Branje literarnih del ni znanje ali veščina, ki ji jo pridobili z rojstvom ali osvojili enkrat za vedno. Bralne sposobnosti se priučimo. V naslednjem koraku to veščino nadgradi lastno avtorsko delo literarne ustvarjalnosti.
Živo branje nedvomno pomeni odločilno kulturno kvaliteto tako za posameznikovo sposobnost artikuliranja celovitih spoznanj kot poglobljeno pogovorno moč celotne družbene grupe, ki jo ustanavlja in omogoča govorica – tisto, o čemer priča na primer prvotni protoslovanski pomen besede beseda, namreč ’sedenje skupaj’, ’pogovor skupaj sedečih ljudi’, ’sedeti zunaj, na odprtem, da bi se razpravljalo o nečem’ (morda okoli lipe). Sličen pomen se skriva tudi v besedi Slovan, ki izhaja iz glagolske podstave *slovo,*sluti in pomeni ljudi, ki govorijo razumljivo, torej brate in sestre po jeziku, za razliko od drugih, ki se sporazumevajo drugače. Za Protoslovane velja, da so ohranjali samo oralno dediščino, saj ne poznamo najstarejših zapisov, ki bi pričali o nekdanjem življenju in kulturi (z izjemo zgodnjeruskih spomenikov, zapisanih na brezovem lubju, ki so jih leta 2022 našli v Velikem Novgorodu in drugih ruskih, ukrajinskih in beloruskih krajih). Pa vendar smo z brižinskimi spomeniki, čeprav je šlo za prevod, ki so mu sledili še drugi fragmentarni jezikovni zapisi v slovenščini, končno pa povsem jasno s knjigami Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev, postali »narod knjige« in bralcev. Toda, kot nakazano zgoraj, branje knjig, ki so jih napisali drugi avtorji, ni končna faza »bralnega početja«. Kot višja stopnja to veščino nadgradi lastno avtorsko delo literarne ustvarjalnosti. Če parafraziram že opuščeno krilatico, da za Slovence kot samostojen narod niso konstitutivne niti ekonomija niti vojaška sila niti suverena politična tvorba ali zgodovina, ampak prav literatura in še posebno poezija, to jasno pokaže na pomen žive, prodorne in izvirne lastne družbene jezikovne ustvarjalnosti in samobitnosti.
Odzvanjanje prebranih knjig
Branje literarnih del ni znanje ali veščina, ki bi jo pridobili z rojstvom ali osvojili enkrat za vselej. Bralne zmožnosti se priučimo. Literatura je raznolika in po svoji zahtevnosti različna: od preprostih povedi, zamisli, zgodb in slik se razteza do najbolj celovitih pripovedi, ki tako po slogu, po jezikovni moči, po poglobljenosti izraženih misli, podob in prepletenosti posameznih odlomkov in prikazov kot po formalni in vsebinski zgradbi teksta od bralca ne zahteva samo dobrega obvladovanja jezika in dolgotrajne pozornosti, ampak tudi prepoznavanje in obvladovanje literarnih gest, postopkov, okolij in strategij, ki oblikujejo pripovedovani tekst. Tega znanja, kot rečeno, ni mogoče pridobiti zgolj s poznavanjem abecede, osnovnošolsko omejenega vedenja ali hitrega prelistavanja časopisno zapisanih besed ali nezahtevnega razvedrilnega čtiva, čeprav je jezikovna preprostost tudi v današnjem času pogosto razumljena kot znak dobre literature. Dober pisatelj naj bi v preprostem in razumljivem jeziku povedal vse, kar dobra literatura potrebuje, da nezahtevno posreduje svoj nauk ali sporočilo.
Vendar to še zdaleč ni niti blizu temu, do kamor lahko seže vrhunski literarni tekst, ki je pogosto pravo nasprotje tega. Dolge pasaže in poglobljeni dialogi od bralca zahtevajo sposobnost v mislih živo ohranjati obsežne komplekse, šele na ozadju katerih je mogoče podoživeti tako smisel posameznih odlomkov kot tudi zaokroženo večplastno pripoved, saj šele kot taka orkestrira končni »simfonični« domet. Konec prebrane knjige še ni tudi konec njenega učinkovanja in vpliva. Resna, kvalitetna knjiga se tudi po končanem branju odvija dalje, ostaja živa in se v bralcu ohranja, v njem pozvanja še dolgo potem, ko je odložil knjigo, in se celo vtke v njegovo celovito in morda celo preobraženo, na novo nadgrajeno eksistencialno obzorje kot tiste iztočnice, ki na novo osvetlijo in celo preobrazijo njegovo vsakdanje življenje. Dobra literatura nedvomno omogoča, da se človek kulturno, intelektualno, govorno, miselno, čutno pa tudi emocionalno in etično ter empatično oplemeniti in obogati. Ko bralec med branjem kakšne pretresljive knjige in v njej oživljenih usod vstopi globoko v dotlej tuji svet in tuja življenja, nikoli več ne more ohraniti površnih in stereotipnih predstav in videzov. Branje presežne in resne literature je nedvomno način oziroma mehanizem, s katerim lahko obogatimo in spremenimo svojo nikoli do konca obvladano sposobnost, kako dojemati in doživljati sebe in sobitja, s katerimi delimo vesolje in svet okoli nas. Nekako neopazno nas preobrazi, da zaradi živo doživete knjige, novih spoznanj in prebujenih etičnih intuicij drugače zremo nase in na svet, v katerem delujemo. Da nabojnega učinka močnih knjig, ki nas globoko pretresejo in poživljajo, niti ne omenjamo.
Ljudje smo ustvarjalna bitja
Toda še tako celovita, bogata, prodorna, navdihnjena in jezikovno mojstrska literatura teh moči ne sproži v dokončni obliki. Naša omika in kultura sta obzorje, ki ostaja odprto za vedno nove izzive in sposobnosti ter se vedno znova nadgradi, tako po obsegu raznolikosti, ki jih zaobjame, kot po spoznavni, estetski in čutni vertikali, ki nikoli ni enkrat za vselej dosežena. Ljudje smo odprta, ustvarjalna in nederteminirana bitja. Naš kognitivni aparat spominja na fraktalne sisteme, ki se v jedru razpirajo v vedno nove variante, vendar v sprožanju vedno istega vzdržujejo presežni naboj žive ustvarjalnosti. Ne obstaja nobeno absolutno stanje, ki bi ga lahko dosegli enkrat za vselej, ampak je v naravi naše rastoče estetske čutnosti na delu prav značilnost, da se že doseženo na novo razpre v povsem novih doživetjih in izkušnjah. Saj končni smisel resne literature ni v reproduciranju že poznanih dimenzij našega vsakdanjega življenja od zunaj, in tudi ne v reprezentiranju ne vem kako vrhunskih pomenov, ampak v neposredni bralni izkušnji, doživetju napisanega skozi samega sebe in nekako od znotraj, kot žive animacije notranjega človeka. Brez žive notranje soudeležbe v branju ostane napisano samo mrtva črka na papirju, ki ne sproži naših notranjih vznemirjenj, naše notranje pretresenosti, naše žive vključenosti, notranjega doživljanja literature, ki jo beremo, ampak zgolj zaznavanje nekih od zunaj prebranih prizorov in posredovanih pomenov. Literarni jezik je za razliko od vsakdanjega jezika, s katerim posredujemo objektivna sporočila in tuje pomene, še nekaj več, nekakšna elektrika, ki kot živi tok teče skozi naše telo in aktivira ožilje v celovitem telesnem pretresu znotraj kontur pomenov in smislov, ko nas strese nekaj usodnega, prelomnega, kot da nas je prerukal električni sunek ter nas na sebi značilen način poživil, se pravi, v nas sprožil notranje mehanizme, ki pogojujejo našo sposobnost za doživljanje.
In prav v tej razsežnosti branja literature se razkrivata iztočnica in navdih za naslednjo stopnjo bralne izkušnje, ki se porodi ob branju knjige drugega – namreč ta, ki sproži našo lastno ustvarjalno pisateljsko dinamiko. Rekli bi, da je literarna izkušnja, ki nadgradi branje pretresljive knjige oziroma ga potisne še za eno stopnjo dlje, trenutek, ko bralec začne pisati sam svojo knjigo, ko sposobnost notranje pretresenosti izrazi brez opore v branju drugega v lastnem tekstu. Ta sposobnost velja tako za sprožitev lastne žive literarne izkušnje kot tudi za veščino in obvladovanje jezika, ki navdih omogoča artikulirati. Ni vsako pisanje že literarno pisanje, pa če opisuje še tako usodne ali tragične dogodke. Jezik je treba razgreti, da zažari v lastni luči. Nekdanji bralec, zdajšnji pisec mora obvladati ne samo pretresljivo literarno izkušnjo od zunaj, ampak tudi govorico, ki tako izkušnjo oživlja. Rekli bi, da v uspelem lastnem literarnem pisanju svojo že izkušeno bralno doživetje še poglobimo, saj se nam nenadoma razkrijejo vse tiste morda do tistega trenutka skrite strategije in postopki, ki jih kot bralci nismo zaznali v branem delu, kot avtorji pa smo z njim neposredno izzvani, saj brez njih ni mogoče niti pognati niti vzdrževati električnega valovanja v trajni osredotočenosti literarnega uresničevanja in postajanja literature.
Literarno ustvarjanje je proces brez konca
Vsako literarno ustvarjanje zahteva dolgotrajno delo in čas, saj gre za celovit postopek, ki sledi svojim tokovom in notranjim virom in ga ni mogoče kopirati za drugim. To spoznamo v primerih, ko nas kaka knjiga silovito navduši in ustvari občutek, da lahko tudi mi na ta način z lahkoto popišemo svoje doživetje, dogodke, misli, spoznanja ali bolečine. Toda brž ko poskušamo napisati prvi stavek v nam tuji govorici, se pokaže, da se še tako preprosta uvožena zamisel nikakor ne izide, sploh pa ne v sozvočjih globokih nezapisanih podtonov in podtalij, ki zahtevajo lastni, avtentični jezik. Rekli bi, da kot avtor stopimo na dolgo in nikoli zaključeno pot, ki v še tako izpiljeni obliki nikoli ne doseže popolnosti, saj je kot tako odprto za vedno še en literarni spis, za še eno domeno, ki se nam je odprla, ko smo zaključili s pisanjem knjige in v tistem trenutku začutili in zagledali prav vse, kar se nam je v napisani knjigi izmaknilo, ali pa se tega pred koncem knjige sploh še nismo mogli zavedeti.
Veliki francoski mislec Blaise Pascal je v svojem aforizmu številka 19 zapisal, »da je zadnje, kar človek dožene, ko piše kako delo, odkritje, s čim bi moral začeti«. Literarno ustvarjanje ni samo postopek neprestanega postajanja, ampak tudi nikoli končani, vedno odprti proces brez konca. Vedno je mogoče dopisati še kaj, kar se nam je izmaknilo. V tem se pokaže vsa razprtost svobode, ki človeku pripade kot temeljna razsežnost njegove dovzetnosti. Prav v postajanju literature, v izvirnem avtorskem ustvarjanju se polno uveljavi njena težko opredeljiva danost. Namreč ko udari v zidove in meje, ki jih postavlja naša zadržanost in (avto)cenzura. Prav v dogodku svobode se pokaže nasprotujoča narava človeške kultiviranosti: na eni strani stroga regulativnost pravil, norm, zahtev in pričakovanj, apeli spodobnosti in primernosti, ki naj bi odlikovali resno literaturo, po drugi strani pa silna eruptivnost in prodornost svobode, ki se ne podreja najnotranjejši cenzuri in zadržkom, saj so njeni teritoriji povsem drugje, torej svoboda onkraj morale, onkraj dobrega in zla, svoboda, ki se daruje samo iz same sebe. Kot je zapisal veliki italijanski filozof Luigi Pareyson: Svoboda je svoboda, zunaj nje ne obstajajo opredelitve, ki bi jo označile znotraj sveta takšnih ali drugačnih omejitev.
Vsak pisec se te izkušnje prestopanja meje dobro zaveda, saj v pozvenu njegove intime vedno pozvanja tudi zavest o celovitih ugovorih in pogojevanjih sodobnega sveta. Ti niso samo zunanji ali umetniški normativi, ampak so stvar same narave jezika kot označevalca, ki ga je treba v ustvarjalnem delu osvoboditi. Umetniki na Zahodu to počnejo že več kot sto petdeset let, čeprav je mogoče na različne poskuse naleteti tudi v daljši preteklosti. Tu ni mesto, da bi se razpisali o teh drznih posegih in uresničenjih onkraj tradicionalnih registrov. Ali če smo še bolj natančni, onkraj dekretov in kanonov. Razumeti uspešno literarno ustvarjanje v optiki tržne prodajnosti in potrošniške popularnosti, ki zahtevajo množično berljivo razvedrilno, žanrsko literaturo, popolnoma zgreši bit resne literature tako formalno kot umetniško. To velja tudi za dogovorno omejenost cenjenega literarnega jezika, ki se podreja zunanjim zahtevam: zgodbi, pomenu, čarobnosti, lahkotni pavšalnosti, klišejski sentimentalnosti, abotni metaforiki in lažnivi tragičnosti. In še posebno videzom najplemenitejših duhovnih umislekov ter odrešenjske čutečnosti (ki jo mnogi potvarjajo kot mistiko), nadsvetnih duhovnih zablod in prazne božanske moralnosti, strogosti in odvečne milosti. Nasprotno, z jezikom se je treba spustiti na tla, kjer je najtežje orati, v največjih plitvinah banalne in vulgarne vsakdanjosti.
Cena nekonformizma
Zato so resne knjige, ki so preživele avtorja kljub njegovemu preganjanju in izključevanju v krivični in nasilni preteklosti, izredni darovi in dragocen kažipot, saj se v njih izrisuje uspešna bitka z dominantnimi utvarami svojega časa in zahtevanimi normami nasilne družbene realnosti, iz katere so pognale svoje trmaste in nepokorne korenine in ozelenele veje ne glede na resne grožnje in neusmiljeno preganjanje ter pogosto tudi kljub smrtnemu izživljanju sočasnih oblastnikov. Mislim, da ni težko pokazati na številne avtorje, ki zaradi svojega svobodnega ustvarjanja niso tvegali samo mizernega življenja, materialne stiske, oblastnega preganjanja in karceracije, ampak so svojo nepokolebljivo svobodo plačali s svojo smrtjo. Tako preganjanje pri nas so doživeli na primer Angela Vode, Edvard Kocbek, Igor Torkar, Vitomil Zupan, Ludvik Mrzel in Jože Javoršek, če omenim samo nekatere.
Res v današnjem času na Zahodu navidezno avtor ne tvega, da ga bodo zaradi njegovih tekstov aretirali, zaprli ali poslali v taborišče smrti, a to še ne pomeni, da se nasilni oblastni mehanizmi preganjanja in maltretiranja niso naveličali svojih krvavih iger. Da se ne bomo ozirali samo vzhod Evrope, se spomnimo znamenitega procesa proti Nicoli Saccu in Bartolomeu Vanzettiju v ZDA ali tistega proti t. i. čikaški sedmerici leta 1969 (Rennie Davis, David Dellinger, John Froines, Tom Hayden, Abbie Hoffman, Jerry Rubin in Lee Weiner), tako pomembnega za mojo t. i. generacijo hipijev. Ne smemo pozabiti niti preganjanja avtorjev, ki se je dogajalo v fašistični Italiji in Španiji, sploh pa v nacistični Nemčiji. Veliko podobnega nasilja se je dogajalo tudi po drugi svetovni vojni, npr. v evropskih kolonijah v Afriki in Aziji. In se dogaja še danes. Spomnimo na Chelsea Manning, Juliana Assangea, Edwarda Snowdna. To so samo najodmevnejši primeri nasilnega oblastnega preganjanja zahodnjaških režimov v današnjem času. Koliko je šele prikritih, a zato nič manj bolečih pregonov.
Preganjanje je postalo bolj prefinjeno in ignorantsko, čeprav v zadnjem času oblastni preganjalci vse bolj pritiskajo na javnost s kontrolo in cenzuro javnih medijev in spletnih družabnih omrežij. Nelegalno nadzorovanje, preganjanje in onemogočanje novinarjev (in vseh, ki se oglašajo v javnosti), ki poročajo o resničnem dogajanju v vojnah in pošastnih genocidih. In upravičeno obtožujejo zločinske vlade za storjene zločine. Sprejemanje zakonov proti poročanju resnice o zadevah, ki jih poskuša izsiliti in vpeljati nova svetovna oblast, recimo poskusi uveljaviti WHO kot vrhovno platformo, ki se ji morajo podrediti vse države na svetu, ne da bi imele pravico same preveriti in odločati o pandemičnih zadevah, ter kaznovanje vsakega poročanja o problematičnih in nepojasnjenih ukrepih in posledicah cepiv.
V milejših oblikah režimi s pomočjo nadzora javnih medijev preprosto zamolčijo vse avtorje, ki se ne vklopijo v prevladujočo družbeno paradigmo. Obstajajo avtorji, za katere se prevladujoči družbeni aparati sploh ne zmenijo, ne zato, ker bi jih spregledali, ampak zato, ker jih na tak način sankcionirajo. In to ne vedno z vrha, s pomočjo policijskih aparatov, ampak tako, kot so to pogosto počeli že v preteklosti, s pomočjo izločanja in ignoriranja režimu bolj vdanih kolegov, ki ne podprejo, ampak celo načrtno zamolčijo in potlačijo vse prebojne prakse, ker se dobro zavedajo, da jih ogrožajo. Po umetniškem in družbenem učinku. Hkrati pa se z veliko vnemo sklicujejo na pretekle in že pokojne avtorje, ki so v svojem času doživljali isto kot ti, ki jih preganjajo oni, in to celo pod parolo, da je šlo za krivično preganjane avtorje, ki jih je treba povzdigniti iz pozabe in se tako z njihovo slavo okopati v luči lažnega svetništva, s čimer prikrivajo svojo vprašljivo vlogo sodobnih zatiralcev.
Namesto zaključka
Torej, to je niti ne tako skrivna aktualna plat resne literature in njenih avtorjev, ki se ne podrejajo prevladujočim projekcijam in kampanjam. Tega ne pripovedujem, ker bi rad v resnih bralcih vzbudil sočuten odziv, ampak da opozorim, da je resna literatura pogosto izpostavljena družbenem preziru in nevarnosti, da z njenim branjem in ustvarjanjem stopamo v nevarno sfero obrobnih usod. Ki je po svoji biti seveda najbolj človeška, nadvse človeška. To potrebuje nadaljnje pojasnilo, ampak o tem več kdaj drugič. Naj s tem tokrat zaključim svoj spis. Ali kot je nekoč zapisal William Blake: Enough! or too much!
Priporočamo še
Iztok Osojnik: Svoboda in nezavedno: nekaj opazk o etiki poiesisa. Primerjalna književnost 40/2 (2017). 91–107. https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/6393/6051
Foto: Aaron Burden (Unsplash)
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem, doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ UP. Začetnik vrste umetniških gibanj in številnih umetniških ustanov ali festivalov. Ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR in dolgoletni predsednik Literarnega društva IA. Več »