Zadnjih nekaj let se ukvarjam z vprašanjem: »Zakaj ni mogoč upor v naši deželici?« Pa sem prišla do delnega odgovora: »Ker smo ubili žensko strast.«
V moji zavesti je ves čas prisotna Cankarjeva Francka, ker še od srednje šole nisem prebolela te bralne izkušnje. Zbiram pogum, da se ponovno lotim branja izjemnega dela, ki v ospredje postavlja bolečino ženske: Na klancu. Do takrat pa delim tole absolutno subjektivno refleksijo, ki je bila napisana v afektnem izlivu, a po dolgotrajnem, čeprav skrajno sporadičnem premišljevanju. Dovolim si začet z osebno izpovedno noto, nato pa nadaljujem v svet …
Vstajala sem zgodaj, še pred soncem, pred mislimi, ki bi me utegnile odvrniti od močne intuitivne namere in seveda še pred želodcem ter vsemi njegovimi realnimi in nerealnimi potrebami ter hotenji. Sedla sem v zamrznjen avto, ga odtajala, zdrsala in se odpeljala iz glavnega mesta proti Gorenjski. Polna energije, ki se je napajala v sveže in korenito prebujenemu preživetvenem instinktu, sem tekla skozi gozd, v hrib in včasih tudi na hrib. Tako je bilo nekaj tednov (bila sem brez redne službe), bolj ali manj vsak dan – čeprav bi se lahko vsak hip sesula, če bi se le ustavila – samo za trenutek ali za manj kot trenutek. Ali bi se sesula sama vase – v neobstoj in popolno zanikanje svojega človeškega bitja – ali pa bi ga ubila. Njega. Torej: idejno, ne telo. Umorila bi ga hladno, vroče ali intenzivno mlačno – s silo, s pogledom, z močjo rok in nohtov (ne glede na to, kako kratko so pristriženi). Potisnila bi ga ob steno in streljala nanj skupaj z mrki njegov bivših žensk – ker vem, da jih še imajo, mislim – metke … Le da se še niso ustavile; še so zdrave v kopičenju zatajevanja in gojenja bolezni za potrebe lastne nesreče – polne vsega, kar so preživele, tečejo gor – v hrib. »Važno je priti na grič,« je pisal (v drugačnem kontekstu, pa vendar ne tako oddaljenem) od vseh oboževani pisatelj Vitomil Zupan – skozi njegov moški lik, ki je podrl vse tiste ženske – zavestne, zavedne, polzavedne ali tako rekoč nezavestne.
Kakorkoli že. Moški v osnovi obožujejo strastne, multiorgazmične ženske – take, ki skozi sebe v procesu spolnega akta sprovedejo vsakič znova nove začetke stvarjenja. Take, ki svoje moške z največjo lahkoto ponesejo s sabo v absolutno divji slasti življenjske sile. Take, ki ne priznavajo naučenih in priročniško sterilnih spolnih dejavnosti, pač pa so absolutno svobodne kot mojstrice improvizacije, ki sledijo svojim notranjim in čutnim občutkom in se ne bojijo prevzemanja iniciative. Jazz. Seveda le tiste moške, ki se ne ustrašijo in se lahko predajo tej močni, a še vedno nežni in skrajno subtilni ruvajoči reki ženske maternice in drugih izvirov brezkompromisno ženske energije. Toda, ampak, vendar – ta čudovita strast, v kateri se izgubijo vsakdanje težave in celo bolezni, ima svoje rezervirano mesto. No, tja jo stlačijo, pospravljajo, uokvirjajo in jo celo multiplicirajo kot šablono (kar je njeni naravi največje nasprotje) vsakič, ko se pojavi biološka potreba na eni ali drugi strani, večinoma pa predvsem na eni – moški strani. Kdo jo torej želi tja stlačiti? Moški, jasno. In včasih jim prostovoljno in ponosno pomagajo tudi ženske. S tem, ko tej strasti, ki v osnovi ni spolna, se pa tam lahko najbolje sprošča, ker ji je tam pač dovoljeno – s tem, ko ji družba podeljuje rezervirano mesto, s katerim se kar naenkrat in od nekdaj pojavljajo še njene dolžnosti, da bo vedno in še naprej taka – kljub temu, da so jo prav s tem dodeljevanjem mesta ubili – ja, s tem smo ubili žensko spolno energijo in žensko občo energijo, kar pomeni žensko ustvarjalno energijo, kljub temu da ga ni telesa na tem svetu, ki bi bilo ustvarjalnejše od ženskega. Četudi z vnosom moškega semena, ne ustvari novega življenja, njeno telo in ona sama – enako kot narava zunaj in vse okrog nas – ves čas kreativno ponavlja svoj naravni cikel in zato je ženska kot človek v resnici in veliko bolj kot se sama zaveda – suvereno preživela vse družbene spremembe, ki ji v osnovi nikoli niso naklonjene. Saj človek, v smislu »man«, pomeni moškega, ki ves čas in neusmiljeno izkorišča ustvarjalno silo matere narave. Goloseki dreves v zadnjih letih so eden od takšnih transparentnih primerov. Vemo, kdo so odločevalci in vemo, da je na takih mestih žensk manj. Pa tudi pot zasebnega kapitala znotraj tovrstne stroke (»gospodarjenje z gozdom«) opravijo večinoma moške roke.
Kar se trenutno in že tisočletja dogaja znotraj družbe in je krepko podprto s kipečo kapitalistično logiko – ki se je pod drugimi nekapitalističnimi imeni pojavljala skozi prav vse družbene in ekonomsko-politične sisteme, ni nič drugega kot neprestano zlorabljanje ženske ustvarjalne moči – njene strasti. In je ubijanje njenih otrok – včasih metaforično, v smislu kreativnih idej, ki po naravi večkrat odstopajo od statusa quo, torej od progresivne naracije moških idej in drugič dobesedno njenih otrok (včasih še v trebuhu) z revščino – s slabše plačanimi delovnimi mesti, z nehumanimi pogoji, zaradi možnosti zanositve in s tem začasnega izstopa iz neposrednega dela na delovnem mestu v nekem xy podjetju itd.
Zato pa tudi nobena ne metaforična, pač pa dejanska vojna, ne temelji na ničemer drugem kot pa na ubijanju žensk in otrok. Tako se najbolje destabilizira družbeno tkivo, ki ga v prvi vrsti ustvarjajo ženske in njihovi otroci. Ko tega tkiva več ni, lahko moški počnejo, kar hočejo, in ni več sledu o družbeni odgovornosti. Ženske postanejo spolno blago ali nevedna zabava. In v tem razosebljene seveda »rade« sodelujejo.
Ločitev družin v smislu t. i. sodobnega skupnega starševstva je namenjena še večji destabilizaciji ženske družbene moči. S tem, ko se v t. i. demokratičnih družbah daje vedno večji pomen očetom pri vlogi vzgoje otrok, pa se pozablja, da imajo očetje še vedno vse do sedaj delujoče privilegije na trgu dela in znotraj patriarhalne ureditve širšega sorodstva ali včasih celo dobesedno – razširjenih družin. Obstaja kar nekaj primerov, ko se očetje (ko sta se partnerja razšla) okoriščajo z zastonj varstvi in drugimi oblikami finančno-materialne pomoči, ki jo očitno lahko dobijo od staršev matere skupnega otroka, medtem ko do nje njeni starši vzpostavijo odnos pogojevanja. »Kaj res ni mogla malo potrpeti – vsaj zavoljo otroka?« Zakaj je temu tako? Starši mentalno emancipiranih hčera, ki zase zahtevajo enake pravice v vseh formalnih in neformalnih družbenih situacijah kakor njihovi moški prijatelji ali neprijatelji, se bojijo. Bojijo se tega, česar se bojijo vsi ljudje najbolj od vsega na svetu. In to so: spremembe. Pa naj bodo osebne ali družbene. Pa naj bodo na bolje ali na slabše – za človeka je oboje, tako kaže, nekako »travmatično«. Kajti spremembe vedno pomenijo tudi odpoved nečemu. Večinoma je to neki samoumevni privilegij, ki omogoča večjo ali manjšo mero lenobne neodgovornosti in počivanja v ignoranci do manj priviligiranih. Večkrat pa je ta privilegij v resnici progresiven dostop do nekoga – do njegovih misli, čustev ali – njegovega otroka. Privilegij je torej večkrat predvsem čustveno hranjenje s čistejšim od sebe. Vampirske prakse, po domače. Na teh bolanih družinskih vzorcih vertikalno razširjenih družin, ko so meje med posamezniki močno zabrisane (predvsem od starejših generacij po klancu navzdol do mlajših) temeljijo naprej tudi narodne patologije. S tem se hrani patriarhat. Če se vrnem – tisti njeni starši se bojijo spremembe razmerij moči od moškega k ženski, ki je predpogoj za družinsko ravnovesje in naprej za družbeno, ki pa je nujno, v kolikor želi biti narod kdaj resnično tudi duhovno samostojen v odnosu do tujih teženj po vmešavanju in nadvladi.
Zakaj se torej človek boji sprememb; kaj zanj pomeni odpoved privilegija in kaj sploh je privilegij, ki ni vedno le (ne)posredno hranjenje z energijo nekoga drugega? Privilegij je zamotitev uma od človekovih dejanskih potreb. Je najtrdovratnejša iluzija. Kapitalizem sam je ta iluzija, kajti vprašanje lastnine je neposredno povezano z vprašanjem avtorskih pravic in kdo je torej avtor nekega dela, ki ga je sicer naredil neki mojster, povezan z nadzemeljskim talentom (poljubno imenujte kateregakoli svetovno znanega umetnika, izumitelja itd.), toda ga je realno omogočil bogati naročnik, mecen, privatni ali državni kapital ob tem, da je ta kapital omogočen z neposrednim izkoriščanjem neplačanega ali manj plačanega dela žensk na eni strani in popolno ignoranco do njene besede, njene kreativne moči na drugi … Kajti, če bi podprli njeno krativno silo, bi moral moški delati zanjo. Ne? Bi se potem svet sesul? Ne bi potem moški kričal – zaradi mene, si lahko to storila, jaz sem ti to omogočil? Bil bil zmožen hvaležno sedeti na klopi in občudovati njeno mojstrovino ob zavedanju, da je »moral« skrbeti za družino, gospodinjstvo in otroke, da je ona lahko v miru ustvarila, kar je imela v sebi kot potencial? Seveda v primeru dobro preskrbljenih družin ni teh težav. Oba si lahko privoščita ustvarjalno delo, če imata pomoč drugje. Toda potem izkoriščata slabše plačane čistilke, gospodinje ali pa kar babico in dedka. Kje je meja med uslugo, izkoriščanjem in brezpogojno podporo? Je moški zmožen brezpogojne podpore ženski kreativni sili; se je zmožen odreči svojim kreativnim vzgibom po samostojnem delu, v imenu ljubezni in tega ob nobeni priliki ne izpostavljati? Je lahko resnično hvaležen, da je človeštvo z njegovo pomočjo končno dobilo drugi glas, drugo podobo skozi izjemno delo njegove soproge, recimo? Kaj ne pridemo na koncu koncev do tega, da je vseeno, kdo je nekaj ustvaril – ali je to moški ali ženska, če je to kakorkoli doprineslo k lepoti in bogastvu človeštva (v spoštovanju, jasno, do vseh živih bitij – živali in rastlin)? In kaj ne pridemo hkrati s tem do neogibnega spoznanja, da nobeno izjemno delo ni ! delo samo enega človeka in njegovega nadzemeljskega talenta ter njegovega truda in neposrednega dela, pač pa je absolutni produkt vseh vpletenih – še najbolj tiste miške, ki je prišla na koncu, da so repo vendarle potegnili iz zemlje … Da, otroške slikanice in stare ljudske povesti so polne, prepolne čiste resnice in vsak otrok jo razume in je z njo soočen in jo živi vse dokler ne vidi, kako v njegovi neposredni okolici umetna razmerja moči vzpostavljajo vsakokratna družbena neravnovesja in patologije. In bolezni in vojne. In temu se prilagaja – bolj ali manj uspešno. Če uspešno, rečemo, da ta se pa znajde. Če neuspešno, rečemo, da je sanjač, umetnik, pesnik. Dobro je poznat prave vrednote žiljenja, če si vzgojiteljica oz. njena služkinja pomočnica v vrtcu, da boš vedela, kaj reči otrokom, toda za svoje življenje moraš te vrednote gledati bolj od daleč, če se želiš znajti in preživeti s svojo komaj kaj več kot minimalno plačo – toliko naša družba ceni ljudi, ki vzgajajo in negujejo obnavljujoče se družbeno jedro in njegovo celotno kožo. Vmes se skozi razne žile pretaka kri, pomešana z raznimi dodatki in poživili, ki poganjajo od adrenalina in spolne sle obsedene posameznike na najbolje plačanih mestih. Pohlep ni nič drugega kot zadnja lastnost patriarhata. In pohlep v svoji strastni zmoti ruši vse, kar je še lepega ostalo.
Kakorkoli že. Za družben status quo so najbolj zaslužne (ne pa tudi krivdno odgovorne) ženske, ki se niso zavzele zase, saj so v tem primeru morale marsikaj žrtvovati in so zavistne svobodnejšim ženskam, ki se niso pripravljene žrtvovati oz. sklepati kompromisov na teh ravneh – morda so tiste prve žrtvovale dobesedno kreativnost; niso razvile svojih idej ali umetnosti tako drzno kot njihovi možje, saj so medtem ves čas skrbele za otroke z večjo stopnjo predanosti kot njihovi možje ali pa otrok niti ni in so samo prevzele privzgojene vzorce, ki so jim jih darovale njihove neizživete matere kot netransparentno dediščino prikritega kurikuluma moralistično naravnane pedagogike družine, ki se vceplja že predšolskim otrokom in deli svet na črno-belo matrico tega, kaj pripada enemu in kaj drugemu spolu oz. spolom. Seveda podrejene ženske svoje zavisti svobodnejšim od sebe ne bodo nikoli priznale, ker je ne prepoznajo, zavedene z materialnim udobjem, v katerem se nahajajo, jo pa nedvomno latentno intuitivno slutijo – to jih navdaja s strahom, da jih ne bi razkrinkali, da sebe same ne bi razkrinkale, da v resnici njih samih sploh ni, da živijo tuja življenja, predestinirana, nenaravna življenja vlog, zato se z vsemi štirimi tačkami oprejo na ravno podlago družinskega parketa in ob raznih priložnostih izražajo hvaležnost za vse, kar jim je bilo dano. Toda kaj jim je bilo dano? Od koga, od boga? Če so še vedno gospodinje, jim je finančno-materialno dal moški toliko, kolikor so one dale njemu, vemo česa. Če so vse v enem, torej čudežne ženske, ki zmorejo vse – kariero, vzgojo, kuhinjo, telovadbo in seks – kakršen pač že je, potem bodo sploh sovražno nastrojene do »šibkejših« nečudežnih žensk oz. jih bodo gledale zviška ali pa z nekakšnim usmiljenjem oz. pomilovanjem ter se bodo šle razna »dobra dela«, da bodo dokazale, da so ob vseh svojih usvojenih lovorikah sposobne biti tudi dobrodelne in sočutne, skratka mile Marije, kljub temu, da za vsem tem maskiranjem ždi le ena reč – dokazati moškim, da zmorejo vse. Prava ženska se ne dokazuje, ker ve, da je vredna že s tem, ko je in kar je. In taka ženska ceni čas zase in ne dovoli, da je zabit z dejavnostmi in projekti od jutra do večera in še na račun spanja. Ženska je luna, ženska je pravzaprav čas in razpolaga z večnostjo, z intuicijo, ne pa s čistim uradniškim razpredelniškim razumom, ki potaplja razne ladjice ali osebe.
Za destabilizacijo družbenega tkiva so poskrbeli tudi in predvsem vladajoči skupaj s celotnim represivnim državnim aparatom in perverznim diktatorstvom zdravniške stroke, ki je po svojih besedah sicer plačana premalo, a z lahkoto s pomočjo zdravstvenega ministrstva, inšpektorata in posamičnih pediatrov ter družinskih zdravnikov neusmiljeno prijavljajo in nalagajo finančne kazni staršem, ki ne cepijo svojih otrok. Kljub temu, kar je dokazano z milijoni trajno poškodovanih otrok in izgubljenih tožb velikih farmacevtskih združb, ki so si ponovno, nedavno, priborile enormne količine denarja, ki bo šel v umazane roke posameznikov.
Poleg invazivnih, včasih celo nasilnih ginekoloških pregledov in pregledov dojk je tako ženska kot mati prisiljena v konstanten boj za svoje naravne pravice človeka in njenih otrok. Nedotakljivost, kaj je to?! V kolikor je pri tem dosledna tudi v partnerstvu in pri delu, bo zelo verjetno ostala sama in revna. Kajti ne pozabimo, strast je zaželena v postelji, ne pa tudi pri zastopanju svojih kreativnih idej, del, pravic in predvsem: svojega glasu, svoje resnice. Bolj ko je izvirna, bolj jo sovražite. Takrat boste rekli, da je ženska zafrustrirana, histerična ali kakorkoli težavna. Ali pa, še huje, jo boste gladko ignorirali ali pomilovali njen trud. Ali pa boste intelektualizirali in našli neko vmesno skropucalo, ki ne bo ne tič ne miš, z namenom ustvariti sivino … In boste rekli, saj je fajn, da je iskrena, ampak ni pa to nekaj, kar bi lahko jemali resno. Ali celo, v sodobnem jeziku: konkurenčno moški misli.
Kako zelo je to res, se najbolje vidi na področju umetnosti, ki je ves čas in v celoti podvržena patriarhalnemu gonu, saj le ta še najbolje izraža in zagovarja »tradicijo«. Tradicija pa ni, kakor bi radi, da verjamemo, nekaj monolitskega, trdnega, s čimer se ponosno razkazujejo in jo tudi zlorabljajo nacionalizmi in druge sorte narodnih emocij v obliki nečesa, kar je preživelo zgodovino – razne narodne noše, rožice in najvišji vrh v deželi, ki je zdaj, z novo tehnologijo, postal glasnik kapitala in podjarmljanja prebivalstva in ne več glasnik narave in ptic. Ne, tradicija je subtilnejša, zato bi lahko bila svobodnejša, če ne bi nad njo bdel moški oz. njegov koncept, ki ne priznava narave ženske ustvarjalne moči, ki ves čas, torej po svojih prevladujoči instanci, ogroža status quo … že iz preprostega dejstva, da do sedaj še ni bila zares slišana in se je za ceno preživetja, morala podrejati umetelnosti umetnega umetnostnega sveta. Čas je za naravno in domišljije polno besedo, ki prihaja iz ljudi in zanje, ne pa za iskanje nečesa »lepega« in nečesa »literarnega«. Čas je, da povemo, kar nas boli, da se upremo mestom, kjer nas želijo še naprej imeti pospravljene in nekonfliktne in brez uporne strasti – vse, tako moške kot ženske. Čas je, da prenehamo vzgajati fantke v borbenost z omejeno čustvenostjo in čas je, da prenehamo vzgajati deklice v razne miline, ki bodo blažile ostre moške robove, saj vidimo, kako zelo se je ta »milina« izrodila in kaj je nastalo iz nezadovoljne in nezadovoljene ženske. Dobili smo kup borbenih ljudi vseh spolov in nagnjenj, ki pa se ne borijo za pravo, torej za svojo stvar, pač pa z vztrajanjem v nehumanih delovnih pogojih, ki jim marsikje ne omogočijo niti najnujnejšega za življenje, skrbijo za ohranjanje neusmiljenega kapitalističnega sistema in vladavine nične etike, izpraznjene človeka.
Sicer pa ni naključje, da je Na klancu – na klancu, ki drsi navzdol, in da je Menuet za kitaro tekel na grič. Ženska in moški sta podvržena jasnim polarizirajočim družbenim tokovom in čas je, da se tega v celoti zavemo in da iz tega izstopimo.
Foto: Prizor iz filma Trainspotting (rež. Danny Boyle)
Samozaposlena v kulturi kot književnica. Do leta 2021 je bila sedem let zaposlena kot pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Pred tem se je ukvarjala s sodobnim plesom oz. performansom. Pri Centru za slovensko književnost je med leti 2015 in 2021 izdala tri pesniške zbirke: Delta, Krog (Jenkova nagrada 2019) in Nekoč bom imela čas.