Bralni klubi na šolah se mi zdijo odlična priložnost za dodatno, sproščeno branje po prosti izbiri. Razumem jih kot alternativo, ne pa opozicijo šolskemu branju pri pouku slovenščine.
Vsaka organizacijska oblika poteka v specifičnih okoliščinah in ima posebne cilje, spričo katerih goji tudi različne tipe branja.
Branje v bralnem klubu, kot ga zaznavam v prispevkih avtoric, je zvečine t. i. socialni/socializacijski model branja (Evropski literarni okvir), z namenom spodbuditi druženje bralcev, pogovor o izkušnjah, ki se širi na doživetja z različnih interesnih področij. Poteka na ravni doživljajskega branja in goji kulturo izražanja udeležencev.
Šolsko branje ima drugačen cilj. To je razvijanje literarne zmožnosti, ki zlasti v gimnazijskih programih, prilagojeno pa tudi v vseh drugih, vključuje sistematično pridobivanje znanja, književnih sposobnosti in stališč/vrednot ob branju in spoznavanju literarnega konteksta skozi čas. Za doseganje tega cilja se izbirajo besedila, ki so se vse do sodobnosti skozi test časa ohranila kot reprezentativna, z nadčasovnimi sporočili in poetiko določene dobe.
Ta besedila so kajpak mladim bralcem (tako tudi včasih, ko še ni bilo sodobnih distraktorjev) doživljajsko tuja in nerazumljiva. A naloga šole nasploh je približevati sprva tuje in nerazumljivo, da postane bližnje in razumljivo. Branje takih besedil (klasike/kanona) je zato priložnost za spoznavanje raznovrstnih časov, krajev, načinov izražanja, s tem pa za t. i. poglobljeno branje, zdaj opevano, a že od nekdaj vir različnih kognitivnih in vrednostnih dejavnosti posameznika (prim. B. Krakar Vogel: Zunanja diferenciacija pri pouku književnosti, Didaktika književnosti pri pouku slovenščine, 2020).
Tako branje se najbolj uspešno odvija po sistemu šolske interpretacije. To je sistem metod/pristopov, ki sledi stopnjam bralnega procesa (doživljanje, razumevanje, vrednotenje, uvrščanje, izražanje – pogovor, učenje na vseh stopnjah). Šolske interpretacije se učencem ni treba »naučiti« – učitelju pa ja, saj mu je v pomoč pri vodenju bralnega procesa, ki s spretno izbiro najustreznejših pristopov znotraj univerzalnega sistema omogoča postopen vstop v besedilo.
Za uspešno premagovanje tujosti, odpora pri bralcih strokovna literatura priporoča začetno aktualizacijo kot vrata v bralčevo identifikacijo z osrednjo tematiko in še druge učiteljeve pristope – interpretativno branje, segmentirano branje … (gl. Krakar Vogel, Metodični sistem šolske interpretacije – ista knjiga).
Pri kakovostnem didaktičnem procesu s pristopi seznanjenega učitelja se sprejemljivost za »osovraženo« domače branje klasičnih in sodobnih knjig (slednje niso kar po defaultu lažje od prvih!) po mojih opazovanjih in odzivih prakse zelo poveča. Da za branje literature ni mogoče pridobiti vseh učencev, pa je razumljivo – podobno kot ni vseh mogoče pridobiti za igranje nogometa. Naloga šole je pač dati priložnost vsem bralcem, spoznati, kaj lahko nudi branje raznovrstne literature. In je priložnost za akulturacijo – spoznavanje, da je bila književnost od Brižinskih spomenikov dalje del naše kulture in boja za obstoj.
Če kaj od te književnosti preberemo, je spoznavanje toliko bolj prepričljivo. Pri tem je lahko bralni klub tudi podporna, ne pa opozicijska oblika, ki daje izkušnjo pogovora, za katero pri pouku res zmanjkuje časa.
Foto: OŠ Bršljin, Novo mesto
V letih 1986–2022 delujoča na Oddelku za slovanske jezike in književnosti oz. Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, na področju didaktike književnosti kot nove samostojne discipline. Od l. 1994 do upokojitve predstojnica katedre za didaktiko slovenskega jezika in književnosti. Raziskovalka, predavateljica, organizatorka pedagoške prakse študentov slovenistike. Mentorica več kot 100 diplomantom, 23 magistrantom znanosti in 10 doktorantom didaktike književnosti. Gostujoča predavateljica na tujih univerzah (Celovec, Dunaj idr.). Še dejavna predavateljica na številnih seminarjih za učitelje, strokovnih in znanstvenih srečanjih. Avtorica znanstvenih in strokovnih člankov v domačih in tujih revijah in samostojnih publikacij o didaktiki književnosti, npr. Skice za didaktiko književnosti (1991), Poglavja iz didaktike književnosti (2008), Didaktika književnosti pri pouku slovenščine (2020). Članica predmetnih kurikularnih komisij za slovenščino, soavtorica učnih načrtov za srednje strokovne šole in gimnazije, avtorica vsebinske in didaktične zasnove šolskih antologij in beril, recenzentka znanstvenih in strokovnih prispevkov ter učnih gradiv za pouk književnosti. Prejemnica več strokovnih priznanj, mdr. naziva zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani (2019).