Esej je bil knjižno objavljen v obliki spremne besede k prevodu romana Leta Virginie Woolf.
—
»Na srečo se pri šestinštiridesetih letih enako kot zmeraj počutim eksperimentatorko, ki je na meji odkritja resnice,« je Virginia Woolf zapisala v Dnevnik 21. aprila 1928. Avantura z eksperimentalno prozo se je za pisateljico začela z njenim tretjim romanom Jakobova soba (Jacob’s Room, 1922), v katerem je prvič, po vajah v tradicionalnejši obliki in prikazu viktorijanske družbe in družine ter socialnega miljeja sploh v Izletu na odprto morje (The Voyage Out, 1915) in Noči in dnevu (Night and Day, 1919), izoblikovala romaneskno obliko, radikalno drugačno tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žareče kot ogenj v megli«. Po letih preizkušanja in mojstrenja je z Valovi (The Waves, 1931), dosegla vrh svojega eksperimentalnega romana, zgoščeno lirično obliko, ki se bolj kot z zunanjim svetom ukvarja s čustvenimi stanji in notranjo resnico, seveda na mnogopomenski, globoko simbolni način.
Z Valovi je pisateljica torej dosegla mejo, čez katero se v isto smer ni dalo nadaljevati. Doslej je zanjo veljalo, da za razliko od, na primer, biografije, ki izhaja iz dejstev, čeprav pri njej pogosto svobodno predelanih, »romani izražajo tisto, kar je splošno, poetično« (Dnevnik, 18. avgusta 1931). Odgovor se ji je, kot po navadi, ponudil sam in je bil deloma povezan s knjigo feminističnih esejev Lastna soba (1929). 20. januarja 1931 je v Dnevnik zapisala: »Pravkar sem si – medtem ko sem se kopala – zamislila celotno novo knjigo – nadaljevanje Lastne sobe – o spolnem življenju žensk: mogoče se bo imenovala Poklici za ženske – moj Bog, kako vznemirljivo!« in tri dni kasneje, 23. januarja, dodala pojasnilo o zamišljeni obliki: »Didaktični nazorni slog v kontrastu z dramatičnim …« Prvi impulz za novo knjigo je izhajal iz predavanja, ki ga je pisateljica imela naslednjega dne na srečanju Nacionalnega društva za zaposlovanje žensk (National Society for Women’s Service) in v katerem je govorila o tem, kako je sama morala ubiti ponotranjeni viktorijanski ženski ideal »hišnega angela«,[1] da je sploh lahko začela poklicno ustvarjati. V naslednjih mesecih se vrstijo dnevniški zapisi, ki razkrivajo, da gre za roman, ki – po vrhuncu Valov – ne prinaša zaobrnitve v manj ambiciozno, zgolj realistično pripovedništvo, ampak za logični razvojni lok in za besedilo z bogato simbolno plastjo:
»Iz tega bo roman-esej z naslovom Pargiterjevi – ki bo vseboval vse: spolnost, izobrazbo, življenje itd.; in bo kot gams z močnimi, gibčnimi skoki prišel od leta 1880 do tukaj in zdaj« (2. novembra 1932). To ne bo »roman vizije, ampak roman dejstev« (19. decembra 1932). »Želim prikazati nič manj kot celotno sodobno družbo: tako dejstva kakor videnje. In jih povezati med sabo. Valovi, ki potekajo istočasno z Nočjo in dnevom. Ali je to mogoče? In bilo naj bi na milijone idej, toda nobenega pridiganja – zgodovina, politika, feminizem, umetnost, literatura – skratka, seštevek vsega, kar vem, čutim, čemur se smejim, kar preziram, maram, občudujem, sovražim in tako dalje« (25. aprila 1933).
Knjiga je, ko je nastajala, zamenjala kopico delovnih naslovov: Pargiterjevi, Tu in zdaj, Glasba, Zora, Sinovi in hčere / Hčere in sinovi, Navadni ljudje, Karavana, Hiše drugih ljudi in morda še kakšnega, dokler se ni pisateljica septembra 1935 odločila za naslov Leta. Vsakemu fiktivnemu prizoru naj bi sledil esejistični razlagalni del; toda izkazalo se je, da je tako zastavljena tematika preširoka, in načrtovani roman je razpadel na fiktivni del, roman Leta, in esejistični del, iz katerega je nastal znameniti pamflet proti patriarhalni družbi, neenakosti žensk, militarizmu in vojni Tri gvineje (1938). Pisateljica je na obe deli tudi, ko sta bili že dokončani, gledala kot na celoto.
Leta so v svoji dokončni obliki družinska saga rodbine Pargiterjevih v naglo spreminjajočem se svetu med letoma 1880 in 1936 in izjemen zapis o minevanju časa, pozabljanju in spominjanju. So netipična saga, saj se iz mraka minulega časa in pozabe v neenakih presledkih, kot osvetljena od žarometa, luščijo samo posamična leta iz življenja družine. Knjiga naj bi imela dvanajst poglavij; toda še po tem, ko je izločila esejistične pasuse, je pri korekturah zaradi prevelikega obsega knjige, ki ni obetal prodajnega uspeha, izrezala še dva velika kosa besedila, drugo, jesensko polovico leta 1914, ki je mdr. prikazovala vojno vzdušje med prvo svetovno vojno, vojake v uniformah na londonskih ulicah, in celo leto 1921. Tako je iz strukture, ki je s številom poglavij, enakim številu mesecev v letu, ur dneva in ur noči, namigovala na pri pisateljici pogosto dvojnost časa, na poleg linearnega prisotni ciklični čas, ki vlada naravi in človeškemu življenju, nastala disonantna zgradba, ki je bila morda bolj uglašena s pisateljičinim odporom do potencialno militaristične poenotenosti, kakršnega izraža v Treh gvinejah. Razmiki med posameznimi poglavji, katerih naslove nadomeščajo letnice, merjeni v letih, ne tvorijo nobenega prepoznavnega vzorca: 11, 16, 1, 2, 1, 2, 1, 3, 1, približno 18.
Kljub bistvenim predelavam je knjiga ohranila prvotno smer in zamisel. Čeprav se je pisateljica odpovedala esejističnim vložkom, je tudi subjektivnejši fiktivni del ostal oprt na dejstvih. Za pisanje romana jih je zbirala z resnim raziskovalnim delom, preštudirala je ogromno virov, od lastnih dnevniških zapiskov iz obravnavanih obdobij do različnih spominskih in zgodovinskih del, časopisov itd., tako da je kasneje zatrdila, da je mogoče vsako dejstvo in vsako izjavo iz Let poiskati v virih in jo tako potrditi kot zgodovinsko zanesljivo in verodostojno. Zgodovinski in politični dogodki, ki obeležujejo družbeno resničnost sveta Pargiterjevih, so v romanu v veliki meri predstavljeni kot novice v časopisih, tako na primer posvetitev dograjene kölnske katedrale leta 1880, Parnellova smrt leta 1891, smrt Edvarda VII. leta 1910, dokumentiranje prodora nacizma v zadnjem poglavju, Sedanjosti. Čeprav roman tako ohranja stik s zunanjo resničnostjo, nam posreduje tudi vso intenzivnost človeških čustev, strasti in odpora, veselja in bolečine.
V končani knjigi je obdržala tudi feministično tematiko in osrednjo vlogo žensk, temo, ki je bila tako zelo spregledana v literaturi pisateljičine viktorijanske mladosti, da je na nekem mestu v svojem prvem romanu spregovorila o »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenjih« mladih žensk svojega časa. Zato – ob pisateljičinem značilnem menjavanju perspektiv, tako rekoč preskakovanju iz ene duševnosti v drugo, iz enega toka zavesti v drugega – pogosteje sledimo dogajanju skozi oči sester iz Pargiterjeve družine, čeprav včasih tudi skozi oči njihovih bratov. Recimo: Eleanor, ki v letu-poglavju 1880 šteje dvaindvajset let, je tipična viktorijanska ženska, požrtvovalna in žrtvujoča se za družino, skrbi za mlajše brate in sestre med materino boleznijo in po njeni smrti, v prostem času se ukvarja s karitativno in socialno dejavnostjo, gradi najemniške hiše za reveže, neguje umirajoče … Skrb za druge požira njeno lastno življenje. Takšni požrtvovalni in žrtvujoči se ženski sta bili v resničnem življenju pisateljičina mati Julia Prinsep Duckworth Stephen in njena polsestra Stella Duckworth. Toda Eleanorino življenje se radikalno spremeni v njenih petdesetih letih, po očetovi smrti, ko proda hišo, odpravi zadnjo služabnico, zvesto Crosbyjevo, v pokoj in začne izpolnjevati svoje drzne sanje, spoznavati ljudi in potovati v daljne dežele. Eleanor živi v sedanjem trenutku; ne obžaluje preteklosti, ne govori o izgubljenih letih, vendar tudi ne mistificira preteklega življenja; uživa v spremenjenih življenjskih okoliščinah in v modernosti.
Virginia Woolf je v Leta vključila številne teme, ki so jo zadevale tudi v njenem lastnem življenju. V začetnem poglavju je takšna tema materina smrt. V Letih materino smrt spremljamo predvsem skozi doživljanje ene od sester, Delie, ki najbolj trpi zaradi zaprtosti v hišo in v ozki krog viktorijanske družine; tako zelo, da si želi, da bi mati čim prej umrla in jo s tem osvobodila. Iz zanjo nevzdržnega statusa mladega viktorijanskega dekleta se rešuje v sanjarjenje, v fantazije o moškem, povezane z zadevo irske neodvisnosti. Njen moški ideal je irski politik Parnell. Motiv Delijinega doživljanja materine bolezni in smrti, predvsem njene nezmožnosti, da bi v stiku s smrtjo občutila žalost, se pri Virginii Woolf pojavi večkrat, recimo v njeni zadnji črtici Simbol ali tudi v Dnevnikih, kjer lahko 12. septembra 1934, ob smrti Rogerja Frya, preberemo: »Spominjam se, da sem se morala, ko je umrla mama in nas je Stella pripeljala k njeni postelji, obrniti stran, ker sem se smejala temu, da negovalka joče. Pretvarja se, sem si govorila: imela sem trinajst let. In bala sem se, da sama ne občutim dovolj močno.«
Motiv pretvarjanja, skrivanja, maskiranja v viktorijanski družbi ne zadeva samo smrti, ampak tudi spolnost. Družinski oče skrivaj obiskuje svojo ljubico, čeprav se kasneje, po ženini smrti, ko so otroci že odrasli, poigrava z mislijo, da bi jih, vsaj Eleanor, ki ostane z njim in skrbi zanj, seznanil s svojim skrivnim življenjem. Toda spolnost je v takratni družbi nekaj neizrekljivega, tudi zanj, še toliko bolj pa za njegovo hčerkico Rose, ki se prvič sreča z njo ob pogledu na razgaljenega ekshibicionista, ko krši sestrino prepoved in se iz zavetja doma poda na odpravo na nevarno ulico, in to ob nevarni, pozni uri. Ulica in pozna ura sta bili, tak je bil konsenz v viktorijanskem svetu, nevarni tako za deklico kot tudi za mlado dekle. Rosino doživetje zato ni povezano samo s strahom, ampak tudi z občutkom krivde.
Medtem ko so dekleta v Pargiterjevi družini utesnjena, zaradi materine bolezni zaprta v hišo in, vsaj Delia in Milly, hrepenijo po zabavi, so njihovi sestrični Kitty, hčeri rektorja kolidža svete Katarine v Oxfordu, odprte vse možnosti … Toda Kitty bogato družabno življenje, širok krog oboževalcev in možnost študija samo dolgočasijo ter navdajajo z odporom. Njene prve ljubezenske simpatije so povsem zunaj kroga tega, kar velja za primerno (učiteljica zgodovine, mlad hlapec na deželi), srečna je na obisku pri preprosti sošolkini družini, želi si živeti na deželi in kmetovati, še najmanj pa si želi postati žena kakšnega bodočega oxfordskega profesorja in nadaljevati življenje, ki ga živi v svoji prvi družini. Kitty si želi biti ona sama, ne hči svojega uglednega očeta, vendar je dovolj pasivna, da se poroči po materini volji. Raje postane lady Lasswade kot žena klasičnega filologa in prevajalca Sofokleja Edwarda, saj ji moževo bogastvo, poleg vseh naprezanj svetovljanske gostiteljice, omogoča tudi mirno življenje na njegovem škotskem podeželskem posestvu.
Drugi sestrični Pargiterjevih, Maggie in Sara, živita sami, potem ko sta zgodaj izgubili starše, kar nekoliko spominja na življenje Stephenovih sester, Virginie in njene sestre Vanesse, potem ko je leta 1904 umrl še njun oče Lesley Stephen. Tudi sicer je Sara tisti lik v Letih, s katerim se je pisateljica najbolj identificirala (še bolj očitno pa z njeno predhodnico Elviro, preden je roman razpadel na fiktivni in esejistični del); je umetniška osebnost, čeprav v Letih ni razvidno, da bi kaj pisala, razen tega, da se neuspešno poskuša udinjati v uredništvu nekega časopisa, vendar se ji – podobno kot Virginii Woolf – upira prodajanje in drobljenje lastnega talenta za zaslužek. Sara je tudi predhodnica Ise v zadnjem romanu Virginie Woolf Med dejanji, ki tudi sicer nadaljuje številne teme, ki jih najdemo že v Letih.
S Sarinim prijateljem Nicholasom Pomjalovskim vstopa v roman tema homoseksualnosti. Homoseksualnost Pomjalovskega je sprejeta veliko bolj naravno, brez prikrivanja in nelagodja, kot homoseksualnost Williama Dodgea v romanu Med dejanji. Odnos med Saro in Nicholasom morda deloma zrcali tudi odnos med pisateljico in njenim homoseksualnim prijateljem Lyttonom Stracheyjem, s katerim sta nekaj časa celo razmišljala o poroki.
Rose Pargiter, deklica iz prvega poglavja, pozneje postane sufražetka, borka za žensko volilno pravico, ki »meče opeke«, torej se v boju za enakopravnost žensk zateka tudi k uporabi nasilja, in je zaradi tega zaprta. Tudi področje političnega delovanja je bilo pisateljici dobro poznano, saj se je že od mladosti udejstvovala v ženskem gibanju, oba z možem Leonardom Woolfom pa sta bila člana Delavske stranke. Tako britansko žensko gibanje kot Delavska stranka sta, še zlasti v času vojne nevarnosti, razpadala v dve frakciji, na tiste, ki so dopuščali rabo nasilja, in zagovornike absolutnega pacifizma. Odtod v romanu burni prepiri na sestankih (mogoče sestankih Delavske stranke?), ki se jih udeležujejo nekateri Pargiterjevi (Eleanor, Martin, Rose), Kitty in naključno tudi Sara. Kitty in Rose, obe ubežnici, ki »pobegneta varuški«, torej prestopata meje in kršita pravila, stojita v tem sporu na nasprotnih bregovih, vendar gojita globoko medsebojno razumevanje, kot se izkaže na Delijini zabavi v zadnjem poglavju romana.
Roman je nastajal v letih od 1931 (prvi zapisi o zamisli v pisateljičinih dnevnikih) do 1937 (leto izida), torej v času zaskrbljujočega vzpona nemškega nacizma in italijanskega fašizma, pa tudi španske državljanske vojne, v kateri je julija 1937 izgubil življenje pisateljičin mladi nečak Julian Bell. Slutnja vojne, ki bo ena osrednjih tem romana Med dejanji, je prisotna z diktatorjevo sliko v časopisu, ki ga v Sedanjosti jezno strga Eleanor, vendar nič manj v opisih nemškega letalskega napada v prvi svetovni vojni v poglavju 1917, ki ga v kleti doživljajo Maggie in njen francoski mož, pacifist Renny, Eleanor, Nicholas in Sara. Renny se žre, ker mora pomagati »izdelovati granate«. Rose pa se, po drugi strani, kot sufražetka, ki ne odklanja nasilja, med vojno odlikuje z delom za napadeno domovino. Mimogrede, Virginia Woolf se je na nekem mestu v Treh gvinejah celo ironično spraševala, ali ni bila volilna pravica za britanske ženske morda darilo tistim ženskam, ki so v vojni začutile svojo priložnost, da zapustijo štiri stene svojih domov.
V ozračju približujoče se druge svetovne vojne, novic o nemškem preganjanju Židov in razprav o tem, ali bi se bilo treba zaradi očitne nevarnosti nemškega osvajanja Evrope ponovno oboroževati ali vztrajati pri brezpogojnem pacifizmu, ki ga Virginia Woolf zagovarja v Treh gvinejah, je opis preživljanja zračnega napada v Londonu morda najbolj neposreden vojni prizor, kar jih je Virginia Woolf kdaj napisala. Prvi svetovni vojni, ki se je globoko zarezala v njeno zavest, ne nazadnje je v njej padlo tudi nekaj njenih znancev, je bil sicer posvečen roman Jakobova soba, v katerem pa vojna ni neposredno navzoča, čeprav v njej umre glavni junak Jakob, čigar priimek Flanders, kar v angleščini pomeni Flandrija, že sam po sebi zlovešče napoveduje njegovo prerano smrt na bojiščih prve svetovne vojne. Čeprav je Jakobova soba tudi elegija za pisateljičinim bratom Thobyjem, ki pa ni umrl v vojni, ampak leta 1906, pri šestindvajsetih letih, za tifusom, pa Jakob ni enoznačno pozitivni junak. Ni namreč samo žrtev, ampak tudi predstavnik patriarhalne družbe, ki proizvaja vojne, in kot njegovi številni vrstniki brez upiranja vstopa v sistem, ki mu, drugače kot nekaterim ženskim likom romana, nudi prednosti izobrazbe, kariere in osvajanja sveta. V tem svojem prvem zares eksperimentalnem romanu je Virginia Woolf namesto trdne pripovedne konstrukcije uvedla tekočo, impresionistično pripoved, sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo različnih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost človeškega značaja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bežne vpoglede ljudi, ki jih nanj vežejo različna čustva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od otroštva in počitniškega penziona v Scarboroughu do študentske sobe, do Francije, Italije in Grčije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti.
V Letih v prvi svetovni vojni pade Morrisov sin, Peggyjin in Northov brat, in spomin nanj navdaja Peggy s prezirom do pacifističnega sporočila na londonskem spomeniku Edith Cavell, britanski medicinski sestri, ki so jo leta 1915 v Belgiji ustrelili Nemci, in verjetno do pacifizma starejše generacije sploh. Virginia Woolf se je na pragu druge svetovne vojne čudila podobnemu odklanjanju pacifizma, tako naravnega in samoumevnega za njene vrstnike, med mlajšimi generacijami. V svetu ženskih junakinj, v katerem se toliko razpravlja o pacifizmu, popolnem odporu proti vsem vojnam, je osrednji mit prav mit Antigone, junakinje Sofoklejeve drame, ki jo je prevedel Edward in jo prebira Sara: mit dekleta, ki se osamljeno upre moški moči in vladarjevemu nasilju.
Dve poglavji je pisateljica po lastnih kasnejših izjavah pisala s posebnim veseljem, in sicer opis plesa, ki ga Sara leta 1907 iz postelje opazuje na sosednjem vrtu, ker je temeljil na njenih spominih, in pa poglavje 1911, v katerem Eleanor obišče Morrisa na deželi in skupaj z nečakinjo Peggy opazuje sovo na ozadju angleške podeželske pokrajine. V tem poglavju najdemo tudi zametke bodoče osrednje teme njenega zadnjega romana Med dejanji: podeželsko posestvo in vaški praznik, proščenje, povezano z gledališko prestavo, ki jo uprizorijo vaščani. V njem je pričarala »staro« podeželsko Anglijo, kakršno je imela rada in kakršno je poznala tudi iz angleške literarne tradicije.
Viktorijanski meščanski dom kot njegova mračna senca spremlja prizemlje, napol kletni prostor, v katerem živijo hišni služabniki in ki ga je v resničnem življenju mlada služkinja, ko se je pritoževala pisateljičini materi, opisala kot »pekel«. Eleanor se ga sploh prvič zave, ko že prodaja hišo in iz nje odpravlja dolgoletno služabnico, ki jo razosebljeno kličejo kar z njenim priimkom, Crosbyjeva. Čeprav junaki romana izražajo podobno nelagodje spričo pripadnikov nižjih razredov – ki so jim tako tuji, da že kar nerazumljivi – kot ga je občutila pisateljica sama, pa je v opisu slovesa stare služabnice, predvsem pa njenega odnosa do umirajočega psa, mogoče razbrati veliko empatije.
Odnos do tako imenovanih »nižjih razredov« je samo ena od kočljivih tem, ki svojo dvoumnost – vsaj za nas sodobne bralce – prenaša iz zunanje resničnosti v fiktivni svet romana, v danem zgodovinskem obdobju pa so bile nekako samoumevne. Podobno kot v mladosti pisateljičin mož na Cejlonu moški člani družine Pargiterjevih pogosto opravljajo državne službe v kolonijah imperija (Martin, North), ob čemer lahko omenimo, da je tudi pisateljica po materini strani izvirala iz angleško-francoske družine, ki se je vrnila iz Indije (tam se je rodila še njena mati). Šele v romanu Med dejanji pa lahko zasledimo tudi odkrito kritiko angleške imperialne politike. Ob tovrstnih temah bi bilo mogoče pripomniti, da so v nekem smislu odrezane od fiktivnega sveta Virginie Woolf oziroma iz njega izpuščene, da so ji tuje, saj je pisala izključno o svetu in družbenih krogih, ki jih je dobro poznala, podobno kot smo že omenili, da ni nikdar opisovala vojnih prizorov. Mednje bi morda lahko prišteli tudi rahlo stereotipne predstave o Židih, kot v prizoru Sarinega pritoževanja nad »Židom v moji banji«, ki jih občasno, morda nekoliko preveč samoumevno, berejo kot dokaz za pisateljičin latentni, za njeno okolje značilni antisemitizem, čeprav je bila v času pisanja Let že dolga leta poročena s pisateljem židovskega rodu Leonardom Woolfom in je znano njeno tako v Dnevnikih in kot v Treh gvinejah izraženo obsojanje nacističnega preganjanja Židov. Motiv je sicer povezan s splošnejšim odporom do fizisa, gnusom do tujega telesa, še zlasti v njegovi razbohoteni obliki, in telesnega sploh, ki ga v romanu poleg Sare občuti North, predvsem do tete Milly in njene cele družine.
Medtem ko Nicholas govori o novem svetu, v katerem naj bi človeštvo šele odraslo, pa sta tako Eleanor kot Kitty kljub poznim letom srečni tudi v novem svetu, kakršen je, saj je – kljub grozečim nesrečam in katastrofam, kljub disonantnosti in razglašenosti, ki se stopnjuje do popolne nerazumljivosti na primer v na blebet spominjajoči pesmici iz ust hišnikovih otrok – njima in generacijam žensk kljub vsemu prinesel svobodo, da lahko počnejo, kar hočejo. To je svet, v katerem ni več prepovedano skoraj vse, kar si želiš početi, svet, v katerem lahko ženske opravljajo poklice (Peggy je zdravnica), kar je bilo eden izmed ciljev, za katere se je v svoji bolj publicistični esejistiki zavzemala Virginia Woolf (treba je vedeti, da je bil še v času nastajanja romana ženskam omejen dostop do angleških univerz, kjer pa so lahko študirale, to še ni samoumevno pomenilo, da so jim tudi izdali veljavne diplome), to je nov svet, ki ga simbolizira par, ki ob zori na ulici izstopa iz avtomobila in ki ga ob koncu zabave opazuje Eleanor.
S tem prizorom se konča roman, ki je želel zajeti celoto, vizije in dejstev, zgodovine in spomina, cikličnega časa človeškega življenja in zgodovinskega časa družbenega napredka, celoto pripovedovanja in dogajanja, celoto, ki zaobsega vse in se žarkasto širi v vse smeri, kakor črte ali napere kolesa na Eleanorini risbi na pivniku. Šele branje knjige nam lahko odgovori na vprašanje, koliko se je z romanom, predzadnjim v vrsti svojih strastnih eksperimentov, s katerimi je vztrajno premikala meje te zvrsti, približala svoji in naši resnici.
Leta (1937) so osmi v slovenščino prevedeni roman Virginie Woolf, doslej pa so izšle še naslednje njene knjige: Gospa Dalloway (1925, slov. 1965, prev. Jože Udovič), Orlando (1928, slov. 1974, prev. Maila Golob), Valovi (1931, slov. 1986, prev. Srečko Fišer), K svetilniku (1927, slov. 1988, prev. Rapa Šuklje); Zavesa Lužnikove tete (slov. 1996, prev. Jana Unuk), Lastna soba (1929, slov. 1998, prev. Rapa Šuklje), Tri gvineje (1938, slov. 2000, prev. Katarina Jerin, in 2001, prev. Alvina Žuraj), izbor esejev Ozki most umetnosti (slov. 2011, prev. Breda Biščak), Flush: Življenjepis (1933, slov. 2011, prev. Jana Unuk), Znamenje na steni, Zbrana kratka proza (slov. 2011, prev. Tina Mahkota, Breda Biščak in Jana Unuk), Med dejanji (1941, slov. 2012, prev. Jana Unuk), Trenutki videnja: Izbor iz dnevnikov (slov. 2012, prev. Breda Biščak) in Jakobova soba (1922, slov. 2013, prev. Jana Unuk).
Opomba
[1] Izraz, ki izvira iz pripovedne pesmi The Angel in the House Coventryja Patmora (1854), je sinonim za viktorijanski ideal nesebične, žrtvujoče se žene in matere. (Op. prev.)
Slovenistka in anglistka, prevajalka poljske, srbohrvaške in angleške književnosti in humanistike, urednica, lektorica. Prevaja poezijo in prozo 20. in 21. stoletja, med drugimi nobelovce C. Miłosza, W. Szymborsko, O. Tokarczuk in I. B. Singerja, modernistko V. Woolf in številne druge avtorje. Članica DSKP, prejemnica Sovretove nagrade (2006). Več »