Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov

Čas branja: 9 min.
Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc (naslovnica)
Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc

Odlomek romana britanskega pisatelja Sunjeeva Sahote Leto ubežnikov v prevodu Petre Meterc.

Sunjeev Sahota se v romaneskni sagi Leto ubežnikov loteva problematike preseljevanja s trebuhom za kruhom, obenem pa razgalja nečloveški obraz neoliberalizma, s kakršnim se v 21. stoletju sooča ves svet. V ospredju pripovedi so trije mladeniči iz Indije, ki se znajdejo pod isto streho v Sheffieldu: Randip je v Veliki Britaniji pristal s poročno vizo, Avtar s študentsko vizo, Toči iz kaste nedotakljivih pa je prišlek brez papirjev. Njihove poti se križajo z Narinder, v Angliji rojenim pobožnim dekletom iz vplivne družine sikhovskih priseljencev.

Več o knjigi

*

Randip je dvignil kovček nad vrtljivi križ, vstavil vozovnico in se prerinil skozi palice, da je zapustil postajo. Avtar je sedel na zidcu ob fontani. Potreben je bil britja. Na glavi je imel sračje gnezdo. Vstal je in mu pomignil, naj pride k njemu. Randip se ni premaknil.

Avtobus ju je odložil ob vznožju hriba in Avtar je hodil spredaj. Potem ko je razdejal klub, se v strahu pred šefom ni vrnil v kontejner. Namesto tega je teden dni spal na parkirišču Blockbusterja v južnem Leedsu. Ni mogel najti dela. Potem pa mu je Bal začel pisati sporočila in mu groziti. Ko se je vreme še bolj ohladilo, je bila edina možnost, ki mu je preostala, da stopi v stik z vsemi, ki jih pozna, dokler ne najde Randipa, se z njim odpravi nazaj v Sheffield in morda vpraša Narinder, ali ju spet vzame k sebi, samo dokler ne okreva.

Vedel je, da je njegova hoja zaskrbljujoča. Na levi kolk ni mogel prenesti nobene resne teže. Toda vse bi bilo v redu, če bi lahko nekaj dni počival, dobro jedel, se skopal in se nato vrnil k iskanju dela. Brž ko bo spet služil denar, bo poravnal dolgove in se čez kakšna tri ali štiri leta vrnil domov, poiskal novo stanovanje, ga morda celo kupil, in Navdžoht bo prav tako služil denar in odplačali bodo prodajalno. Teh misli se je oklepal, kot da bi bilo to vse, kar mu je sploh še ostalo.

»Nova vrata so,« je rekel Randip, ko se je ustavil pred rjavimi vrati z zlato pisemsko režo.

Pogled je dvignil proti oknu – luč ni gorela – nato pa nazaj v vrata. Spraševal se je, ali je Toči še tu. Spraševal se je, kaj mu bo rekla.

Nihče jima ni odprl.

»Verjetno je v gurdvari,« je rekel Randip in usedla sta se na pločnik, s hrbtom naslonjena na vrata.

»Si prepričan, da živi tu?« je vprašal Avtar. »Mogoče se je preselila. Minilo je več mesecev.«

»Trije meseci,« je rekel Randip. »Trije in pol.«

Randip se je zdel drugačen, tišji, otožen. »Žal mi je, jar. Žal mi je, da sem te zapustil.«

Randip je pokimal. »Razumem.«

»Dolžan sem denar. Nisem vedel, kaj naj naredim.«

»Nisi imel izbire.«

»Ampak brž ko se znebim tega trebušnega virusa, bova našla delo in vse bo v redu.«

»Verjetno imaš prav.«

Avtar ga je pogledal. »Si bil ves ta čas sam?«

Prikimal je, čeprav očitno ni hotel govoriti o tem. »Zdaj sem bolje. Mislim, da bom v redu.«

Tema se je zgostila in ženske nista opazila, dokler nista povlekla nog k sebi, da bi lahko šla mimo. Ustavila se je pri sosednji hiši. Torej soseda. Starejša belka z majhnimi uhani, ki so bili videti kot zlata podpičja. Posvetljene lase je imela pri korenih gosje bele, nos pa posejan z rdečimi pikami.

»Vama lahko kako pomagam?« je rekla. Ni zvenela prijazno.

»Čakava,« je rekel Avtar.

»Vidim.«

»Oprostite?«

»Zakaj ne pustite uboge deklice pri miru?«

»Ali veste, kje je?«

»Dajte no, pojdite stran. Da jo takole preganjate. Prejšnji teden je prišlo še več takih, kot sta vidva. Policijo bom poklicala.«

»Ne razumete,« je rekel Avtar. »Njegova žena je.«

»Oja, prav dobro razumem, to naj vas nič ne skrbi. Vse mi je jasno o teh vaših dogovorih.«

»On je njen mož.«

Ob grožnji s policijo je Randip vstal in začel vleči Avtarja stran in nazaj dol po hribu.

Odšla sta v gurdvaro, kjer sta napolnila telefona in prespala na eni od podlog v dvorani za langar. Zjutraj sta si lahko skupaj privoščila samo eno predplačniško kartico. Napolnila sta račun na Avtarjevem mobitelu – imel je več kontaktov za delo – nato pa je Randip vzel telefon in rekel, da jo bo poklical.

»Kaj boš pa rekel?«

»Da bi se rad srečal.«

 

Nanju je čakala pri zadnjih vratih, v kuhinji. Ni nosila turbana. Lase je imela spete v tesno figo. Bilo je prvič, da jo je Randip videl takšno, in kot je kazal njen nasmešek, je bila zaradi tega očitno v zadregi.

V skodelice je nalila čaj in jima ga postregla za mizo. Kuhinja je bila videti drugačna kot takrat, ko so živeli tam. Koralde na vratih so bile lično privezane na eno stran z rdečim paščkom za zavese, posode za čaj, sladkor in kavo so stale na pultu, skupaj s stojali za začimbe in deskami za rezanje. Na mizi so ležali kvadratni modri pogrinjki, na enega od njih se je Randip oprl s komolci.

»Rekla si, da si morala iti iz stanovanja?« je vprašal.

»Brat me je našel. Ampak kje si bil ti, Randip? Tisti inšpektor vsak dan kliče. Tolikokrat sem te klicala!«

»Nikjer,« je rekel, kajti preveč ga je bilo sram priznati, da je živel kot klatež.

»Poklicati bi moral.«

»Te je skrbelo?« je vprašal Randip.

S hodnika je v kuhinjo vstopil Toči. Čist, zdrav, zamotan v topel šal in jakno in rokavice. Videti je bilo, da mu gre dobro. Avtar se je ob njem počutil kot pes, ki se je pritepel s ceste.

»Tukaj sta,« je rekla Narinder, ne da bi to imelo kak smisel.

 

Randip mu je pokimal in pogledal Avtarja, ki ni rekel nič. »Nikogar drugega ni tukaj?« je vprašal Randip. »Sta samo vidva?«

Narinder je pokimala. »Zdaj že več kot dva meseca.«

Čutil je, kako močno je zardel, morda se je počutil malce ponižanega. Njegova žena. »Iti morava,« je rekel.

»Tu bova ostala,« je rekel Avtar.

»Pa je varno?«

»Očitno je.«

»Ne bosta ostala tu,« je rekel Toči.

»Kdo je pa tebe kaj vprašal?« je rekel Avtar in se vzdignil.

 

Narinder se je vmešala. »Nehajte, vsi po vrsti. Seveda bosta ostala tukaj.« Točija je pogledala z ustnicami, razprtimi od začudenja. »Ne moreš pričakovati od njiju, da bosta zimo preživela na cesti.«

Nič ni rekel in na poti ven je zaloputnil z vrati.

Narinder je izdihnila, kot da je vsaj ena ovira uspešno premagana. »Tudi jaz moram v službo.«

»V službo?« je rekel Randip in se sam pri sebi malček nasmehnil.

»Ja.« Oblekla si je plašč in s kljuke na vratih vzela svojo torbo. »Podrobneje se lahko pogovorimo zvečer. Ampak jejta, kar hočeta. In če bi se rada umila, so brisače v omarici v prvem nadstropju. Poleg …«

»Veva, kje,« je rekel Avtar. »Tukaj sva bila pred tabo.«

Avtar je predlagal, da si delita njegovo staro sobo, toda Randip je rekel, da bo sam v sosednji.

»Si prepričan?« je rekel Avtar, malce šokiran.

»Sem.«

Umila sta se in se obrila in si prvič v več mesecih umila zobe z zobno pasto. Celo glavo sta držala pod pipo in si po laseh zlila več vrčev vroče vode, kar tako, zaradi lepšega. Kasneje je Avtar poskušal poklicati domov. Nihče se ni oglasil. Tam je pozno, je domneval. Zjutraj bo spet poskusil, da se prepriča, ali niso imeli kakšnih problemov.

V sosednji sobi je Randip ležal na svoji vzmetnici, na boku, sam.

»Jutri morava najti delo,« je rekel Avtar, ko je vstopil.

»Kako je kaj tvoj želodec?«

»V redu.«

»Je bilo kaj, kar si pojedel?«

»Veš,« je rekel Avtar in spremenil temo, »če hočeš imeti pri njej kakšno možnost, jo moraš za začetek nehati klicati Narinderdži. Kot da je boljša od tebe.«

»Nočem biti z njo.«

»Ker dekletom niso všeč fantje, ki jim ves čas dajejo komplimente.«

Randip se je usedel pokonci. »Te lahko nekaj vprašam? A ti hodiš z mojo sestro?«

Avtar ga je pogledal. Toda ni bil presenečen. »Ja. Poročila se bova. Žal mi je, da ti nisem povedal, ampak upam, da lahko dobiva tvoj blagoslov.« Konec koncev je bil njen starejši brat.

»Seveda.« Iztegnil je roko in Avtar je segel vanjo. »Čestitke. Mislim, da boš dober svak.«

»Upam, da se bo tvoja mama strinjala.«

Randip se je rahlo zahihital. »Sem lahko zraven, ko ji bosta povedala?«

»Lahko me zamenjaš.«

 

Čakali so Točija – Narinder je vztrajala – toda nazadnje se je morala vdati in jima pustiti, da se lotita hrane, preden se ohladi.

»Žal mi je, da ni več,« je rekla.

»Prava pojedina je,« je rekel Randip, čeprav si je z žlico na krožnik naložil samo malo sabzija, saj se je privadil majhnih grižljajev. Ob misli na to, kako je moral živeti, jo je kar streslo.

»Shujšal si,« je rekla. Njegova ramena so se zdela še bolj koščena, štrleča pod tanko turkizno srajco.

»Se zgodi. Narinder,« je dodal in se nasmehnil v svoj krožnik.

»Nisva imela kuhinje,« je rekel Avtar, da je nadaljeval pogovor. »Jasno, da sva shujšala.«

»Ja,« je rekla Narinder, odmerila je vsako črko besede posebej. Avtar je bil vse prehitro užaljen. »Ni vama moglo biti lahko.«

»Nikoli ni lahko, ko si brez službe. Ali ko ti jo kdo ukrade.«

»Toči …« je pojasnil Randip.

Pokimala je. »Si rekel.«

»Kradljivec je,« je rekel Avtar.

»Prepričana sem, da zadeve niso tako enostavne,« je tiho rekla Narinder.

Avtar je dvignil pogled z rotija. »Pravzaprav so. To je načrtoval. Povedal mu je,« je pomignil proti Randipu, »da bo to naredil. In potem je to tudi naredil, ko me ni bilo. Zaradi njega sva se znašla na cesti.«

»Pravim samo, da za nikogar ni lahko. Tudi on je trpel. Veliko je prestal.«

»In to mu daje pravico?«

»Vidva imata vsaj vizi. Če ujamejo njega, nima nič.«

»Čudi me, da ga zagovarjaš.«

»Saj ga ne, ampak …«

»Moja družina je do vratu v dolgovih, ker sem hotel priti sem. Če ne dobim službe, sam Bog ve, kaj se jim bo zgodilo. A razumeš to? Veš, kaj v Indiji naredijo ljudem, ki ne odplačajo dolga? Veš?«

Odsunil je krožnik s takšno silo, da je zaropotal na njeno stran mize. »Zatlači si nekam to svojo hrano,« je končal in vstal, toda počasnost je njegovemu odhodu odvzela vso ostrino.

»Žal mi je,« je rekel Randip. »Tega ne misli resno. Skrbi ga za družino. In ne počuti se dobro.«

»K zdravniku bi moral.«

»To sem mu rekel tudi jaz. Misli, da ga bodo ovadili.«

Nadaljevala sta z obrokom. Ni je vprašal po njenem kesriju, o tem, zakaj se ga je znebila in zdaj nima pokritih las. Njena tanka zapestja so bila gola, brez kare, in nikjer ni videl nobenih podob guruja Nanaka. Tudi oltarček je očitno izginil.

»Si govoril s svojo družino?« je vprašala. »Kako je s tvojim očetom?«

»Že nekaj časa ne. Domnevam, da so v redu.«

»Aha. Dobro,« je rekla malce zmedeno.

Zaslišala so se vrtna vrata – zaškripala so po tleh – in vstopil je Toči. Če je bil presenečen, da sta še vedno za mizo, tega ni pokazal.

»Dosti hrane je,« je rekla Narinder.

»Sem že jedel,« je rekel in se mimo korald namenil v zgornje nadstropje.

Randip je pogledal Narinder, ki je strmela proti stopnišču.

 

Na bolje je šlo. O tem je bil prepričan. Porumenelost po levi strani dimelj se je gotovo zmanjšala in lulanje mu ni bilo več takšna muka kot prej. Samo del pod trebuhom je bil videti slabši: mehka zaplata kože je bila videti kot staro sadje, kot da bo, če bi jo premočno uščipnil, kar zdrknila z njega. Obvezo je namočil pod hladno vodo, jo ožel in si jo ponovno ovil naokoli, konec pa pritrdil z varnostno zaponko, ki jo je našel v kuhinji.

Lahko je celo precej dolgo hodil, ne da bi se ustavljal in lovil sapo.

»Mogoče pa ti gre res na bolje,« je rekel Randip.

Namenjena sta bila na žago v Manor Topu, kjer sta dobila nekajdnevno delo nalaganja odžaganih lesenih drogov na tovornjake.

»Telo je močno, džanab,« je rekel Avtar in se postavil v pozo mišičnjaka.

Toda drogovi so bili debeli, oglati in težki. Avtar je kmalu sopel in Randip ga je vprašal, ali rabi odmor.

»Ne bodi neumen,« je rekel Avtar in spustil ramo, nato pa še drog na keson tovornjaka. »Si lahko privoščiš, da izgubiš to službo?«

»Zdi se, da se mučiš, samo to.«

»No, pa se ne.«

Na dvorišču je bilo devet tovornjakov in dva kombija, in ko sta naložila še zadnjega od njih, se je Avtar sesedel ob eno od velikih gum. Roke so se mu tresle, kot bi mu mišice hotele skočiti iz kože.

Randip je z njunim plačilom v rokah pritekel nazaj iz nizke, skednju podobne stavbe. »Rekel je, da sva dobro opravila in da naju bo imel v mislih za naslednjič.«

»Za jutri pa nič?«

»Nič. Rekel je, da je morda več dela v nekem drugem obratu. V Rotherhamu. Tam sva že bila, a ne?«

Avtarju je uspelo skomigniti in zmajati z glavo. »Mogoče. Ne sledim več.«

 

Naslednjega dne se Avtar ni mogel dvigniti z vzmetnice. Prevalil se je na vse štiri in z dlanmi podrsal po steni, da bi se oprl obnjo, saj je pričakoval, da mu bodo noge sledile. Koleno mu je trznilo, noga je klecnila in sesedel se je nazaj dol. Randip ga je še pravočasno prestregel.

 

»Počivaj, bhadži. Delo bova iskala jutri.«

Ves dan je ležal pod odejo. Zvečer je Narinder skuhala zelenjavo in nekaj malega je pojedel. Nato je za kratek čas zaspal. Ko se je zbudil, je bila tema in pazduhe so bile na otip otekle in premočene, za povrh pa so ga čudno ščemele, in za očmi mu je rezko razbijalo. Čutil je neznosno bolečino v prebavilih. Mislil je, da jih bo vsa izsral. Vzdignil se je na kolena, z rokami se je držal za trebuh, in začutil je vroč tok, ki mu je stekel po stegnu in treščil na vzmetnico. Povlekel se je na stran, se nagnil čez, uspelo mu je priti s postelje in do vrat, kjer je za minuto obsedel, naslonjen na les, znoječ se, in se spraševal, ali je to njegov konec, nato pa si je rekel, da ne more biti, da mora zjutraj iskati delo. Segel je kvišku in odprl vrata. Poskušal je vstati, pa ni šlo, zato se je splazil iz sobe po rokah in kolenih. V temi se je zmedel in se čez podest namenil proti stopnicam, z dlanmi je tipal pred sabo in vlekel kolena po preprogi. Prišel je prav do stopniščne ograje, ko se mu je utrnila meglena misel, da je kopalnica – tja je bil namreč namenjen, kajne? – pravzaprav za njim, za vrati poleg sobe, v kateri spi. Obrnil se je okrog, dlan za dlanjo, koleno za kolenom, in bilo je, kot da mu vsak gib ožame želodec. Naprej pa ni mogel. Bil je izčrpan. Slišal se je, kako sope. Popustili so mu komolci, nato pa še noge.

Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov. Prev. Petra Meterc. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020. 608 strani.

Refleksija o knjigi

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?