Osnovna razlika med branjem šolskega čtiva in branja knjig v bralnih klubih je v izvoru razloga za branje knjige. V tem premisleku se osredotočamo na branje tako imenovanih resnih oziroma literarnih knjig. Priročnike za boljše življenje ali delovanje in razvedrilno, žanrsko literaturo tu puščamo ob strani.
Branje šolskega čtiva
Šolskega bralca se k branju obveznega čtiva (na primer v šoli) sili od zunaj. Gre za zahtevo učnega načrta, ki zapoveduje branje knjig, ne toliko zaradi užitka v branju, ampak kot pedagoški imperativ, obvladovanje učne snovi, material v izobraževalnem procesu.
Branje knjig se v tem polju ne omejuje samo na šolsko bralno obvezo prebrati določeno knjigo, ampak zahteva tudi posebno šolsko določeno dojemanje v luči strogo omejene interpretacije, ki prav tako izvira od zunaj in se je je treba kot take naučiti. »Kaj hoče avtor povedati?« Zahtevano branje čtiva se preverja v luči šolsko zapovedane interpretacije. V končni fazi je to namenjeno ocenjevanju, ki poleg dokaza o prebranosti same knjige (kar dokazujejo povzetki/obnove) preverja tudi poznavanje zapovedane interpretacije, ki je pogosto zelo samovoljna, stereotipna in tuja (neustrezna, dolgočasna, odbijajoča) in zamrači in potlači vse druge možne aktualnejše in izvirnejše interpretacije.
Omenjeni pedagoški bralni proces je izrazito monološki, diktiran od zunaj, in onemogoča kakršnokoli aktivno lastno izkušnjo in interpretacijo bralca. V tem procesu so izkušnje, uvidi, mnenja itd. mladih bralcev, četudi zgrešeni, a konstruktivni v postopku stopnjevanja bralne sposobnosti bralcev, negativno obravnavani in slabo ocenjeni ter pod pretvezo, da gre za nepoznavanje zahtevane snovi, odrinjeni in potlačeni, kot da jih sploh ni.
Gre torej za branje, ki je dodeljeno in zahtevano od zunaj in z branjem kot radostno izkušnjo in notranjim dialogom s knjigo nima nič. Je mrtvo branje, ki odbija, posledica česar je, da otroci, ki so bili na ta način vpeljani v branje, od takrat dalje branje (sploh zahtevnejših resnih) knjig odklanjajo in nazadnje tudi povsem opustijo.
Branje v bralnih klubih
Branje v bralnih skupinah je v osnovi drugačno. Od bralca se nič ne pričakuje ali zahteva. Od bralca se ne zahteva, da osvoji njemu ali njej tuje (zunanje) interpretacije. Sodelovanje v bralnih klubih je svobodno in tolerantno. Bralcev in njihove sposobnosti za branje se ne podcenjuje. Pogovor o knjigah poteka na ravni enakovrednih sogovorcev. Ne obstaja zahteva po pravi interpretaciji, ki ji je treba slediti ali jo celo osvojiti. Vsi individualni pogledi so pričakovani, osebno oživljanje (aktualizacije) branih knjig je vzpodbujano in dobrodošlo, zavrača se šolske načine branja in interpretiranja.
Razliko med obema načinoma branja in odzivanja nanj bi lahko primerjali z Marxovim razlikovanjem med mezdnim delom, ki je zapovedano in formatirano od zunaj, in svobodnim (ustvarjalnim) delom, ki se poraja iz notranjosti bralca, iz njegove ljubezni do branja (amor legendi). Inspiracija za branje vre iz notranjega razloga samega bralca, ki ga k temu ne obvezuje nič zunanjega, ampak se mu podarja. Branje knjig ne podrejamo omejenim zunanjim razlagam in smotrom in ne pritisku, da jih je nujno prebrati.
Poleg tega pa v pogovorih o prebrani knjigi ne obstaja pričakovanje o zunanjem, vnaprejšnjem tolmačenju, ki ga je treba osvojiti, da se o knjigi pogovarjamo. Bralni klubi omogočajo sproščen in umen pogovor o prebranih knjigah, ki sprošča možnost in sposobnost za izmenjavo posameznih odzivov na prebrano knjigo in možnost različnih obzorij, ki jih ti odzivi razpirajo. Gre za razvijanje sposobnosti dialoškega branja (bralec knjigo bere v dvogovoru s svojim živim angažmajem) in naknadnega pogovora onkraj umnega samodokazovanja o knjigah, ki se poraja iz enakovredne izmenjave izkušenj, občutkov, spoznanj, uvidov in tako dalje (v bralnem klubu z ostalimi udeleženci).
Ti pogovori na ozadju knjig ne razvijajo samo bralne potence in sposobnosti poglobljenega branja, ampak omogočajo tudi spontani razvoj izražanja bralcev o vsebinah in tematikah, o katerih je govor. Premišljevanje in pogovor o prebranih knjigah ne izvirata iz avtoritete zapovedanih in vsiljenih pogledov in zahtev, ampak predvsem iz poglobljenega dojemanja samega vsakdanjega življenja. Tja se v obogateni obliki tudi vračata.
Povzetek
Če primerjamo branje šolskega čtiva, ki je podlaga za šolsko obravnavo knjige, in sproščeno branje, na podlagi katerega se pogovarjamo v bralni skupini, razločimo tele nasprotne pole:
- zapovedano branje – svobodno branje
- tlačenje osebnih mnenj – omogočanje in osvobajanje osebnih mnenj
- podrejanje monološkemu nareku – razvijanje pogovora v pluralističnem dialogu
- omejevanje bralne izkušnje na vsiljeni monološki vzorec – vzpodbujanje odprtega izražanja žive bralne izkušnje in pluralizma pogledov onkraj omejevalnih klišejev šolskih interpretacij »stroke«
Foto: Thought Catalog (Unsplash)
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem, doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ UP. Začetnik vrste umetniških gibanj in številnih umetniških ustanov ali festivalov. Ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR in dolgoletni predsednik Literarnega društva IA. Več »