Ta esej je bil objavljen kot spremna beseda k prevodu romana Ana In v grobnicah sveta izpod peresa poljske nobelovke Olge Tokarczuk.
—
»To so bili ljudje kot mi: znali so letati v sanjah.«
Czesław Miłosz: Prepoznavni znak
Ne da bi književnost ločevali na tisto običajno, ki velja za nevtralno, čeprav je pogosto pisana bolj z moškega zornega kota, in na žensko pisavo, se sledeče dejstvo v kontekstu tega romana ter njegovega feminističnega in revolucionarnega naboja vendarle ne zdi nepomenljivo: ženske pisateljice so imele v literaturi od samega začetka, vsaj tistega zaenkrat odkritega in zabeleženega, velik naskok – prva poznana, pod svoje delo podpisana avtorica na svetu je bila ženska: akadska svečenica boga lune Nane, častilka sumerske boginje Inane, hči kralja Sargona Enheduana iz 23. st. pr. n. št, pesnica, avtorica verskih himn, v katerih pa se že pojavi osebna izpovednost v tožbi nad doživetimi krivicami.
Tudi ta Enheduana je ena od junakinj romana Ana In v grobnicah sveta (Anna In w grobowcach świata, 2006), prispevka Olge Tokarczuk k mednarodni zbirki Miti, poetične modernizacije pradavnega sumerskega mita o boginji neba Inani in njeni avanturi v podzemnem kraljestvu smrti, ki mu vlada njena mračna dvojčica Ereškigal – najstarejše znane verzije vstajenjskih mitov, ki pojasnjujejo ciklično prerajanje narave. V svoji strukturni dvojnosti je roman spoj arhaičnega z modernim: medtem ko siže razmeroma zvesto predaja originalni mit, ohranjen v več različnih pesnitvah, pa pisateljica mitično pradavnino poveže s futurističnim okoljem visokega železobetonskega mesta in modernih znanstvenih in tehnoloških izumov ter inovacij, celo s področja modifikacij genoma (sodniki v spodnjem svetu so genetsko spremenjene živali) ter združitve telesa in stroja (delovnim funkcijam prilagojeni ubožni proletariat te različice krasnega novega sveta). Med stilistične inovacije te naracije, ki kot most povezuje v bodočnost pomaknjeno modernost s pradavnino, da bi pokazala, kako arhaični mit odzvanja v duševnosti človeka v vseh časih, sodijo prevladujoča liričnost pripovedi, poetični, ritmizirani, zaradi številnih ponavljanj in formul skoraj obredni jezik in posebna pripovedna perspektiva, o kateri bomo spregovorili kasneje. Poljski literarni kritik Przemysław Czapliński je zapisal, da je pisateljica z Ano In v grobnicah sveta vzpostavila »[novo] zvrst, jezik in povsem nov način govorjenja«.[1]
Roman o boginji Inani razvija tudi tiste tematske in motivne stalnice v delih Olge Tokarczuk, ki izvirajo iz gnostičnih in mitopsiholoških pobud, zato se zdi, da se je pisateljičin opus na neki točki samoumevno in po lastni notranji logiki razvil prav v to smer. Pri Olgi Tokarczuk sta realnost na eni ter fantastika in mit na drugi strani pogosto v neločljivi simbiozi. V knjigi esejev Pozorni pripovedovalec (Czuły narrator, 2020) pisateljica analizira in popisuje svoj ustvarjalni proces v, kot temu pravi, »prispevku k psihologiji romana«, in marsikaj, o čemer piše tam, lahko zasledimo v tem delu. Če se najprej ustavimo ob njeni definiciji daimoniona v funkciji navdiha, ki gre proti toku – ne narekuje ji zgodb, zgodbe same hočejo biti napisane – si zlahka predstavljamo, da je hotela biti vnovič napisana tudi mitična zgodba o mogočni nebeški boginji, ki uravnava skoraj vse vidike sveta in obstoja ter si lasti vse moči in atribute, v sumerski civilizaciji poimenovane me. Pravzaprav ne čisto vseh, le tiste, ki urejajo svet živih, njene moči pa ne sežejo v mračne pokrajine neobstoja: tem vlada njena sestra dvojčica, njena črna zrcalna slika, vladarica pokojnikov in gospa smrti Ereškigal. Tako bi utegnil biti (eden od) vzrok(ov), zakaj se Inana poda na obisk k njej, želja, da bi zavojevala še njeno kraljestvo in izničila temeljno razklanost sveta ter tragično obsojenost človeštva na smrt. Inana ima namreč v rokah moč sestavljanja, ponovnega povezovanja razdrobljenega sveta, opozarjanje na možnost takšne sinteze in potrebo po njej pa je nekaj, k čemur pisateljica tudi sicer teži v svojih romanih.[2] Ne nazadnje temu služi njena značilna oblika konstelacijskega romana, ki s fragmentacijo na krajše pripovedne enote bralca spodbuja k iskanju nadrejene celote. Konstelacijski roman povezuje v kompaktno celoto morda prav ambicija ustvariti polnost romanesknega sveta, ki bi zajemala tudi vse tisto, kar po navadi izpuščamo, ekskomuniciramo, vse senčne in tabuizirane plasti. Podobna želja je v romanu Olge Tokarczuk gibalo Inaninega spusta v podzemlje.
Poleg obeh božanskih sester romaneskni sumerski panteon predstavljajo še materinska boginja Ninma(h), ki je iz ila ustvarila ljudi, ter trojica bogov očetov. Bogovi so tisti, o katerih v romanu pripovedujejo, sami pa se nikdar ne oglasijo v prvi osebi, ne spregovorijo v lastnem imenu. Pripovedovanje, odvijanje klobke zgodb, je tako zelo človeška in človeku imanentna zadeva, da ena od pripovedovalk, Ninšubur, boginjina spremljevalka in pomočnica, na nekem mestu pravi: »(…) izgubljam dar govora, torej je tako, kot da bi izgubila smisel obstoja.«
Andrzej Franaszek je že na primeru prvih romanov Olge Tokarczuk opazil doslednost, s kakršno pisateljica uporablja personalno naracijo. Pronicljivo jo je povezal s tem, v čemer je videl »morda najpomembnejšo lastnost njenega ustvarjanja«, tj. s »spoštovanjem do človeškega obstoja«, in s »prepričanjem o neizogibni subjektivnosti spoznavanja sveta«.[3] Obe omenjeni razlagi svojega eksperimentiranja s personalnim pripovedovalcem potrjuje pisateljica, ko predlaga empatijo in vpogled kot novi, humanejši spoznavni orodji[4] in ko prisega na ekscentričnost, tj. umik iz centra, kot zavzemanje vedno novih, netipičnih zornih točk.[5]
Takšno spreminjanje gledišč doseže enega od vrhuncev prav v Ani In v grobnicah sveta, kjer so pripovedovalci – »glasovi, ki govorijo« – epizodni junaki dejanja. Ti pripovedovalci so ljudje, predstavniki vseh slojev družbe, in osebe, ki so v nekakšni vmesni poziciji med ljudmi in bogovi: od boginjine spremljevalke Nine Šubur/Ninšubur, sestre boginjinega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane pa do že omenjene Ane Enhedu/Enheduane, sumerskega Harona Netija in celo rikšarja, ki stoji na najnižjem klinu družbene hierarhije. Sodijo med opazovalce dogajanja med bogovi, velikega mitološkega spektakla. Niso poglavitni protagonisti, prej stranske osebe, vendar hkrati dovolj intimno vpleteni v dejanje, da nam omogočajo globlji vpogled v pomene in odtenke zgodbe. Predstavljajo se kot slehernik/slehernica, v izvirniku dobesedno vsak/vsaka, kar cika na njihovo zamenljivost in naključnost.
To načelo pripovedovanja nam kot v nekakšni igri skrivalnic pomežikne že na prvi strani romana, kot glas še enega, dodatnega, nekako posplošenega, v nekem smislu nadrejenega pripovedovalca, ki nam sporoča: »Svet je sestavljen iz točk zrenja, in jaz sem ena od njih.« Ta pripovedovalec, ki (še) ne premore značilnosti človeške utelesitve, je pendant panoramsko lebdečega »čistega zrenja« iz uvodnih stavkov v Dnevno hišo, nočno hišo, ki ga pisateljica drugje poimenuje »sveti vsevedni nevtrum«[6] in ki je po njeni razlagi zvestejši psihološkemu procesu ustvarjanja, saj »pripovedovalec nima spola«.[7] Najsibo ta točka zrenja droben, zanemarljiv in zamenljiv drobec sveta in le ena od mnogih, tudi ona slavi moč govora, s pripovedovanjem rešuje človeški svet: »Pripovedovala bom, pripovedovala o njih; bitja kot oni ne znajo govoriti sama zase, toliko da od tega molka niso umrla.«
***
»Nisem hotel takšnega življenja, ne po takšnem zakonu,
ne na takšni Zemlji!«
Czesław Miłosz, Krik
Inanin spust v podzemlje je revolucionarno dejanje, upor proti zakonom narave in redu sveta, in transgresija, prestopanje meja dovoljenega in možnega. V zapisih izvornega mita se ni ohranila motivacija zanj, sploh ker funkcijo ponazarjanja cikličnega izmenjavanja sušne dobe z razcvetom rastlinstva, kakršno opravlja v grškem mitu Perzefona, prevzemata Inanin mož Dumuzi in njegova sestra Geštiana. Kjer je tkanina mita nepresojna in motivacija dejanja neberljiva, se pisateljica, kot pozneje v Jakobovih bukvah, zateče k metodi konjekture, dopolnjevanja in dopisovanja starega nepopolnega, luknjičavega teksta. Kar dopiše, je pogosto empatija, sočutenje. Zakaj se uporniška boginja spusti v podzemlje in prestopi prag smrti? Ker hlepi po popolni oblasti, tako nad dolnjim kot nad gornjim svetom? Mogoče, toda razlogov je lahko več in vsi razen tega prvega v taki ali drugačni obliki vključujejo empatijo. Če se je odzvala na sestrin klic, ji je morda hotela pomagati v trpljenju? Če so se ji zasmilili ljudje, obsojeni na bežno življenje, je hotela tudi v njihovem interesu prekršiti kruti zakon očetov? Je hotela preprosto zrušiti patriarhalni red trojice vrhovnih bogov in bi njen spust lahko interpretirali kot dejanje feministične revolucije? Ali da bi, kot pravi sama, dosegla sintezo, združila dva ločena pola, obstoj z neobstojem: »Spet bom svet naredila cel, odprla bom grobnice (…).«
Če je empatija pripisana upovedovanemu mitičnemu svetu kot motivacija, je popolni simbol vpogleda, drugega novega pisateljskega spoznavnega orodja, ki ga predlaga Olga Tokarczuk, košara boginje matere Ninme, ki podobno kot Demetrina košarica iz elevzinskih misterijev skriva zagonetno, nikdar razkrito skrivnost. Ko Ninšubur pokuka v košaro, doživi vpogled v celoto, sintetični pogled, pretres. To je mistično doživetje. Tisto nespoznano, ki je v košari, smrtnikom blaži strah pred smrtjo, ravno obratno pa deluje na trojico nesmrtnih bogov; že ob pogledu na košaro, brez grožnje, da se bo sploh privzdignil njen pokrov, panično splahni njihov božanski napuh.
Ninmo z Demetro poleg motiva skrivnostne košare povezuje še motiv jeze. Jeza je čustvo, ki ga je pisateljica po lastnih besedah raziskovala tako v tem romanu kot v Pelji svoj plug čez kosti mrtvih.[8] Če v slednjem bes, pravičniška slepa jeza, ki vstaja iz junakinjine globoke prizadetosti nad prizadejano krivico in nemoči, da bi dosegla njeno odpravo, junakinjo zapelje na pota zločina, pa je v Ani In v grobnicah sveta, podobno kot v starogrškem mitu o spustu v podzemlje, upoveden mogočni božji srd. V grškem mitu je Demetra objokovala ugrabitev hčere Perzefone in se je, kot opisuje slikovita podoba v Himni Demetri, »kakor ptica roparica pognala čez kopno in morja«,[9] da bi jo našla. To je bila njena prva reakcija; šele potem ko se je razjezila še na nejeverne in nezaupljive ljudi, ki v njej niso prepoznali boginje, je zagrozila, da bo zaustavila rast vegetacije, in s tem pri olimpskem vladarju dosegla, da se je njuna hči smela ciklično vračati iz Hada. Ninma v romanu prav tako nastopa kot mati boginje Inane,[10] vendar tudi stvarnica ljudi, zgnetenih iz ila. Iz sočutja do teh krhkih, pomanjkljivih bitij in iz jeze na moške bogove, ki so zakrivili njihovo invalidnost in jim za dobro mero dosodili še spolni nagon in smrt, se je, enako kot Demetra, umaknila iz družbe bogov. Tako kot Demetri njen srd za del leta vrne hčer, v romanu šele Ninmin srd sproži reševalno akcijo očetov, k delovanju jih je bilo treba prisiliti. Ninmin gnev, kot ga pisateljica izriše v slapu besed njene grožnje in dvakrat ponovi, je strašen in napoveduje še strašnejša dejanja: če njena zahteva po hčerini vrnitvi ne bo uslišana, bo do temeljev zrušila stvarstvo, delo patriarhalne božje trojice.
Jeza je tudi atribut Inane v njeni vlogi boginje vojne. Ta jeza je orožje, potencialno rušilna, kot pač vsaka vojna ali revolucija, in zbuja strahospoštovanje: »Jeza Ane In je nevarna kakor bleščeče orožje, kakor rezilo noža, bojno polje, kjer se bosta vsak hip zmleli v prah sovražni vojski; velika je kakor potres (…). Rušijo se nadstropja mesta, popuščajo spoji in pokajo vijaki.« Ni pa je uporabila, ko je po poti smrtnih ljudi stopala skozi sedmero vrat na obisk k Ereškigal; zdi se, da je za sestro hranila nekakšno težavno hassliebe. Nasprotno, počasno puščanje vseh zemeljskih atributov pri zaporednih vratih je sprejemala vdano in s ponižnostjo, morda zato, ker se je znašla na tujem teritoriju. Iz zamere, hipne togote, izvirajoče iz razočaranja nad izneverjenimi pričakovanji in prizadetosti ega, pošlje kot svojega namestnika v smrt moža Dumuzija, da bi ga kaznovala, ker ni objokoval njene smrti, temveč se je v času njenega trpljenja in ponižanja udeleževal slavja.
Kot Ninmina jeza ima v romanu tudi Inanina transgresija za podlogo empatijo, sočutje do človeštva.[11] Inana je ljudska boginja, k njej se zatekajo »tisti mali«, proletarci futurističnega mesta, ki niti niso več čisto ljudje, ker so se – ali bolje, so jih – povsem prilagodili funkciji, ki jo v božjem stvarstvu opravljajo. Služabnikom krni obraz in zamira glas – ker ju ne potrebujejo; rikšarji so zraščeni s svojimi rikšami, njihova usta pa služijo namesto klešč za luknjanje vozovnic; snažilcem so se roke spremenile v omelca; trup tajnic je priraščen na stol, policist se mehanično vrti na navoju. Zdi se, da zremo naravnost v nočno moro predrznih fantazij biološkega inženiringa. Samo da tukaj nepremišljeni eksperimentator ni človek, ampak kar bogovi sami. Že sam videz nesrečnih modificiranih bitij, ki skrbijo za nemoteno obratovanje gosto naseljenega futurističnega mesta z njegovim sistemom dvigal, ki se kot rastlina pne k nebu z za večino nedosežno sončno svetlobo, odslikava hierarhijo, saj se njihova bela, nezdrava polt ostro odraža od temne lepote kraljice neba. Ali se je Inana podala v podzemlje tudi zato, da bi dala izgubljeni glas tem k delu prikovanim sužnjem? Ko jih sneg, ki ga je, žalujoč za Dumuzijem, poslala nad mesto, osvobodi rutine, jo te delovne ljudske množice kot neme priče pospremijo pred zapahnjene dveri podzemlja, ki so pravkar pogoltnile boginjinega moža. Če so rezultat futuristične znanstvene prekucije nad zemeljskim površjem groteskni prepleti ljudi in strojev, mehaničnih naprav, so njihov zrcalni odsev pod zemeljsko skorjo sodniki – genetsko spremenjene živali. Skupaj z za silo iz gline zmašenimi ljudmi pričajo proti večnemu redu, ki so ga, ljudem v škodo, kot sugerira gnostično naravnana znotrajtekstna interpretacija, vzpostavili bogovi očetje.
Prvi oče, slovničar, se sklicuje na razum, ki ga enači z redom jezika, slovnico obstoja. Drugi smrtnikom prodaja puhlo iluzijo večnosti, tj. proti plačilu presnemava njihove skene v raj. Najstarejši oče, knjigovodja, je tvorec nematerialnih svetov v lastnem telesu in snovalec načrtov za materialna bitja, ki se prvič sploh pojavijo izpod njegovega svinčnika, poleg človeka še večjo osuplost budeči: jež, zrna granatnega jabolka, čipke regratovih semen, stonoga, meduza …
Očetje so čuvarji večnega hierarhičnega reda, ki so ga vzpostavili sami, in zagrizeni darvinisti: po njihovi zamisli vsi požirajo vse, da se biti ne bi preveč razmnožile. Drevo življenja izpod svinčnika najstarejšega je natančen načrt tega, »kdo bo koga napadel, ubil, požrl, izrinil, iztrebil«. Za nameček so si, da bi ljudem še bolj zameglili um in preprečili, da bi spregledali perfidnost njihove ureditve, zanje izmislili še dve varovalki, spol in hitro smrt.
***
»Nekaj boginj sem izgubila na poti z juga na sever,
pa tudi veliko bogov na poti z vzhoda na zahod.«
Wisława Szymborska,
Govor v uradu za najdene predmete
Bog oče knjigovodja si je nalašč za ljudi izmislil spol, nekakšno kazen in varovalko, za praktično razmnoževanje in zato, da v samoti ne bi postali uporniki, da ne bi podvomili o božjem načrtu. Sumerski politeistični panteon, kot si ga je za roman zamislila Olga Tokarczuk, pa ima za razliko od ljudi fluidno identiteto in nebinarni spol, večkraten in izbiren, vsi lahko prevzemajo vse vloge, lahko so »hkrati brat in ljubica, oče in sestra, sin in mati«. Tako je vsaj na ravni idej oziroma imaginacije, saj se te metamorfoze v dogajanju romana ne pokažejo bolj eksplicitno.
Drugo, kar ljudi loči od bogov, je človeška smrtnost. Ninšubur se čudi Inanini nenadni kaprici, ki jo potegne na usodno pot, saj je boginja svobodna, lahko gre, kamor hoče, celo ven iz mesta, in »ne umira«. To nekoliko nenavadno formulacijo si lahko prevedemo v: ni ji treba umreti. Če ne bi bilo poti v podzemlje, bi si mislili, da tega niti ne more. Še več, Inana, kot tudi drugi bogovi, lahko daje življenje, njen oživljajoči dotik nekakšno, sicer šibko, začasno življenje vdahne celo predmetom.
Čeprav Inani v dvoboju s sestro ne more do živega sicer usmrčujoči pogled Ereškigal, ki na vse druge prišlece v podzemlje deluje kot pogled Meduze, se izkaže, da jo obsodba podzemnih sodnikov vseeno ubija, en del telesa za drugim, dokler nazadnje pred zmagovito sestro ne obleži njeno truplo. Nič ni zalegla Inanina previdnost, niti to ne, da je očitno vedela, da v spodnjem svetu ne sme okusiti hrane, če ga želi zapustiti; ni jedla peščenih piškotov in ne pila čaja iz kalnih mlakuž, vendar ponujenega tudi zavrnila ni, temveč je le hlinila okušanje podzemne hrane. Pravilo sveta mrtvih je namreč, kot vemo iz številnih pravljic, da ga ne more več zapustiti, kdor je tam kar koli zaužil. Manj izkušeno Perzefono je drago stalo eno samo zaužito zrno granatnega jabolka.
Izkaže se, da lahko v kraljestvu mrtvih umre tudi boginja, ki so jo Ereškigal in njeni sodniki obsodili za nenadni poskus prevzema oblasti. Čeprav je Inana svojo vrnitev, sodeč po napotkih, ki jih je dala Ninšubur, predvidela tudi za ta skrajni razplet, pa v takšno možnost ne verjame nihče drug (razen matere Ninme, ki na prizorišče stopi kot zadnja): ne očetje, ne Inanin mož Dumuzi, ki se je sprijaznil z ženino smrtjo in se pripravlja na slavje, ne njen bivši ljubimec, slavni junak Giga Mass/Gilgameš.[12] Še najbolj bi bila pripravljena pomagati Inanin frizer Lulal in lastnik njene priljubljene restavracije Šara,[13] ki pa se zavedata lastne človeške nemoči. Gilgameš, ki se v romanu sicer pojavi le pod imenom Giga Mass, se je s smrtjo že srečal iz oči v oči, ko je zaman poskušal rešiti srčnega prijatelja Engiduja, obsojenega zato, ker sta skupaj z Gilgamešem ubila nebeškega bika. Gilgameš ne verjame več v možnost vstajenja, ne goji iluzij, in Ninšubur, ko jo razgovarja od nadaljnjih prizadevanj, natančno opiše fiziologijo smrti.
Toda Inanina smrt je na trpljenje in bolečine obsodila tudi Ereškigal. Odkar je ubila sestro, živi zgolj polovično življenje. Očetje, primorani z Ninmino grožnjo, zgnetejo dve drobni bitijci, avtomata, ki nista ne živa ne mrtva ter nimata spola, in prav zaradi teh lastnosti lahko vstopata v podzemlje brez strahu, saj ne moreta umreti. Bitjeci Kurgara in Galatura, umetni muhi, potolažita prvo ter z vodo življenja in zeljo življenja oživita drugo sestro. Toda celo muhi, leteča in brenčeča robotka, se oklepata svojega polovičnega življenja, rotita Inano za oživljajoči dotik.
Inanino vračanje iz podzemlja ni zmagoslavno, njeno telo je izčrpano od smrti, njena lepota obledela, zapustile so jo moči, na koži se pozna stisk prstov smrti, nemočna se opira na prijateljico Ninšubur, kot bi se življenje povračalo vanjo le počasi in trudoma. Sledi ji krdelo demonov, in Inana prinaša pogubo vsaj eni od ljubih oseb. Nihče se ne ponuja, da bi jo nadomestil in šel zanjo v smrt, še več, mesto sploh ni opazilo njenega izginotja.
Inanin spust v podzemlje v romanu navsezadnje ni prikazan kot nepremišljeno dejanje, nenadna domislica razvajene, lahkomiselne hčere bogov. Očitno je imela natančen načrt in trden namen, telepatsko se je pogovarjala s sestro, toda o čem sta govorili, ostaja njuna skrivnost. Imela je tudi podporo matere Ninme, ki je na poti v podzemlje ni ustavljala, nasprotno, nudila ji je celo logistično pomoč z izdelavo karte poti. Očitno sta skupaj skovali načrt, kako omajati strogi zakon očetov. Pisateljica je izoblikovala povsem drugačno razmerje med materjo in hčerjo, kot ga razbiramo iz grškega mita, kjer je kljub feminističnemu naboju burnega upora proti Zevsovi očetovski odločitvi del Demetrine materinske ljubezni tudi polaščevalnost in Perzefonine hčerinske odvisnost in poslušnost. Ninma se zaveda nevarnosti te poti, toda misli tudi na korist, ki bi jo hčerina vrnitev prinesla človeškemu rodu: »Če se bo od tam vrnila živa, bo to ne glede na ceno pomenilo, da je zmagala, da je zlomila strogi zakon očetov. Šla je po poti ljudi, postala kot oni, jim utrla pot.«
Roman Ana In v grobnicah sveta je torej traktat o tem, kako vzpostaviti sintezo, povezati razdrobljeni svet v celoto in kako se ne le upreti smrti, ampak pogledati na svet z Inaninimi očmi. Inanin pogled je nasprotje Meduzinega pogleda Ereškigal. Inana namreč vidi vse živo, tudi najneznatnejši predmet, in vse, kar pogleda, oživlja. Vse to je mogoče doseči v svetu mita. Po Olgi Tokarczuk je mit »globoka struktura pomenov, na katero lahko razpnemo lastno življenje in si ga natančno ogledamo«.[14] Przemysław Czapliński je Ano In v grobnicah sveta poimenoval kiberpankovski[15] mit, ker je v njem starodavni politeistični svet prestavljen v okolje postindustrijskega mesta bodočnosti, bogovi očetje pa spominjajo na »utelešenje futurističnih vladarjev globaliziranega sveta«. Kljub že omenjeni stilizaciji na formulaični jezik starih mitov je besedišče moderno, v skladu s futurističnim motivnim krogom. Czapliński opaža tudi, da je pisateljica v svoje običajno gnostično izhodišče vnesla dve korekturi, ki pomagata razrešiti problem s tem, da mit svet ne le osmišlja, ampak tudi opravičuje obstoječe stanje. Iz perspektive gnoze obstoj ni samoumeven in nujen, še več, pomeni ujetost v zlo materijo. Tudi boginja Ninma bi se prejkone odpovedala ustvarjanju novih bitij, če se ne bi v to zapletla nekam slučajno, zaradi stave moških bogov, morda tudi iz prevzetnosti. Zdi se ji, da ustvarjanje ločenih biti svet spreminja na slabše. Toda prav ona izreče prvi, etični, korektiv, kar po Czaplińskem omogoča združitev gnoze z delovanjem: tega, kar je enkrat nastalo, se ne sme več uničevati; kar enkrat obstaja, je nedotakljivo. Drugi korektiv pa temelji na prehodu od zavračanja obstoja k zdvomljenju o spoznavnih kategorijah; na vso ureditev sveta moramo gledati kot na zgodovinsko in potemtakem spremenljivo. Ana In je navidezno vnašala zmedo povsod, kamor je prišla, vendar je s tem odpirala pot za »spreminjanje parametrov sveta«.
Kot vsak mit se tudi ta o spustu nebesne boginje Inane v podzemlje godi v času, v katerega so kakor v klobko ujete sedanjost, preteklost in prihodnost. Odkar so nastale sumerske pesnitve o Inani, se življenje ljudi ni tako dramatično spremenilo, da ne bi, ko prebiramo ta pričevanja izpred dobrih štirih tisočletij, mogli reči: bili so ljudje kot mi.
***
Na tem mestu za predstavo o tem, kakšen je bil glas sumerskega pesništva, kot apendiks dodajam fragment pesnitve Inanin spust v podzemlje, osrednje izmed tistih, po motivih katerih je nastal roman Ana In v grobnicah sveta, v prevodu Lare Unuk:
Z visokega neba je usmerila misel[16] v globoko podzemlje.
Z visokega neba je boginja usmerila misel v globoko podzemlje.
Z visokega neba je Inana usmerila misel v globoko podzemlje.
Moja gospa je zapustila nebo, zapustila zemljo in se spustila v podzemlje.
Inana je zapustila nebo, zapustila zemljo in se spustila v podzemlje.
Zapustila je položaj vladarice en, zapustila je položaj svečenice lagar in se spustila v podzemlje.
V mestu Unug je zapustila tempelj Eana in se spustila v podzemlje.
V mestu Badtibira je zapustila tempelj Emuškalama in se spustila v podzemlje.
V mestu Zabalam je zapustila tempelj Giguna in se spustila v podzemlje.
V mestu Adab je zapustila tempelj Ešara in se spustila v podzemlje.
V mestu Nibru je zapustila tempelj Baragdurgara in se spustila v podzemlje.
V mestu Kiš je zapustila tempelj Hursagkalama in se spustila v podzemlje.
V mestu Agade je zapustila tempelj Eulmaš in se spustila v podzemlje.
Vzela je sedem mejev.
Zbrala je meje in jih stisnila v pest.
Z dobrimi meji je odrinila na pot.
Nadela si je šuguro, kapo stepe,
čelo si je zakrila z lasuljo,
okrog vratu si je ovila drobne koralde iz lapisa lazuli,
na prsi si je obesila dva niza ovalnih korald,
ogrnila je telo s palo, oblačilom vladarice,
oči si je obrobila s črtalom »Naj moški pride, naj pride«,
okrog prsi si je zatisnila životec »Pridi moški, pridi«,
na prst si je nataknila zlat prstan,
v roko je vzela merilno palico iz lapisa lazuli in merilno vrv.
Inana je krenila na pot v podzemlje,
njena poslanka Ninšubur je šla za njo.
Sveta Inana je rekla Ninšubur:
»Pridi, moja zvesta spremljevalka iz Eane,
moja spremljevalka dobrih besed,
moja poslanka zanesljivih besed,
naj ti dam navodila, ki jih moraš izpolniti,
povedala ti bom nekaj, kar moraš ubogati.
Danes se bom spustila v podzemlje.
Ko bom prispela v podzemlje,
naricaj za menoj ob gomilah razvalin,
bobnaj zame v svetišču,
kroži zame po hišah bogov.
Razpraskaj si zame oči, razpraskaj si zame nos.
Pred ljudmi si zame razpraskaj ušesa.
Na samem si zame razpraskaj ritnice.
Kot beračica si nadeni eno samo obleko
in se sama samcata odpravi v Ekur, Enlilov dom.
Ko boš vstopila v Ekur, Enlilov dom,
potoži pred Enlilom:
›Oče Enlil, ne pusti, da ti ubijejo hčer v podzemlju.
Ne pusti, da tvojo dragoceno kovino prekrije prah podzemlja.
Ne pusti, da tam razbijejo tvoj lapis lazuli v kamnoseške okruške.
Ne pusti, da tam tvoj pušpan nasekajo skupaj z mizarjevim lesom.
Ne pusti, da ubijejo mlado Inano v podzemlju.‹
Če ti Enlil ne bo priskočil na pomoč,
se odpravi v Urim.
V Emudkuri v Urimu,
ko boš vstopila v Ekišnugal, Nanov dom,
potoži pred Nano:
›Oče Nana, ne pusti, da ti ubijejo hčer v podzemlju.
Ne pusti, da tvojo dragoceno kovino prekrije prah podzemlja.
Ne pusti, da tam razbijejo tvoj lapis lazuli v kamnoseške okruške.
Ne pusti, da tam tvoj pušpan nasekajo skupaj z mizarjevim lesom.
Ne pusti, da ubijejo mlado Inano v podzemlju.‹
Če ti Nana ne bo priskočil na pomoč,
se odpravi v Eridug.
V Eridugu, potem ko boš vstopila v Enkijev dom,
potoži pred Enkijem:
›Oče Enki, ne pusti, da ti ubijejo hčer v podzemlju.
Ne pusti, da tvojo dragoceno kovino prekrije prah podzemlja.
Ne pusti, da tam razbijejo tvoj lapis lazuli v kamnoseške okruške.
Ne pusti, da tam tvoj pušpan nasekajo skupaj z mizarjevim lesom.
Ne pusti, da ubijejo mlado Inano v podzemlju.‹
Oče Enki, bog velike modrosti,
pozna zel, ki daje življenje, in vodo, ki daje življenje,
on je ta, ki me bo povrnil v življenje.«
Inana je nadaljevala pot v podzemlje,
njena poslanka Ninšubur je še naprej šla za njo.
Rekla je svoji poslanki Ninšubur:
»Pojdi zdaj, moja Ninšubur,
in me poslušaj.
Ne pozabi na navodila, ki sem ti jih dala.«
Ko je prispela v palačo Ganzer,
je glasno potolkla po vratih podzemlja.
Glasno je zavpila pred vrati podzemlja:
»Odpri, vratar, odpri!
Odprti, Neti, odpri.
Sama samcata sem in hočem vstopiti.«
Neti, glavni vratar podzemlja,
je odgovoril sveti Inani:
»Kdo si?«
»Inana sem in potujem na vzhod.«
»Če si Inana in potuješ na vzhod,
zakaj si potem prišla na kraj,
od koder ni vrnitve?
Zakaj te je srce prignalo na pot,
s katere se noben popotnik nikdar ne vrne?«
Sveta Inana mu je odgovorila:
»Ker je umrl gospod Gudgalana,
mož moje starejše sestre, svete Ereškigal,
in da bi odpravila pogrebne obrede,
ponuja bogate pitne daritve na njegovi sedmini.
Zato sem prišla.«
Neti, glavni vratar podzemlja,
je odgovoril sveti Inani:
»Počakaj, Inana,
govoril bom s svojo gospo,
govoril bom s svojo gospo Ereškigal
in ji prenesel tvoje besede.«
Neti, glavni vratar podzemlja,
je vstopil v dom svoje gospe Ereškigal in dejal:
»Moja gospa, pred vrati je dekle, samo samcato.
Tvoja sestra Inana je prispela v Ganzer.
Glasno je potolkla po vratih podzemlja.
Glasno je zavpila pred vrati podzemlja.
Zapustila je Eano in se spustila v podzemlje.
Vzela je sedem mejev.
Zbrala je meje in jih stisnila v pest.
Z dobrimi meji je odrinila na pot.
Nadela si je šuguro, kapo stepe,
čelo si je zakrila z lasuljo,
okrog vratu si je ovila drobne koralde iz lapisa lazuli,
na prsi si je obesila dva niza ovalnih korald,
ogrnila je telo s palo, oblačilom vladarice,
oči si je obrobila s črtalom ›Naj moški pride, naj pride‹,
okrog prsi si je zatisnila životec ›Pridi moški, pridi‹,
na prst si je nataknila zlat prstan,
v roko je vzela merilno palico iz lapisa lazuli in merilno vrv.«
Ko je to slišala, se je Ereškigal plosknila po stegnu.
Ugriznila se je v ustnico
in si vzela njegove besede k srcu.
Rekla je Netiju, svojemu glavnemu vratarju:
»Pridi, Neti, moj glavni vratar podzemlja,
ne pozabi na navodila, ki sem ti jih dala.
Zapahni sedmero dveri v podzemlje.
Nato odpri vrata palače vsaka posebej.
Potem naj vstopi,
naj se nizko skloni,
odvzemi ji oblačila
in jih odnesi stran.«
Neti, glavni vratar podzemlja,
je poslušal besede svoje gospe.
Zapahnil je sedmero dveri v podzemlje.
Potem je odprl vrata palače vsaka posebej.
Rekel je sveti Inani:
»Pridi, Inana, vstopi.«
***
Po motivih romana Ana In v grobnicah sveta nastajajo nova umetniška dela. Leta 2018 je izšel strip Jaz, Nina Šubur (Ja Nina Szubur) Daniela Chmielewskega. Istega leta je bila prvič uprizorjena opera Aleksandra Nowaka Ahat ilī – sestra bogov (Ahat ilī – siostra bogów), za katero je libreto napisala pisateljica sama. Vsaka predelava v zgodbo romana vnaša določene spremembe in premika nekatere tematske poudarke. Napovedana je še računalniška igra Ibru, naslovljena po varianti imena mesta, omenjanega v sumerskih pesnitvah.
Opombe
[1] V recenziji v Gazeti Wyborczi z 11. 9. 2006: https://wyborcza.pl/7,75517,3611617.html (dostop 25. 5. 2022).
[2] Očitno je, da ima razmerje med junakinjo in njeno temno »polovico« tudi psihološki vidik.
[3] Andrzej Franaszek, Oči Olge T. (Oczy Olgi T.), v: isti, Prepustnica iz pekla (Przepustka z piekła), Krakov 2010, str. 202.
[4] Prim. Olga Tokarczuk, Pozorni pripovedovalec, Ljubljana 2022, str. 36–43.
[5] Prav tam, str. 139–140.
[6] Prav tam, str. 114.
[7] Prav tam, str. 118.
[8] Prav tam, str. 154.
[9] Himna II Demetri, v: Homerske himne, Ljubljana 2019, v. 43, str. 26, prevedla Lara Unuk.
[10] Ninma(h), imenovana tudi Aruru, je v sumerskih mitih antropomorfna utelesitev prvobitne matere-zemlje, roditeljica številnih bogov, ena od štirih stvarnikov, ni pa izrecno omenjana kot Inanina mati.
[11] Na ta vidik gneva opozori tudi avtorica v Pozornem pripovedovalcu, nav. d., str. 154.
[12] Mitični in/ali zgodovinski Gilgameš (najprej Bilgameš) naj bi bil kralj Uruka iz približno 26. st. pr. n. št.; lahko, da je bil zgodovinska osebnost. Pozneje je bil pobožanstven. Omenjan je že v petih sumerskih pesmih, v zvezi z Inano v pesmi Drevo hulupu, v kateri očisti krošnjo boginjinega drevesa, tako da prežene kačo in ptico, ki sta se naselili v njej. Bolj znani Ep o Gilgamešu je nastal že kot akadska pesnitev, njegova najpopolnejša verzija na 12 tablicah pa je babilonska oziroma asirska različica iz časa okr. leta 1200 pr. n. št. V tej zadnji verziji ga neuspešno zapeljuje Inanina naslednica Ištar, odtod zaplet z nebeškim bikom, ki ga je poslala nadenj. Ištar je sicer v akadskem obdobju prevzela številne lastnosti Inane, pesmi o njej pa motive Inaninega cikla, saj je že Sargon, prvi akadski kralj, ki je zavladal Sumeriji, poskrbel za združitev kulta akadske Ištar in sumerske Inane.
[13] Morda zato, ker oba občasno nastopata v sumerskem panteonu kot bogova, Inanina sinova.
[14] Olga Tokarczuk, nav. d., str. 185.
[15] Termin kiberpank se nanaša na podzvrst znanstvene fantastike, ki opisuje futuristično postindustrijsko urbano družbo.
[16] Dobesedno: odprla ušesa.
Foto: Irina Iriser (Unsplash)
Slovenistka in anglistka, prevajalka poljske, srbohrvaške in angleške književnosti in humanistike, urednica, lektorica. Prevaja poezijo in prozo 20. in 21. stoletja, med drugimi nobelovce C. Miłosza, W. Szymborsko, O. Tokarczuk in I. B. Singerja, modernistko V. Woolf in številne druge avtorje. Članica DSKP, prejemnica Sovretove nagrade (2006). Več »