izhaja iz evropske zakonodaje, je pripeljala do absurda. Širjenje zveri na vsa območja Slovenije povzroča neizogibne konflikte s človekom.
V nedeljo, 26. novembra je bil na travniku Slaparjeve domačije opažen volk, v noči na ponedeljek pa je v zgornjem delu doline, v ograjenem pašniku, že klal ovce. Tudi sam imam grenko izkušnjo z zvermi, saj mi je pred leti medved poškodoval plemensko kobilo, ki smo jo našli, ko je v velikih mukah vlekla svojo kožo za seboj in smo jo morali usmrtiti. Politika širjenja zveri povzroča procese, ki bodo imeli na podeželju dramatične posledice.
Stroga zaščita velikih zveri, medveda, volka in risa, izhaja iz evropske zakonodaje, ki pa smo jo v Sloveniji, po reku »bolj papeški od papeža«, pripeljali do absurda. Prav je, da zveri ščitimo pred izumrtjem in to smo do vstopa Slovenije v EU razumno tudi počeli na njihovem naravnem zgodovinskem območju razširjenosti, ki ga predstavljajo obsežni gozdovi, predvsem na Kočevskem. Z vzdrževanjem primerne številčnosti in preprečevanjem širjenja smo imeli v Sloveniji vzpostavljeno vzdržno sobivanje.
Nenadzorovano širjenje zveri vodi v neizogibne konflikte s človekom
Po dostopnih podatkih so se populacije medveda in volka v Sloveniji v dobrem desetletju najmanj potrojile, zato zveri iščejo nov prostor in nove vire hrane. Priča smo eksplozivnemu porastu populacij zveri. Volk potrebuje 4 kg mesa na dan, zanj pa je značilno tudi »presežno« plenjenje, saj na primer v čredi ovac kolje daleč preko svojih potreb.
Širjenje zveri na ostala območja Slovenije povzroča neizogibne konflikte s človekom in njegovimi aktivnostmi, saj je slovensko podeželje značilen primer razpršene poselitve. Tu ne gre samo za pokole domačih živali, tudi psov in mačk, gre tudi za ogrožanje drugih človekovih aktivnosti v naravi, kot so kolesarjenje, pohodništvo, planinarjenje, gobarjenje. V državah z večjo gostoto zveri poročajo tudi o človeških žrtvah.
Praksa zadnjih let dokazuje, da so zaščitni ukrepi (elektroograje, pastirski psi …) učinkoviti le kratek čas, varovanje zahteva nesorazmerna ekonomska vlaganja, velike potrebe delovne sile in negativno vpliva na ostale prostoživeče živali. Še posebej pa je varovanje pašnih živali pred zvermi problematično v alpskem svetu, kjer je zaradi nizke gostote pašnih živali, razgibanosti terena, strmin, plitvih tal in oddaljenosti pašnikov zaščita pred zvermi sploh nemogoča.
Opuščanje kmetovanja pomeni izgubo obdelovalnih površin, na katerih se prideluje hrana
V Sloveniji je večina kmetijskih obdelovalnih površin na območjih s težjimi pogoji kmetovanja (OMD). Medtem ko se za produktivna kmetijska zemljišča v ravnini vedno najde kupec ali najemnik in zemlja ostane obdelana, pa prenehanje kmetovanja na teh področjih vedno pomeni zaraščanje in izgubo kmetijske zemlje, ki jo v Sloveniji še kako primanjkuje, saj smo po površini na prebivalca povsem na repu evropskih držav.
Nagib terena in nadmorska višina v večini primerov na teh območjih omogočata le različne oblike živinoreje, saj so se tej obliki kmetovanja dobro prilagodile tradicionalne oblike pašništva (planine) in tehnologija pridelava krme (gorska mehanizacija). Pokol domačih živali je za kmeta materialni, še posebej pa motivacijski in psihološki udarec, veliko jih obupa in preneha. Noben kmet/rejec ne redi in ne bo redil domačih živali za hrano volkovom ali za povračilo škod!
Slovenski kmetje pozdravljamo razumne trajnostne usmeritve kmetovanja, kot so ekstenzivna živinoreja, ekološko kmetovanje, dobrobit živali, zdrava hrana itd., saj agresivne smeri tehnološkega razvoja spreminjajo krave v biološke stroje, njive pa v kemične tovarne na prostem. Vendar! Vse te nove strategije so povezane s pašo domačih živali, kar pa je v diametralnem nasprotju s strategijo zaščite velikih zveri, ki pašne živali porivajo nazaj v hleve.
Podeželani ne moremo razumeti, da se v »civilizirani« Evropi, ki naj bi temeljila na spoštovanju človekovih pravic, pod krinko naravo varstva, izvaja tak genocid nad manjšino. Toliko bolj, ker večstoletna odsotnost zveri v Evropi ni povzročila negativnih posledic v naravi, nasprotno, obogatila jo je z obdelano, biotsko bogato kmetijsko kulturno krajino v korist in ponos vseh prebivalcev.
Kaj poganja nerazumno evforijo zaščite zveri?
Kaj poganja to nerazumno evforijo zaščite zveri? Človeštvo se skozi ves svoj obstoj bori z vrstami, ki mu povzročajo škodo. Za viruse, bakterije in zajedavce smo izumili zdravila, za mestne golobe, podgane in miši deratizacijo, za prekomerne populacije lovne divjadi upravljanje z lovom. Na enak način, z odgovornim planiranjem in lovom, bi morali upravljati tudi z zvermi.
Zagovornike zveri v grobem lahko identificiramo v dve skupini: »kavčnaravovarstvenike« oz. »zaščitnike živali«, ki bi slovensko podeželje radi spremenili v »romantično« podobo divjine. Ti ljudje bi gojili zveri, hodili po hlevih in kontrolirali kmete. Druga skupina je »elita«, ki svojo eksistenco gradi na »Judeževem denarju« ukvarjanja z zvermi. Obe skupini poskušata vplivati na javno mnenje, politika se prilagaja javnemu mnenju in deli denar.
Iz »Informacije javnega značaja« (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, številka 090-51/2020 od 12. 3. 2020; Javna sredstva za upravljanje z velikimi zvermi za obdobje 2010–2019) je razvidno, da je bilo za ta namen porabljenih 9.839.018,55 EUR davkoplačevalskega denarja.
Etična spornost nerazumnih ukrepov
Obstoječi »upravljavski« sistem za velike zveri je nepravičen in ustavno sporen, do narave in biotske raznovrstnosti pa skrajno škodljiv, saj povzroča nepopravljive negativne posledice. S tako politiko bomo v primeru izrednih razmer lačni, izgubili bomo tako obdelano kulturno krajino kakor tudi avtohtone vrste prostoživečih živali. To evforijo pod krinko varstva narave in zlorabe karizmatične narave zveri samih poganjajo predvsem ozki interesi »služenja denarja na tuj račun«, brez vsake odgovornosti.
V Sloveniji, kjer živi še znaten delež ljudi pod pragom revščine, kjer so ljudje zaradi podnebnih katastrof ostali brez vsega, je trošenje javnega denarja za povzročanje dodatnih bolečin ljudem zaradi egoističnih interesov v ozadju navidezne zaščite zveri, tudi etično skrajno zavržno dejanje!
Stane Bergant
Sindikat kmetov Slovenije
December 2023
Foto: Kmečki glas
Ekološki gorski kmet, mag. znanosti, upokojenec. Redi konje in koze, skupaj 10 GVŽ. Deluje v več združenjih s področja kmetijstva.