ČLANEK & VIDEO
Jakobove bukve Olge Tokarczuk so zares obsežen roman, in če ga želimo prebrati, mu moramo posvetiti kar lepo število ur v svojem zaposlenem življenju, zaposlenem kljub izrednemu stanju, ki nas pesti že dve leti, ali še bolj zaposlenem prav zaradi omenjenih okoliščin. Skratka, zakaj bi namenjali toliko dragocenega časa prebiranju zgodovinskega romana, in to tako zajetnega? Kaj nam ta roman pripoveduje o preteklosti in o sedanjem trenutku?
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: zahodnoslovanske književnosti, ki se je odvilo 14. septembra 2021 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).
Zgodovinska naracija je skonkstruirana in se vedno znova konstruira
Kot pravi avtorica, so Jakobove bukve »zgodovinski roman, napisan s popolnim zavedanjem, da je obvezujoča zgodovinska naracija nekaj, kar je skonstruirano in se vedno znova konstruira«. Torej zgodovinska naracija ni nikdar zaključena, saj lahko iz sedanjosti spreminjamo videnje minulih zgodovinskih dogodkov in dogajanj, zgodovinski roman pa tako ne pripoveduje le o upovedovanem času, ampak nič manj o času, v katerem je nastal.
Knjigo je kot vsako naravnost enciklopedično delo, ki poskuša prestreči celotnost in polnost sveta, praktično nemogoče obnoviti, njena tema pa je življenjska usoda Jakoba Franka, židovskega heretika iz 18. stoletja z vzhodnega obrobja takratnega poljskega kraljestva, ter nastanek in nadaljnja usoda frankistične sekte, pripadniki katere so skupaj s svojim voditeljem slovesno prestopili v katoliško vero. Nagibi za to dejanje so izvirali deloma iz kontroverznih naukov njihove po izvoru sabatijanske ezoterične ločine, deloma pa iz želje po družbenem vzponu. Glavni junaki, židovsko-katoliška sekta frankistov, so na svoji poti prestopali meje socialnih slojev, stanov in dežel pa tudi jezikov in religij.
Umeščenost knjige v dveh literarnih sosledjih
Knjigo lahko umestimo vsaj v dve literarni sosledji, v opus Olge Tokarczuk in v kontinuiteto poljske književnosti.
Knjiga v opusu Olge Tokarczuk
Je edini zgodovinski v nizu avtoričinih doslej devetih romanov. Nekateri od teh so ustvarjeni v inovativni romaneskni obliki, ki jo je Olga Tokarczuk poimenovala konstelacijski roman. Gre za nizanje krajših pripovednih fragmentov: prizorov, slik, anekdot, zgodb, razmišljanj, ki se povezujejo v celoto v bralčevi zavesti, tako kot se zvezde na nočnem nebu združujejo v ozvezdja v opazovalčevem pogledu. S tem narativnim prijemom se pisateljica želi približati nemirni zavesti sodobnega bralca in moderni senzibilnosti. Takšna romaneskna oblika se že nakazuje s kratkimi poglavji, poimenovami »časi«, v romanu Pravek in drugi časi, popolnoma pa se izoblikuje v Dnevni hiši, nočni hiši in Begunih. Spet drugi romani Olge Tokarczuk navezujejo na različne literarne žanre, npr. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih na kriminalko in ekološki triler, Ana In v grobnicah sveta pa aktualizira sumersko mitično zgodbo o spustu v podzemlje.
Jakobove bukve imajo nekaj od obeh pripovednih linij: ohranjajo preizkušeno fragmentarizirano pripovedno obliko, vendar je ta uporabljena drugače. Vključena je v kronološko zaporedje izpričanih zgodovinskih dogodkov in torej ne omogoča proste asociativnosti, domišljijske poljubnosti povezovanja epizod in fragmentov v celoto, saj pripoved ohranja preverljiv stik z zgodovinsko zunajliterarno stvarnostjo.
Knjiga v kontinuiteti poljske književnosti
Žanrsko pripadnost pa delo izkazuje med drugim skozi dialog s starejšim, predvsem romantičnim modelom zgodovinskega romana, ki ga je pod vplivom Walterja Scotta na Poljskem uveljavil Henryk Sienkiewicz, predvsem z znamenito Trilogijo. V popisu pestrih prigod frankistov na selitveni poti od rodnega Podolja prek Varšave, Čenstohove, Brna, Dunaja do Offenbacha, še pred tem pa na pogostih trgovskih potovanjih s karavanami na jug vse do Soluna in Smirne, lahko zasledimo tudi element pikaresknega romana.
Sienkiewiczevi zgodovinski romani so sooblikovali poljski narodotvorni mit, ki predpostavlja, kot ugotavlja poljska literarna zgodovinarka Maria Janion, »občutek poljske kulturne večvrednosti na vzhodu ter civilizacijskega in verskega poslanstva«, ki naj bi ga Poljaki tam izpolnjevali. Tako so Poljaki, sami v zgodovini dolgo razkosani med tri kolonialne sile, na vzhodu nastopali kot kolonizatorji, kar se je izražalo predvsem kot odnos med poljskim plemičem in kmetom, tlačanom, najpogosteje ukrajinske narodnosti.
Jakobove bukve si s Trilogijo delijo dogajalni prostor, poljske mejne krajine, vendar vzpostavijo distanco do njenega narodno konstitutivnega, prebujevalnega sporočila. Vrhunec dekonstrukcije sienkiewiczevskega mita je v Jakobovih bukvah prizor, ko se pesnica Drużbacka znajde v Rohatynu in jo preplavi občutek tujosti in alienacije. Vidi ukrajinski kmetici, Žida, armenska trgovca, Turke – ljudi, o katerih ne ve nič in se z njimi ne more sporazumeti, ker ne govorijo poljsko.
(Skoraj) pozabljena židovska sekta v poljski zgodovini in pismenstvu
V poljski zgodovini in pismenstvu skoraj pozabljena, za sodobnega bralca eksotična židovska sekta prihaja z obrobja, kar ustreza definiciji eks-centričnosti, poziciji zunaj centra, o kateri avtorica v nobelovskem predavanju pravi, da je najprimernejša za literarno pripovedovanje. V široki panorami Jakobovih bukev je ta družbena skupina prikazana skozi interakcije s številnimi sloji tedanje družbe, najprej z odpadnikom sovražnimi ortodoksnimi Židi, pozneje pa predvsem z aristokracijo in cerkvenimi dostojanstveniki. To so liki na prvem planu, medtem ko so številni pripadniki drugih slojev, predvsem nižjih, prikazani bolj eksemplarično in anekdotično, npr. ubežni tlačan Jan iz Okna, klateško ljudstvo, iz katerega so se novačili Kozaki, ukrajinska sirota, odsluženi veterani v čenstohovski trdnjavi, čeprav so bili ravno oni žrtve izkoriščanja poljskega plemstva ob ekspanziji na vzhod.
To nesorazmerje izhaja iz dejstva, da v Jakobovih bukvah zgodovino v veliki meri opazujemo skozi tekst, pismenost pa je bila v tistih časih domena višjih slojev, duhovništva, izobražencev in rabinov oziroma židovskih moških sploh. O tem nenavadnem potovanju po Evropi, skozi družbene sloje in religije zares deloma pripovedujejo »pokojniki«, kot zatrjuje podnaslov knjige. Ti pokojniki so avtorji citiranih besedil, skozi katera pisateljica predstavlja zgodovino.
Gre za preplet avtentičnih zgodovinskih dokumentarnih in fiktivnih dokumentov, ki pa se pogosto opirajo na avtentične, npr. pisma plemkinje Kossakowske iz romana na njeno ohranjeno korespondenco. Med navajanimi dokumentarnimi viri so najpomembnejši v poljščini ohranjeni zapisi Frankovih učencev, Knjiga Gospodovih besed: Ezoterična predavanja Jakoba Franka. V poljsko slovstveno izročilo so vpeti tudi baročna pesnica Drużbacka, enciklopedist Benedykt Chmielowski in avanturistični plemič Molivda, tolmač iz orientalskih jezikov in v resničnem življenju prav tako pesnik. Iz avtentičnega zgodovinskega dokumenta je vzet opis lvovskega disputa med rabini in odpadniki, ki bralcu odstira vpogled v izmuzljivo frankistično teološko misel, prav tako kot fiktivni dnevnik Paberki Frankovega prijatelja, rabina iz Buska.
Pisateljica upoveduje tudi sodobno družbeno resničnost
Toda pisateljica spregovarja tudi iz svojega časa. Med zgodovinsko izpričane zgodbe so spretno vključeni, ker so pripovedovani na isti način, domišljijski prizori, ki so dejansko refleksije avtoričinih prepričanj, stališč in predstav o družbeni resničnosti. Pri tem upoveduje teme, ki so tudi sicer značilne za njeno ustvarjanje, razmišljanje in družbeno delovanje, od ekološke osveščenosti in skrbi za okolje, empatije do živali in narave do feminizma, detabuiziranja starosti in smrti, refleksije o odnosu med centrom in obrobjem, o ekscentričnosti kot izstopu iz privajenega, privilegiranega položaja ter številne druge.
Sodobne teme so v roman vključene tako, da jih, četudi jih prepoznavamo kot sestavino sodobnega pojmovnega in ideološkega repertoarja, beremo tudi kot del predstavnega in miselnega sveta, izkustva in doživetij književnih likov. Pisateljica osvetljuje življenja žensk, skoraj odsotna iz uradne historiografije, z zgodbami kot tista o ženski bolezni graščakinje Kossakowske, o obupu Drużbacke, ko izgubi hčer in vnukinje, in njeni pretresljivi molitvi k Črni Mariji, o Ewi Frank in Anusii Pawłowski, ki si, postarani in zapuščeni, odmakata boleče noge. Avtorica sugerira, da so imele frankistke v tem patriarhalnem, toda kljub vsemu predviktorijanskem svetu za ščepec več svobode kot njihove sodobnice.
Med frankistična »tuja dela«, ritualna kršenja postave, so sodile tudi kršitve spolnih tabujev in obredno menjavanje partnerjev, pri katerem so si tudi ženske izborile pravico izbire. Paradoksno pa se zdi, da je med frankistkami največja žrtev prav Frankova hči: žrtev posilstva vojakov v jasnogorski utrdbi, incestuoznega razmerja z očetom, vsiljene zveze s cesarjem, ki naj bi prinesla politične koristi frankistom, navsezadnje lastnih previsokih posvetnih pričakovanj. Ewa naj bi bila Frankova naslednica, vendar presenetljivo ni niti uvajana v frankistični nauk. Podobno kot Frank sam, ki ni v romanu nikdar opisan naravnost, ampak je prej nekakšno prazno mesto, kamor lahko vsakdo vpiše svoje čustvene odzive nanj, ostaja vseskozi skrivnostna, skoraj popolnoma prepuščena svobodni bralski interpretaciji.
Lik Jakoba Franka
Frank je bil že z imenom zaznamovan kot tujec: njegov vzdevek, Frank, je v turških krajih označeval prišleca iz Evrope. Vzdevek, ki ga je pridobil na Vlaškem, kjer je preživljal otroštvo, ker je bil njegov oče kot sabatijanec obdolžen krivoverstva in izgnan v to takrat turško deželo, in ga obdržal tudi po vrnitvi na Poljsko, je dobro označeval njegovo eksistencialno situacijo.
V romanu ga gledamo skozi oči drugih, ti pa do njega gojijo močna, pogosto skrajna pozitivna ali negativna čustva. Največ izvemo o njem iz Nahmanovih zapiskov, veliko pa tudi iz zapisov njegovih »povedk«, sploh o njegovih mladih letih in norčavih »tujih delih«. Frank je prožna, domala protejska osebnost: po zgledu Sabataja Cvija sprejme najprej islam, potem pa skupaj s svojimi sledilci katoliško vero, čez leta v Offenbachu spet razmišlja o kolektivnem prestopu v pravoslavje, če bi s tem le iztržil kakšno ozemlje za svoje ljudstvo. Kot da so mu vere zgolj orodje za dosego nekega cilja ali etape na skrivni poti.
Ni povsem jasno niti, kako vidi lastni status. V nekem trenutku se ima za tretjega mesijo, sledečega Cviju in Baruhji, ki naj bi dopolnil delo prvih dveh; po krstu se enači s Kristusom (to in pa pričevanje njegovih lastnih učencev, da se ni spreobrnil »zares«, ga pripelje v dolgotrajno ječo); pozneje se razglaša za neizobraženega »prostaka«; po srečanju s sliko Črne Marije v čenstohovski internaciji začne pod njeno podobo častiti Šehino, ženski aspekt Boga, kar ga pripelje do spekulacij, da mora biti pričakovani mesija ženska, in končno se zdi, da želi mesijansko vlogo dodeliti svoji hčeri Ewi-Avači, ki pa je v vsej zgodbi čudno pasivna. Težko bi odgovorili na vprašanje, ali so za Franka pomembnejša verska iskanja ali družbena in socialna prizadevanja.
(Skrita) zgodovina frankizma
Dejanje Jakobovih bukev sega od začetka Frankovega delovanja l. 1752 do prenehanja javnega delovanja frankizma po Frankovi smrti l. 1791 in smrti Ewe Frank l. 1816. Na videz je frankistično gibanje ugasnilo s Frankovo smrtjo. Začelo se je kot drzna, toda razumljiva težnja k družbenemu vzponu. Ta vzpon je bil naravnost vrtoglavo osupljiv: iz bednih koč z najbolj daljne periferije na evropske dvore. Končal se je z bahaško, nerazumno razsipnostjo Frankovega offenbaškega dvora, in kar je bilo nekoč prizadevanje za duhovno in socialno osvoboditev, se je končalo v pehanju za posvetnimi častmi.
Toda skrita zgodovina frankizma se je po tihem nadaljevala. Frankisti so se še vsaj do srede 19. stoletja poročali samo med seboj, zato so ostali skupnost, čeprav jih na zunaj morda ni bilo mogoče ločiti od poljskega okolja, v katero so se asimilirali. Postali so pravniki, zdravniki, trgovci, manufakturisti, umetniki in z vsem tem so pomagali postaviti temelje poljskega meščanstva. Odtrgani od izvorne vere, so zlahka naredili še korak v razsvetljenstvo. Olga Tokarczuk to pot prikaže kot nenaden dogodek, kot skok, skozi razvoj puntarskega, v fantazijah izgubljenega dekleta Gitle v izobraženo odraslo žensko, ki skupaj s svojim možem, zdravnikom Ašerjem vodi intelektualne razprave o novi dobi razuma, temni pol te svetle zgodbe pa je smrt Mojzesa Dobruške, prostozidarja in revolucionarja, ki kot Junius Frey konča pod giljotino med francosko revolucijo.
Kako lahko beremo Jakobove bukve
Jakobove bukve so roman, ki že s samim bogastvom zanimive, neznane, eksotične snovi, zgodovinske, religiološke, ne omejene zgolj na Poljsko, ampak vpete v dogajališča križem Evrope, povezujoče tako različna kulturna in družbena okolja, kot je Avstro-ogrsko cesarstvo, carska Rusija in otomanska Turčija, priteguje pozornost, budi radovednost in radoznalost, »uka žejo«, opozarja, da zgodbe človeštva niso zamejene v ozke nacionalne okvire, ampak so nam vsem skupne, opozarja na našo skupno človečnost v različnih časih in krajih.
Zgodbo frankistov lahko beremo alegorično, kot priliko, ki nam lahko da misliti tudi v našem tukaj in zdaj. Čas, ki smo ga vložili v branje tako obsežne knjige, potem ni več samo čas sprostitve, bežnega užitka v branju. Frankisti so se dvignili iz skrajne bede revnih podoljskih Židov. Od okoliških ukrajinskih kmetov, tlačanov, bajtarjev, so se razlikovali samo po enem: v židovski kulturi je vladala splošna pismenost, vsi fantje so bili sistematično opismenjevani v verskih šolah, pretežno v hebrejščini, podobne izobrazbe pa so bila v različnih osebnih okoliščinah neredko deležna tudi dekleta (v tej knjigi takšno izobraženo žensko z izjemnimi darovi predstavlja prerokinja Haja).
Ko so enkrat stopili na pot odpadništva, ki je bila v socialnem smislu pot v neznano, prodor v višje sloje in med tuje narode, se niso več ozirali nazaj, ampak so popolnoma prelomili s poznanim in domačim. Kljub temačnim epizodam, kakršna je bila obsodba za krivoverstvo in dolgoletna internacija v čenstohovskem samostanu, niso ponižno uklonili hrbta. V njihovem mišljenju, dejanjih in odločitvah ne bi našli niti trohe konformizma, nasprotno, lahko bi rekli, da so sami sebi kreirali resničnost.
Tudi potem ko je gibanje navzven zamrlo, se na videz popolnoma zlilo s poljsko družbo in katolicizmom, so frankisti v njej ohranjali svoj status in nanjo vplivali. Eden od takšnih vplivov, sicer dokaj anahronističen, je npr. tudi pojavitev poljskega mesijanizma, tako političnega kot literarnega v okviru poljske romantike, kamor ga je zanesel neposredno veliki pesnik Adam Mickiewicz, ki je sam izviral iz okolja frankistov.
Morda nas lahko poljski frankisti navdihnejo tudi danes, v času nezaslišanega omejevanja osebne svobode? O tem pa že moramo razmisliti vsak zase, ob pozornem prebiranju tega izjemnega romana, naravnost balzacovske analize neke družbe v nekem zgodovinskem času. Pozorni pripovedovalec, pripovedni glas romanov in zgodb Olge Tokarczuk, si nedvomno zasluži pozorna bralko in bralca.
Literatura
Maria Janion: Niesamowita słowiańszczyzna. Wydawnictwo Literackie, Krakov 2006, str. 325–327.
Krešimir Nemec: Historizam i povijesni roman. V: A. Derganc (ur.): Historizem v raziskovanju slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 2002, str. 619–626.
Olga Tokarczuk: Kako so nastale Jakobove bukve, Vrabec anarhist, 6. 4. 2020, prev. Jana Unuk. Dostop na: http://vrabecanarhist.eu/olga-tokarczuk-jana-unuk-o-nastanku-jakobovih-bukev/
Jana Unuk: Zgodovina, herezija in židovstvo v Jakobovih bukvah Olge Tokarczuk, v: Sedemdeset let poučevanja poljskega jezika v Ljubljani, Slavica slovenica št. 4, Znanstvena založba FF UL, 2018, str. 107–116. Dostop na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/download/124/217/3233-1?inline=1
Foto: Radio Slovenija
Slovenistka in anglistka, prevajalka poljske, srbohrvaške in angleške književnosti in humanistike, urednica, lektorica. Prevaja poezijo in prozo 20. in 21. stoletja, med drugimi nobelovce C. Miłosza, W. Szymborsko, O. Tokarczuk in I. B. Singerja, modernistko V. Woolf in številne druge avtorje. Članica DSKP, prejemnica Sovretove nagrade (2006). Več »