Zapis posvečam tragediji, ki se je zgodila v Beogradu 3. maja 2023, ko se je trinajstletni deček odpravil na strelski pohod po svoji šoli. Streli so prečili celotno človeško družbo, ne le kot vidno in vse bolj medializirano institucijo, ampak kot psihični fenomen v vsakem posamezniku, ki je ponotranjil in nekako podoživel, kar prikazujejo filmčki na Youtubu in srbske TV-novice ali pogovorne oddaje.
3. maja 2023, dva dni pred luninim mrkom, ki so mu stara ljudstva pripisovala moč nenavadnih dogodkov, je deček K. K. (13 let, v starosti, ko še ne more nositi kazenskopravne odgovornosti), odličnjak in otrok nakazujočih se vrhunskih intelektualnih sposobnosti, iz dobre družine in lepega ali pač samo tihega obnašanja, ki je v prostem času treniral karate, streljanje, se učil tujih jezikov in hodil v igralsko šolo, zmagoval na matematičnih tekmovanjih, po enomesečnem predhodnem natančnem načrtovanju dogodka, z natančno merjenimi streli in koktejlom molotov odvzel življenje (težko mi je napisati to besedo) sedmim deklicam približno iste starosti (rojenim 2009 ali 2010) iz svoje šole in varnostniku na šoli. Ranil je še nekaj drugih deklic in učiteljico zgodovine, ki se trenutno borijo za življenje v eni od beograjskih bolnišnic. Po dejanju je poklical policijo, priznal dejanje in izjavil, da je psihopat. Pri tem pa po navedbah, za katere ne vemo, ali so točne, ni izrazil obžalovanja dejanja.
Sirene so začele zavijati. Kar se je sošolcem iz iste osnovne šole zdelo kot igranje s petardami, se je razkrilo kot množični strelski pohod, kakršnih v tem delu Evrope ne poznamo. Strel je spustil strupeni plin strahu, jeze, ogorčenja, žalosti, nemoči, nemožnosti izgovoriti, izraziti, obtoževanja, brezkrajne bolečine staršev, ki so jim bili ubiti otroci in ki bodo to bolečino nosili iz dneva v dan – iz sekunde v sekundo jih bosta spremljala dolgo mučenje in bolečina.
Ni se razširilo le po Beogradu in Srbiji, ampak po vsem svetu. Strel je prečil celotno človeško družbo, ne le kot vidno in vse bolj medializirano institucijo, ampak kot psihični fenomen v vsakem posamezniku, ki je ponotranjil in nekako podoživel, kar prikazujejo filmčki na Youtubu in srbske TV-novice ali pogovorne oddaje. Strel pa se je razširil tudi med dečkove vrstnike na družabnem omrežju, ki so mu za dejanje čestitali z besedami »car« in podobno ali pa celo sami najavili podobna dejanja, v smislu: »niste me upoštevali, ponižali ste me, sedaj bo sledil teror, s katerim vam bom pokazal, kdo sem«.
Dejanje, ki ga bom tukaj poimenovala z eno samo besedo »strel«, ni merilo le na osem danes pokojnih bitij, ampak na celotno družbeno institucijo. Merjeno je bilo, da se zatrese tudi ta. Nezavedno, ki pa je načrtovalo neverjetno hladno in pragmatično, je opravilo svoje na nezamisljivo učinkovit način.
Odzive, ki so se odprli, je mogoče klasificirati na »nezmožnost izreči« oz. »stanje brez besed«, »moraliziranje« in ad hoc »obsodbe« (šole, staršev oz. zlasti očeta, med vrsticami tudi matere oz. njenega odnosa s sinom, glede na to, da je večina žrtev bila deklic; interneta, nasilnih videoigric, pandemskih zaprtij in njihovih psihičnih posledic na otroke, nesposobnosti učiteljev, permisivne vzgoje in razrušene avtoritete učitelja, prevlade trpanja znanja v glave nad vzgojo človeškega bitja), »pozive k vzpostavitvi reda prek povišane ali obnovljene avtoritarnosti« (povratek k tradicionalni kaznovalni avtoriteti, kar pa v dobi hiperdigitalizacije lahko pomeni le diktaturo s pomočjo algoritmov).
Le malo je globokega sočutja z žrtvami (mednje štejem tudi storilca tega strahotnega dejanja) in njihovimi sorodniki, le malo je sposobnosti predočenja te bolečine, le malo je poskusov razumeti, kaj se je dejansko zgodilo. Ena od TV-gostij v pogovornih oddajah, po stroki pravnica, je trdila, da je otrok bil inštruiran, morda od neke globalne teroristične organizacije, kako vse skupaj napraviti, tako da bo dejanje učinkovito in da bo napravil kar najbolje zase glede na obstoječi pravni red (nedopolnjenih 14 let, samoprijava, samodiagnoza »psihopat sem«). Dejansko: celotna človeška družba obmolkne ob zločinu, ki je dekonstruiral konstrukcijo nedolžnega in čistega otroka kot bitja izven kazenskega prava. To dekonstrukcijo spremljajo nadaljnje poteze: otrok ni ravnal v afektu, ampak je dejanje precizno načrtoval; otrok ni bil iz slabo stoječe, ampak iz dobro stoječe družine; naj ne bi bil zanemarjen, toda morda je bil pod ploho zahtev in pričakovanj, ki so ga kot propeler gnali v plezarijo po hierarhični družbeni lestvici, prisiljen biti odličen in vrhunski, ker (!) ni bil nikoli dovolj dober.
O dečku se molči. O storilcu se molči. Nihče ne izraža sočutja do dejstva nekega skritega vzroka, ki ga je sčasoma pognal v jezo za masko vzornosti, v streljanje kot izraz te jeze, v hladnokrvni načrt, samostojno izdelan ali izdelan s podporo nekih drugih, še strašnejših in še hladnokrvnejših umov v ozadju.
Nihče ali zelo malo ljudi si dovoli soočenje in opazujoče občutenje družbeno nedovoljenih razdiralnih čustev, ki utripajo pod svetlečo površino sličic in filmčkov na družabnih omrežjih – celo kadar družabna omrežja, ta virtualni smetnjak nezavednega, utripajo v poveličevanju jeze, sovraštva, maščevalnosti, privoščljivosti. Imate pogum za soočenje s svojo himero?
Himere starih časov so živele na družbenem robu ali izgnane iz skupnosti, ki se je v strahu oblikovala in povezala okoli takšnega praznega mesta, kakršnega je povzročil izgon himere.
Toda kar je z izgonom nagnusnega, epitom česar je himera (nečisti), izgnano iz skupnosti, v resnici nikoli ni izgnano, ampak je v jedru in osrčju te skupnosti, ki kakor bele krvničke oblikuje zaščitno plast okoli »tujka«. Kar je izgnano in obenem v osrčju skupnosti, je njeno samo nezavedno. Toda niti glasovi komentatorjev, ki pravijo »krivi smo vsi« in kličejo h kolektivni krivdi ter kesanju, ne morejo biti v pomoč. Ker perpetuirajo to himero, ki poseljuje individualno in družbeno nezavedno. Perpetuirajo njen obstoj, to pa tako, da se bo – kakor kuga v Ojdipovih Tebah, kakor izbruh slepote v Saramagovem Eseju o slepoti – pojavila v novi obliki. Morda ne več kot vzorni deček – množični morilec, ki udejanja tako masko družbenosti kot njeno nezavedno (ki ga maska skriva).
Treba se je torej soočiti ravno s tistim potlačenim, z bolečino, ne da bi to obtoževali in ne da bi od tega bežali in ne da bi v tem utonili. Dejanje soočenja je edino možno in razumno in pogumno dejanje, sposobno sprejeti vse, kar se zgodi, in to pretopiti v še nekaj, kar obstaja za himero. Dejanje soočenja je smiselno, če je povezano z udejanjenjem spoznanja, ki zraste iz soočenja – če torej privede do drugačnega odziva in delovanja.
Kajti zmota je, da je himera konec sveta. Himera, dokler obstaja, označuje začetek in zaton družbe(nosti). Njen prostor je rob, njeno rojstvo je izločitev, in grižljaji, s katerimi iz dneva v dan raste, so naše (v nezavedanje odložene in tam pozabljene) misli in čustva. Toda himera je iluzija ravno zato, ker je hranjena z mislimi. Če jo odženemo, je to najboljši način, da bo obstajala še naprej. Namesto da bi streli zadeli himero, so zadeli vitalne organe osmih ljudi, nekaj pa se jih še bori za življenje. Začetek in zaton zgodovinsko perpetuirane družbe(nosti) sta osnovani na iluziji himere: ko se ta pojavi oziroma razkrije, družba propade, da bi trenutek zatem spet enako iluzorno vzniknila v prividni novi čistosti, hraneč se skozi korenine, ki segajo k pokopani himeri.
Toda s himero se je treba soočiti – da bi mehanizem izločitve iz družbe in konstrukcije družbe na osnovi izločitve bil prekinjen in da bi bila ugledana tista raven realnosti, ki obstaja za velom himere. In to je ljubezen kot dejstvo, ki poraja medsebojno prepletenost bitij, dejstvo medbivajočosti. (Ne trdim, da je to enostavno: še težje je kakor izgon himere v obliki bega, moraliziranja, sojenja, klicev po neoavtoritarnosti. Težavnost ugledanja ljubezni lahko primerjam z drevesom, ki raste sto let, da daje sadove, življenjski prostor in senco – toda požagano pade v pol ure.) Vseeno pa v dobi prihajajoče diktature algoritma kot orodja vladavine načrtno ustvarjanih izrednih razmer ni nič (nobena kariera, denar, umetnost, ples, ugled, služba) pomembnejše od tega. Kar je edino pomembno, je torej pogum za soočenje z (lastno) jezo in pogum ter vztrajnost za uzrtje ljubezni za prividom himere. Treba se je naučiti ustreliti v himero samo, ne v bitje. Ter da to pogumno delimo z drugimi, pa če jih je to sposobno slišati še tako malo ljudi. Edino na ta način je mogoče sočutno pomagati prekiniti nastalo stanje, se pravi: tudi bolečino tistih, ki danes ostajajo na prizorišču po strelu.
Foto: Andres F. Uran (Unsplash)
Pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019. Avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).