Aktivizem za ustanavljanje bralnih klubov v luči Rosove teorije resonance.
Teorija resonance
Teorijo resonance je postavil nemški sociolog Hartmut Rosa. Gre za teorijo odnosa do sveta. V njej se različne vede prepletajo s sociologijo, torej z vedo, ki preučuje delovanje družbe, človeka v družbi itd. Resonanca je po njegovem razumevanju dvostranski oz. vzajemni odnos, kjer je odzivnost sestavni del resonance. Nasprotje resonance je odtujenost (ravnodušnost, brezbrižnost ali sovražnost).
Kadar smo odtujeni, se nam svet kaže kot nem, neodziven. Če ne pustimo, da se nas sploh kaj dotakne, podležemo instrumentalizmu, birokratizmu, tehnokraciji, urejanju s kaznijo, policijo, z vojnami ipd. Ko pa smo z nekom v resonanci, se nas ta medsebojni odnos dotakne, nas preobraža, spreminja.
Bralni klub je polje, kjer se dotik sočloveka, preobrazba in sprememba nenehno dogajajo. Tudi zato tega članka ne pišem na »formalen«, znanstven ali vseobsegajoč način, ampak se želim le koga dotakniti.
Kako deluje resonanca
Ko govorimo o resonanci, moramo vedeti, da je ne moremo uporabljati kot instrument, resonanca nam ni na voljo »kar tako« povsod. Primer resonance je denimo ljubeč odnos, tudi vera.
Nisem dobra govorka, ker pa sem ljudi k ustanavljanju bralnih klubov nagovarjala z iskreno ljubeznijo, navdušenjem in tudi vero, da to lahko prinese spremembe v družbi na bolje, sem lahko opazovala, kako se je to dotaknilo mnogih, ki so tudi sami prišli na bralni klub ali ga ustanovili.
V občinskem prostoru sem s pomočjo tovrstnega »poskusa«, z izkušnjo resonance (dotika drugih s svojo izkušnjo, pogovori z njimi brez prisile, tako, da sem naredila bralni klub za mentorje ipd.) pridobila 120 bralnih mentorjev.
Imela sem tudi izkušjo z »oportunim« mišljenjem, češ da gre pri bralnih klubih za zbiranje privilegiranih, izbrancev, celo elite. To se je seveda izkazalo za nerazumevanje človeškosti ali resoniranja, saj so člani bralnih klubov in mentorji začeli sami od sebe delovati v prostor kot nekakšni glasniki branja (ustanovili so svoje bralne klube, bralne značke, pisali članke, nastopali kot bralci ipd.).
Kako beseda postaja meso
Hrepenenje po resonanci je sestavni del človekove človečnosti. Zaradi vse večjega imperativnega prilaščanja sveta imamo po eni strani vedno manj resonance in človečnosti, po drugi pa vedno več potrebe po njej. To hrepenenje temelji na odrešitvi, ki pa za potešitev hrepenenja nujno potrebuje resonanco. Če boste delovali že samo v smeri pogovarjanja o tematiki, kako bralni klubi spreminjajo svet, boste lahko opazovali, kako rezonira vaše okolje.
Kako beseda (po svetopisemsko) postaja meso. Sama imam izkušnjo pogovorov s prijatelji aktivisti akademiki, ki smo na kavah po bralnem klubu, ki smo ga vodili skupaj, razmišljali enako in ustanovili gibanje Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora, zbiramo se na webinarjih za moderatorje bralnih klubov. Na naše pogovore o ustanavljanju in moderiranju bralnih klubov smo prejeli že več kot 200 prijav.
Torej ne drži, da se ne da ničesar storiti.
Oseben odnos do svojega dela
Po Rosu je osnovna privlačnost religij ideja odzivnega, ustrežljivega sveta, s katerim se lahko srečamo in ki se nas dotakne. Odnos je temelj človekovega bivanja, hrepenenje po odnosu jaz–ti, je hrepenenje po trajnem resonančnem odnosu, po velikem Ti.
Kakorkoli že, potreba po odzivu je v današnjem, odtujenem svetu vedno večja. Kot vodja knjižnice sem pri svojem delu delovala skrajno pazljivo v odnosu do javnosti, posameznikov, ciljnih skupin, do nagovarjanja le-teh, pri dotikanju, rezoniranju knjižnice v prostor in iz prostora nazaj. Vsekakor sem poskušala delovati izven instrumentaliziranih okvirov. Žal pri tem nisem imela »uradne« podpore, velikokrat si pri takem načinu označen kot »čudak«, »umetnik«.
Toda prosim vas, če imate to iskro v sebi, je ne gasite, borite se za svojo pristnost in tisto, kar je dobro. Branje je vaja za boljšo družbo, to je dokazano. Imeti oseben, ljubeč odnos do svojega dela in javnosti v javnih službah je vsekakor lahko zgolj oseben izziv. Še najbližje temu je sedaj v knjižnične standarde zapisan proaktivni način delovanja.
Toda to ni dovolj. Biti moramo tudi izgrajene osebe. Knjižnica bi morala biti prostor, ki že sam po sebi oddaja v prostor »avro« učenosti, vsebin, sprejetosti, demokratičnosti, prisotnosti »nečesa« ipd. Vsekakor si knjižnica ne bi smela dovoliti postati javna ustanova, izpraznjena knjižnih vsebin.
A pustimo knjižnice.
Zakaj bralni klubi?
Zakaj bralni klub? Ker ga lahko ustanovimo kjerkoli, ne le v knjižnicah. Ker v bralnem klubu zvenimo in odmevamo, se dotikamo drug drugega, se učimo drug od drugega in rastemo ves čas, ker je že brati knjigo rezonirati. Ker nam je »ti« pomemben in ker v bralnem klubu ni nihče nad nikomer.
Če govorimo na eni strani o odtujenosti, o konzumaciji, potrošništvu, sovraštvu, se moramo zavedati, v kako globoke pore je to zakoreninjeno, da tega sploh ne opazimo. Poglejmo primer narave oz. neke pasivne iz-rabe narave. Mislimo, da smo z naravo v resonanci, medtem ko ji v zameno za vse, kar nam bo dala, denimo na sprehodu, ne damo ničesar. Ravno tako bomo odnesli v smeti kup dnevne plastike.
Dati nekaj od sebe, se dotakniti drugega, podariti, se odzvati, sprejeti – se pri branju knjige in predvsem pri pogovoru o njej zgodi mnogokrat, na mnoge načine in mnogoplastno. Odnos s knjigo in pogovor o knjigi sta na nek način zelo podobna »pogovoru z Bogom«. Pogovor preko tretjega (pisatelja, knjige) bo ovrednotil naše razmišljanje, ga spremenil, okaral ipd., in vse to v varnem okolju sprejetosti.
O tem smo že veliko pisali na portalu Samozaložba.si, a naj spomnim, da ne imejte svojega dela v bralnem klubu za nekaj obstranskega, za neko zaprto dejavnost ob večerih, ker nimate drugega dela. Gre tudi za človečnost. Možgani seveda med branjem knjig delujejo na globoki ravni, ob računalnikih pa na plitvinah.
Učinkovito delo v bralnem klubu
Delo v bralnem klubu in za bralni klub bo vedno rezoniralo. Še več, širilo se bo kot požar, če boste vložili ljubezen in nekaj vere, da boste z ustanovitvijo bralnega kluba ali s tem, da v ustanovitev nagovorite druge, storili nekaj dobrega.
Bodite pristni. Ne potrebujete nekih naučenih veščin, retorike, visokoletečih besed, ni se vam treba delati pametne ipd. Pogovor o knjigah je pogovor o nas samih, o družbi. Dober moderator boste, če znate poslušati in se umakniti lastni pomembnosti itd. Seveda je ena od značilnosti tudi ta, da pri vsem tem ni prisile, saj tudi pri tem članku z lahkoto ostanete neprizadeti, gluhi, poskrbite samo zase, ostanete potrošniki, menite, da ne znate, ne zmorete ipd.
Bralni klub v vsako vas
Bralni klub v vsako vas. Ustanovimo Državo bralcev. Ustanovimo svoj bralni klub. Navdušimo za ustanavljanje bralnih klubov tudi ostale.
Raziskave kažejo, da bi bila Država bralcev »normalna« država.
—
Resonančni kolofon
Moj članek je nastal kot resonanca na članek Bojana Žalca iz leta 2021, ki pa je nastal na podlagi znanstvene raziskave Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, in sicer z naslovom: Religija in narava v luči Rosove teorije resonance, ki je izšel v Reviji Poligrafi na str. 103–104, pa tudi rezonanca na nekaj drugih člankov na to povsem prezrto (ali pa zgolj neizrekljivo) tematiko, seveda pa so nanj vplivali tudi moje poklicno opazovanje in rezultati mojega dela. Tematika me že lep čas (pozitivno) vznemirja in prepričana sem, da jo bom še natančneje preučila in še kaj napisala. Spomnila sem se (ne vem zakaj je v meni tako rezoniralo) denimo, kako je Frančišek Asiški komuniciral z živalmi, z naravo tako, da je bilo vse v ravnotežju, rezonirano v njem s principom hvaležnosti (gl. Sončno pesem). Marsikaj bomo morali premisliti v svojem potrošniškem brezčutju, pasivnosti in nesolidarnosti in se aktivirati! Upam, da se je ta po-blisk koga dotaknil.
Naslovna fotografija: Black Swan (rež. Darren Arnofsky, 2010)
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »