Statistike kažejo, da se število bralcev v Sloveniji iz leta v leto drastično manjša. Odstotek tistih, ki sploh ne berejo, se je pri nas povečal na skoraj 50 %. Tisti, ki berejo, pa berejo manj ali pa še to večinoma v angleščini.
V poduk o čedalje slabših bralnih navadah Slovencev pa bi se bilo dobro zamisliti nad podatki, ki pričajo, da so države z razvitimi bralnimi navadami inovativnejše, srečnejše in bogatejše od držav, kjer ljudje ne berejo. Podobne razlike pa se pojavljajo tudi med ljudmi, ki berejo, in ljudmi, ki ne berejo.
Pasti digitalizacije
Živimo v času digitalizacije, ki močno izboljšuje kvaliteto našega življenja in dela, vendar pa ob tem vsekakor ne smemo zanemariti številnih pasti in pomanjkljivosti, ki nam jih ta prinaša. Med drugim naj omenim, da nekontrolirana in prekomerna uporaba digitalnih naprav odtujuje ljudi od soljudi in narave, posameznik postaja vedno manj sposoben uspešnega reševanja in razumevanja zahtevnejših življenjskih problemov … Vsakodnevno smo lahko tudi priče raznih spletnih prevar, spletnega izsiljevanja, vdorov v osebne računalnike … Večkrat opazimo, da se mnogi raje kot po naravi sprehajajo po virtualnem svetu, pogovarjati pa se znajo samo še s svojimi »pametnimi« napravami.
Branje postaja samo še površinsko, zahtevnejše vsebine pretežke, računalniške igrice so zanimivejše … Strokovnjaki poleg tega opozarjajo še na mnoge druge negativne posledice, in sicer na slabšanje vida, nereden ritem spanja, upad motivacije, zmanjšanje sposobnosti koncentracije, digitalno odvisnost …
Kultura pogovarjanja in poslušanja izginja iz našega življenja, na njeno mesto pa stopajo vsiljevanje lastnega prav, kričanje, zmerjanje in podleganje lažni propagandi. Empatije več ne poznamo, v poplavi informacij se ne znajdemo.
Drvimo v razčlovečenje družbe, kar pomeni, da se oddaljujemo od primarnih moralnih človekovih načel, kot so ljubezen, strpnost, upanje, spoštovanje in razumevanje. Posledice tega so iz dneva v dan vidnejše, saj smo priča vedno večjemu psihičnemu in fizičnemu nasilju, samomorom, raznim odvisnostim, prav tako pa osamljenosti in duševnim težavam.
Pomen branja
Branje ne pomeni samo bogatenja besednega zaklada, treninga v znanju jezikovnih norm … ampak tudi razvijanje domišljije in zmožnosti empatije, izgrajevanje razumevanja in sprejemanja drugačnosti, ustvarjanje sposobnosti analitičnega mišljenja in spoznavanja sebe, predvsem pa oblikovanje lastne biti. Z branjem urimo vzpostavljanje kreativnega sodelovanja s sočlovekom in okolico, ki je nujno za celovito človekovo osebno življenje.
Pri tem naj citiram Floro Muhič, ki pravi:
»Podobno kot smo ljudje zaradi izuma strojev postali učinkovitejši pri fizičnem, smo zaradi strojev učinkovitejši tudi pri intelektualnem delu. A stroji nam pri slednjem ne pomagajo prav dosti, če ne znamo misliti z lastno glavo, z lastno glavo pa znamo misliti le, če imamo dovolj široko in globoko besedišče in če obvladamo analitično mišljenje. Vse to si lahko pridobimo le z branjem najrazličnejših knjig, s katerim si ves čas širimo in poglabljamo besedišče in ostrimo sposobnost mišljenja. Prihodnost bo zato knjižna ali pa je ne bo.«
Šolsko branje
Šolsko branje oz. branje obveznega čtiva pri pouku slovenščine je namenjeno pridobivanju ocen in je večinoma le prisila, ki od mladega bralca zahteva obvladovanje učne snovi. Lastna izkušnja bralca je zaradi prenatrpanosti učnega načrta, ki ne dopušča sproščenega in iskrenega pogovora o prebranem, zrinjena v ozadje, saj je v ospredju strogo določena šolska interpretacija, ki se je je treba naučiti. Poleg tega pa je tematika večine obravnavanih besedil za današnji čas povsem neaktualna in zato za mladega človeka odbijajoča. Tako mladi zaradi nepoznavanja kvalitetne sodobne literature v slovenščini raje posegajo po aktualni literaturi v angleščini.
Iztok Osojnik opozarja:
»Omenjeni pedagoški bralni proces je izrazito monološki, diktiran od zunaj, in onemogoča kakršnokoli aktivno lastno izkušnjo in interpretacijo bralca. V tem procesu so izkušnje, uvidi, mnenja itd. mladih bralcev, četudi zgrešeni, a konstruktivni v postopku stopnjevanja bralne sposobnosti bralcev, negativno obravnavani in slabo ocenjeni ter pod pretvezo, da gre za nepoznavanje zahtevane snovi, odrinjeni in potlačeni, kot da jih sploh ni.
Gre torej za branje, ki je dodeljeno in zahtevano od zunaj in z branjem kot radostno izkušnjo in notranjim dialogom s knjigo nima nič. Je mrtvo branje, ki odbija, posledica česar je, da otroci, ki so bili na ta način vpeljani v branje, od takrat dalje branje (sploh zahtevnejših resnih) knjig odklanjajo in nazadnje tudi povsem opustijo.«
Pomen branja v materinščini
Materinščina ali materni jezik je jezik, ki se ga v zgodnjem otroštvu naučimo prvega. Ker pa jezik ni samo sredstvo sporazumevanja, ne oblikuje samo temeljev človekove kulturne in narodne identitete, ampak tudi našo osebnost in našo samopodobo, lahko trdimo, da je materni jezik izhodišče našega osebnostnega razvoja in je zato jezik, v katerem razmišljamo, čustvujemo in v katerem se lahko jasneje izražamo kot v katerem koli drugem jeziku. Da pa se lahko izražamo jasno in oblikujemo pozitivno samopodobo, moramo seveda jezik negovati in nadgrajevati, kar pa je mogoče le z branjem in pisanjem.
Pravica izražati in sporazumevati se v materinščini pa ni bila zmeraj in povsod za vse enakovredna in samoumevna (žal je ponekod tako še danes), ampak je bila večkrat predmet boja, o čemer priča tudi slovenska zgodovina. Tako pot slovenskega jezika, od Brižinskih spomenikov pa vse do danes, ni bila lahka, bila je trnova pot slovenskega naroda za prizadevanje ohranjanja slovenske kulturne in politične identitete ter enakopravnosti.
Seveda je za posameznika vsekakor nujno tudi znanje tujih jezikov, ki širi obzorja in omogoča stike z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. V času globalizacije, svetovnega spleta in možnosti potovanja po vsem svetu je to še posebej pomembno, saj nepoznavanje tujih jezikov, predvsem angleščine, pomeni veliko oviro. Ker pa znanje jezikov urimo predvsem z branjem, je prav, da beremo tudi v jezikih, ki se jih učimo, vendar ob tem nihče ne bi smel pozabiti na negovanje materinščine, kajti če izumre le ta, izumre tudi narod in z njim povezana identiteta posameznika.
Bralni klubi
V bralne skupine bralci vstopajo svobodno, od njih se ničesar ne pričakuje, obvladovanje literarne teorije in književnega znanja ni potrebno. Pogovor poteka popolnoma sproščeno, sogovorci spontano podajajo svoje izkušnje in mnenja, vsi prisotni so enakovredni, napačnih pogledov ali odgovorov ni, zato se tudi manj izkušeni bralci ne počutijo v podrejenem položaju.
Skozi prebrano udeleženci razpravljajo o vsakdanjem življenju, knjige povezujejo s svojimi izkušnjami, tako pa tudi svoje izkušnje s knjigami. Ob tem se jim poraja zavedanje, da na svetu niso osamljeni primeri svojih občutkov in dejanj, kajti na svetu je nekdo, ki jih pozna in razume, saj vendar piše o njih.
Svoje volje in prepričanj nihče nikomur ne vsiljuje, prav tako pa tudi nihče nikogar ne ocenjuje, obsoja ali omalovažuje. Ob poslušanju mnenj in podajanju vtisov sogovorci razvijajo empatijo, dopolnjujejo in oblikujejo sebe ter razvijajo strpnost do drugačnih. Skratka, zaznavajo in krepijo veščine, ki so za človeka kot misleče in socialno bitje nujne za razumevanje sebe kot posameznika in za bivanje v interakciji z drugimi.
Razprava poteka v smeri ustvarjalne, kreativne in iskrene razprave, o namenu katere je govoril eden največjih svetovnih duhovnih in filozofskih mislecev, ki ni pripadal nobeni veri, sekti, državi, politični ali ideološki šoli, Džidu Krišnamurti.
Krišnamurti pravi takole:
»Namen vseh razprav je, da postanete ustvarjalno budni, pozorni – da se med našim pogovarjanjem ustvarjalno opazujemo. Vsi moramo prispevati h kateri koli temi, o kateri želimo razpravljati, in med nami mora vladati določena iskrenost – a ne osornost ali grobo poudarjanje neumnosti drugega ali svoje inteligence. Vsak od nas mora sodelovati pri razpravi o določenem vprašanju, z vso njegovo vsebino. V vsaki izjavi o tem, kaj čutimo, ali o tem, kar preiskujemo, mora biti pristno občutenje, da zaznamo nekaj novega. Gre za ustvarjanje novega in ne za ponavljanje starega. Gre za izražanje novega v odkrivanju samega sebe, kar skušamo izraziti z besedami. Potlej, mislim, se bodo te razprave izplačale.«
Članek bo v nekoliko krajši obliki objavljen v šolskem glasilu STIK, ki izide ob koncu šolskega leta.
Foto: Rawpixel.com (Unsplash)
Leta 1996 je kot profesorica slovenskega jezika s književnostjo in sociologije diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 2015 pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala magistrski študij šolskega knjižničarstva. Kot knjižničarka je zaposlena na Srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru, kjer vodi medgeneracijski bralni klub.