Ekolingvistično branje čeških avtoric: Berková, Denemarková, Myšková, Bolavá

Čas branja: 20 min.

ČLANEK & VIDEO

Namen prispevka je pokazati, kako se v poglobljenem branju leposlovja lahko urimo z uporabo metod ekolingvistike – jezikoslovne smeri, ki analizira, kako se v jeziku odraža človekov odnos do okolja oz. njegova interakcija s svetom okoli sebe. Načine ekolingvističnega branja literarnih del si bomo ogledali na primerih čeških avtoric treh generacij: Alexandre Berkove (1949–2008), Radke Denemarkove (1968) ter Ivane Myškove (1981) in Anne Bolave (1981).

Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: zahodnoslovanske književnosti, ki se je odvil 14. septembra 2021 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).

Bralec in književnost

V slovenskem prostoru je problematiko branja ali, natančneje, bralčeve vloge v procesu branja od srede šestdesetih let dalje sistematično in iz različnih zornih kotov raziskovala anglistka Meta Grosman. O tem je napisala več monografij, nazadnje npr. Zagovor branja (2004) in Razsežnosti branja (2006).

Posebno pozornost Meta Grosman posveča prav branju književnosti, ki je, kot ugotavljajo strokovnjaki, ključnega pomena za razvoj bralne in jezikovne zmožnosti ter posledično funkcionalne pismenosti, predvsem pa za razvoj imaginacije in ustvarjalnosti ter zmožnosti empatije in kritičnega mišljenja.

Kaj sploh pomenijo ti izrazi?

Bralna in jezikovna zmožnost: Ljudje, ki od malih nog berejo literaturo, znajo uporabljati različne bralne strategije in iz besedila razbrati relevantne podatke. Z branjem bogatijo svoj besedni zaklad in negujejo zmožnost pisnega in ustnega izražanja (sporazumevalne veščine).

Funkcionalna pismenost: Dobro razvita bralna zmožnost nam olajšuje razumevanje vseh vrst besedil, od strokovnih (npr. študijsko gradivo) do praktičnosporazumevalnih (pisanje za zasebne ali službene potrebe), hkrati pa nam pomaga lažje prepoznati intence tvorca besedila (npr. manipulacijo).

Imaginacija in ustvarjalnost: Branje kvalitetne literature razvija našo zmožnost imaginacije in ustvarjalnosti, brez katerih ne bi bilo izumov in inovacij. Človek z razvito imaginacijo si zna zamišljati reči, ki jih (še) ni, oz. alternativne svetove. Ustvarjalen človek zna rešiti katerikoli, še tako zapleten problem. Vsi največji izumitelji, kot npr. Nikola Tesla[1] ali Albert Einstein,[2] so imeli izjemno dobro razvito imaginacijo in so bili zelo ustvarjalni. Tesla je imel tako izredno zmožnost imaginacije, da je načrte za svoje naprave zasnoval in izpopolnjeval kar v glavi, ne da bi mu jih bilo treba narisati na papir. Tudi Einstein je svojo revolucionarno teorijo relativnosti zasnoval po zaslugi svoje bogate imaginacije in ustvarjalnosti, saj je zmogel v mislih uzreti modele vesolja, ki si jih ni znal zamisliti še nihče pred njim.

Empatija in kritično mišljenje: Branje literature razvija človekovo zmožnost empatije in kritičnega mišljenja, ki sta ključnega pomena za delovanje družbe. Empatija nam pomaga vživljati se v druga živa bitja in jih razumeti. Kritično mišljenje pa nam omogoča analizirati obstoječe stvari, modele in sisteme, npr. zato da bi lahko odkrili njihove slabosti in zatem z ustvarjalnim pristopom našli njihove izboljšave.

Proces bralne in literarne socializacije

Vse te zmožnosti in veščine nam seveda niso položene v zibko, temveč jih pridobimo v procesu bralne in literarne socializacije. V obdobju otroštva in mladosti pomembno vlogo odigrajo starši, učitelji, knjižničarji, mentorji bralne značke, prijatelji in drugi, ki nam priporočajo čtivo in se o prebranem pogovarjajo z nami. Bralna socializacija se z vstopom v odraslost ne konča, saj lahko svojo bralno zmožnost nadgrajujemo tudi potem, ko postanemo samostojni bralci, npr. ob pogovorih v bralnih klubih.

Tako pri vzgoji mladih bralcev kot pri vseživljenjskem bralnem kultiviranju samih sebe je dobro stremeti k poglobljenemu branju in k refleksiji lastnega literarnega doživetja. Le tako postanemo avtonomni bralci in obvladujemo različne besedilne zvrsti in diskurze, poleg tega pa se tudi lažje znajdemo v svetu, v katerem živimo. Predvsem pa s poglobljenim branjem razvijamo imaginacijo – dar, s katerim lahko ustvarjalno prispevamo k napredku družbe, ki ji pripadamo.

Proces branja

Branje je sporazumevanje oz. dialog

Podobno kot govorno sporazumevanje tudi proces branja vključuje štiri neločljive elemente:

• tvorca (avtor besedila in njegova intenca)
• sporočilo (besedilo s pomenskim potencialom)
• naslovnika (bralec, ki s kognitivnim vložkom realizira pomenski potencial besedila)
• kontekst (tako znotrajbesedilni kontekst oz. sobesedilo z raznimi znotrajbesedilnimi navezavami, ki jim bralec lahko sledi, kot tudi zunajbesedilni kontekst oz. enciklopedično védenje, ki ga bralec lahko aktivira med branjem)

Knjiga brez bralca je mrtev predmet

Avtor vselej piše za naslovnika (tudi ko pišemo dnevnik, pišemo za bralca – sebe).

Knjiga oživi zaradi bralčevega spoznavnega vložka. Besedilo je mrtvo, dokler ne pride v stik z bralcem, ki mu vdahne pomen, s tem ko ga aktualizira s pomočjo lastnega izkustva.

Branje potemtakem nikoli ni le pasivno sprejemanje besedila, pač pa nujno zajema aktivno tvorjenje pomena, v kar mora bralec vložiti določen miselni napor.

Površinsko branje

Pri branju leposlovja lahko ostajamo na površini, tako da sledimo samo dogajanju in osebam, podobno kot radi poslušamo pripovedi, anekdote ali govorice o drugih ljudeh ali prebiramo rumeni tisk, da izvemo, kaj počnejo slavne osebnosti. Temu botrujeta človekova prirojena radovednost in zanimanje za druge ljudi.

Za površinsko branje je značilno, da je zelo hitro – če knjigo beremo površno, skoznjo tako rekoč »zdrvimo« (tako npr. beremo trivialno literaturo).

Poglobljeno branje

Beremo lahko tudi poglobljeno, tako da smo npr. pozorni na način, kako je knjiga napisana (jezik, slog), opazujemo, katere družbene probleme knjiga obravnava in kako se jih loteva, odstiramo različne sloje besedila itn. – skratka, že med branjem premišljamo o različnih aspektih besedila.

Poglobljeno branje zahteva določen miselni napor. Toda dobra novica je, da se lahko sčasoma celo tako izurimo, da poglobljeno beremo že pri prvem branju. Če smo vajeni »zdrveti« skozi knjigo, ne da bi se kaj prida poglabljali, lahko svoje možgane prelisičimo tako, da si izberemo kako problemsko izhodišče in besedilo beremo iz tega vidika. S tovrstnimi vajami si krepimo zmožnost zbranega in pozornega branja.

Pri prevodnem leposlovju smo lahko npr. pozorni na to, kakšna je kultura, iz katere izhaja avtor dela. S tem ne mislim samo na realije (npr. topografija Prage ali kakega drugega mesta), ampak tudi na način, kako se junaki obnašajo in govorijo. Lahko opazujemo prevajalčeve strategije in seveda tudi avtorjev slog: ali piše konvencionalno ali pa, nasprotno, na izviren način, ki v nas vzbuja začudenje in s tem tudi večjo pozornost oz. dojemljivost.

Ruski formalist Viktor Šklovski je pojav nekonvencionalnega izražanja, pri katerem avtor bralca z raznimi slogovnimi sredstvi spravlja v začudenje in s tem priteguje njegovo pozornost, poimenoval potujitev (rus. остранение). Bertolt Brecht je na podlagi tega koncepta za gledališče razvil načelo potujitvenega učinka (nem. Verfremdungseffekt).

Češka pisateljica Radka Denemarková pravi, da je treba jezik prelomiti, da na mestu preloma na plan pogleda resnica.

K poglobljenemu branju si lahko pomagamo z orodji, ki nam jih ponujajo različne veje humanističnih znanosti, ki obravnavajo družbeno problematiko, kot so sociologija (npr. družbeno razslojevanje, socialna nepravičnost), psihologija (npr. psihoanalitični pristop), filozofija (npr. banalnost zla Hannah Arendt, vprašanje krivde Karla Jaspersa), lingvistična antropologija (npr. kako se v jeziku zrcali naše dojemanje sveta in obratno: kako jezik vpliva na naše videnje sveta), ekofeminizem (v patriarhalnem sistemu so ženske obravnavane podobno kot narava), ekokritika, ekolingvistika itn.

Francoski kustos in umetnostni zgodovinar Nicolas Bourriaud pravi, da sodobna umetnost opravlja vlogo antropologije. (Kar velja za vizualne umetnosti, seveda velja tudi za literaturo.)

Glavna tema 21. stoletja: ekologija

Glavno vprašanje 21. stoletja je ekologija. Živimo v antropocenu – tako so znanstveniki poimenovali zadnje obdobje zgodovine planeta Zemlje, ki ga zaznamuje izrazit človekov vpliv na podnebje in ekosisteme. Zaradi podnebnih sprememb si ne moremo več zatiskati oči pred tem, da ljudje uničujemo svoje lastno življenjsko okolje. To počnemo tako ekscesno, da se narava ne utegne več regenerirati. Še več, to početje je samomorilsko, saj je človekov edini življenjski prostor planet Zemlja. In ta ekosistem si delimo z drugimi bitji.

Iznajti bomo morali način, kako bivati, ne da bi uničevali lastni ekosistem. Če želimo to doseči, se moramo najprej zavedeti, iz česa to naše (samo)morilsko vedenje sploh izvira. Pri tem nam je lahko v pomoč analiza jezika oz. »zgodb, v katerih živimo«, kot temu pravi britanski ekolingvist Arran Stibbe. V jeziku se namreč odraža način, kako dojemamo svet, hkrati pa način, kako o čem govorimo, določa naše videnje sveta in sebe.

Ekolingvistika

Ekolingvistika je razmeroma nova paradigma jezikoslovja, ki se razvija od konca osemdesetih let 20. stoletja. Zanjo je značilno, da jezik raziskuje iz vidika človekovega odnosa do okolja oz. njegove interakcije s svetom, v katerem živi.[3]

Kot pojasnjuje Arran Stibbe, z ekolingvistično analizo diskurza razkrivamo, v kakšnih zgodbah živimo oz. kako si razlagamo svet.

Kot preprost primer si lahko ogledamo poved Krava daje mleko. Ekolingvist se bo vprašal: Ali krava mleko res daje (prostovoljno)? Seveda ne, v resnici človek kravi mleko jemlje. Poved Krava daje mleko mdr. kaže na:

• naše antropocentrično dojemanje stvarnosti (ta poved je izrečena iz perspektive človeka)
• in človekovo tendenco, da si svoje ravnanje razlaga tako, da mu ni treba imeti slabe vesti (za izkoriščevalske in uničevalske prakse zelo pogosto uporabljamo evfemizme, ki zabrisujejo resnično naravo problematičnega početja).

Brezplačni spletni tečaj ekolingvistike

Arran Stibbe, predavatelj na Univerzi v Gloucestershiru in ustanovitelj Mednarodnega ekolingvističnega društva, je pripravil kratek pregledni tečaj o tem, kaj je ekolingvistika in kakšna je njena metodologija. Tečaj je na voljo brezplačno.

Tečaj ekolingvistike (z videopredavanji, powerpoint predstavitvami, zapiski in vajami) je dostopen na naslovu: http://www.storiesweliveby.org.uk/TheCourse

(Za začetek priporočam simpatična videopredavanja, ogled katerih vzame samo dobro uro.)

Poskus ekolingvističnega branja štirih čeških avtoric

Nekaj primerov možnih načinov ekolingvističnega branja literarnih del bom predstavila na primeru čeških avtoric, ki sem jih prevedla v slovenščino: Alexandre Berkove (1949–2008), Radke Denemarkove (1968), Ivane Myškove (1981) in Anne Bolave (1981).

Alexandra Berková (1949–2008)

Prevodi v slovenščino:

• Trpljenje vdanega Zmeneta (Utrpení oddaného Všiváka, 1993; slov. 2004)
• Temna ljubezen (Temná láska, 2000; slov. 2012)
• Knjiga z rdečimi platnicami (Knížka s červeným obalem, 1986; slov. 2016)

Prozo Alexandre Berkove češka literarna veda označuje kot atematsko, eksperimentalno in fragmentarno. Za njeno pisanje je značilno predvsem eksperimentiranje z obliko naracije, pogosto preklapljanje med različnimi jezikovnimi zvrstmi in spreminjanje pripovedovalčeve lege oz. njegove psihične naravnanosti (od racionalne analize do ekspresivnih vzklikov). Temeljno gonilo pripovedi ni več snov, temveč jezik – beseda, njena večpomenskost, zvočnost in možnosti kombiniranja besed. Za njena besedila so značilne tudi medbesedilne navezave in menjavanje pripovednih slogov in postopkov (dramski dialog, pastiš itd.).

Alexandra Berková: Temna ljubezen. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012.

Med knjigami, ki jih je Alexandra Berková izdala, je roman Temna ljubezen nedvomno najbolj odkrita in brezkompromisna kritika patriarhalne družbe: celovito, iz različnih zornih kotov prikazuje degradacijo ženskosti, usodo žensk, ujetih v tradicionalne partnerske odnose in družbene vloge, ter druge uničujoče učinke, ki jih ima moški način vodenja družbe za ljudi, pa tudi za druga živa bitja in naravno okolje. Češka literarna veda in kritika je to delo označila za feministični roman, čeprav bi bila z današnjega gledišča najbrž ustreznejša oznaka ekofeministični, ki jo uporablja Angela Argent.

Berková piše zelo nekonvencionalno, bralca ves čas spravlja v začudenje s potujitvenimi postopki in mu s tem mojstrsko pušča zelo veliko prostora za njegov lastni kognitivni vložek.

V sledečem odlomku je položaj ženske prikazan z metaforo iz sveta rastlin (mož ženo posadi v cvetlični lonec kot lončnico ali bonsaj), obenem pa ustvari podobo žaganja glave s prenovitvijo rekla oz. prepričanja, da je moški glava družine in da je ena glava pri družini dovolj.

Odrezal mi je glavo. Dolgo mu ni šlo, nazadnje pa mu je le uspelo; z odprtim vratom me je posadil v cvetlično korito, da bi pognala korenine. Pa kaj pol, drugi so večji reveži. On pa to mora narediti, pa saj je dec: mora me šolati, mora mi obsekati jalove veje in jaz se moram truditi, da bi mu bila v korist, moram se trdno zakoreniniti, vzcveteti in obroditi sadove, da bi bil lahko name ponosen, kako me je obvladal, že skoraj podivjano, da bi me lahko objel čez rame in rekel, prid sem, ti si moja punca! Torej sem se poslovila od glave, kaj pa je to takega, ena taka glava, po nepotrebnem mede, z veseljem poskusim brez nje, če ga moti, itak je ne bom več rabila, zdaj ko sem z njim. Mogoče bo pa uspelo in se bova potem skupaj igrala tiste vsakdanje igre in se bova pri njih dopolnjevala; jaz bom delala sobice za punčke, on pa bo v dvorani tradicij izboljševal svojo obrambo, izpopolnjeval svoj oklep, brusil meče in utrjeval obrambne zidove …

toda ni mi uspelo pognati korenin v zemljo; trudila sem se, se prepričevala, pa ni šlo, on se je gotovo kako zmotil, neroda, najbrž bi me moral posaditi z nogami navzdol ali pa privezati ob vhod ali vplesti v okvir, kot se to dela, jaz sem mu to rekla, že ko mi je prilagal žago na vrat, lepo te prosm, dej poskusva drgač, tkole ne bo šlo, ti od mene hočeš neki, česar ne znam, zato ti ne morem pomagat, tko kt znam: tkole te ne morem gret, gret, to mi gre –

vse skupaj je bilo tako grozno zmedeno, lepo te prosm, sem mu rekla, a ne bi mogoče prej rajš kej o tem prebral ali pa koga vprašal, kako se to ponavad dela, o tem kar dost pišejo: z nogami v zemljo – noge zvežemo z žico, zategnemo, utrdimo – dobro je na par mestih raniti, da bi odtekel odvečni sok, s čimer se izognemo pobegu. Gornji del po potrebi upognemo k tlom, pritrdimo z utežjo, okrog vratu stisnemo, obtežimo – o bog, vsi to vejo: močne in gladke prote nato vedno znova obrezujemo, kajti tisti, ki se pnejo proti nebu, tisti nočejo roditi, in tako jih odrezujemo tako dolgo, da zrastejo kratke in krive veje, nagubane, majhne, uslužne, grčaste kot stari prsti, ki se nimajo več moči iztegovati proti nebu, ki so že dojele, da gospodar ni Bog, gospodar je vrtnar, moj gospodar je moj Bog, ne obratno – in tako vsako leto poslušno obrodijo –

to sem mu rekla, že ko mi je nastavljal žago na vrat, lepo te prosm, ne tega delat, jest mam to svojo glavo precej rada, hranila sem jo z najboljšim, skrbela zanjo od zuni in od znotri, še zmeri mi precej pomen – jest sem najbrž tisti tip, k brez glave shira, najbrž ti bom crknla – zdej sem že itak cela tvoja, z njo vred … Pust mi mojo glavo, lepo te prosm! Ne bo te ogrožala, če mi jo boš pustu!

On pa, da gre tukaj za princip, in dec vendar ne bo nikogar spraševal; zapovrh ima svojo glavo in kaj mu bosta dve glavi pri hiši.

Grozno je bolelo, on je namreč strašna neroda, žage ni znal uporabljati, sposodil si jo je od soseda, roke so se mu potile, žago mu je spodnašalo, padala mu je iz rok, trajalo je kake tri ure, preden mu je uspelo pretrančirati moj vrat in ločiti mojo glavo od telesa, morala sem mu pomagati in jo držati z rokami, da se ne bi izmikala, bolelo je in bilo mi je strašno žal, jokala sem in on je rekel, no no, sam še mal, ti sam drž, da bo to že enkrat za nama – držala sem si to glavo, da se ne bi majala, in sem jokala – in ta glava je potem še nekaj časa jokala, ko jo je nesel v plastični vrečki k smetnjakom – pa kaj pol, sem si rekla, glavno, da to njemu pomaga – moram mu biti v korist, ko je tako štorast in nebogljen, zaradi tega sem vendar na svetu, da bi bila koristna, da bi ga grela, ko ga zebe, da bi ga hranila, ko je lačen, da bi odstranjevala njegovo umazanijo in mu vlivala moč, kadar neha verjeti svojim igračkam –

kot mi je včasih pisala mamička: »da si ne bi mislila, da je življenje kakšna zabava, da te bo kdo zabaval! Kaj misliš, koliko sem jaz pretrpela! Tebi ni nič hudega, ti imaš mene, kaj pa jaz? Takrat niti ni bilo nobenih mamičk!«

(Temna ljubezen, str. 33–35)

Radka Denemarková (1968)

Prevodi v slovenščino:

• Denar od Hitlerja (Peníze od Hitlera, 2006; slov. 2010)
• Jaz pa vprašam, kdo to tolče (A já pořád kdo to tluče, 2005; slov. 2013)
• Kobold (slov. 2013)
• Prispevek k zgodovini radosti (Příspěvek k dějinám radosti; slov. 2015)
• Spalne hibe (Spací vady, 2012, slov. 2020)

Radka Denemarková: Prispevek k zgodovini radosti. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015.

V romanu Prispevek k zgodovini radosti, ki se bere kot napet detektivski thriler z elementi nouveau romana in filma noir, nas Radka Denemarková podobno kot v drugih knjigah znova spodbuja k premisleku o človekovem stanju in koreninah zla.

Eden najbolj perečih globalnih problemov v 21. stoletju je položaj žensk v svetu, v katerem vlada patriarhalna miselnost. Polovica človeštva je prikrajšana za enake pravice, obravnavana kot manjvredna, omalovaževana. O telesih žensk odločajo moški (očetje, bratje, možje, nadrejeni, oblastniki …), po drugi strani pa ta sistem dominacije in podrejenosti v patriarhalnem sistemu, kot opozarja avtorica, neredko pomagajo vzdrževati prav ženske same.

Človek je kot družbeno bitje ujet v ustaljene vzorce razmišljanja in dodeljene družbene vloge. A tu je tudi spomin telesa, ki ne vara; vanj se od ranega otroštva vtiskajo tako pozitivne kot negativne izkušnje, ki skozi nezavedno usmerjajo posameznikovo usodo.

Tema seksualiziranega nasilja (telo kot bojišče, ki ne pozna obdobja miru), pred katerim si družba neredko zatiska oči, je osrednji tematski votek, s katerim Denemarková prepleta še vrsto drugih tem, mdr. vprašanje zločina in kazni. Podobno kot Berková je tudi Denemarková mojstrica potujitve, saj piše v izjemno izvirnem slogu, s čimer obdrži bralčevo pozornost od prve do zadnje strani.

V uvodnem poglavju (na str. 9–10), ki se zdi kot nekakšen ključ za dešifriranje glavnih tematskih poudarkov romana, nas avtorica najprej opozori na ptičjo perspektivo, natančneje, na perspektivo stiliziranih lastovk, ki ji omogoča vzpostaviti potrebno distanco oz. izstop iz antropocentrične perspektive. Lastovke ljudi vidijo, a jih ne vrednotijo – o njih nimajo ne dobrega ne slabega mnenja, skratka, so neobremenjene s predsodki. Kot literarni liki so lastovke neodvisne, saj lahko svobodno letajo, in avtentične, saj ostajajo zveste svoji naravi.

Iz ptičje perspektive je vse brutalno preprosto. Spomin teles ne vara. Lastovke letajo in si že stoletja pripovedujejo o človeških telesih tam doli. Rezervoar zaupanja pod njimi se prazni. »Jaz« samo med letenjem zacveti kakor rumeni tulipan, v čaši se zasledujejo po zrcalnem labirintu. Ali lastovke potrebujejo pogum? Živijo po svoje, drugače ne morejo. Hkrati pa so tako krhke.

Razcepljeni repki zakrožijo nad hribom. Pravijo mu Petřín. Je zaobljen in posut z zaljubljenimi pari. Je v centru starega mesta, zato je to romantičen kraj. Koliko, ljubček, se skriva v rutini in ritualu.

Ko pari sestopajo, gredo mimo oranžne hiše z belimi okni in rdečo, z žlebnjaki prekrito streho. Hiša se grbi ob vznožju Petřína in iz dimnika se ne kadi. Nekadilka ponižno kleči in ponižno prosi, s čelom, pritisnjenim h gori. Ponoči pred njo sveti vitka ulična svetilka. Razrašča se po hiši, uživaško izteguje glavo. Hiša je videti kakor druga svetilka, ki jo je trmoglav malček zabrisal z nebes.

V stanovanjih z razgledom na zelenje ljudje poslušajo glasbo ob odprtem oknu. Zaljubljenci upočasnijo korak in našpičijo ušesa.

Zloščenih oken ne zakrivajo zavese. Na mačjih glavah se ustavi črn, potepuški, lačen, mršav in razdražen pes; mršav pes je svojemu lastniku v sramoto. Punčke in možic za zidovi hišice so videti enako, premikajo se enako, razmnoženi na fotokopirnem stroju: imajo dvoje oči in dvoje ušes in dvoje nog in dvoje rok in ena usta in eno glavo in en trup in hodijo po dveh nogah. To psa bega.

Na srečo so razpokani obrazi štirih punčk emajlirani z rumeno, obraz možica pa z modro barvo.

Barva se z obrazov lušči.

Zora zaškripa pri vrtnih vratih. Pes se usede.

Oranžni zidovi se razprejo. Komedija se pričenja. Pes vidi lutkovno predstavo. Vidi hišico za štiri rumene punčke in senco modrega možica. Pes sedi in izplazi jezik. Požira padajoče liste. Čaka, katero okno mu bo vrglo oglodano kost. Ne laja, ne grize. Kakor čas, hmmm.

Lastovke letajo in ščebetajo. Pripovedujejo si šale o moških in ženskah. Seks je radost. Šale se že stoletja ponavljajo, lastovke zbirajo prispevke k zgodovini radosti. Naletijo na bojišče, ki ne pozna obdobja miru. Obstajata tihi dogovor in ozemlje, ki ni in nikoli ne bo osvobojeno, ki ga lahko osvajajo vsi, kjer je še danes vsakomur dovoljeno vse. Preorana njiva. Širno polje črne, rodovitne prsti. Reče se mu telo šibkejšega. Podajati kazensko ovadbo zoper zmagovalca je smešno.

Lastovke letajo, njihova modrost izvira samo iz velikih dvomov, in dokler so žive, ostajajo zveste svoji naravi.

(Prispevek k zgodovini radosti, str. 9–10)

Že samo iz gornjega odlomka lahko izluščimo več ključnih slogovnih sredstev, s katerimi Denemarková dosega učinek potujitve:

• Metonimija: npr. Razcepljeni repki zakrožijo nad hribom. (razcepljeni repki = lastovke)
• Izvirne/avtorske metafore: npr. Hiša se grbi ob vznožju Petřína in iz dimnika se ne kadi. Nekadilka ponižno kleči in ponižno prosi, s čelom, pritisnjenim h gori. (hiša, iz katere se ne kadi = nekadilka)
• Poosebitev ali personifikacija: npr. Hiša se grbi in ponižno kleči.
• Ponavljanje je ena glavnih značilnosti sloga Radke Denemarkove. V gornjem uvodu najdemo več mest, ki se v nadaljevanju romana ponovijo bodisi dobesedno bodisi variirano – najopaznejši stavek, katerega variacije se v knjigi večkrat pojavijo, je: Koliko se skriva v rutini in ritualu (v tem odlomku ga najdemo v obliki povedi: Koliko, ljubček, se skriva v rutini in ritualu).
• Posplošitev oz. generalizacija: Nekateri liki niso poimenovani z lastnimi imeni, kot bi bilo običajno, temveč z občimi imeni, zapisanimi z veliko začetnico (npr. Policist, Vdova, Ženska).
• Reizem: npr. Punčke in možic za zidovi hišice so videti enako, premikajo se enako, razmnoženi na fotokopirnem stroju: imajo dvoje oči in dvoje ušes in dvoje nog in dvoje rok in ena usta in eno glavo in en trup in hodijo po dveh nogah. – Tudi s postopkom reifikacije avtorica izstopa iz antropocentrizma oz. se odpove agresivnemu polaščanju sveta in podrejanju sveta človekovemu »smislu«. Ljudi opisuje kot telesa. Hkrati se deli telesa osamosvojijo, oživijo s postopkom metonimije (v nadaljevanju romana se s Policistom pogovarjajo patologovi deli telesa in pripomočki (npr. hrbet, pipa), in ne oseba (patolog), kot bi pričakovali).
• Konceptualni okviri (angl. framing – prenos več elementov enega področja na drugo področje): Ne le lastovke, temveč ptice nasploh imajo v tem romanu posebno mesto. Denemarková jih pogosto uporablja kot konceptualne okvire za svoje literarne like. Moške v hiomsko-uksorski restavraciji označi s poimenovanji ptičev (Tu posedajo črnoglavke in pastirice in srakoperji in muharji, buljijo v televizijski zaslon ali na mobitel, hrup se krepi.). Policista, ki je na strani žensk (ki jih avtorica označuje kot lastovke), označi kot hudournika – ptico, ki je zelo podobna lastovki, le da nima razcepljenega repka in živi v drugem okolju. Diana, vodja skupine žensk, ki se odločijo vzeti pravico v svoje roke, o svojih najbližjih govori kot o lastovkah:

Tisti tempo je bil samomorilski. To je bila prva lastovka, ki ni zdržala biti v neprenehnem letu, prva lastovka, ki je padla, niso je več mogli vrniti zraku, ker ni imela moči dvigniti glave, razpeti peruti. Znebila se je telesa, ki ji je vsiljevalo samo preteklost.

Ingrid je z očmi, uprtimi v dlan, tolkla z odraslim kljunom. Naj pravičnost vzamejo v svoje roke, naj prebijejo jez, zlorabljena oblast, zgodovino pišejo samo zmagovalci, ampak kaj je žrtev, ta ni niti zmagovalec niti poraženec. Diana jo je mirila, naj najprej doštudira, naj ne nori in ne govori neumnosti in pozabi. Prepirata se, perje frči. Z očmi na razkljuvanih Ingridinih dlaneh Diana polagoma le dopusti možnost, da bo nekaj ukrenila.

Kaj?

Bistveno je, da bi se postopoma spreminjali zakoni.

(Prispevek k zgodovini radosti, str. 95)

Denemarková v Prispevku k zgodovini radosti patriarhat raziskuje kot življenjsko okolje – kot nekakšen ekosistem s porušenim ravnovesjem.

Zaradi perspektive lastovk, ki so ptice selivke, se tudi v romanu dogajalni prostor iz Češke razširi na ves svet. Premikamo se tudi po časovni osi 20. stoletja, in sicer kot bi si ogledovali kronske dokaze pri preiskavi zločinov zoper spolno nedotakljivost, ki največkrat prizadenejo telesa šibkih, torej otroke in ženske, ali jih v sodnem procesu osvetljevali v kontekstu vojnih zločinov in človekovih pravic. Protagonistke romana se namreč borijo, da bi bilo tudi posilstvo v času vojne končno obravnavano kot vojni zločin in pravice žensk priznane za človekove pravice.

Naletijo na bojišče, ki ne pozna obdobja miru. Obstajata tihi dogovor in ozemlje, ki ni in nikoli ne bo osvobojeno, ki ga lahko osvajajo vsi, kjer je še danes vsakomur dovoljeno vse. Preorana njiva. Širno polje črne, rodovitne prsti. Reče se mu telo šibkejšega. Podajati kazensko ovadbo zoper zmagovalca je smešno.

(Prispevek k zgodovini radosti, str. 10)

S tem ko telo šibkejšega opredeli kot bojišče, ki ne pozna obdobja miru, in ga z metaforo označi kot preorano njivo, širno polje črne, rodovitne prsti (prenos s področja narave), se Denemarková približa pogledu, ki bi ga podobno kot pri Berkovi lahko označili za ekofeminističnega.

Ivana Myšková (1981)

Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe (Bílá zvířata jsou velmi často hluchá, 2017). Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2019.

Knjiga vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele živali so zelo pogosto gluhe je po avtoričinih besedah metafora za notranji albinizem – notranjo gluhoto in slepoto, ki človeka oropata ravnovesja in ga pehata v odnose in okoliščine, ki mu škodijo in ga vodijo v pogubo. Protagonisti so sanjači z izkrivljenim dojemanjem realnosti ali samih sebe, ujeti v iluzije ali fiksne ideje, ki jih odtujujejo od lastnega življenja. Vztrajajo v kokonih, ker se bojijo predati svoji strasti in razpreti krila za metulji let. Raje ostajajo bonsaj, kot da bi se razrasli v košato drevo.

Ivana Myšková, kot pove že naslov knjige, zgodbe svojih likov gradi s konceptualnim okvirom (angl. framing) živali. To počne zelo nekonvencionalno: ljudem ne pripisuje živalskih lastnosti, kot bi pričakovali, temveč vleče izvirne, inovativne, presenetljive vzporednice med živalskim in človeškim svetom.

V zgodbi Klic šišk (str. 23–34) se odvijata in prepletata dve pripovedni niti. Myšková nas najprej seznani z Richardovim jalovim iskanjem hobija in navdiha, ki ga zaman išče v preučevanju ličink šiškaric v šipkovih šiškah – bedeguarjih – po zgledu profesorja Velleiusa.

Richarda je fascinirala Velleiusova fascinacija. Z veseljem je gledal Velleiusovo trepetanje in poskakovanje, z veseljem mu je podajal predmete, ki jih je Velleius razmetaval okoli sebe, in z veseljem ga je opozarjal na pasti prostora, ki jih je Velleius v stanju zamaknjenosti kaj zlahka spregledal. Do šišk pa je ostajal ravnodušen. Upal je, da se bo to spremenilo, brž ko bo s šiškaricami stopil v tesnejši stik in doumel, kako pravzaprav ustvarijo šiško. Potreboval je kakega konjička. Bil je že v štiridesetih, pa ni imel še nobenega. Šah je bil preveč statičen in atletika preveč dinamična. Ni se maral potiti in ni maral posedati. Zbiratelj ni bil že po značaju, gojitelj in rejec tudi ne, od vsega mu je zadoščal po en kos. Za branje si nikoli ni vzel časa. Bral je izključno raziskave.

(Bele živali so zelo pogosto gluhe, str. 25)

Druga pripovedna nit je človeška toplina, ki jo Richard najde pri Jiříku, dečku, obolelem za progerijo (boleznijo, ki povzroča prehitro staranje in prezgodnjo smrt), kateremu je podaril kužka, ki ga njegova materialistična žena ni hotela sprejeti v dar zaradi hladnega smrčka.

V Hornbachu pa ga je najbolj pritegnil cof. Zelen cof na rumeni kapi zelo majhnega človeka, na čigar predrobnih ramenih je togo visela zelena majica. Poleg njega je mladenič potiskal k blagajni voziček z odraslim klekom. Richard je v njem prepoznal očeta dečka s progerijo. Oba je prisrčno pozdravil. Dečkove izbuljene oči kot da bi za delček sekunde od veselja skočile iz jamic in zgubana rokica se je iztegnila v stisk. S svojim tankim glaskom je takoj pobaral Richarda, ali bi šel pogledat kužka, ki jim ga je podaril. Dali so mu ime Bono in je grozno prijazen. Pravkar z očkom kupujeta nadomestno drevesce, namesto tistega, ki ga je izkopal Bono.

»Zdaj imamo pred vhodom takole luknjo!« je Richardu kazal Jiřík in se smejal s svojim kašljajočim smehom. Richardu je bilo jasno, da je to boljše od lesenih kock, in sledil paru s klekom.

»Pomagal vama ga bom posaditi,« je rekel.

Čudilo ga je, kako mirno zdaj lahko pogleda dečku v obraz. V času, ko je o njem pisal tisto reportažo, tega ni zmogel. Moral se je prisiliti.

Fotograf, ki ga je takrat jemal s sabo, je postajal histeričen: »Kako naj tegale spačka pofotkam, da bo lep, he? Kako naj ga slikam za naslovko, pizda?«

(Bele živali so zelo pogosto gluhe, str. 32)

Pretresljiva je tudi zgodba Vonj po domu (str. 35–67), kjer je Myšková v ospredje postavila zgodbo ostarele psice Aste, ki se je družina, v kateri je prevladala ideologija potrošništva, poskuša znebiti kot pokvarjene igrače.

Anna Bolavá (1981)

Anna Bolavá: V temo (Do tmy, 2015). Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2018.

Pisateljica Bohumila Adamová svoje romane izdaja pod psevdonimom Anna Bolavá, ki bi ga v slovenščino lahko prevedli kot Ana Boleča.

Roman V temo je psihološki triler, stkan okoli rane, ki se nepojasnjeno pojavi na desnici zeliščarice Anne Bartákove, tik preden zaradi restrukturacije izgubi službo pri prevajalski agenciji v Pragi. In kakor ta rana iz poglavja v poglavje vse bolj zeva, tako se odpira vse več vprašanj.

Junakinja zelišča nabira na debelo, za prodajo v odkupnem centru, in prevaja za prevajalsko agencijo, tako da lovi morilsko kratke roke. Kljub trdemu delu zasluži premalo za dostojno življenje, kajti obe dejavnosti sta krepko podplačani. V svetu, ki ga obvladuje ideologija neoliberalizma, delo nikoli ni opravljeno dovolj hitro ne dovolj učinkovito, vedno smo prepočasni in naredimo premalo.

V knjigi izstopa Annin odnos do narave. Narava ji je v uteho, vanjo beži pred človeško družbo.

Drevesa dojema kot živa bitja. Drevesa razume lažje kot ljudi. Npr. oreh na dvorišču:

Grem naravnost k orehu. Stari tovariš že marsikaj pomni. Drznila bi si reči, da vse pomembno iz naše družinske anamneze. Če bi ta znal govoriti, bi mogoče raje molčal. Kolikokrat je tudi njemu šlo za življenje in so se hrumeči zobci motorne žage že dotikali njegove kože. Vsakič mu je bilo kot po čudežu prizaneseno. Potekali so dolgi spori o tem, ali so prednosti njegove sence večje kot tveganje, da pade med neurjem. Ded je v teh debatah zagovarjal trajno senco, od strahu posrana Marcelka pa je lomila z rokami in prerokovala grd padec drevesa na hišo, polomljeno streho, mrtve živali, pomendrane ljudi in rože … Strokovnjaki so pred leti redno preverjali dupline v deblu in niso našli nobenega problema. Drevo je bilo močno in zdravo. Nenevarno. 

(V temo, str. 173–174)

Ali staro lipo ob ribniku. Obžaluje, da je ni bilo ob lipi, ko jo je razklala strela. Anna za njo žaluje, kot bi žalovala za ljubljenim človekom.

Zelo počasi se približujem naravni katastrofi. To bi morali slikati za časopis in si zapomniti. Znamenito drevo mrtvo. Naša najstarejša lipa. Moja kraljica. Njeno telo je še bolj monumentalno, ko leži takole sesuto na tla. Tega dejstva niso spremenile niti motorne žage mestne komunale. Sprostile so pot, da bi imeli ljudje dostop do vikendov, pa vendar so za sabo pustile kupe branikastih razbitin. Nekatere od teh lesenih okončin so precej polomljene, druge že razžagane. Telo lipe, v katerem je bílo njeno srce, je razklal ogenj. Revica, šepetam in pokleknem poleg nje. Ne vem, ali si tale stara ponosna dama sploh želi sočustvovanja, a se je vseeno dotaknem z desno roko in previdno drsim po lubju. Hladna je in modra. Tudi na tistih mestih notri, tistih črnih. Božam jo. Ni me bilo tukaj, ko te je zadelo, ampak zdaj sem tu, grizem se v ustnice in si grozno želim, da bi me še slišala. Vsaj malo, od daleč, recimo kot bobnenje pod vodo. Sonce zahaja in pokrajina temni in potihuje. Opazujem mračenje. Spušča se od zgoraj z neba, hkrati pa se v zrak vtihotaplja tudi iz trave in temnih kotičkov. Nenadoma je hladno in iz ust se mi dviga para. Padlo deblo pod mano se modrikasto svetlika. Hlod je mrzel, ugasel in pomirjen. Ležem k njemu in ga pokrijem. Vendar uhajajoče svetlobe ne morem zaustaviti. Gre skozme in odletava gor, nekam tja, kamor se več ne vidi. To traja samo hip, potem je tema. 

(V temo, str. 179–180)

Sklep

V pričujočem prispevku sem nekatere metode, ki jih razvija ekolingvistika, ustvarjalno aplicirala na branje literarnih del štirih čeških avtoric različnih generacij. S tem sem hotela pokazati, kako lahko pri pozornejšem branju kvalitetne literature odkrivamo plasti besedila, ki jih pri površnem branju morda niti ne opazimo. Predvsem pa bi z vami rada delila svoje bralsko spoznanje, da se lahko človek z malce truda v poglobljenem branju sčasoma celo tako izuri, da že pri prvem branju poleg dogajanja in oseb opazi tudi elemente, ki so vpleteni v globlje tkivo besedila. Upam, da se boste tudi vi opogumili in si privoščili užitek ustvarjalnega branja literarnih del!

Literatura

Angela Argent: Hatching Feminisms: Czech Feminist Aspirations in the 1990s. Gender & History 20/1 (2008), 86–114. https://www.academia.edu/62524737/Hatching_Feminisms_Czech_Feminist_Aspirations_in_the_1990s

Nicolas Bourriaud: Art in the Anthropocene: Humans, Objects and Translations. Predavanje v Tel Avivu, 28. 5. 2015. https://youtu.be/TgBQUE-ZaY4

Nicolas Bourriaud: Coactivity: Between the Human and Nonhuman. Flash Art št. 326 (junij–avgust 2019). https://flash—art.com/article/coactivity-between-the-human-and-nonhuman/

Ammaria Derni: The Ecolinguistic Paradigm: An Integrationist Trend in Language Study. The International Journal of Language Society and Culture št. 24 (2008). 21–30. https://www.academia.edu/57340574/The_Ecolinguistic_Paradigm_An_Integrationist_Trend_in_Language_Study

Meta Grosman: Razsežnosti branja: za boljšo bralno pismenost. Ljubljana: Karantanija, 2006.

Meta Grosman: Zagovor branja: Bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Sophia, 2004 (Besede, 4).

Literatura. Ur. Ksenija Dolinar et. al. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987 (Leksikoni Cankarjeve založbe).

Arran Stibbe: An Ecolinguistic Approach to Critical Discourse Studies. Critical Discourse Studies 11/1 (2014). 117–128. https://www.academia.edu/19643984/An_Ecolinguistic_Approach_to_Critical_Discourse_Studies

Arran Stibbe: Ecolinguistics: Language, Ecology and the Stories We Live By. https://www.academia.edu/10214948/Ecolinguistics_Language_Ecology_and_the_Stories_We_Live_By

The Ecolinguistic Reader: Language, Ecology and Environment. Ur. Alwin Fill, Peter Muhlhausler. London, New York: Continuum, 2001.

The Stories We Live By: a free online course in ecolinguistics. http://www.storiesweliveby.org.uk/TheCourse

Alojzija Zupan Sosič: Teorija pripovedi. Maribor: Litera, 2017 (Knjižna zbirka Znanstvena literatura).

Opombe

[1] Gl. npr. biografski roman srbskega pisatelja Vladimirja Pištala Tesla: portret med maskami, prev. Đurđa Strsoglavec (Ljubljana: Modrijan, 2012).

[2] Gl. npr. biografsko nadaljevanko Genij: Einstein (Genius: Einstein, National Geographic, 2017).

[3] Poleg ekolingvistike obstajajo še številne sorodno usmerjene znanstvene smeri, kot so ekokritika, ekofeminizem, ekopsihologija, ekosistemska lingvistika itn.