Jacek Dukaj: V deželi nevernikov

Čas branja: 8 min.
Jacek Dukaj: V deželi nevernikov, prev. Jana Unuk
Jacek Dukaj: V deželi nevernikov, prev. Jana Unuk

Odlomek novele Katedrala poljskega pisatelja Jacka Dukaja iz zbirke V deželi nevernikov v prevodu Jane Unuk.

Zbirka V deželi nevernikov (2000), iz katere je novela Katedrala, vsebuje osem antologijskih zgodb Jacka Dukaja, ki je danes eden najbolj cenjenih poljskih predstavnikov znanstvenofantastičnega in fantazijskega žanra. Njegova proza prekipeva od drznih zamisli, pojavov, modelov bodočih in alternativnih svetov in, ne nazadnje, lingvističnih domislic in neologizmov. Toda pisatelj klasično tematiko žanra s področja razvite tehnike in tehnologije, virtualne resničnosti in umetne inteligence dopolnjuje z metafizično, ontološko in etično problematiko, vprašanji o človekovem izvoru, začetku in koncu, nehanju in dejanju.

Več o knjigi

*

Katedrala (odlomek novele)

Zdaj pa Katedrala. Ogromna, prečudovita. Izstopiš z zapornice biosfere in jo uzreš – Katedralo – pred/nad seboj: razcefrano senco na ozadju zvezd. Da bi lahko primerno ocenil njeno arhitekturo, je potrebna svetloba, ravno svetlobe pa ni: Lévie je že daleč, Madeleine še ne dovolj blizu. Zdaj, v dolgem obdobju kozmičnega interhelija, je Katedrala predvsem Skrivnost. H glavnemu portalu vodi od zapornice dol po pobočju polžasta pot, po stezici, vklesani v hladni kamen, se spuščaš z varovalno vrvjo, ki ti jo obvezno pritrdi na pas avtomat zunanjih dveri. Takrat običajno zmaga radovednost in spuščajoči se vključi močni reflektor vakuumskega skafandra. Toda beli prst reflektorja se lahko dotakne zgolj posamičnih fragmentov zgradbe in se pomika z enega na drugega – s svetlo povrhnjico po površju Katedrale: od tod do tod, od tam do tam. Ko se spuščaš, težko zadržuješ svetlobo usmerjeno v eno in isto točko – zatorej se človek ustavlja, zastrmi, riše z vročim prstom po skalni stvaritvi; takšno spuščanje od zapornice (dvesto metrov) lahko traja debelo uro. Vem, ker je natančno toliko trajalo v mojem primeru: oče Mirton, ki je čakal pri grobu, mi je potem rekel, da je to pričakoval, nekateri se na pobočju usedejo in zapadejo v nekakšno katatonično očaranost, prebudijo jih šele alarmi skafandra. Nič čudnega. To ni stavba, to je skulptura. Ampak tudi skulptura ne. Ugerzo je, ko je naročal specživokrist, vedel, da to, kar bo tukaj vzgojil, ne bo služilo navadnim namenom, da funkcionalnost Katedrale nima pomena spričo njene simbolike. Omejitev je bila samo ena: Izmirjev grob in oltar – to dvoje je bilo notri, znotraj avtonomne minibiosfere, zanju je moralo biti dovolj prostora, prost dostop za vernike. Preostanek je bil prepuščen domišljiji oblikovalcev ter ergodičnosti zastavljenih algoritmov rasti. Setev je potemtakem zajela notranjost območja okrog groba, kakšnih štiristo kvadratnih metrov. V skorajbreztežnosti planetoida je živokrist pognal skorajda četrt kilometra v višino. Če gledaš s strani zapornice kraterske biosfere, je to videti takole: hiperboloidno telo s krili, razvitimi v krivulje, in loki reber na sredini; na bokih pa – asimetrični zvoniki, ki se končujejo s kamnitnimi razcveti nacefranega listja, kakor premogovi šrapneli, zamrznjeni od črne praznine v trenutku eksplozije. Oblika govori o pobegu duše, ki se v groznih bolečinah trga iz okovov snovi proti zvezdnati praznini. Kadar svetloba tukaj začenja slediti kakšni črti, robu, prelomu, rebru kupole – hitro izlušči iz teme ostre detajle, s katerih se gosto cedijo trde sence, in oko se pogrezne v spiralo zvedavosti, tem detajlom pa ni ne konca ne kraja, fraktalni algoritmi živokrista so tukaj vsem figuram pridali navidezno okrnjene razsežnosti, oko se izgublja. Okoli zvonikov se k zamrznjenim kadrom smrti pnejo vibe Escherjevih stopnišč, pod določenim kotom to celo spominja na pot, ki jo človek dejansko lahko prehodi, toda v resničnosti, ko svetloba izlušči večji kos Katedrale, se vidi, da bi to moral biti prej pajek kot človek; pa še ta ne bi na koncu prišel nikamor. Zaradi asimetričnosti zvonikov se zdi, kot bi se ves ta ažur živokrista nagibal proti kraterju, proti zročemu, in na njegovo desno stran, zavoljo sprevrženosti redukcijskih algoritmov, odgovornih za obliko zunanjih površin glavne ladje, pa – da Katedralo razjeda nekakšna novotvorba kamna, da namreč gledalec vidi prav poslednjo, predsmrtno obliko zgradbe, takoj zatem – čez dan, dva – pa se bo sesula vase, uplahnila, zgnila, pod težo trpinčenega kamna bodo zahreščala suličasta rebra, s križem zaključena hrbtenica bo strmoglavila v senčnate predele notranjih organov in izmed čeljusti naprej štrlečega portala bo stekla počasna lava krhke krvi Katedrale. Oblika govori o mukah samotnega umiranja, slabosti snovi, ki z dvomom zastruplja nevidnega duha. Če pa ugasneš reflektor in za hip takole posediš na pobočju, mogoče tudi prehodiš košček sem ter tja po zavarovani poti – če narediš tako, potem bo lačna zenica polovila posamične žarke svetlobe, ki bijejo iz visoke gmote sence. Katedralo skozinskoz presvetljujejo zvezde. Ta namreč ne premore niti zidov niti strehe, saj ji kot stavbi niso za nič potrebni – to vendar ni stavba – prozorna polobla, ki prekriva Izmirjev grob in oltar, pa sama izpolnjuje vse njihove potrebne funkcije. Torej tu dejansko nimamo opraviti z ergonomsko gmoto. Notranjost konstrukcije ni prazna, in čeprav tega človek ne more več videti, jo napolnjuje enak misterij živokristnih preobrazb, kakršen je izrezljal vidne dele. Torej lahko določene Zvezde ob določenem času pošljejo svojo svetlobo skozi Katedralo. Kdor se spušča k njej, kar naprej zaznava pobliske svetlobe iz te orjaške gmote teme, skorajda kot signale razpadanja v vakuumski komori: bliske iz ničnosti. Potem vstopi v senco portala, okrog njega se spuščajo zastori zamrznjenih valov, goščava železnih grmov, brede po izlivih jezera bolečine. Zavoj, svetloba – in stoji pred grobom.

 

Šel sem v CFG.

Glavni laboratorij zaseda tri dvonadstropna poslopja, postavljena v obliki podkve, ki obdaja mini vrt, na katerem raste močno preprogramirano drevje. Računalnik je bil dejansko vnaprej opozorjen in me je skozi glavni vhod spustil na ta vrt. Pršilniki so me poškropili s salvami hladnih kapelj. Slišal sem ptiče, toda njihov ščebet je prejkone prihajal iz zvočnikov.

Naproti mi je prišel suh črnec v karirasti srajci. Predstavil se mi je kot Mood, Telesferjev asistent. Z vrta sva odšla v senčno podpritličje. Stekleni živokrist oblikuje prostrano bivališče s kakšnim ducatom pisarn/vitrin; v eni od njih je na ležalniku spala Magdalena Kleinert. Mood je z brado pomignil proti nji, nakar mi je podal slušalke.

»Prevezal sem začasni avdioizhod,« je zamrmral.

Nataknil sem si slušalke.

»Dober dan,« je spregovoril Telesfer. »Oče, ste slišali novice? Logični živokrist Astronomskega centra se je nehal razraščati.«

»Jaaa.«

»Prosim, stopite k mizi pod palmo. Etui na vogalu. Bodite tako dobri in si jih nataknite.«

Vzel sem iz etuija očala in si jih nataknil. Telesfer se je vizualiziral kot vijoličast škrat v škrlatni suknjici. Kadil je cigaro in mi s to cigaro pomignil, naj mu sledim. Potem ko sva se na daleč izognila rahlo smrčeči Kleinert, me je odpeljal k zadnji vrsti vitrin. V živokristnih blokih so se tu pri steni črnile male hrapave gmote. Škrat Telesfer je s kadečo se cigaro pokazal nanje.

»Število vrtin, ki jih CFG upravlja na vseh Izmiraidah, je preseglo tisoč. Saj veste, kaj smo iskali: Hoanov stroj. Kaj hočemo, nismo ga našli. To so fragmenti nekaterih strženov. Kaj je v njih tako zanimivega … Saj vi, oče, tukaj iščete zanimivosti, mar ne? Torej, tu je zanimivost: struktura železovih makrodelcev teh strženov; ta iz globine kilometra, ta – skoraj z dveh, ta – iz samega, hm, jedra planetoida.«

Telesfer je zamahnil z roko in v zraku nad njegovo glavo se je iz neke podrazsežnosti razvil rjav oblak. Popravil sem si očala, stopil bliže, priprl oči. Zdelo se je, da oblak sestoji iz številnih, močno stisnjenih slojev izmenično rjavega, rumenega in črnega pivnika, za povrhu so bile v vsaki naslednji plasti drugače razporejene zgostitve in zredčenja snovi, tako da je celota dajala vtis nekakšnega randomiziranega filtra.

»Tako to bolj ali manj izgleda,« je rekel Telesfer. »Pri čemer v večjih Izmiraidah, takšnih kot recimo ravno Rog, to strukturo najdevamo praktično vsepovsod pod določeno globino. Zasadili smo živokriste za logično interpelacijo teh makromolekul, toda popadla jih je lakota, ničesar nismo izvedeli, ne obstaja naravna pot, po kateri bi nastalo kaj takega, vsekakor mi ne poznamo primernih robnih pogojev. To ni niti mineral niti nobena oblika življenja po njegovi havajski definiciji. Ne izkazuje samoreplikacijskih sposobnosti. To imenujemo Črna vata.«

»Hoanovi postulati?« sem vprašal.

»Nič,« je odvrnil Telesfer, potem ko se je usedel na enega izmed prozornih živokristnih blokov, v katerem je tičala gmota Vate v obliki ledvice. »Odsotnost mehanizma pretvarjanja energije, odsotnost katerega koli splošnega vira napajanja, ne reagira na nobeni ravni. Nikakor ne sodi k Stroju.«

»Hoan je postuliral aktivno skulpturo časoprostora,« sem zamrmral. »Energetski strošek bi tu moral biti seveda ogromen; toda spričo tega je to mogoče kaj drugega.«

»Kaj?« je skomignil z rameni Telesfer. »Brez dvoma manipulira s težnostjo. Poleg tega, ker ne poznamo samega mehanizma – saj se nam o njem vendar niti sanja ne, naši tiskovni predstavniki lahko govorijo kaj drugega, toda čisto zares se nobena od družb, ki so tu investirale v raziskave v upanju na ta sveti Graal fizike, ni pomaknila niti za korak naprej – torej, kot pravim, ker ne poznamo mehanizma, ne moremo niti špekulirati o močeh, ki bi jih bilo treba angažirati v manipulacijo. Hoanov implicitni korektivni vektor nikoli ni bil tako zelo velik, kot se nasploh dozdeva; zadošča, da spretno manipuliraš z nadzornimi parametri sistema. Potrebni so stalni, dolgi, vendar razmeroma šibki stiki, da so le dobro in pravočasno odmerjeni.«

»Resnično, zanimivost,« sem priznal, medtem ko sem s pogledom ošinjal zdaj gmoto Črne vate, zdaj na učinek preračunano simulacijo njene molekularne strukture.

»Naprej.« Telesfer je vstal, šel mimo nekaj vitrin in s cigaro pokazal na veliko dioramo, ki je predstavljala geološki prerez Izmiraide po imenu Kolos (kot je bilo razvidno iz osvetljenega napisa). »Poglejte tole, oče. O, semle, to plast.«

»Mhm?«

»Steza analize … Tole. In pa načrt.«

»Blisk gama?«

»Res je.« Telesfer je sklonil glavo. »Rozvorsky, sredina segmenta.«

»Kako staro?«

»To je težko oceniti. Tu se ni mogoče opreti na planetarno geologijo niti na datiranje po uri epok ali solarni uri.«

»Izotopi?«

»To žal daje velik in zelo zabrisan segment, ker datiramo v prepletu plasti, tole pa vendar preprosto leti skozi vakuum. Sto do sto dvanajst milijonov let.«

»Ho, ho, resnično. Znane eksplodirane nevtronske zvezde v sferi devetdeset milijonov svetlobnih let? Matching?«

»S čim pa bomo nakrmili živokrist?« se je zarežal vijoličnopolti škrat. Premer rimske ceste znaša sto tisoč svetlobnih let. Več sto milijard zvezd. Res hvala lepa.«

»Mhm. Ste našli to sled na vseh Izmiraidah?«

»Ja, vidite, oče, seveda nismo. Samo na štirih največjih in na Piščalki.«

»Kaj pa Črno vato? Kakšna soodvisnost?«

»Črna vata je povsod; ponekod več, drugod manj.«

»Interpolacija tira sistema.«

»S Hoanovim vektorjem?« se je zasmejal Telesfer. »Kako?«

»No, ja.« Zmedel sem se, ker sem od vsega tega pozabil, da so s preizkusi prenehali takoj po Hoanu; takšna mehanika se drži samo makrodeterminističnih sistemov, v katerih ne nastopa blažilni dejavnik, ki ga ni mogoče analizirati. »Sicer pa bi zadoščalo par prehodov nad Madeleine. No, ampak kakšna je lahko maksimalna hitrost Izmiraid v medsistemski praznini? Za kmečko pamet. Če bi ta potop gama prišel od tako daleč, bi zapustil analogne sledove vsepovsod tod naokrog. Tukaj pa,« sem pokazal na dioramo, »vidim, da je hudičevo močno zakurilo. Lizonne bi bila zdaj sterilen planet, mionska peč, brez življenja. Torej ne; moralo jih je dobiti na veliki razdalji. In potemtakem že zdavnaj. Ali tu kdo verjame v medgalaktična potovanja? Mislim, da ne. Ergo: iščimo po kraku. Menda lahko celo izpeljemo grobi model, obstaja soodvisnost …«

»Lepo, lepo,« je prikimaval Telesfer, »ampak kaj nam bo to dalo? Celo če bi nazadnje enoznačno identificirali izvirno nevtronsko bombo. Ker je razdalja tako velika, da ni skurilo niti Lizonne niti Zemlje, je to istočasno razdalja, ki večkratno presega doseg naših polžastih ladjic. Da niti ne omenjam časovne razdalje: pred tisoči let. Uganka tiči tukaj, v Izmiraidah.« Telesfor je cepetnil z nogo, s cigaro pokazal na pod. »In tukaj moramo najti tudi odgovor. Koliko časa imamo? Dva meseca, potem Madeleine, potem vrag vedi kaj.«

»Ni v moji moči …«

»Mogoče ne, mogoče ja. Kako lahko to veste, oče, če niste poskusili? Ja, res je, s tem se strinjam: sem so vas poslali izključno iz birokratskega pikolovstva, Cerkev je institucija kot vsaka druga, časa, da okosteni, je imela dovolj. Vendar to pri zadevi nič ne spremeni.«

»Ne razumete, gospod Telesfer!« Priznam, posrečilo se mu je, da me je razdražil. »Vse to nima nobenega pomena za razsodbo o domnevnih čudežih Izmirja Predúja! Niti če bi tu izkopali cel celcat NLP, poln mumificiranih Drugih. To nima niti najmanjšega pomena!«

Škrat je izpuhnil rafal dimnih prestic.

»Mogoče ja, mogoče ne. Odkod pa bi to lahko vedeli, oče?«

Prevedla Jana Unuk

Jacek Dukaj (1974) sodi med najbolj znane poljske avtorje znanstvene fantastike. Občasno piše tudi dela s področja fantazijske književnosti in alternativne zgodovine. Izdal je zbirke zgodb Xavras Wyżryn (1997), V deželi nevernikov (2000) in Kralj bolečine (2010), romane Črni oceani (2001), Roparjeva hči (2002), Extensa (2002), Drugi spevi (2003), Led (2007), Starost aksolotla (2015), Cesarstvo oblakov (2018), Vran (2009) idr. Animirani film Tomasza Bagińskega po zgodbi Katedrala je bil l. 2003 nominiran za oskarja. Je dobitnik nagrade Evropske unije za književnost (2009), nagrade Kościelskih (2008) ter večkratni dobitnik poljskih nagrad za znanstvenofantastično in fantazijsko književnost: trikrat nagrade Śląkpa, trikrat nagrade Jerzyja Żuławskega, šestkrat nagrade J. A. Zajdla in osemkrat nagrade Sfinx. Zbirka V deželi nevernikov (KUD Police Dubove, 2021), iz katere je novela Katedrala, je prvi prevod njegovega dela v slovenščino.

Jacek Dukaj: V deželi nevernikov. Prev. Jana Unuk. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021 (Solaris, 8). 656 strani.

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Foto: M. E. Afzali (Unsplash)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?