V nizu pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci se tokrat predstavljata Hubert Klimko-Dobrzaniecki, nagrajeni poljski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser, ter književna prevajalka Tatjana Jamnik, prejemnica Sovretove nagrade 2019.
Tatjana Jamnik prevaja tri novele Huberta Klimka-Dobrzanieckega – Rožin dom, Krýsuvík in Uspavanka za obešenca – so v slovenščini izšle v knjigi z naslovom Islandski triptih.
Pogovor s poljskim pisateljem je podprlo Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani.
Ciklus pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci organizira KUD Police Dubove v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga sofinancira program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa.
Ciklus: Avtorji in prevajalci
Spletni pogovor: Hubert Klimko-Dobrzaniecki (Poljska) in Tatjana Jamnik (Slovenija)
Premiera: 21. aprila 2021 ob 20. uri | Festival Mesto knjige 2021: Večjezičnost
Videoposnetek s slovenskimi, angleškimi in poljskimi podnapisi
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: »Literatura se splača, če razmišljamo o prihodnosti«
Poljski pisatelj Hubert Klimko-Dobrzaniecki v pogovoru s prevajalko Tatjano Jamnik spregovori o svojem delu, procesu pisanja, angažirani literaturi, razliki med popularno in visoko literaturo pa tudi o Islandiji in človekovem dostojanstvu.
Tatjana Jamnik (TJ): Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, dobrodošli v ciklusu pogovorov med avtorji in prevajalci. Danes gostimo Huberta Klimka-Dobrzanieckega, poljskega pisatelja in režiserja, ki je tudi pesnik, filozof in strastni popotnik. Pozdravljen, Hubert.
Hubert Klimko-Dobrzaniecki (HKD): Pozdravljena. Lep pozdrav gledalcem.
TJ: Hvala, da si se odzval našemu vabilu. Naj te najprej gledalcem malce predstavim.
Hubert Klimko-Dobrzaniecki je avtor številnih knjig. Ne vem, ali sem dobro preštela, a naštela sem 8 romanov, 3 zbirke kratke proze. Piše tudi novele in knjige za otroke. Kot sem že omenila, je tudi režiser, in sicer snema kratke filme. Kot sem že rekla, je seznam knjig res dolg. Nazadnje je leta 2019 izdal roman Tatovi bezga.
Njegove knjige so prevedene v 14 jezikov in so bile nominirane za veliko nagrad, mdr. za nagrado Evropske unije za književnost. V Sloveniji v kratkem izide prevod treh novel: Rósin dom, Krýsuvík in Uspavanka za obešenca, in sicer pod naslovom Islandski triptih.
Jaz sem Tatjana Jamnik in sem prevajalka Huberta Klimka-Dobrzanieckega v slovenščino.
Hubert, rada bi te vprašala, ker zdaj živiš na Dunaju, tja pa si se preselil iz Reykjavika, kjer si prebival deset let. Tam si med drugim, kar je zanimivo in občudovanja vredno, študiral islandščino, torej govoriš islandsko. In tam si napisal omenjeno islandsko trilogijo, Rósin dom, Krýsuvík in Uspavanka za obešenca. Ta trilogija oziroma dve noveli, Rósin dom in Krýsuvík, sta ti pomagali doseči širše bralstvo, saj sta pristali v ožjem izboru za prestižno nagrado Nike.
Glavna tema novele Rósin dom je starost in odrivanje starejših v domove za ostarele. Uspavanka za obešenca pa je ganljiva pripoved o prijateljstvu, o tem, kako prijatelja sprejemata drug drugega, hkrati pa odpira vprašanje normalnosti in norosti. Kajti Szymon, protagonist, tu pa tam odide v norišnico, da bi si malo spočil od sveta. Krasna rešitev, tega si včasih želim tudi jaz.
Rada bi te vprašala, kako najdeš teme za pisanje? Od kod si črpal navdih za novele, napisane na Islandiji?
Učenje islandščine
HKD: Študij islandskega jezika in književnosti v Reykjaviku se je izkazal za najcenejšo jezikovno šolo. Za študij islandščine se je lahko potegoval vsak, ki je končal kak letnik humanističnega študija – jaz sem takrat na Poljskem končal 4 letnike filozofije. Tam sta bili namreč dve smeri, ena za Islandce, druga pa taka španska vas, se pravi za tujce.
V informatorju, ki sem ga prejel, je pisalo, da bo prvi letnik potekal v angleščini. Vendar sem bil edini v letniku, ki ni govoril islandsko. Tam so bili Nemci, Švedi, Danci, Angleži, ki so končali dva letnika islandščine na domači univerzi, in jaz, revež. Kaj sem moral narediti?
Moral sem poiskati službo, v kateri – kajti Islandci perfektno govorijo angleško, angleščina je tam povsod prisotna – moral sem poiskati službo, kjer ljudje angleško ne bodo govorili ali pa jo bodo govorili zelo slabo. Zato sem si jo poiskal v domu za ostarele, kajti oskrbovanci teh domov so bili ljudje, ki še niso znali angleščine, ker so bili iz časa pred okupacijo. In sicer angleško okupacijo.
Angleška »prijateljska okupacija« Islandije
HKD: Da bi bilo smešneje, Islandije niso okupirali Nemci, pač pa Angleži. Temu se je reklo Friendly Occupation. To je najbrž edini primer med drugo svetovno vojno, ko se je okupirana država, okupirani narod veselil tega, da je okupiran. Medtem ko so bili Poljaki in drugi nesrečni, ker jih je preplavil Hitlerjev fašizem, so bili Islandci zadovoljni, kajti skupaj z britansko vojsko so prišli napredek, denar, ceste, službe.
Potem so Angleže zamenjali Američani. Ti so šele pred kratkim zapustili bazo v Keflavíku, kaki dve leti pred mojo selitvijo v Avstrijo.
Med delom v domu za ostarele sem se moral naučiti islandščine in naučil sem se je zelo hitro, od pacientov. Nisem je znal odlično, a sporazumel sem se in lahko sem hodil na predavanja.
Navdih za noveli Rósin dom in Krýsuvík
HKD: Toda navdih za noveli Rósin dom in Krýsuvík ni bila moja služba v domu za ostarele, ampak film Fridrika Thora Fridrikssona, ki je bil nominiran za oskarja, z naslovom Otroci narave. Ta pripoveduje o dveh starčkih, ki ju družini pošljeta v dom za ostarele, in onadva se zaljubita in se odločita pobegniti. Prešinilo me je, da bi bilo fino napisati knjigo, o navadah, ki vladajo v domovih za ostarele.
Služba tam mi je dala določene izkušnje, vendar dom za ostarele, opisan v moji knjigi, ni dom, kjer sem delal jaz. Bolj gre za zbir impresij in kompilacij. To je plod moje domišljije. Resda pa sem imel pacientko, ki je bila slepa. V njeni sobi je visela slika ali pa fotografija nje in njene sestre. Prešinilo me je, da bi lahko igrala v mojem filmu oz. nastopala v moji knjigi.
Domovi za ostarele so zlate jame
HKD: Ni bilo tako, da bi si zadal za nalogo demaskirati institucijo doma za ostarele. Čeprav sem opravil veliko delo. Nisem toliko nasprotnik pošiljanja ostarelih v domove, ker ne morem reči, da so domovi nepotrebni. To ne bi bilo res. Včasih je starejša oseba povsem sama, betežna, bolna in nekje mora preživeti preostanek življenja. Sem pa nasprotnik tega, da se starši pošiljajo tja, ker so postali breme.
Ko sem delal v domu za ostarele, sem tudi marsikaj opazil. Tam so, vsaj na Islandiji, najpogosteje pristali tisti, ki se v življenju niso dosti posvečali otrokom. Bili so zaposleni, odplačevali so kredite za hiše in se niso brigali za otroke. Če se med otroki in starši ni spletla vez, potem ni nič čudnega, da ti otroci s starši ravnajo kot s tujci. To ni značilno le za Islandijo.
Domovi za ostarele so v Avstriji, na Poljskem in v Sloveniji. Predvsem nasprotujem temu, da se z ostarelimi služi, da se služi s starostjo. Domovi za ostarele so zlate jame za tiste, ki jih ustanavljajo zaradi posla. Vzdrževanje oskrbovanca namreč stane dvakrat, trikrat manj, kot se plača za njegovo bivanje. To zelo dobro vem.
Po mojem je to slepa ulica, popularizirati to institucijo kot nekaj, kar naj bi bilo najboljša rešitev za ostarele. Menim, da je najslabša, vendar včasih neizbežna.
TJ: Strinjam se s tabo, to zadevo podobno vidim. Pomnim, da pred kakimi 20 leti to v Sloveniji še ni bila običajna praksa. Takrat je bilo bolj običajno živeti skupaj s starimi starši. Družine so bile večgeneracijske. Zdaj je prevladal individualizem.
Pisateljeva angažiranost
TJ: In prav to, kar si povedal, se mi zdi angažirano. Po mojem pišeš angažirano literaturo. Opazila sem, da pišeš o temah, o katerih se ne piše, če želiš doseči udaren učinek. Pišeš o družbenih temah oz. opozarjaš na razne anomalije. Tvoji junaki so pogosto čudaki. V romanu Osamljenost pa na primer celo provociraš v zvezi s politično korektnostjo. Ali se vidiš kot pisca angažirane literature?
HKD: Bognedaj, jaz niti ne maram tega izraza. Zveni preveč politično, strašno. Jaz preprosto živim, opazujem svet okoli sebe in imam svoje mnenje, do katerega imam pravico. Ko sem pisal o ostarelih, sem se hotel upreti kultu mladosti. Temu lahko rečemo politično angažirano, sam temu ne bi rekel tako.
Vidim, da Evropa zavija v napačno smer. Starejše z njihovimi izkušnjami, ljudi, ki bi jih morali častiti, s katerimi bi morali govoriti, se od njih učiti, celo iz njihovih napak, te ljudi potiskamo na rob ali pa kar odstranimo, češ da so v napoto ali preveč stanejo.
Najbolj smešno pri zakonih o evtanaziji ipd., je to, da jih največkrat forsirajo ljudje srednje ali mlajše generacije, ki se jih starost še ne tiče neposredno, a jih bo zagotovo doletela. Prepričan sem, da večina od nas ne bi hotela biti evtanazirana. Lahko je o tem govoriti in razpravljati. Pa vendar ne bi smeli jemati s tako lahkoto tega, kar so že naredili na Nizozemskem, v Belgiji ali v Luksemburgu, ne vem točno, kje.
Dostojanstvo imaš takrat, ko sam odločaš
HKD: To ni dobro. Ne bi smelo biti takih zakonov. Če kdo hoče narediti samomor, ga nič ne more ustaviti. Za to ne rabimo zakonov. In kdor se odloči za splav, ga bo naredil. Tudi za to ne rabimo zakonov. Nekateri pravijo: »Umirajočim vrnimo dostojanstvo.« Ampak taki zakoni jim dostojanstvo odvzemajo. Dostojanstvo imaš takrat, ko sam odločaš.
V tem romanu nisem pripovedoval le zgodbe o starosti in mladosti neke oskrbovanke doma za ostarele. Protestiral sem proti temu, da ostarele odrivamo na rob in jih odmetavamo na smetišče. Zgodba se resda odvija na Islandiji, vendar knjiga ni uperjena proti islandskemu socialnemu in zdravstvenemu sistemu. Take reči se dogajajo v vsej srednje-vzhodni Evropi in v zahodni Evropi.
TJ: Ja, tako je povsod, kjer je kapitalizem. Kajti kot si omenil, je glavni motiv za ustanavljanje teh domov denar. Pri nas pravimo, da je denar sveta vladar.
Od pisateljskih začetkov do poklicnega pisatelja
TJ: Še to bi vprašala, kajti v enem od intervjujev si povedal, če se ne motim, za slovaško revijo Rozum, da pisatelj nisi, pač pa pisatelj postaneš. Rada bi vprašala, kakšna je bila tvoja pot od pisateljskih začetkov do položaja poklicnega pisca, ki se s pisanjem preživlja, vsaj približno. Nam lahko kaj poveš o knjigah, ki so bile prelomne za tvoje pisanje?
HKD: V slovaški reviji so to morda slabo prevedli. Rekel sem: »Pisatelj nisi stalno, ampak le občasno.« Včasih sem pisatelj, včasih pa ne.
Gre za poklic, ki je tesno povezan z vrsto literature, ki jo pišeš. Dobro lahko živiš od kriminalk ali popularne literature ali od kuharic in priročnikov itn., ker to ljudje veliko kupujejo. In kajpada erotične knjige. Na Poljskem je izšla zelo grafomanska knjiga, ki je dočakala TV-ekranizacijo in celo prevode. Si lahko misliš, bila je bestseler v Nemčiji!
Kdor piše tovrstno literaturo, lahko od tega mirno živi. Ampak to je tako, kot mi je rekla žena: »Daj napiši kak bestseler.« Ampak jaz ne znam. To moraš znati. Včasih se čudim, da jih ni sram. Mene bi bilo sram napisati tako knjigo.
In… Ne vem. Ko pišem, v meni ni preračunljivosti. Nikoli ne razmišljam, koliko bom s knjigo zaslužil, ali bom sploh kaj zaslužil. In mislim, da je to tudi razlika z žanrskim piscem in žanrsko literaturo, da ima to dvoje ima širši krog bralstva. Ampak to je tako kot s kuhinjo. Pogosteje jemo krompir kot pa kaviar. Ljudje si lažje privoščijo krompir kot kaviar. Tako pač je.
Bralci visoke literature so bolje umsko razviti
HKD: Seveda pisanje ni zanesljiv vir zaslužka, poleg tega je pri literaturi, če primerjamo umetnosti, precej manj denarja kot npr. pri filmu. Nekateri prevajalci in pisatelji se mi zdijo kot nekakšna degeneracija. Čudim se, da to sploh še počnejo, ker se to ne splača, kar se tiče denarja.
Se pa splača, če mislimo na prihodnost. Kajti načitani ljudje in bralci t. i. visoke literature so bolje umsko razviti. Kdor je bolje umsko razvit, pa ima kvalitetnejše življenje. Pa sploh ne gre za avte, stanovanja, vikende, bazene itd. Gre za to, kar je tukaj [pokaže glavo]. Tukaj je vse.
TJ: Ja, kajti branje razvija imaginacijo, ustvarjalnost… Človek, ki ima imaginacijo, zna videti svet, ki ga še ni, ali si zamišljati, kako bi kaj lahko bilo, se pravi ustvarjati alternativne svetove. Ustvarjalen človek pa zna rešiti katerikoli problem. In to pridobimo z branjem.
O procesu pisanja
TJ: Vem, da bo to težko vprašanje, pa bi te vseeno prosila, da poveš kaj o kaki svoji knjigi, na katero si recimo najbolj ponosen. Vem, da so knjige kot otroci, zato se ne da reči »Ta je moja najljubša«, pa vendar. Bi lahko rekel, da si pri kateri od njih ponosen na proces pisanja ali na to, kar si ustvaril? Če predstaviš eno, dve ali tri.
HKD: Nikoli nisem ponosen na proces pisanja, ker se pogosto mučim. Ne pišem z lahkoto. Pišem počasi. Včasih to dolgo traja. Nekateri si mislijo: ›Napisal je tanko knjigo, gotovo jo je napisal v treh mesecih ali v dveh tednih.‹ Jaz pa sem jo pisal npr. dve leti.
To, kar je na papirju, je drugotno. Važno je to, kar je v glavi. Na papir se prelije šele potem, ko nastane v glavi. Seveda imam boljše ali slabše knjige, na nekatere sem bolj, na druge manj ponosen.
Čudno pa je tudi to, da… Takole bi rekel. Knjiga je moja, ko jo pišem. Ko je natisnjena in v distribuciji, pa že pripada bralcem, je njihova. Ti imajo lahko drugačno mnenje kot jaz. Meni se zdi srednje dobra, njim pa odlična. Pri literaturi je zanimivo, da velja Kolikor bralcev, toliko interpretacij.
Če pa že moram oceniti, kaj se mi je posrečilo…
Čeprav z nobeno nisem povsem zadovoljen. Ko berem natisnjeno, bi še kaj spremenil, dopisal. Ampak kaj češ. Pri filmu lahko marsikaj narediš med montažo. Pri knjigi bi bila mogoča druga, popravljena izdaja ali drug konec, a tega raje ne počnem.
Najhujše pri literaturi in filmih je to, da jih ne moreš poljubno spreminjati, na novo montirati, delati nove verzije. Tega se ne da.
Knjiga kot učinkovita vzgojna metoda
HKD: Lahko povem, katere knjige mi veliko pomenijo. Veliko mi pomeni pravljica z naslovom Bangsi, ki govori o polarnem medvedku, ki ga je prineslo na ledeni plošči. Z Grenlandije na otok Grimsey, ki je del Islandije. Zakaj? Ker sem z njo dosegel pedagoški uspeh. Kajti moj sin se je upiral poljščini. Rekel je, da ne bo bral v poljščini. Zdaj končuje gimnazijo, kmalu bo maturiral, a takrat je bil še otrok. Napisal sem jo posebej zanj.
Knjiga je bila natisnjena, lepo ilustrirana, lepo izdana. Založnik mi je poslal nekaj izvodov na Dunaj. Ko so knjige prispele, sem jih odpakiral. Sin je vprašal, kaj je to. Pa rečem: »Pravljica. Celo posvetil sem ti jo. Ampak ti ne bereš v poljščini, gotovo te ne zanima.« Pravljice sem pustil na mizi, on je ponoči prišel in eno vzel in zamudil v šolo, ker je prebral celo knjigo. Celo knjigo je prebral v poljščini.
Obstajata dve učinkoviti vzgojni metodi. Seveda jih je več, a na kratko rečeno: gre za podkupovanje in zastraševanje. Otroka sem podkupil, vendar z literaturo, zato me ni sram. Ta pravljica mi veliko pomeni, sinu pa najbrž tudi.
Knjiga o mehanizmih, ki so na delu v srednji in vzhodni Evropi
HKD: Zadnja knjiga, Tatovi bezga, mi veliko pomeni, ker se je zgodba v meni pisala 30 let. Zgodba je zasnovana po resničnih dogodkih. Govori o poljsko-ukrajinskih odnosih, o tem, kakšna je Poljska danes in zakaj, kdo jo tvori in kdo je prišel na oblast, kakšni so bili mehanizmi, in zakaj kapitalizem deluje tako in ne drugače. In kdo je na Poljskem elita, od kod pogosto izvira in zakaj je, kakor je. V tej knjigi je vse pojasnjeno na primeru ene življenjske zgodbe. A ena zgodba, v tem primeru glavnega junaka, lahko vse pove o državi, o zgodovini od vojne do 1989.
To je knjiga Tatovi bezga. Morala bi biti prevedena v več jezikov kot Rósin dom, kajti to bi marsikaj pojasnilo, in to ne le Poljakom. Knjiga je bila nenazadnje bestseler mojega založnika. Pojasnila bi tudi Češko, Slovaško, Madžarsko, države nekdanje Jugoslavije, povsod isto, vzhodno Nemčijo, povsod ista zgodba, Ukrajina, Belorusija, Rusija, tam to še vedno traja.
Knjiga o grških priseljencih
HKD: Zelo pomembna knjiga – poleg Rósinega doma, Uspavanke za obešenca in Krýsuvíka, ki po moje govorijo o zelo pomembnih rečeh, zato me veseli, da jih prevajaš v slovenščino – pomemben je še roman Grki umirajo doma.
Ta knjiga mi je pri srcu, ker izviram iz mesteca, v katerem je živelo okoli 5 tisoč Grkov, beguncev pred grško državljansko vojno. S temi Grki sem odraščal, z njimi sem hodil v šolo, v gimnazijo in k verouku. Uradno so bili komunisti, v resnici pa se je, kar je razloženo v knjigi, veliko Grkov in Makedoncev, ki so bili zelo revni, pridružilo partizanom v socialističnih državah, kot so Jugoslavija, Čehoslovaška, Poljska. Ti Grki so namreč prišli tudi v Jugoslavijo. Čeprav to ni imelo nobene politične zveze, hoteli so samo zapustiti Grčijo. Brez težav so prešli na katoliško vero, in skupaj smo hodili k verouku.
Imel sem prijatelja Grka, Arisa Hadzianikidisa, ki sem mu to knjigo posvetil. Bil je dve leti starejši, skupaj sva hodila v gimnazijo. Izjemen človek, žal je tragično umrl v Krakovu.
V tej knjigi Grki umirajo doma pripovedujem zgodbo Grka, rojenega na Poljskem, ki se vrne v Grčijo, kjer ne najde svojega mesta, kajti za Grke je Poljak, ki govori grško. Gre za tipično situacijo, ko so se tja vračali ljudje, rojeni na Poljskem, na Čehoslovaškem ali v Jugoslaviji, potem ko je Grčija vstopila v Evropsko skupnost, kakor se je to imenovalo takrat. In čeprav so govorili grško, so jih imeli za vsiljivce. Tudi ta knjiga se mi zdi fina, zanimiva.
Načrti za bližnjo prihodnost
TJ: Še zadnje vprašanje, ker gotovo kaj delaš. Lahko poveš, kaj delaš, gre za filmski ali literarni projekt? Kaj delaš in kakšni so tvoji načrti?
HKD: Imam pet tednov do oddaje nove knjige, zato se zdaj osredotočam na to. Kot je zame značilno, bo to hibrid, zbirka kratkih zgodb in novel s skupnimi junaki in linijo. Zdi se mi kar zanimivo napisano.
S filmom zdaj nimam opraviti, čeprav predavam na akademiji Kieślowskega v Katovicah. A nič ne snemam in ne vem, kdaj bom snemal, ker za filme rabiš denar, srečo in zveze. Nimam denarja in zvez, srečo pa samo včasih.
TJ: Upam, da bo bolje. Ker tudi jaz nimam sreče. Sicer pa, je to sploh pomembno?
Hubert, hvala za pogovor.
HKD: Tudi jaz se ti zahvaljujem.
TJ: Hvala tudi vam, dragi gledalci, za pozornost. Preden končava, bi vas rada povabila še k ogledu drugih posnetkov pogovorov evropskih avtorjev in prevajalcev. Tem posnetkom na kanalu YouTube bomo kmalu dodali še angleške podnapise, tako da boste lahko poslušali tudi druge avtorje, ki pišejo in govorijo v drugih jezikih, s podnapisi. Hvala še enkrat in nasvidenje.
HKD: Hvala lepa in nasvidenje. Vse dobro.
TJ: Hvala, enako.
Prevedla Tatjana Jamnik
—
Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) je poljski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser. Študiral je teologijo, filozofijo, islandski jezik in književnost ter diplomiral na Akademiji za radio in televizijo Krzysztofa Kieślowskega na Šlezijski univerzi v Katovicah, kjer zdaj tudi predava. Ima poljsko in islandsko državljanstvo, od leta 2007 živi na Dunaju.
Piše romane, novele, kratke zgodbe in knjige za otroke. Med drugim je izdal kratkoprozne zbirke: Postaja Bieława Zachodnia (Stacja Bieława Zachodnia, 2003), kasneje izdana z naslovom Norec (Wariat, 2007), Pornodelikatese (Pornogarmażerka, 2013) ter Gender za domače potrebe in druge zgodbe (Gender domowy i inne historie, 2018), novele: Rósin dom, Krýsuvík (Dom Róży. Krýsuvík, 2006) in Uspavanka za obešenca (Kołysanka dla wisielca, 2007; slov. Islandski triptih, 2021) ter romane: En. Dva. Tri (Raz. Dwa. Trzy, 2007), Prve reči (Rzeczy pierwsze, 2009), Bornholm, Bornholm (2011), Grki umirajo doma (Grecy umierają w domu, 2013), Preparator (2015), Osamljenost (Samotność, 2015), Zapustiti Islandijo (Zostawić Islandię, 2016) in Tatovi bezga (Złodzieje bzu, 2019). Napisal je tudi knjigo za otroke z naslovom Bangsi (2012). Poleg tega snema kratkometražne filme.
Za svoje delo je bil nominiran za ugledne poljske literarne nagrade, kot so Nike, Cogito, Angelus, šlezijska literarna lovorika in potni list Polityke, pa tudi za nagrado Evropske unije za književnost. Leta 2013 je prejel nagrado zlata sova poljske diaspore.
Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Prejela je priznanje za mlado prevajalko (2009) in Sovretovo nagrado (2019). Prevaja zlasti češko in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Němec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík; S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyńska, A. Wiedemann, A. Jakimiak, M. Fertacz) ter besedila s področja humanistike.