Odlomek romana poljskega pisatelja Jerzyja Franczaka Nečloveška komedija v prevodu Tatjane Jamnik.
Če naj poskusimo na kratko označiti Nečloveško komedijo Jerzyja Franczaka, potem bi lahko rekli, da gre za provokativen, nihilističen in intelektualno rafiniran roman o sodobnem zločinu in kazni, pa tudi o teži odločitev in odgovornosti. Zgodba je na prvi pogled znana in enostavna: vase zaprt intelektualec se sooča z eksistencialno stisko, izgubi službo, tlačani v fotokopirnici, njegovo dekle pa ravno takrat začuti potrebo, da bi imela otroka … A globlje ko stopamo v pripovedni gozd, več je presenečenj.
Prvo poglavje
v katerem boste priče poroki in sedmini, hkrati pa boste spoznali mojo bogato osebnost
Sredi poti me je zgrabila lakota, zato sem šel v restavracijski vagon. WARS – zveni kot bojni krik! In res, na nek način sem na bojišču. Stopim med jeklene mizice, ob straneh bežijo mimo kulise – nagubana ravnina in par dreves. Na oknih lopotajo rdeče zavesice. Za barom stoji zdolgočasena punca, in ker nima kaj početi, bere nalepko z mineralne vode Vita. »En velik čips Lays s papriko, prosim,« rečem, medtem ko si rahljam kravato, dekle pa vpraša: »A s papriko?« »Ja, s papriko.« »A Lays?« »Mhm.« »Velikega ali malega?« »Sem rekel, da velikega!« Hip zatem že hrustam ta čips, vlažen in brez okusa, bela srajca se mi lepi na hrbet, za oknom pa divjina, ščavje, hribčki, posejani s hišicami, kičaste krpanke travnikov, njiv in ledin. Tako ali tako bo trajalo, preden bo punca, nasičena s kationi in anioni, odložila plastenko z mineralno in zgrabila rogljič 7 Days Croissant, jaz pa se bom zagotovo vrnil v kupe, v katerem si dve gospe z mulcem lajšata dolgčas, tako da prebirata račune, primerjata cene in si ogledujeta osebni izkaznici. Otrok se bo nemirno presedal, zato bo ena od njiju, gotovo mama, rekla: »Kaj noriš!« s suhim in ostrim šepetom, da ne bi ogrozila zasebnosti v javnem prostoru. Na postaji Rzeszów bosta ženski otroku navili ušesa, češ da je skočil s stopnice vagona, tudi jaz bom izstopil in oddrvel na avtobus.
Tukaj vam dolgujem pojasnilo. Grem namreč na sestričnino poroko. Njen zaročenec je bil resda zaljubljen v njeno sestro, ampak ta si je izbrala drugega, medtem pa se je Krzysiek pri Czekajevih že tako udomačil, tam je preživel toliko vikendov, toliko izhodov iz kasarne, da mu je bilo hudo za Aśko, da je tako sama. Dobro sta se poznala, zato je ritualne paritvene plese omejil na minimum, Aśko je ob prisotnosti njenih staršev prijel za roko in jo zasnubil; določili so datum poroke, kako si bodo delili stroške, seznam gostov in kdo bo nabavil vodko. Kajti čeravno je gospod Czekaj, Aśkin oče in moj stric, prekupčeval predvsem s cigaretami, bi lahko priskrbel tudi vodko, zakaj pa ne, čemu bi jo preplačevali. Moja starša sta se izgovorila na bolezen, kot ponavadi sta zahinavila – znata samo zahtevati od drugih, še posebej od mene, ampak pustimo to. Jaz sem na Aśko in njenega ljubčka naletel v krakovski knjigarni Empik; tako sta me masirala, da sem povabilo sprejel. Šli smo na kremšnite v slaščičarno in onadva sta se, namesto da bi me vprašala, kaj delam, kako živim in kdaj se bom oženil, pogovarjala o barvi balonov, kako bi razrezala torto in ali naj se kozarci za šampanjec razbijejo ali pa jih je škoda. Pri tem sta si pravila »lubči« in »lubika«, se cmokala, lizala za ušesi in po vratu kot kakšna človeku podobna polža.
Medtem sem jo primahal na avtobusno postajališče: naokoli krehajo polonezi in jelczi, za mano se dviga »nemirna tekstura« zamakajoče stavbe Poljskih državnih kolesnic,[1] pred mano kraste hiš, na oknih zavese in cvetlični lončki, malo nižje pa trgovini Żabka, Vse po 4 zlote in ne samo to … nekam brezupno in pretresljivo, da te kar mine živet. Ob vstopu na avtobus me takoj doleti uvodna kontrola: v prvi loži sedeče afne me premerjajo od nog do glave, zraven pa dve frčafeli brbljata o šoli. Ena od njiju požira vokale in se slini: »Kk fajn j moj klas, tk mal odštekn …« Oh, bejbi, nora si, ti rečem! Cel avtobus je odštekan, vsak čas bo naredil luping in vsem se nam bo zvrtelo v glavi, meni, tebi, tvoji frendici pa stari mami z baretko! Moj bog, take ljudi bi bilo treba prepovedati! Nenadoma so se potniki, kot da bi mi brali misli, pokrižali in me sovražno pogledali. Mimo okna je šinilo nekaj hangarskega z dimnikom? stolpom?, torej sigurno cerkev, in jaz sem dobil občutek, da sem Marsovec; oni se prekrižajo še enkrat in še enkrat pogledajo, občutek imam, da sem padel s Sirija, mi pa smo pravkar zapeljali v mesto, tukaj je vsaka druga stavba cerkev! Torej je to njihovo romanje na tržnico, na pošto, v Carrefour[2] naperjeno proti moji poti na poroko …
Izstopim eno postajo prezgodaj, križišče, avti, ne vem, kje sem, pred mano slaščičarna Sanje; skozi šipo vidim notranjščino, beli, rožičasti povoščeni prti na mizicah, piškoti se vrtijo na krožničku okoli steklenega tulca … Za vsak primer ne vstopim noter, naredim na levo krog, mirno in na mestu voljno. Ne vem, kaj zdaj. Vse je nekam brez smisla – s tem mislim poroko pa mojo pot na to poroko, pa slaščičarno, pa Rzeszów, pa preostali svet, ampak z nevarnim nesmislom se srečujem vsak dan, zato sem se nanj navadil.
Kot profesor poljščine z dijaki berem pesmi, to je mlatim prazno slamo, oni pa otopelo sledijo mojim skopim gibom (dva koraka naprej, dva nazaj). Zaradi tega me obhaja bivanjski gnus; govorim, gledam njihove obraze, odsotne od zdolgočasenosti in zaspanosti, s kotičkom očesa pa vidim, kako se za oknom pozibava in pošumeva mogočna platana, in v meni ni nobene misli, razen morda te, da »si mora drevo dati duška«. Moji gibi, zvoki, ki jih proizvajam, njihova molčeča navzočnost – to je odkritje absurda, o kakršnem se ni sanjalo nobenemu Sartru. Torej govorim naprej, brez konca, kakor v morečih sanjah, razred pa se začne diskretno nasmihati, naskrivaj hihitati, in ne vem, ali sem se umazal s kredo, ali mi lasje čudno štrlijo, ali imam odprto zadrgo na hlačah, pa vendar jih ne bom vprašal.
Nekoč sem v eni gostilni po nekaj samotnih pivih prisedel k dvema puncama in jima začel nekaj blebetati, onidve pa sta se samo hihitali. Jaz navezujem pogovor, onidve pa nič, samo bruhneta v smeh in si nekaj šepetata, pa spet v smeh. Nežno položim roko na roko ene od njiju, ta pa se odmakne, seže po torbici, jaz se odkašljam, vstanem, ona pa: »Se vidimo.« »Kako? kje?« »V četrtek na uri.« V četrtek sem jo poklical pred tablo in jo izprašal cel srednji vek, tako da je bila na koncu videti kot sveta Grizelda in me je samo rotila z očmi, naj neham. Spet drugič (svojo življenjsko dramo povzemam v anekdotah, ker je strašansko dolgočasna) sem opazil, da dijak iz zadnje klopi nekaj riše v zvezek, nagiba glavo in z izplazenim jezikom zavzeto barva. Urno sem se mu približal, gledam: velik rdeč napis WISŁA KRAKÓW. Ukazal sem mu, naj ta list iztrga in za kazen v zvezek stokrat napiše CRACOVIA PANY.[3]
Konec digresije. Stojim pred slaščičarno, opazujem. Nek par se poljublja: ona pogleduje v lasten odsev v izložbi, on pa se drži za žep na riti, v katerem ima prav gotovo denarnico. Prodajalec parfumov, prešvercanih z Vzhoda, stoji ležerno naslonjen na zid. Dva moška v temnomodrih oblekah in bleščeče-koničastih čevljih: stopata počasi, trebuh naprej, roke na hrbtu, srebrn mobitel v etuiju in rožljajoči ključi v dlani. Skupinica mladoletnikov – džins, želirani lasje – se zaustavi na pločniku; o nečem se pretirano glasno pogovarjajo, vzburjeni spričo nizkega timbra svojih glasov, na vso moč se lopajo po hrbtih in se delajo, da se prepirajo, izprseni in poskakujoči kakor petelini se v vsesplošnem vznemirjenju zaletavajo drug v drugega. Naokoli pa vročina – polenjujoča, poneumljajoča, razvodenjevajoča, srajca se mi že pošteno lepi na kožo in videti sem kot stopljen smetanov sladoled.
Zdaj pa – čiračara! – smo na cilju. Nevestin dom, opasan s trakovi in kokardami, spominja na darilo velikonočnega zajčka. Gospodje v oblekah in kravatah mencajo, prestopajo se kakor pingvini. Gospe, bolj pisane in živahnejše, tekajo, ščebetajo, ploskajo in pobirajo z oblek svojih mož nevidne nitke. Gospod Czekaj vse to posestvo nadzoruje, migaje z brki (Ali je že kdaj kdo napisal traktat o psihologiji brkov? To je posebna tema, ta neznanska samozavest in odločnost, ki črpa moč iz frustracij) razporeja ljudi. In zdaj še Aśka, ki, kakor ni težko uganiti, spominja na španski vetrc; utaplja se v belih čipkah, drži pa se kot na pogrebu. Pozdravim se s to penco (sama Aśka je očitno na notranji emigraciji) in vprašam, kako se počuti. Ona pa na to: »Ne vem …« Vse, kar zmorem, je tolažeč nasmešek in prepustim jo na milost in nemilost njeni sreči.
Od daleč vidim strica, bolj natančno, očetovega brata; zmeraj smo mu pravili »stricej«, ljubkovalno pa »striček«, kar ga je grozno motilo. Stric ima rad življenje, zaradi česar ga sovraži njegova lastna žena. Strasten pivec, ponočnjak, bonvivan, stalni gost bifeja Puerto Rico, na svoj način galantnež, imeniten pevec, še zlasti kadar iz Puerta Rica s kolesom vijuga domov – ta stricej torej stoji ob strani in od daleč opazuje vso zmedo, in vidim, kako samo požira slino, kajti gotovo so ga obšle skomine, vidim, da mi mežika, pomenljivo izbunči adamovo jabolko, zato se približam, on pa se izmakne, in že se znajdeva v kuhinji. Stric izvleče steklenico poročne vodke, radodarno naliva v kozarce in tala ukrajinske Prima, no in, kaj je novga, kako smo kej, kukr ponavad, sto let, pa že spet naliva. Kukr ponavad, nč novga, nekak gre, pa hop! – spet vsakemu po en glažek, spet cigarete, tako da steklenica endvatri izgine v naših grlih, ampak navsezadnje smo na ohceti, zato stric izvleče naslednjo poročno vodko, zunaj pa nek direndaj, orkester je pred hišo in že žaga, popeva, gospodar si zapne še zadnje gumbe in spodvije brke, gospodinja utiša kolegice medicinske sestre (dela namreč v zdravstvenem domu, uraduje v sobici z zgovornim napisom »Sprejemna pisarna, Bożena Czekaj«),[4] mi, umaknjeni v ozadje, pa mladoporočencema vedno znova voščimo srečo, izrekamo eno zdravico za drugo. Nevesta je čisto odsotna, namesto nje stoji čedalje bolj bela penca, ki jo prestavljajo z enega mesta na drugega, ki jo bodo vsak čas transportirali v cerkev in dali ženinu žegen, da jo pokonzumira, mi pa tačas pijemo tretjo steklenico … Ampak to mi je tako dalo misliti, da pravim: »Če je tako, stricej … a bo to res v redu … onadva sta vendar tako različna, on je tak, ona taka …« Stric se je nagnil, da bi razumel moje momljanje. »On je z Venere, ona pa z Marsa … ne! obratno!« »Tko to je,« se je skremžil stric in počasi, aforistično pocedil: »Kukr noč pa dan …«
Ko se danes spominjam tistega pogovora, me spreletava srh. Aśka se je pred kratkim ločila (izvidi obdukcije so pretehtali), njej je ostal otrok, on nima za preživnino in se skriva … Ne trdim, da sem bil kak prerok, ker bi bilo to preveč enostavno, ampak takrat me je to moje odkritje tako osupnilo, da se nisem mogel ganiti z mesta. Naj povem samo to, da me ni bilo niti na poroki, niti na ohceti, niti na družinskem zajtrku; stricej me je pustil spečega z gofljo na mizi, nezavestnega, neživega, sam pa je šel pit z nekom drugim. Nisem videl cerkvenega rituala žrtvovanja mladoporočencev Bogu, zamudil sem njun prvi ples, ko sta se vrtela v krogu kakor ročni lutki v burki, nisem videl zadovoljstva na obrazih gostov (da je namreč uspelo, da sta zdaj taka kot vsi drugi, bosta že še videla, kako jo bosta v življenju po pički dobila), nisem videl njunih obveznih plesnih figur (dvojna osmica z babico, trojni tolup s taščo), niti tega, kako se je banketna dvorana postopoma spreminjala v samotni otok samotnih ljudi – edino možno utopijo, v kateri vsakdo počasi in načrtno utaplja samega sebe v vodki in v praznih marnjah.
Ločitveni postopek je končan; obžalovanja vredno, da tega dogodka ne spremlja nobena ceremonija. Predstavljajte si ritual razvezovanja svete zveze: duhovnik, ki naredi to, česar niti smrt ne zna, prereže štolo, ki ovija sklenjeni roki zakoncev, sname prstana in ju vrže stran, bere Pridigarja, da bi nato zbranim podelil nekakšno svetoskrunsko obhajilo (hostija, vino pa fejst inhaliraj?) … In potlej žur, nekaj v smislu sedmine: gostje se morajo odločiti, na katero stran mize se bodo usedli, potem pa vsi žrejo stare, nič kaj sveže ostanke jedi v težkem, čedalje težjem in vedno globljem molku … Mogoče se sliši smešno, ampak pomislite: le tisto, kar naj bi človeka varovalo pred njim samim, dobi neko uradno obliko, in s tem so vsi zadovoljni, ker je tako lepo, ker je elegantno, ker je tako treba. In življenje se spremeni v nekakšno ustanovo v javnem interesu. Ampak fronti nulla fides! Za spedenano fasado se skriva smetišče, pravi pravcati svinjak, sodoma in gomora, ludnica, tema in nič. Človeka že ob samem pogledu na to obidejo slabost, usmiljenje, bojazen, strah in trepet. A kljub temu se bom podal tja, vam pa namenjam svoj tihi in demonični »vade mecum«.
Prevedla Tatjana Jamnik
Opombe prevajalke
[1] Ironična interpretacija pomena kratice PKP (polj. Polskie Koleje Państwowe – ’Poljske državne železnice’).
[2] Trgovinski center.
[3] Krakovska nogometna kluba.
[4] Priimek Czekaj je homonim velelniške oblike glagola czekać ’čakati’ – torej dobesedno pomeni ’čakaj’.
—
Jerzy Franczak: Nečloveška komedija. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2014 (Eho, 6). 142 strani.
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »