Olga Tokarczuk: Jakobove bukve

Čas branja: 9 min.

Odlomek romana poljske nobelovke Olge Tokarczuk Jakobove bukve v prevodu Jane Unuk.

 

O usodni vzmeti in ženski bolezni
Katarzyne Kossakowske

Olga Tokarczuk: Jakobove bukve, prev. Jana Unuk
Olga Tokarczuk: Jakobove bukve, prev. Jana Unuk

Ravno takrat sta v Rohatyn prispeli kamienška kastelanka Katarzyna Kossakowska, rojena Potocka, in starejša dama, znanka, ki jo je spremljala in s katero sta bili že več dni na poti iz Lublina v Kamieniec. Uro za njima se peljejo vozovi s kovčki, na njih pa obleke, posteljnina in namizno posodje, zato da bosta, če se bosta morali kje pomuditi v gosteh, imeli lastni porcelan in namizni pribor. Čeprav sli, odposlani nalašč za to, vnaprej obveščajo družino in prijatelje na gospoščinah, ki se jim ženski približujeta, jima ne uspe vedno najti varnega in udobnega prenočišča. Takrat jima preostanejo gostišča in krčme, v katerih je hrana pogosto zanikrna. Gospa Drużbacka, ki je že v letih, je komajda živa. Pritožuje se nad slabo prebavo, gotovo zato, ker se vsak obrok takoj pretrese v želodcu kakor smetana v pinji. Vendar pa zgaga ni bolezen. Huje je s kastelanko Kossakowsko – od včeraj jo boli trebuh in zdaj čemi v kotu kočije povsem brez moči, zato pa hladna, mokra in tako hudo bleda, da se Drużbacka začenja bati za njeno življenje. Zato iščeta pomoč tukaj, v Rohatynu, kjer je okrajni načelnik Szymon Łabęcki, ki je, tako kot vsi pomembnejši ljudje na Podolju, v svaštvu s kastelankino družino.

Tržni dan je in lososna pokrita, vzmetena kareta, okrašena z mehkim, zlatastim ornamentom z grbom Potockih, naslikanim na vratcih, s kočijažem na kozlu in v spremstvu mož v uniformah živih barv že vse od mitnice v mestecu vzbuja precejšnje vznemirjenje. Kočija se neprestano ustavlja, ker cesto zastavljajo pešci in živina. Nič ne zaleže pokanje z bičem nad glavami. Ženski, skriti v notranjosti ekvipaže, plujeta v njej kot v dragoceni školjki čez razburkane vode večjezične, vrveče množice sejmarjev.

Nazadnje se kočija, kar je bilo v tej gneči mogoče pričakovati, natakne na neko oje, poči vzmet, ta nova izboljšava, ki zdaj samo otežuje potovanje, in kastelanka pade s sedeža na pod, obraz pa se ji spači od bolečine. Drużbacka zakolne, skoči naravnost ven v blato in začne sama iskati pomoč. Najprej ogovori dve ženski s košarama, vendar se zahihitata in pobegneta, pri tem pa se med seboj pogovarjata po rusinsko, potem potegne za rokav Žida v kučmi in plašču – ta se trudi, da bi jo razumel, in ji celo nekaj odgovarja v svojem jeziku ter kaže nekam v dolnji konec mesteca, k reki. Takrat se Drużbacka, ki je izgubila potrpljenje, postavi na pot dvema trgovcema imenitnega videza, ki sta ravnokar izstopila iz koleslja in se približala zbrani gruči, toda tadva sta, kot se izkaže, menda Armenca, ki se samo peljeta tod skozi. Samo zmajujeta z glavo. Tik poleg njiju pa si Drużbacko nekam ironično, tako se ji vsaj zdi, ogledujejo Turki.

Zakriči torej, jezna na vso to množico naokoli in na to, kje se je znašla: »Ali je tu kdo, ki govori po poljsko?!« Na videz je to eno kraljestvo, ista Republika, toda tukaj je povsem drugačna kakor na Velikopoljskem, od koder prihaja. Tu je divje, obrazi so tuji, eksotični, oblačila smešna, nekakšne scefrane suknje, nekakšne krznene kučme in turbani, bose noge. Hiše zgrbljene, majcene in ilovnate, celo na mestnem trgu. Duh po sladu in govnu, vlažni vonj odpadlega listja.

Nazadnje zagleda pred seboj drobnega, starejšega katoliškega duhovnika, povsem sivega, v dokaj zanikrnem plašču, s torbo na rami, ki z izbuljenimi očmi nadvse osuplo strmi vanjo. Zgrabi ga za pole plašča in ga stresa, pri tem pa sika skozi zobe:

»Za božjo voljo, povejte mi, častiti oče, kje je tu hiša načelnika Łabęckega! Pa niti besede! Molčite o vsem!«

Duhovnik prestrašeno mežika. Ne ve, ali naj ji odgovori ali ostane tiho. Mogoče bi ji kar z roko pokazal smer? Ženska, ki ga tako brezobzirno vleče, je majhna, bolj okrogle postave, z živimi očmi in zajetnim nosom; izpod avbe ji kuka kodrček osivelih las.

»To je pomembna osebnost, ki potuje inkognito,« reče duhovniku in pokaže na kočijo.

»Inkognito,« ponovi pretreseni duhovnik. Iz množice pokliče mladega fanta in mu ukaže, naj kočiji pokaže pot k načelnikovi hiši. Fant spretneje, kot bi bilo mogoče pričakovati, pomaga izpreči konje, da se lahko obrnejo.

V kočiji z zagrnjenimi okenci stoka kastelanka Kossakowska. Vsakemu stoku sledi ognjevita kletvica.

O krvi na svili

Szymon Łabęcki, oženjen s Pelagio iz rodbine Potockih, je sorodnik, daljni, toda vseeno sorodnik Katarzyne Kossakowske. Žene ni doma, mudi se pri družini na graščini v bližnji vasi. Razburjen zaradi nepričakovanega obiska si v naglici zapenja žaket, ukrojen po francoski modi, in poravnava čipkaste manšete.

»Bienvenue, bienvenue,«1 ponavlja ne preveč prisebno, ko služabnice skupaj z Drużbacko kastelanko odpeljejo v gornje nadstropje, kjer je dal gospodar žlahtnici na razpolago najboljše sobane. Potem pošlje po rohatynskega medikusa Rubina, pri tem pa si nekaj momlja v brk. »Quelque chose de féminin, quelque chose de féminin,«2 ponavlja.

Ni pretirano navdušen, pravzaprav pa sploh ni navdušen nad tem nenapovedanim obiskom. Ravnokar se je odpravljal nekam, kjer redno kvarta. Že sama misel na kvartanje mu prijetno dvigne pritisk, tako je, kot da bi mu v krvi začela učinkovati najboljša pijača. Toda koliko živcev izgublja zaradi te razvade! Tolaži se samo s tem, da tudi ljudje, ki so pomembnejši in bogatejši ter bolj spoštovani od njega, sedajo h kartam. Zadnje čase igra s škofom Sołtykom, zato se je bolje oblekel. Moral bi se že odpeljati, že je nanj čakala zaprežena kočija. Zdaj pa – ne bo šel. Pri kartah bo zmagal kdo drug. Globoko zajame sapo in si pomane roke, kot da bi se hotel potolažiti – kaj more, bo pač vrgel karte ob drugi priliki.

Bolnico ves večer kuha vročina in Drużbacki se zdi, da se ji blede. Z Agnieszko, gospejino družabnico, ji na glavo polagata hladne obkladke, potem pa ji v naglici poklicani medikus predpiše zeliščne čaje – zdaj njihov vonj, kakor po janežu in sladkem korenu, v sladkem oblaku lebdi nad posteljnino in bolnica zaspi. Zdravnik jim naroči, naj ji polagajo hladne obkladke na trebuh in čelo. Vsa hiša se pomiri in ugašajo sveče.

Kaj hočemo, ni prvič, da mesečna indispozicija takole muči kastelanko, in zagotovo tudi ne zadnjič. Težko bi koga krivili za to, vzrok je gotovo v načinu vzgoje frajlic po graščinah – v zatohlem zraku, brez izzivov za telo. Dekleta sedijo sključena nad vezilnimi obroči in vezejo duhovniške štole. Prehrana je po graščinah težka, mesna. Mišice slabotne. Kossakowska za povrhu rada potuje, cele dni je v kočiji, neprestani trušč in pretresanje. Nervoza in večne intrige. Politika, ker kaj pa je Katarzyna, če ne odposlanka Klemensa Branickega; njegove interese uveljavlja. To počne dobro, ker ima v sebi moško dušo – to vsaj pravijo o njej in jo upoštevajo. Toda Drużbacka ne vidi te »moškosti«. Poglej jo, ženska, ki rada komandira. Visoka, samozavestna, z močnim glasom. Pravijo še, da je mož Kossakowske – ne pretirano posrečen, majčken grdavš – impotenten. Ko se je potegoval za njeno roko, je baje stopil na vrečo z denarjem, da bi tako nadoknadil nizko postavo.

Čeprav ji božja volja ni namenila otrok, se sploh ne zdi nesrečna. O njej se širijo čenče, da moža, kadar se z njim prepira, kadar jo spravi ob živce, zgrabi čez pas in ga postavi na kamin, on pa se boji zlesti dol in jo mora, tako negiben, poslušati do konca. In zakaj si je tako postavna ženska izbrala takega macefizlja? Nemara zato, da bi utrdila interese rodbine, interesi pa se utrjujejo s politiko.

V dvoje sta slačili bolnico in z vsakim kosom oblačil se je iz kastelanke Kossakowske luščilo bitje po imenu Katarzyna, zatem pa celo Kasia, ko jima je stokaje in jokaje od slabosti medlela na rokah. Zdravnik je naročil, naj bolnici vstavljajo med noge obveze iz čistega platna in ji dajejo veliko piti, naravnost silijo naj jo k pitju, zlasti zvarkov iz neke skorje. Kako suha se je Drużbacki zazdela ta ženska in zato, ker je suha – rosno mlada, čeprav ima vendar že kakšnih trideset let.

Ko je bolnica zaspala, sta se z Agnieszko lotili okrvavljenih oblačil, velikih madežev krvi – začeli sta s perilom, spodnjimi krili in krili pa vse do temno modrega plašča. Koliko krvavih madežev sem videla v življenju, je pomislila Drużbacka.

Kastelankina lepa obleka – debel atlas, kremasta podlaga, na njej pa redko posejane rdeče rožice, zvončice s po enim zelenim listkom na levi in s po enim na desni strani. Veseli, lahkotni vzorček se dobro prilega rahlo olivnati polti lastnice in njenim temnim lasem. Zdaj so madeži krvi zalili te vesele rožice z zloveščim valom. Nepravilni obrisi so pogoltnili in uničili sleherni red. Kot da bi se od nekod na površje prikopale sovražne moči.

Na graščinah obstaja posebna znanost – o odstranjevanju krvavih madežev. Tega že dolga stoletja učijo bodoče žene in matere. To bi bil najpomembnejši predmet na univerzi za ženske, če bi jo kdaj ustanovili. Porod, menstruacija, vojna, spopad, nasilno zavzetje posestva, napad, pogrom – na vse to opominja kri, ki je v stalni pripravljenosti tik pod kožo. Kaj naj storimo s tem notranjim, ki se je predrznilo prebiti navzven, s katerim lugom naj ga speremo, s katerim kisom splaknemo? Mogoče lahko namočimo krpico v prgišče solz in nežno podrgnemo. Ali močno namočimo s slino. Rjuhe, posteljnino, perilo, spodnja krila, srajce, predpasnike, avbe in rute, čipkaste manšete in žaboje, suknje in steznike. Preproge, deske poda, povoje, rjuhe, uniforme.

Po zdravnikovem odhodu obe ženski, Drużbacka in Agnieszka, napol kleče, napol sede poleg postelje zaspita – ena z glavo oprto na lastno dlan, sled katere ji bo za ves preostanek večera ostala na licu, druga v naslonjaču z glavo, spuščeno na prsi; od njenega dihanja se fine čipke okrog dekolteja pregibajo kakor morske vetrnice v toplem morju.

Beli konec mize pri načelniku Łabęckem

Načelnikova hiša spominja na grad. Kamnita, obrasla z mahom, stoji na starih temeljih, zato se nabira vlaga. Z velikega kostanja na dvorišču že padajo bleščeči plodovi, za njimi pa hiti rumeno listje. Tako je, kot da bi dvorišče prekrivala lepa oranžno zlata preproga. Iz prostrane veže vstopaš v salone, skopo opremljene s pohištvom, zato pa popleskane v svetlih barvah, z okrašenimi stenami in stropom. Pod iz hrastovega parketa je zloščen, da se kar blešči. Potekajo priprave na zimo – v veži stojijo košare jabolk, ki jih bodo odnesli v zimske sobe, da bi tam dišale in čakale na božič. Na dvorišču je vrvež in direndaj, ker so kmetje pripeljali drva in jih zlagajo v skladovnice. Ženske prinašajo košare orehov, Drużbacka se ne more načuditi, kako so veliki. Strla je enega in z užitkom je sočno, mehko jedrce, pri tem pa z jezikom preizkuša rahlo grenčino kožice. Iz kuhinje prihaja vonj po kuhajočih se marmeladah.

Spodaj gre mimo nje medikus, nekaj zamomlja v brado in odhiti gor v nadstropje. Izvedela je že, da ta »saturnični«, kot ga je označil načelnik, Žid, zdravnik, ki se je šolal v Italiji, molčeč in odsotnega duha, uživa veliko spoštovanje Łabęckega, ki je ravno toliko časa preživel v Franciji, da se je otresel nekaterih predsodkov.

Že opoldne naslednjega dne je Kossakowska zaužila malo goveje juhe, zatem pa zaukazala, naj ji podložijo blazine in podajo papir, pero in črnilo.

Katarzyna Kossakowska, rojena Potocka, žena kamienškega kastelana, gospodarica številnih vasi in trgov, palač in graščin, spada med roparice. Te si, celo če zaidejo v težave, v stisk zanke divjega lovca, zaližejo rane in se takoj vrnejo v boj. Kossakowska ima zverski instinkt, kakor volkulja v krdelu volkov. Nič ji ne bo. Naj Drużbacka raje skrbi zase. Naj pomisli, katera žival je sama … Ohranja se pri življenju po zaslugi teh roparic, s tem da jim služi za družbo, da jih zabava z zabavljivimi pušicami. Udomačena pastirička je, ptičica, ki lepo prepeva svoje gostolevke, vendar jo odpihne vsaka sapica, prepih od okna, ki ga je odprl vihar.

Dekan pride že zgodaj popoldne, nekoliko preuranjeno, v istem plašču je, s svojo malho, primernejšo za popotnega kramarja kot pa za duhovnega gospoda. Drużbacka ga pozdravi že na pragu.

»Gospod dekan, rada bi se vam iz dna srca opravičila za svoje divjaško obnašanje. Najbrž sem vam potrgala gumbe …« mu reče in ga za komolec odvede v salon, ne da bi vedela, kaj naj z njim počne. Mizo bodo začeli pogrinjati šele čez kakšni dve uri.

»To je bil pač simpliciter takšen trenutek … Nolens volens sem pripomogel k zdravju presvitle kastelanke.«

Drużbacka se je že privadila na nekoliko drugačno poljščino na različnih gosposkih dvorih, zato jo ti latinski vrivki samo zabavajo. Na njih je kot družabnica in tajnica preživela pol življenja. Potem se je omožila, rodila hčerki, zdaj pa, po moževi smrti in rojstvu vnukov, se poskuša znajti sama, pa naj živi pri hčerkah, pri gospe Kossakowski, ali pa tudi kot družabnica. Veseli jo, da se vrača na magnatski dvor, kjer se toliko dogaja in kjer ob večerih berejo poezijo. V svoji prtljagi ima nekaj pesniških zbirk, vendar se jih sramuje potegniti na dan. Nič ne govori. Raje posluša, kako se je duhovni gospod razgovoril, in takoj najde skupni jezik z njim, kljub tej latinščini; izkaže se namreč, da je dekan pred kratkim vizitiral palačo Dzieduszyckih v Cecołowcih in zdaj poskuša doma v župnišču ponoviti to, kar si je zapomnil od tam. Pripoveduje, razigran in razvnet od likerja, ki ga je popil že kakšne tri čašice, srečen, ker ga nekdo posluša.

Včeraj so poslali po kastelana Kossakowskega v Kamieniec in zdaj ga vsi vsak hip pričakujejo. Zagotovo se bo pojavil tukaj zjutraj, mogoče pa že ponoči.

Za mizo sedijo domači in gostje, stalni in začasni prebivalci hiše. Tisti najmanj pomembni čisto na koncu mize, tam, kamor ne seže več belina prtov. Od preužitkarjev je tukaj gospodarjev stric ali ujec, starejši, nekoliko rejen in nadušen možakar, ki vse ogovarja z »gnadljivi« in »gnadljiva«. Tu sta tudi oskrbnik posestva, plašen brkač mogočne rasti, in nekdanji katehet otrok Łabęckih, jako izobraženi bernardinec brat Gaudenty Pikulski. Tega pri priči pograbi dekan Chmielowski in ga odpelje v kot sobe, da bi mu pokazal židovsko knjigo.

»Izmenjala sva si jih, jaz sem mu dal svoje Nove Atene, on pa meni Zohar,« ponosno reče dekan Chmielowski in potegne iz torbe bukve. »Imel bi prošnjo,« doda brezosebno, »če bi bilo kaj časa, da bi se mi to ali ono iz te knjige obnovilo …«

Pikulski si ogleduje bukve, odpre jih od zadaj, in medtem ko bere, pregiba ustnice.

»To sploh ni Zohar,« reče.

»Kako to?« ga ne razume dekan Chmielowski.

»Častiti oče, Šor vam je podtaknil nekakšne židovske bajke.« S prstom vleče z desne na levo po koloni nerazumljivih znakcev. »Jakobovo oko.3 Tako se to imenuje, to so nekakšne povestice za ljudstvo.«

»Eh, ta stari Šoruh …« zmajuje z glavo razočarani duhovnik. »Gotovo se je zmotil. Kaj hočemo, najbrž bom tudi v tem našel kak ščepec modrosti. Če mi bo to le kdo prevedel …«

Načelnik Łabęcki da z roko znak in dva služabnika prineseta pladenj z likerjem in majcene čašice ter pladenjček s tanceno narezanimi skorjicami kruha. Kdor želi, si lahko s tem spodbudi apetit, kajti obrok, s katerim bodo postregli zatem, bo že težek in obilen. Najprej pride juha, potem pa na nepravilne rezine razrezana govedina skupaj z drugim mesovjem – govejo pečenko, divjačino in piščanci; k temu kuhano korenje, zelje na slanini in sklede bogato zabeljene kaše.

Brat Pikulski se za mizo skloni k dekanu Benedyktu in mu polglasno reče:

»Oglasite se kaj pri meni, častiti oče, jaz imam židovske bukve v latinščini in tudi pri hebrejščini vam lahko kaj pomagam. Čemu bi takoj hodili k Židom?«

»Sam si mi to, sin, svetoval,« mu rahlo nejevoljno odvrne dekan Benedykt.

»Za šalo sem to rekel. Nisem si mislil, da boste res šli, častiti oče.«

Prevedla Jana Unuk

Opombe:

1 (Fr.) Dobrodošli (op. a.).

2 (Fr.) Neke ženske stvari (op. a.).

3 Zbirka hagadskih, tj. velikonočnih, legend iz babilonske redakcije Talmuda, ki jo je zbral Jakob ben Salomon Ibn Habib (1460–1516). Prvič je izšla leta 1516 v Solunu, pozneje pa so jo pogosto ponatiskovali in je bila posebej priljubljena med sabatajci in hasidi.