Teden otroka se je na III. osnovni šoli v Celju končal s težko pričakovanim dogodkom Noč branja. O izvedbi bralnega dogodka sem se pogovarjala s prijateljico Mijo in svojo hčerjo Bino Roso, sošolkama in učenkama tretjega razreda.
Obe sta se neizmerno razveselili povabila in za Roso lahko povem, da je samostojno spakirala nahrbtnik že dan pred težko pričakovanim petkom. Mija pa doda, da je bila dan pred dogodkom tako vznemirjena, da ponoči ni spala, malce jo je skrbelo in zelo se je veselila, da bo z najboljšimi sošolci prespala v šoli.
Noč branja je na vabilu obljubljala druženje ob knjigah, ustvarjalne delavnice, peko palačink in lov na zaklad ter skupno spanje na športnih blazinah v veliki telovadnici. Prvič je šlo za tako obsežno organizacijo in dogodek, ki je vključeval učence 3., 4. in 5. razreda.
Kdo je dobil vabilo na Noč branja?
Tisti, ki smo osvojili bralno priznanje. Tako to gre. Če si ga osvojil v drugem razredu, si zdaj v tretjem lahko šel na Noč branja. In če boš v tretjem razredu spet osvojil bralno priznanje, boš lahko šel tudi v četrtem in tako do petega razreda. V celem letu moraš prebrati pet knjig, zapisati v zvezek kratko obnovo, narisati sliko in zgodbo pripovedovati učiteljici. V višjih razredih pa potem ni več tega.
Zakaj pa ne?
Takrat začnejo pa hoditi v šolo v naravo.
Kako sta si pa predstavljali to Noč branja?
Sploh si nisem predstavljala, kaj Noč branja pomeni. Ko je učiteljica povedala za nagrado, sem mislila, da gre za eno manjšo nagrado, ne pa to, da bomo kar prespali v šoli.
In kako je bilo, ko ste prejeli vabilo?
Z vabilom smo dobili tudi prijavnico in nekaj dni pred bralno nočjo še seznam, kaj vse rabimo s seboj. Pižamo, glavnik, peresnico, copate, škarje, predpasnik, spalno vrečo.
Kako pa so se počutili ostali sošolci, ki vabila niso prejeli?
Zadržano. Vsi so bili malo potrti. Gospa učiteljica tudi ni dala vabil tistim, ki so osvojili bralno priznanje v drugem razredu, pa se zdaj v tretjem grdo obnašajo. Najbrž bodo pa tudi ostali letos raje brali, da bodo lahko drugo leto šli na Noč branja.
Ste se danes v šoli še kaj pogovarjali o tem?
Ne. Nič. (me hitro odpravita in nadaljujeta po svojih spominih) Je pa nekaj res, da so vsi začeli kričati, ko se je ugasnila luč v telovadnici, kjer smo spali. Bedeli smo do polnoči. (in takoj komentar druge deklice) Jaz pa do enih zjutraj. In potem smo se morali zbuditi že ob pol sedmih. (in takoj komentar druge deklice) Jaz pa sem se že ob pol šestih. Veliko smo se zbujali vmes in nekateri so svetili naokrog s svetilkami in prebujali druge.
Učitelji so spali z vami?
So, ja. In nekateri so celo smrčali. In tudi vzeli svetilko kakšnemu sošolcu. In ena sošolka se je ustrašila, da sem umrla in me je potem sredi noči zbudila.
Zakaj pa se reče Noč branja?
Ker lahko zelo pozno ponoči bereš najljubšo knjigo in še učitelji so nam prebrali eno zgodbo.
Koliko vas je bilo?
Zelo veliko. 59, se mi zdi.
Kaj vama je bilo pa najbolj všeč?
To, da si lahko bral svojo najljubšo knjigo in se ponoči pogovarjal s sošolci. No, to sicer ni bilo dovoljeno, ampak mi smo vseeno klepetali. Tako vznemirljivo je bilo. Meni je bil pa zelo všeč tudi lov na zaklad.
Česa sta se najbolj veselili?
Kuharske delavnice. Potem pa mi ni bilo fajn, ker sem se tako napokala palačink, da mi je bilo slabo.
Kakšne so bile pa sicer delavnice?
Vsaka delavnica je trajala 45 minut in razdelili smo se v pet skupin (žabe, racmani, vrabci, postovke, čebele) in potem smo se na delavnicah menjavali. Ena je bila kuharska, ena pesniška, ena gledališka, ena gibalna in v knjižnici še ustvarjalna.
Katera vama je bila najbolj všeč?
Mija: Meni je bila najbolj všeč gledališka.
Rosa: Meni pa pesniška.
A so bile te delavnice kako povezane?
Povezane so bile z Mehurčki, ki jih je napisal Oton Župančič. Pri gibalni smo imeli obroče, ki so spominjali na mehurčke, pri ustvarjalni smo na knjižna kazala odtiskovali mehurčke, pri pesniški smo dopolnjevali Župančičeve pesmi. (takoj sledi recital)
Čiv čiv, nogo sem si zvil.
Živ žav, živ žav, res sem pal
na sredi polja.
Pesmi smo potem prepisali v mehurček in ga pobarvali in pesmi gredo zdaj na razstavo. Pri gledališki pa smo delali Čebelo in Cicbana.
Kaj so pa brali ostali bralni prijatelji?
Veliko smo brali Harry Potterja, Brino Brihto …
Je kdo prinesel kakšno knjigo, ki je niste poznali?
Tega pa nisva opazili.
Bi vaju zanimalo, kaj berejo drugi?
Niti ne. Sem pa jaz na glas prebrala eno poglavje sošolki.
In kaj vama je bilo najmanj všeč?
Meni je bilo najmanj všeč, ko sem zaspala in sem se potem prebudila čisto preznojena.
Kako bi pa vidve pripravili Noč čarovnic?
Ne vem, da bi bilo manj učencev. Pa da bi imeli več proste igre in bi se lahko lovili po šoli. In bi lahko spoznali tudi druge učitelje. Smo pa spoznali veliko učencev iz drugih razredov.
V soboto, ko smo starši prišli po naše nadobudne bralčke, so bili vsi predvsem zelo, zelo utrujeni.
Pogovarjala se je Nuša Komplet Peperko.
Foto: Aaron Burden, Unsplash
Diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti (FF, 2009) in dramaturgije (AGRFT, 2013). Od leta 2014 samozaposlena v kulturi. Največkrat dramaturginja in pripovedovalka, z velikim užitkom urednica, pedagoginja ter zapisovalka zgodb v različnih formatih. Stalna sodelavka in producentka v Hiši kulture Celje ter članica Umetniške četrti (U4) Celje.