Če se o knjigah ne bomo pogovarjali, nas bo pobralo

Čas branja: 10 min.

Ob pripravi tega članka sem razmišljala o teoretskem uvodu, ki bi govoril o pomenu zgodb, pripovedi, pripovedovanja, pogovora o knjigah, o zagovornikih in nasprotnikih teorij pripovedi … Povedati bi morala veliko o procesih, ki se v možganih dogajajo med branjem, in tistih, ki se v možganih dogajajo med površnim branjem na zaslonih … Pa o nastanku odvisnosti od zaslonov, o premetenosti algoritmov, ki zadovoljujejo naše plazilske možgane …

Država zasvojenih : Država bralcev

A začnimo kar in medias res. Tokrat brez teorije, prav mogoče je preko svoje spoznavne in učne poti povedati zgodbo o rešitvi. Zasvojeni smo z zasloni in branje nam je postalo muka. Priznam, tudi meni, ki sem bila vedno dobra bralka, iskalka, sogovornica. Moji in verjetno tudi vaši možgani so okvarjeni, plitvejši, plavajo in utapljajo se v dopaminu.

Silicijeva dolina ne spi. Predstavljajte si alfa hobotnico z očmi in priseski vsepovsod po vašem telesu. Uspelo ji je. Postali smo njeni ujetniki, potrošniki, sledilci, plazilci, nezmožni prepoznati prevaro. Verjetno čutite vsesplošno apatijo, izsesanost, brezciljnost, brezvoljnost, karkoli od tega, pritisk, ker si ne morete kupiti tega in onega, zadovoljstva.

Priznati moram nekaj svoje davne zasvojenosti z zasloni

Moja prva zasvojenost od zaslonov se je dogajala v času, ko to še ni bilo tako razširjeno, pred kakimi dvajsetimi leti. Odkrila sem spletne klepete in iz tega naredila v tistem času tudi nekakšno novinarsko kariero. O dogajanju v klepetalniških družbah sem pisala članke za revijo Spletka, ki je bila priložena časopisom Moj Mikro, Joker, Stop in Smrklja. Pisala sem o vsakem novem cybercaffeju v Sloveniji, o računalniški ponudbi v knjižnicah, o zanimivih novih spletnih vsebinah.

Od čveka sem bila resno odvisna kako leto, leto in pol, dve. Šlo je tudi za odvisnost od odobravanja drugih, merili smo se »na trgu«. Nekateri stiki so bili rizični, slišala sem veliko zgodb. Naučila sem se postaviti zase, spoznala, kaj pomeni pasti. Na srečo je bilo to v pionirskih časih, ko je bila združba klepetalcev moj letnik oziroma so bili to letniki, ki so še bili opremljeni z empatijo in izkušnjo realnosti, bili smo tudi bralci in se o filmih in knjigah na netu tudi pogovarjali. Spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi še vedno lahko sodelujem, zasvojenost sem kasneje zamenjala s tekom in deloholizmom. Pa še od tega je ostal le deloholizem.

Odvisnost sem pri sebi tudi opazovala, brala o njej, hodila na posvete, nekaj terapij in spoznala mehanizme. Poskusila sem se je obraniti, jo obrniti tako, da sem raje jaz izkoristila medije za vsebine, kot da bi medij izkoristil mene, in veliko – brala. Brala sem, da sem ohranjala kondicijo za globine, brala sem, da sem o tem lahko pisala na spletu. Objavljam priporočila za knjige, tudi če gre samo za ducat všečkov. Mimogrede, objavila sem nekaj krhljev pomaranče s smetano, češ, »sladica«, in nabrala preko 300 lajkov. Torej, za to gre? Ali za vsebino?

Zato smo v naši knjižnici goljufali sistem in mladih nismo pustili na računalnike

V knjižnicah se je tačas odpiral prostor enakopravne in demokratične dostopnosti vseh do računalnikov. Spomnimo se, da so kot gobe po dežju nastajali projekti in pritekali veliki denarci za demokratičen dostop do interneta, povsod, tja do najbolj zakotne afriške vasice. Tako je bil storjen prvi korak v pekel.

V tistem času so knjižnice preštevale dostop do interneta za letno statistiko. Torej, več dostopov, večji uspeh. Poročati smo morali, koliko računalnikov smo dokupili. To je bilo prestižno. A uspeh so vendarle na ta račun beležile le korporacije z zasvojljivimi algoritmni. Vsak všeček – špric dopamina. Nekemično zasvojevanje je dobilo zagon.

Gnana z lastno izkušnjo odvisnosti, sem klicala na Safe.si, ki je bil takrat še v povojih in kakih predavanj še niso imeli. Zato smo si v naši knjižnici odgovorili kar sami in malo »pogoljufali«. Mladih na internet nismo pustili. Spomnim se, da sem takrat doma še lahko iztaknila kabel, da hči ni mogla biti na internetu neovirano.

A so nas algoritmi premagali in hobotnica je pričela iz nas iztiskati

Družba je vseeno brzela v splošno dostopnost vsega, kar je ponujal splet, mladi so imeli dostop do spleta preko mobitelov in dopamina – kot bi jim odprli vse vinske kleti. Še bolj me je zanimalo, kako varovati mladino, in v tej misli je bil naš kolektiv v manjšini.

Kar nekaj generacij, rojenih v devetdesetih, je, ki so neregulirano uporabljale spletne vsebine. Delovati so pričeli tudi prvi terapevti, verjetno najbolj znan je Miha Kramli iz Centra za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici. Mladi, ki pridejo do tja v skrajni obliki prizadetosti, za računalnikom jedo, spijo, odvajajo blato v plenice, nimajo stika z realnostjo niti potrebe po realnosti.

Naši poskusi, kako vsem sporočiti, da nas drogirajo in p/ostajamo brez vsebin

V knjižnici smo s sodelavci vzeli pod drobnogled vse možnosti, s katerimi bi v skupnost sporočali prave vsebine o pasteh zaslonov. Vzporedno z dogajanjem sem pričela pisati za portal Dobreknjige.si, kjer še danes vnašam bralna priporočila. V samopredstavitvi na portalu sem leta 2015 zapisala danes v stroki in knjigah (denimo Berem, da se poberem Mihe Kovača ali Krčenje Sama Ruglja) sprejeto paradigmo: »Verjamem, da nas kot družbo lahko rešita le pristen medčloveški stik in kondicija za poglobljeno spoznavanje in razumevanje soljudi, za kar je najboljša vaja prav branje.« Do te ugotovitve mi seveda ni bilo težko priti, samo seštela sem ena in ena, imela sem dragoceno vseživljenjsko izkušnjo poglobljenega branja in hkrati izkušnjo odvisnosti od ekranov.

Kaj kmalu smo organizirali kar nekaj predavanj o pasteh zaslonov za starše, apelirali na šole, da so vabili Miho Kramlija, mentorje branja, profesorje, učitelje, se z njimi srečevali in nanje prenašali znanja, ki smo jih dobili, tudi po svetu. Kar nekaj modelov, s katerimi smo operirali, sem opisala v svojih izobraževalnih člankih na Samozaložba.si: Portal za emancipirano ustvarjalnost, ki mdr. gosti tudi Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture.

Ustanovili smo občinsko Skupino proti nekemični odvisnosti

Eden od inovativnejših in učinkovitih modelov medijske vzgoje je prav gotovo metoda »ribja lestvica akademičnosti«, prinesena iz Anglije, s katero vsakomur lahko na enostaven način približamo, kaj pomeni »vrednotenje virov«. Nazadnje smo sodelovali tudi pri projektu Zaščitimo mladino pred pastmi spleta in izdali brošuri, v katerih je nekaj praktičnih vaj za prepoznavanje spletnih prevar in pasti. Naš celotni kolektiv je prežet z duhom tega znanja, vse to uporabljamo pri svojem delu z mladimi.

V tej vnemi smo se priključili projektu Zdravstvenega doma Ivančna Gorica, ki je združeval skupnost z namero preventivno vplivati na zdravje. Knjižnica je tako osnovala Skupino proti nekemični odvisnosti. Združevali smo mentorice po šolah, vzgojiteljice v vrtcih, socialno službo in društvo proti demenci. S sredstvi, ki so bila na voljo, smo naredili kar nekaj izobraževanj za vzgojiteljice in mentorje branja, pa tudi za starše, vendar ta niso bila zadovoljivo obiskana, čeravno je bila psihologinja opremljena s slikami možganov po prekomerni uporabi zaslonov. Izdali smo zloženko o pasteh zaslona in z njimi preplavili skupnost. Toda vse to ni bilo dovolj. Opozarjanje in učenje uporabe spleta ni dovolj.

Na pragu velikega zagona delovanja naše skupine je prišla korona in mlade do konca pognala na splet. Zdelo se je, da nas čas prehiteva in da boj izgubljamo. Vseeno je korona ponekod vrnila tudi nekaj več branja in po drugi strani odpor do zaslonov.

Nova generacija staršev zopet bolj pozorna na pasti digitalizacije in pomen branja?

Opazili smo tudi, da prihaja generacija novih staršev, rojenih okoli leta 1993, ki je zadnja še imela izkušnjo igre na prostem, računalnike pa pod kontrolo, zato se zaveda pasti in otrok vendarle ne izpostavlja toliko zaslonom. Poznajo priporočila postopnosti, neizpostavljanja modri svetlobi, poznajo nujnost izkušnje realnosti, opažamo, da se zavedajo tudi pomena branja, zopet kupujejo knjige in tudi knjižne police. Mogoče to kaj pomeni.

Opažamo pa tudi drugačne vplive in pošastne rezultate, recimo bobu bob, to so osebki, ki ves čas po rokah vrtijo mobitele, tudi na delovnih mestih. Povsod jih lahko srečaš, v trgovinah, v uradih, celo v bolnišnicah, kjer menda odgovornejše medicinske sestre rešujejo paciente iz prejšnjih izmen, saj ti ležijo neumiti, zanemarjeni. Tu so odrasli ljudje, ki niso šli v svet, ker je njihov svet samo računalnik, brez služb, navad. Poznate članek zmerjanja invalida na avtobusu s strani dijakov medicincev? Iz Slovenije, ne Amerike. Ne želim posploševati.

Izziv je količina nebralcev in popravilo stanja naših možganov

Branje je vaja iz empatije, tu pa so generacije, ki izkušnje branja pravzaprav nimajo, in starejše generacije, ki izkušnjo poglobljenega branja izgubljamo med visenjem na telefonih. Apatijo do branja sem po koroni opazila celo v svojih bralnih klubih. Nove navade z zasloni se zelo hitro »zapečejo« v naše možgane. Možgani so plastični, ne elastični, in vsako izgubljeno navado moraš z muko pridobiti nazaj. Kar 50 % Slovencev sploh ne bere, tako smo se vrnili v stanje pred štiridesetimi leti, pravzaprav v stanje »bralne krize«, kot jo je opisoval Jurčič že v 19. stoletju. Kam gremo? Kakšna družba bo to? Smo ji mogoče že priča?

Branje kot zdravilo na recept s pravili za uporabo

Knjižničarji vemo, da je eno od »zdravil« za naše možgane, poleg reševanja križank, sudokuja in vseh poglobljenih dejavnosti, ki so primerne za preprečevanje demence, tudi branje. Še več, raziskave so pokazale, da bi Država bralcev postala in bila bolj inteligentna, miroljubna, celo bogatejša in bolj zdrava. Špekuliram oz. z veliko gotovostjo lahko trdim, da v tej državi ne bi bilo korone ali pa bi bila zelo hitro izkoreninjena.

Naj se vrnem k našim akcijam za reševanje mladih iz spletnih lovk. Menim, da niso bile uspešne v pravi meri in da je pot do tja, kjer bi se vrnili na bralno, torej poglobljeno, moralno in empatično delovanje, žal bolj zapletena. Menim, da bo branje postalo oz. je že postalo del terapij. Spomnimo se dr. Janeza Ruglja, dr. Andreja Perka, vemo, da je branje že sedaj del nekaterih drugih metod za zdravljenje. Vse to, ker ni ali ne bo »preventivnega branja«.

Govorim o tem, da nam bodo zdravniki za »čuvanje« možganov v prihodnosti še bolj predpisovali branje in nas vključevali v terapevtske skupine, kjer se bomo o njih pogovarjali. Zato naj bo branje raje del vsakdana že zdaj. V pogovoru z mladim študentom filozofije sem izvedela, da razmišljajo tudi o vgrajenem čipu, ki bi širil našo zavest, vidno polje, pozornost, vedenje. Kot kaže, to potrebujemo, pa tudi če bomo kiborgi.

Apatija ali akcija

Mladim in sebi moramo po vsem tem, kar vemo, kar smo preizkusili in kar je jasno stroki in malo bolj pozornim sodržavljanom, zavestno in z vso odgovornostjo vrniti izkušnjo branja in še bolj izkušnjo pogovora o branju.

V pogovorih z mladimi sem namreč izvedela, da se svoje zasvojenosti zavedajo. Sami pravijo, da brez telefonov ne zmorejo niti pol ure, da je branje zanje preveč naporno in da izkušnje pogovora o knjigi pravzaprav nimajo. Pred desetimi leti sem ustanovila prvi bralni klub, ki še deluje, zato sem vzporedno spoznavala moč pogovora o knjigah. Ne, da za to prej nisem vedela, a to doživljati na ta način je postalo najdragocenejši del mojega življenja, hvaležna sem za vse, kar lahko doživljam med pogovori, medtem ko drugi ne. Kot da živim stotine življenj. Kot rečeno, pa smo se morali na določeni točki med korono tudi v bralnem klubu spodbujati in potiskati naprej, da nismo padli v apatijo.

Dve leti sem vodila tudi študentski bralni klub, ki je zahteval drugačno dinamiko, veliko prilagajanja za dobivanje, študentke so bile stare od 26 do 35 let, obiskovali sta ga tudi dve dijakinji. Na koncu so se dekleta razšla, zanosila, se preselila, do konca ga je uničila korona. Prav tako nastajajoči bralni klub z invalidi. Vendar v Zavezništvu za dvig ravni bralne kulture vztrajamo.

Če se ne bomo pogovarjali o branju, nas bo pobralo

Ustanavljanje in spodbujanje ustanavljanja bralnih klubov je torej zadnjih nekaj let postala nosilna naloga Zavezništva za dvig ravni bralne kulture. Za razliko od pozivanja k branju in glasnemu branju smo v našem izobraževalnem programu osredotočeni na pogovor o prebranem, na različne izkušnje ob branju iste knjige, romana, kratke zgodbe ali novele, drame …

Na območju Občine Ivančna Gorica je tako nastalo osem bralnih klubov. Delovanje odznotraj navzven, apostolski zgled, je nepredstavljivo večje kot delovanje od zgoraj navzdol. Tudi to pisanje hoče zavrtati v želodec, dokler ne vstaneš in rečeš: Dovolj je apatije! Če se ne bomo pogovarjali o branju, nas bo pobralo.

Poskus razrednega bralnega kluba

Ko sem dobivala na prakso dijake, sem si privoščila dati za nalogo, naj nekaj preberejo, namesto da bi prestavljali knjige in brisali police. (No, tudi to so počeli.) Soočena sem bila z odporom, izmikanjem, eno od deklet je večkrat manjkalo. Pa so bili gimnazijci, skoraj vsi odličnjaki! Zatem sem se z njimi pogovarjala skoraj vsak dan. Povedali so mi, da so oni in njihovi sošolci zasvojeni, da brez telefona ne zmorejo, da jim je učenje muka, ker ne zmorejo večje pozornosti. Spraševala sem o bralnih izkušnjah in omenjali so mi dolgočasne dramske tekste, katerih obnove dobijo na spletu, in da bi jih tematsko zanimalo tudi kaj bližjega njim.

Pozvala sem jih: »Izzivam vas, da preberete knjigo, da zdržite. To je eksperiment, ali zmorete toliko pozornosti. Vsak dan berite ravno malo več, kolikor zmorete, in bodite pozorni na svoje doživljanje.« Kot rečeno, so z nekaj izmikanja knjigo le prebrali. Šlo je za knjigo Norhavs na vrhu hriba Suzane Tratnik.

Kar se je zgodilo potem, je preseglo vsa moja pričakovanja. Mladi so knjigo zelo dobro razumeli, saj opisuje njihov svet, pogovor je bil zrel, poglobljen, razmišljujoč. Ob branju so veliko doživljali in se nato svobodno pogovarjali brez vrednotenja, kaj je pravo ali kaj napačno razmišljanje. Kajti napačnega razmišljanja tukaj ni, ga ne sme biti.

Evalvacija poskusa

Po tej izkušnji sem dijake prosila, naj mi povejo, kakšno je bilo njihovo branje. Priznali so, da je bilo veliko motenj v smislu objavljanja na spletnih aplikacijah, branja e-pošte, sporočil, igranja igric … Da pa je bila izkušnja pogovora o prebranem zanimiva, nekaj, česar ne poznajo in bi mogoče še kdaj ponovili. Če bi se dobro počutili in bi bilo »varno«. S tem je tako kot z intimnimi odnosi, ki jih gojite v realnosti. Brez varnosti in zaupanja težko spregovorite.

Ob tem, ko so nastajali različni bralni klubi, kar nekaj tudi prijateljskih, ki se dobivajo po hišah, in študentskih, s katerimi se ta trenutek snujemo na novo, sem začela še bolj resno zagovarjati tudi nastanek razrednih bralnih klubov. Vem, da jih kar nekaj že obstaja oz. so mentorice v svoje delo vpeljale način, da sedijo v krogu in se pogovarjajo o prebranem (upam, da so gnani s priporočili s portala Samozaložba.si). Menim, da bi morali »skupinsko« v šolskem letu narediti vsaj en poglobljen pogovor o knjigi in se z učenci pogovoriti tudi o izkušnji takega načina dela.

S pogovorom ni kaj izgubiti, naučimo se ga ob knjigi

V našem okolju smo se dogovorili, da izvaja pogovor kar knjižničar iz splošne knjižnice. To je še celo bolje, saj učenci nimajo zavor. Pred korono sem osebno nekaj podobnega že storila po šestih in sedmih razredih osnovne šole, v načrtu smo imeli tudi višje razrede. Obiskovali sva jih namreč s pisateljico Olgo Pega Kunstelj. Vsak razred sva nagovorili osebno. Predstavili sva jima njeno knjigo Silvestrski večer. V njej si junakinja zlomi roko in pristane z babico na urgenci na silvestrski večer. Del pogovora je bilo tudi glasno branje odlomkov, ob tem je gostja povedala svojo rejniško izkušnjo, nakar smo se pogovarjali. Zelo zrelo, mirno in poglobljeno.

Zopet se je izkazalo, kako žejni so naši otroci besede, ki je namenjena njim, ne ocenjevanju, in kako si želijo povedati svoje mnenje. Sploh jih ni bilo treba kako posebej animirati, »skakati in prepevati«, bilo je prav posvečeno. Posvečeno njim, posvečeno avtorici, dnevu, življenju.

Gremo se pogovarjat z gimnazijci

Trenutno sem v navezi s profesorico slovenskega jezika, ki je bila v mojem bralnem klubu za mlade in je kasneje šla skozi vsa naša izobraževanja. Dogovorili sva se za sodelovanje, in sicer da vsi gimnazijci preberejo kratko zgodbo iz knjige Bele živali so zelo pogosto gluhe Ivane Myškove z naslovom Vonj po domu. Gre tudi za praktično rešitev, saj lahko tak krajši del knjige povsem zakonito razmnožimo za vse naenkrat, seveda pa kak izvod tudi še nabavimo pri založbi ali si ga izposodimo v knjižnici.

Razredni bralni klub je pravzaprav pogovor o knjigi ali krajšem literarnem besedilu … Opravila sem poskus s srednješolci, dobila dve leti izkušenj z bralnim klubom za mlade in na nekaj bralnih srečanjih z osnovnošolci (medgeneracijski projekt Tilke Jamnik), zato sedaj to lahko z vso gotovostjo zagovarjam kot edino pravo pot do uspešnega spodbujanja bralne kulture in varovanja možganov pred zasvojenostjo in plitvostjo.

Ideal je Država bralcev

Na koncu oz. na začetku takega spodbujanja branja književnosti v razredih je dobro povedati mladim tudi tisto o Državi bralcev, narediti kako vajo iz prepoznavanja virov, jim obljubiti, da bo ta pogovor pogovor za vse, ne za izbrance, in da imajo besedo prav vsi.

Poročala bom o naslednjih akcijah, brž ko jih izvedemo. Mogoče je čas, da namesto preštevanja prebranih knjig intenzivneje preklopimo na pogovor o vsebinah.

Kako se sama upiram algoritmom

Težko mi je, ker zaslone uporabljam za službo, za branje in zabavo, mimogrede zapadem v prazno »skrolanje«, a sedaj sem pozorna na to, kdaj me »začnejo mleti«, in na silo, včasih stežka, to dogajanje ustavim. Iztrgam se, rabo zaslona si omejim časovno, izbiram vsebine, če sem že v tem. Večkrat (tudi na silo) vzamem knjigo in stežka padem v branje, a vztrajam, dokler se moje nezavedno ne spomni, kar že ve – kako se bere. Vztrajam in vnašam knjige na portal Dobreknjige.si in pišem, pišem o tem, da berem, o tem, kaj si mislim o prebranem. Mogoče me tam zunaj kdo sliši. In se z mano pogovarja.

Foto: Arhiv bralnega kluba Krajnska čbelica v Ivančni Gorici

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si