Branje in spol

Čas branja: 9 min.

Ali ima spol vpliv na način, kako beremo? Zakaj je pomembno, da beremo vsi, ne glede na spol? Kaj vse nam dajejo branje in bralni klubi? Odgovore na ta vprašanja iščem v razmišljanju, ki se opira na empirične izsledke, pridobljene ob delu v bralnih klubih ter na webinarju za moderatorje bralnih klubov.

Spol je družbeni konstrukt in predmet ideologij

Na podlagi opažanj v različnih bralnih klubih, ki se jih udeležujejo bralci obeh spolov in različnih starostnih skupin, si upam trditi, da spol (biološki, družbeni, slovnični) pri zmožnosti branja ne igra nobene vloge. To je tudi logično: tako ženske kot moški imamo na voljo enak spoznavni aparat, saj smo vsi ljudje. In ne le to, smo bitja, ki živimo v telesih in na planetu Zemlja, kar prav tako nezanemarljivo določa naše dojemanje sveta okoli sebe.

Kako podobni smo si v resnici ženske in moški, se krasno pokaže prav pri bralnih skupinah. Odzivi bralk in bralcev samo potrjujejo, da drži latinski rek Človek sem in nič človeškega mi ni tuje. Človek, ki bere, precej bolje razume tako samega sebe kot tudi druge in nasploh svet okoli sebe.

Razlike pri bralnih navadah se pojavljajo zaradi družbenih konstruktov, stereotipov in raznoraznih ideologij, ki žal prodirajo v vzgojo. Če si želimo družbe, ki bo prosperirala, torej družbe, ki bo omogočala dostojno življenje vsem in enake pravice za vse, bomo morali poskrbeti za to, da te umetne konstrukte, stereotipe in še zlasti ideološko navlako presežemo, tako da začnemo izumljati človeku prijaznejši model družbe, ki afirmira življenje.

Skratka, morali bomo preseči samouničevalne prakse, če ne, nas bodo ugonobile. Treba se bo pogledati v ogledalo in začeti pri sebi.

Zakaj brati Literaturo?

K branju literature je od ranih let treba spodbujati tako punčke kot fantke, saj se le tako lahko razvijejo v avtonomne, neodvisne in sočutne osebnosti, ki znajo razmišljati s svojo glavo in se v svetu dobro znajdejo.

Prava literatura, torej tista, pri kateri je glavni junak tudi jezik, ima blagodejne učinke na našo psiho in razum, saj razvija naše spoznavne, ustvarjalne in čustvene zmožnosti. Zato je v današnjem svetu, ki je očitno zašel v slepo ulico, še toliko bolj pomembno, da beremo predvsem literaturo, ki človeka bogati – literaturo, napisano na literarni način, torej tako, ki se ne osredotoča samo na zgodbo, temveč gradi z jezikom. Skratka, Literaturo z velikim L.

Branje Literature razvija našo imaginacijo in ustvarjalnost, zaradi česar si znamo si zamisliti alternative trenutnega sveta in najti rešitev kateregakoli problema.

Branje Literature nam olajšuje razumevanje sveta, v katerem živimo – bralci kakovostne literature znamo v poplavi informacij razbrati relevantne podatke, jih analizirati in si ustvariti lastno sliko.

Predvsem pa nas branje Literature bogati po čustveni plati, saj nas uči zdravega načina čustvovanja in empatije, kar pomeni, da se znamo tako obrniti vase kot tudi vživljati v druga bitja.

Literatura nas uči sobivati z drugimi pripadniki družbe in krepi vezi med nami. To dokazujejo prav prevodi – ni knjige na svetu, ki je ne bi bilo mogoče prevesti; tudi če se naše jezikovne podobe sveta zelo razlikujejo, vsi ljudje tvorimo jezik na podoben način. (Ravno zadnjič sem se o prevodnih rešitvah pogovarjala s prevajalko Radke Denemarkove v vietnamščino – noro, govorka jezika, ki ima povsem drugačno logiko kot slovenščina, se je soočala s praktično identičnimi prevajalskimi orehi kot jaz!)

Branje literature nam je v uteho

Pa še nekaj moram omeniti, ker se je pred kratkim pokazalo, v kako strašnih stiskah so se zaradi karantene v času pandemije znašli naši otroci in mladostniki, ko jim je bil odvzet stik z vrstniki.

Branje Literature nam nudi uteho, saj se skozi branje pogovarjamo z avtorji, in to križem stoletij. Branje je tisti varni svet, v katerega se lahko občasno umaknemo, da si malo oddahnemo od krutega sveta, v katerem živimo. Medtem ko beremo, se nekako pogovarjamo s knjigo in njenim avtorjem, pri tem pa se nam podobno kot pri živem pogovoru s sočlovekom nekje v ozadju nezavedno urejajo misli.

Branje je kot meditacija: vsi šumi okoli nas zbledijo, naše misli se stišajo, kar naenkrat ni več pomembno, kdo smo, kje smo in kaj počnemo – zatopljeni smo v svoj lastni domišljijski svet, ki ga v nas sprosti knjiga, in pomembno je samo še to, da smo. In to takšni, kakršni smo.

Berimo skozi sebe in svojo izkušnjo

Kot odrasli smo odgovorni za otroke (ne le za svoje, temveč za vse otroke), zato se moramo potruditi, da jim z lastnim zgledom približamo Literaturo. Pokažimo jim, da je knjiga dragocenejša kot ves denar sveta. Pokažimo jim, da je knjiga varno zatočišče, v katerem si lahko natanko tak, kakršen si.

Knjiga nas vselej sprejme takšne, kakršni smo.

Zato tudi mi knjige sprejemajmo take, kakršne so. Ko beremo zase (čeprav si srčno želim, da bi se tudi učni programi prilagodili ustvarjalnemu branju!), se lahko mirne vesti požvižgamo na to, kaj o knjigi pravijo avtoritete v učenih razpravah in spremnih besedah. O knjigi preprosto razmišljajmo po svoje.

Knjige so na svetu zato, da jih beremo skozi sebe in svojo lastno izkušnjo.

Preživeti koncepti

Biološki spol kot tudi narodnost sta v današnjem globalnem svetu že povsem preživeta koncepta. Delitev glede na spol ali narodnost je dejansko zelo nasilna (in seveda služi manipulacijam v imenu ideologij, kot so patriarhat, nacionalizem, rasizem, ksenofobija, homofobija itd.).

Delitve po spolu, narodnosti, barvi kože ipd. imajo namreč v sebi nekaj podobno grozljivega kot evgenika in podobne zablode, ko so samooklicani »strokovnjaki« ljudi poskušali klasificirati na manjvredne ali večvredne na podlagi nekih naključnih telesnih značilnosti. Nikoli ne smemo pozabiti, kam nas je evgenika pripeljala – h koncentracijskim taboriščem in holokavstu.

Zato mi ne zamerite, ker bom še enkrat ponovila, da smo vsi samo ljudje. Upam si trditi, da v osnovi, če se dobro poslušamo, vsi dojemamo druge kot celovite osebnosti. Potem ko nekega človeka pobliže oz. osebno spoznamo, ga doživljamo kvečjemu kot prijetnega ali neprijetnega, pri čemer spol, spolna usmerjenost, narodnost itn. v resnici ne igrajo nobene vloge.

Moje dojemanje drugih je zelo preprosto: rada imam iskrene, poštene in srčne ljudi, ne maram hinavcev, goljufov in manipulantov. Pri tem mi pomaga preprosto načelo: Štejejo dejanja, ne besede. To pravilo je v kombinaciji z odprtimi očmi najboljši etični kompas.

Bralska pismenost

Znanstvene raziskave so pokazale, da ljudje še nikoli v zgodovini nismo toliko brali, kar je logično, saj je zaradi razvoja izobraževalnih sistemov »klasična« nepismenost, ko človek ne zna brati, praktično izginila. Žal pa so se pojavile druge oblike nepismenosti, npr. funkcionalna nepismenost (nezmožnost razumevanja besedila), ki so povezane s tem, kaj beremo.

Razmah informacijskih tehnologij in svetovnega spleta je žal prinesel pojav manipulacije z besedili (širjenje dezinformacij in laži, sovražni in hujskaški govor, zloraba algoritmov družabnih omrežij za manipuliranje z volivci itd.), zato je v današnjem času še toliko bolj pomembno, da ves čas razvijamo svoje bralske zmožnosti, saj le tako ne nasedemo prevaram in neresnicam.

Če beremo samo medije, ki zaradi ciljanja na širšo publiko namenoma uporabljajo popreproščen jezik s kratkimi, nezapletenimi stavki in objavljajo besedila v slogu vaških čenč (prim. rumeni tisk z novicami o zasebnem življenju slavnih osebnosti), bomo kajpada imeli težave pri razumevanju besedil z daljšimi stavki in kompleksnejšimi mislimi …

Pa da ne bo nesporazuma: kot jezikoslovka seveda nimam prav nič proti rumenemu tisku ali vaškim čenčam, saj so del naše tradicije; le menim, da je nevarno, ko tak tip besedila postane edina besedilna zvrst, ki smo je še vajeni.

Branje je kakor tek

Dobra novica pa je, da je branje kakor tek. Če se hočemo preizkusiti v maratonu, bomo pač morali začeti redno teči. Na začetku počasi, na krajše proge in menjaje tek s hojo. Sčasoma si bomo nabrali toliko kondicije, da bomo progo podaljšali in tekli ves čas. Vsak tekač ve, da se telo, ne glede na to, kako dolgo že redno prakticiraš vsakdanji tek, prvih 10 minut privaja na tek, ko se privadimo, pa tečemo, ne da bi vedeli, da sploh tečemo, saj pademo v nekakšen trans, ki spominja na meditacijo. In čez mesec dni presenečeno ugotovimo, da brez težav pretečemo 12 km.

Podobno je z branjem. Tudi pri branju nabiramo kondicijo. Če smo vajeni preprostih tekstov, nam bo branje zahtevnejšega čtiva sprva šlo nekoliko počasneje od oči in bomo morda imeli težave z zbranostjo. Toda tako kot pri teku je pomembno predvsem to, da vztrajamo in da tudi kompleksna besedila redno beremo. Tako bomo nabirali bralsko kondicijo.

Ni pomemben cilj, ampak pot

Kot pri teku je tudi pri branju pomembno, da se otresemo vsakršnih primerjav z drugimi. Povsem logično je, da po enem tednu rednega teka proge ne bomo pretekli s časom olimpijskega rekorda. Tudi pri branju ne moremo pričakovati, da bomo kar takoj razmišljali kot kak filozof.

Primerjanje z drugimi nikamor ne pelje. Do sebe bodimo strogi v smislu discipline, a hkrati zdravo prizanesljivi v smislu dosežkov. Nič hudega, če v knjigi ne razumemo vsega takoj. Pustimo možganom, da meljejo tam nekje v ozadju; edino, kar šteje, je to, da v branju vztrajamo. Če nas kaka tema pritegne, lahko pobrskamo za več informacijami v enciklopediji ali na spletu (po različnih virih, nikoli samo po enem). S tem poskrbimo za raztezne vaje možganov, da bodo pri prihodnjem bralskem izzivu še bolj gibčni.

Ne pozabimo: Ni pomemben cilj, ampak pot. Enako kot pri teku tudi pri branju ni pomembna kilometrina (koliko knjig preberemo), ampak kondicija (kako beremo). Najbolj naporno je razviti bralno zbranost. Zato vsaj na začetku berimo tiskane knjige, saj na papirju lažje ohranimo pozornost kot na zaslonu digitalne naprave.

Kako si izbiramo poletno branje

Nekateri pravijo, da je za poletje primernejše lahkotnejše čtivo. Ampak kaj kaže praksa? Da bralke in bralci tudi za poletno branje povečini izbiramo isti tip knjig, ki jih beremo skozi vse leto. Edina razlika je, da imamo poleti za branje malce več časa, zato včasih posežemo tudi po čem, česar se med letom ne lotimo – jaz, na primer, po kaki trivialni knjigi ali filmski uspešnici, ker med letom berem in prevajam predvsem zahtevnejša besedila.

Resda pa moram priznati, da se komercialni literaturi in filmom kar malo izogibam, ker sem opazila, da me bombastični, po kalupih narejeni izdelki brez globlje vsebine ne samo pustijo prazno, ampak v meni celo izvrtajo luknjo, tako da se še nekaj dni počutim izpraznjeno …

Umetnost deluje na naše nezavedno

Gotovo nisem edina, ki sem opazila, da knjiga, film ali kaka druga oblika umetnosti deluje na naše nezavedno. Obstajajo knjige, ki name – in to ne glede na vrsto, zahtevnost ali težavnost teme – delujejo pomirjujoče, katarzično. Zanimivo, da me najbolj pomirjajo »težke« knjige, ki me soočajo z zahtevnimi temami, vendar le, če so napisane v literarnem jeziku. Prava literatura je neke vrste kolektivna psihoanaliza.

Skratka, sama raje berem pravo literaturo oz. Literaturo z velikim L, tj. literaturo z metaforičnim jezikom, ki nudi prostor za bralca in njegovo imaginacijo. V umetnosti je pomembno predvsem tisto, kar ostane neizrečeno, skrito med vrsticami, torej tisto, kar mora bralec/gledalec domisliti sam s svojo domišljijo. Prav to dopolnjevanje, domišljanje teksta najbolj razvija našo zmožnost imaginacije, zamišljanja drugih, drugačnih svetov.

Poezija nas uči brati med vrsticami

Možgansko središče za imaginacijo in ustvarjalnost, ki ju še kako potrebujemo v vsakdanjem življenju, najbolj stimulira poezija, zato se je nikar ne izogibajmo – dobra poezija se krasno bere, prim. npr. Srečka Kosovela!

Ob poeziji se namreč razvijata naša zmožnost razumevanja metaforičnih oz. prenesenih pomenov in sestavljanja smisla iz drobcev – tidve veščini lahko s pridom uporabljamo v vsakdanjem svetu, saj ljudje le redko govorimo naravnost.

Poezija nas uči brati med vrsticami in analizirati diskurz. Če znamo to, se odlično znajdemo v svetu.

Nabiranje bralske kondicije

Ker je poleti več časa za branje, se mi zdi zelo pomembno, da ta čas izkoristimo za nabiranje bralske kondicije in v roke vzamemo tudi knjige, ki se jih »bojimo«: vse tiste strašno debele bukle (npr. Jakobove bukve Olge Tokarczuk) pa vse tiste knjige, za katere smo si iz neznanega razloga vbili v glavo, da jih gotovo ne bomo razumeli.

Sama sem se zelo dolgo bala npr. filozofije in psihoanalize. Na srečo imam prijatelje, ki so me spodbudili, naj tudi te knjige vzamem v roke, tako da zdaj npr. Hannah Arendt ali Sigmunda Freuda preprosto berem kot literaturo. Pozneje pa se samo še čudim, kaj vse mi je ostalo v glavi. Najlepši občutek na svetu!

Zelo pomembno se mi zdi, da se naučimo poslušati sami sebe in ljudi okoli sebe. Potem nas tudi vesolje lažje sliši in nam na pot prinese prave knjige za pravi trenutek v našem življenju.

Čemu služijo bralne skupine?

Srečevanje članov bralnih skupin je namenjeno pogovorom o knjigi. To, da se imamo bralke in bralci potrebo pogovarjati o tem, kaj smo prebrali, se mi vedno znova potrjuje. Tudi na webinarju za moderatorje bralnih klubov, kjer smo z ekipo v dobrem letu dni izšolali okoli 120 moderatorjev, se je pokazalo, da je največja motivacija za ustanovitev bralne skupine prav potreba po poglobljenem pogovoru o prebranih knjigah.

Pogovori v bralnih klubih so nekakšno nadaljevanje ali nadgradnja individualnega poglobljenega branja. Ljudje smo pač družbena bitja, zato si radi izmenjujemo izkušnje in mnenja. Pripadnost skupini nas pomirja (izolacija pa spravlja v stisko in obup, kar se je pokazalo med pandemijo).

Bralni klubi so balzam za človekovo dušo

Bralne skupine so v današnjih časih diktature potrošništva, ko se vsepovsod poveličujeta individualizem in tekmovalnost, pravi balzam za človekovo dušo. V bralnih skupinah se namreč ustvarjajo osebne vezi in občutek povezanosti, saj nas vse druži ljubezen do knjig in branja.

V bralnih klubih se družimo enaki z enakimi – bralci z bralci. In tu se zgodi čudež: čeprav se naši pogledi razlikujejo, da se bolj ne bi mogli, si z osredotočenostjo pogovora na obravnavano knjigo mirno izmenjujemo mnenja in se ves čas učimo drug od drugega. S tem se učimo spoštovanja, zaupanja in strpne medčloveške komunikacije.

In prav te veščine so nujne, da človeška družba sploh lahko deluje.

Danes, ko nam zaradi neoliberalne ideologije in hujskaškega, sovražnega diskurza politikantov pred našimi očmi razpada družba (in država), imajo bralni klubi še toliko večjo težo, zato lepo vabim vse bralke in bralce portala, da se povežete in vsak v svojem okolju ustanovite svojo bralno skupino, da bomo s skupnimi močmi ohranili človeku prijazni svet.

Soočimo se z resnico, da bomo lahko šli naprej

Če dovolite, bi dodala še to, da si moramo danes zaradi strašljive smeri, v katero že spet zavija naš svet, nujno osvežiti spomin na genocide, ki so se v polpretekli zgodovini dogajali v nacističnih koncentracijskih taboriščih ali v 90. letih 20. stoletja v Bosni in Hercegovini, v sodobnosti pa se žal še vedno dogajajo v Afriki in na Bližnjem vzhodu (prim. etnično čiščenje Palestincev v Izraelu).

Opažam namreč (in gotovo nisem edina), da so tudi v Sloveniji že spet na delu mehanizmi, ki so botrovali tragediji človeštva v času prevlade nacizma in eskalacije nacionalizmov na Balkanu – banalnost zla, kot bi temu rekla Hannah Arendt (gl. Eichmann v Jeruzalemu).

Ne smemo pozabiti, da genocid ali drugo družbeno nasilje ni samo stvar posameznih psihopatov, temveč ustroja družbe – torej tudi vseh nas, ki na to bodisi pristajamo s tiho privolitvijo bodisi pri tem celo aktivno sodelujemo v imenu raznoraznih ideologij (gl. Vprašanje krivde Karla Jaspersa).

Zato bi bralkam in bralcem portala toplo priporočila tudi ponovni ogled filmov Življenje je lepo (La vita è bella, 1993) v režiji Roberta Benignija in Quo vadis, Aida? (Kuda ideš, Aida?, 2020) v režiji Jasmile Žbanić. Na primeru teh dveh filmov je jasno razvidno, kako je visoka umetnost zmožna povedati resnico med vrsticami, ne da bi manipulirala, in to tako, da nam gledalcem ali bralcem nudi prostor, da o vsem skupaj premislimo in pridemo do lastnih zaključkov.

Šele s tem ko se z bolečo resnico soočimo (tako na individualni kot na kolektivni ravni), si odpremo možnost, da se iz preteklosti nekaj naučimo in gremo naprej. To seveda velja tudi za žlahtno Literaturo.

Še veliko izjemnih bralskih izkušenj vam želim!

Foto: Jelleke Vanooteghem (Unsplash)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si