O pomenu načitanosti in radosti v branju, ki jo prinaša

Čas branja: 13 min.

Sestavil naj bi nekaj besed na temo načitanosti. Kaj je možno, kaj stvarno in kaj nujno? Dozdeva se, da gre za splošno mesto, za tropizem, ki je bolj ali manj sam po sebi umljiv in morda sploh ne potrebuje posebne obravnave. Ko v zvezi s knjižnično ponudbo, vodenjem knjižnih klubov ali na splošno z razvijanjem bralne kulture govorimo o načitanosti, ne mislimo samo na branje knjig kot takih, ampak širše, na pomen, ki ga branje ima za našo splošno izobraženost.

Nadgrajevanje spoznavnega in kulturnega potenciala

Pri tem ne gre za proučevanje specializiranih traktatov, ki zahtevajo posebna teoretska in podobna znanja. Prepričan sem, da samo branje literature človeku omogoči neprestano nadgrajevanje spoznavnega in kulturnega potenciala, neko posebno obliko znanja, ki ga usvojimo na literarni način. Branje je vedno dialog dveh enakovrednih sogovorcev. Nikoli ni zgolj pasivno poslušanje učenega predavanja.

Po tem se pojem načitanosti razlikuje od šolsko pridobljenega znanja, saj se razvija skozi samo branje, ne pa na podlagi posredovanih in od zunaj vsiljenih znanj in zahtev. Taka prisilna načitanost človeka odbija, zato ni čudno, da zaradi vsiljenega poučevanja že v času šolanja branje kot zunanja zahteva, nepovezana z branjem in knjigami, večino ljudi odbije ter tako dosega ravno obratne učinke od deklariranega namena.

Toda če preidemo od splošnega k posameznemu, od splošne kulture do izposoje v knjižnicah, dobra načitanost knjižničarjem pomembno pomaga, ko jih bralci ali bralke prosijo za nasvet, kaj naj berejo.

Vloga knjižničarja

Že od nekdaj so knjižnice veliko več kot samo pasivne ustanove, ki bi zgolj zadovoljevale želje bralcev po določenih knjigah. Knjižničarji bralce aktivno seznanjajo s knjigami in jim svetujejo, kaj naj berejo. Bralci so seveda raznovrstni, njihova zanimanja so različna in zato je dobro, da ljudje, ki imajo opraviti s knjigami, ne samo znajo na policah poiskati ustrezno knjigo, ampak bralca obveščajo in mu priporočajo raznolik izbor recimo žanrsko podobnih knjig. Od najzahtevnejših do najzabavnejših. Toda ne gre samo za zadovoljevanje že utečenih bralčevih želja.

Govoriti o knjigah iz prve roke

Dober knjižničar bo znal predlagati tudi knjige, ki izstopajo iz splošno popularne ponudbe, bralcu, ki ga je v letih izposojanja dodobra spoznal, pa po svoji strokovni presoji s ponudbo zahtevnejših knjig tudi nadgraditi že utečeni okus. Torej mu svetovati take knjige, za katere ve, da morda predstavljajo priložnost za zahtevnejše bralske užitke, in ga nekako voditi k tistim knjigam, od katerih bo imel več kot od že poznanega in morda ne več zadovoljujočega razvedrila. To pa bo knjižničarju toliko lažje storiti, če je omenjene knjige prebral sam, ne pa da bralcu ponuja samo novitete, ki so se znašle v knjižnici. Načitanost pomeni prav to: poznati knjige in govoriti o njih iz prve roke.

Pri tem je verjetno prav knjižničar tisti, ki zaradi velikega števila prebranih knjig zna ceniti dobro knjigo in resnejšo literaturo. Seveda so pomembne tudi razvedrilne knjige, saj bralec pogosto nima potrpljenja ali časa, da bi si sam našel in se soočil z zahtevnejšim čtivom, toda ena od možnosti knjižnične izposoje je, da knjižničar v branje priporoči tudi knjige, ki niso na prioritetnem seznamu aktualnih izdaj in zaradi različnih razlogov niso prednostno promovirane – morda zato, ker jih ne objavijo uveljavljene založbe ali ker njihovi avtorji niso znani, saj prihajajo iz manj znanih literarnih prostorov, zaradi česar jih ne poznajo niti knjižničarji.

Spregledane knjige

Upoštevati je treba, da so knjige morda nepravično spregledane zaradi odrinjene, na rob potisnjene založniške provinience, pa čeprav so precej zanimivejše od tržno usmerjenih knjižnih produkcij velikih založb. Velike založbe namreč bolj ali manj pogosto sledijo splošnejšim trendom in nerade tvegajo z neznanimi knjigami in avtorji.

Največkrat so prav manjše založbe tiste, ki objavljajo dela po krivici zapostavljenih avtorjev ali še neznanih bodočih nobelovcev. Takih primerov je bilo zadnje čase kar nekaj. Naj navedem samo primer Jakobovih bukev Olge Tokarczuk, ki niso samo odličen zgodovinski roman, ampak tudi izjemen založniški (in finančni) zalogaj, saj ima knjiga skoraj 1000 strani. Knjižni program KUD Police Dubove je nasploh lep primer ene od tovrstnih založb, ki nas seznanja z izredno bogato literarno tradicijo slovanskih književnosti, ki so pri nas še vedno preveč spregledane, in to samo zato, ker ne prihajajo z Zahoda.

Prednost načitanega bralca

Torej, razgledani knjižničarji, ki znajo ponuditi bralcu dobro knjigo in ga skozi leta počasi usmerjajo k čedalje kvalitetnejši in bolj raznoliki literaturi, lažje opravljajo svoje poslanstvo, če so sami prebrali izbor knjig z manj zvenečih obrobij.

To je prednost načitanega bralca, ki ga ne omejujeta ozko prepričanje o kvaliteti ali zavezanost samo ponudbi osrednjih založb, saj te objavljajo knjige, ki so velikokrat posledica selekcije po liniji najmanjšega napora (npr. znane avtorje, nagrajene knjige). Po drugi strani pa si zaradi precej večjih finančnih sredstev, izdatnejših državnih subvencij in večjega števila zaposlenih lažje privoščijo odmevnejšo promocijo. Male založbe kljub trudu odrinjene ob stran životarijo na robu preživetvenih možnosti – še toliko bolj, ker je sistem prelivanja obilnih subvencij v žepe največjih založb skoraj povsem zdesetkal knjižni trg, onemogočil svobodno konkurenco, zavrl učinkovito distribucijo in ukinil enake pogoje za vse. V takšnem sistemu je zelo težko preživeti še takim zanesenjakom in zaljubljencem v kvalitetno knjižno produkcijo.

Prvi bralec, ki oblikuje smisel in pomen knjige

Knjižnice tu opravljajo pomembno delo. In odjemalcem je toliko lažje svetovati, ko se sam kot bralec otreseš trendskih tokov in sežeš po knjigah izven njih. Tako na podlagi lastnega branja poznaš širok izbor knjig, ne samo enega in istega žanra, temveč knjige različnih žanrov in tudi različnih literarnih ravni.

Ljudje smo različni in tudi naše bralne zahteve se razlikujejo. Nihče ne pozna vseh knjig, toda stvar ni v širini poznavanja, pač pa v tem, da se kot tisti, ki svetujemo, sami otresemo omejenih predsodkov do neznanih knjig in se ne oklepamo samo tistih, za katere naj bi se vedelo, da nam zaradi njih nihče ne more očitati slabega nasveta.

Nismo samo bralci, ki sledijo izbranim oblikovalcem mnenja, ampak smo, kot piše pomemben literarni poznavalec, tudi prvi bralci – tisti, ki skupaj s knjigo prvi oblikujemo njen smisel in pomen. Mi smo tisti – če tu izvzamemo založnika – ki prvi odkrijemo dobro knjigo in jo ponudimo javnosti. Mi tudi presodimo, katera knjiga bi lahko zanimala in navdušila posameznega bralca ali bralko.

Različne knjige se kot bogat spekter barv na paleti izvrstnega kolorista razpenjajo od najbolj pogrošnih do tistih najresnejših in obsežnih, ki zahtevajo dolgo in zavzeto branje. Niso vse knjige napisane kot hitro odvijajoči se strip ali napeta kriminalka, torej namenjene razvedrilu. Nekatere so naporno poglabljanje v različne vidike človekove usode in procesov, ki obračajo svet.

Neposredno poznavanje takega čtiva pomeni izborno načitanost in je vsekakor kvaliteta, ki knjižničarju še kako olajša prepoznati bralca, da ga lahko uvede v njemu še neznani svet literarne produkcije. To je sila pomembno in plemenito delo.

Branje kot gradnik kulturne omikanosti

Vemo, da je branje knjig temeljni gradnik kulturne omikanosti. Vsaka knjiga, ki jo preberemo, se dotakne kvalitete naše eksistence in odnosov v celoti sveta, ki ga živimo in v katerem živimo. Toda knjig ni mogoče brati brez obvladovanja spretnosti in sposobnosti, da sodelujemo v tej simfoniji slik, pomenov in smislov.

Bralec mora biti za branje knjig primerno usposobljen, pa četudi gre za stereotipe. Navajam misel slavnega esejista, ki klišeje razume kot »viške izumetničenosti, ki jih použivamo kot ponotranjene smisle, se pravi kot viške naravnosti, ki jih sprejemamo kot samoumevne in o njih ne premišljujemo«. A tudi te je treba poznati, če jim hočemo slediti.

Aktivno in pasivno branje

Razlikujemo aktivno in pasivno branje. Aktivno branje neprestano preverja zapisane prizore in značaje na ozadju lastnih izkušenj, osvojenih znanj in premislekov, pasivno branje pa se prepušča tokom nizanih stavkov in se otepa preizpraševanja le-teh. Tu nekje poteka ločnica med razvedrilnim čtivom in resno literaturo, med osupljivim, praznim spektaklom in sentimentalnim kičem ter soočenjem z realno celovitostjo in tesnobo žive literature, ki ne pomeni vedno ugodja pri branju. Resna literatura namreč lomi klišeje, splošno sprejete utvare in sega v njihovo ozadje ali podtalje, da na plan privre globlja realnost, ki jo klišeji zastirajo in omrtvičijo.

Ko torej razmišljamo o načitanosti, pri tem ne mislimo toliko na tako imenovano kilometrino prebranih knjig, se pravi na samo veliko število debelih romanov, po straneh katerih nam drsi hlastajoči pogled, ne da bi se pri tem okužili z vznemirljivimi mislimi ali potrebo oživljati celovite smisle in prizore onkraj ravni vsakdanje konverzacije, temveč na take, ki upočasnjujejo branje in hitro sledenje stavkom nadomestijo s počasnim razčlenjevanjem in glodanjem vsakega prizora posebej v njegovi pogosti nejasnosti in trenutni nedokončanosti.

Horizontalno in vertikalno branje

Zato razlikujemo med lahkotnim horizontalnim in zahtevnejšim vertikalnim branjem. To drugo se zadira globoko v našo notranjost in zahteva naše živo sodelovanje. Take knjige prispevajo k tistemu, čemur pravimo dozorevanje in zrelost, ki sta najvišja osebnostna potenca in odlika zdravega in samozavestnega odraslega človeka. V njih se dogajanje in usode posameznih protagonistov v knjigi sklenejo šele na koncu, ki nekako zaokroži simfonični, se pravi mnogoplastni bralni napor v presežni užitek, ki ne pomeni samo naslade v branju, ampak tudi neko odpiranje, pronicanje, spoznavanje, vertikalno razkrivanje in sestopanje v ne nujno poenoteno večpomenskost.

Smisel branja take knjige ni v tem, da jo preberemo, ampak da jo beremo. Cilj je samo branje, sama pot, po kateri hodimo. Čim težja in čim bolj zapletena je, tem več damo od sebe. Saj smo ljudje in svet, v katerem živimo, v osnovi celoviti, večplastni, nikakor ne samo črni ali beli, nikakor ne premočrtno poenoteni. Predvsem pa, ko je knjiga prebrana, našega življenja ni konec.

Poleg tega pa besede v knjigi do nas prihajajo iz preteklosti, iz celovite zakladnice simbolnih pomenov in sporočilnosti, iz časov, v katerih so igrale vloge in nosile pomene, ki jih danes ne poznamo več, ker so se spremenili. Toda kljub spremenjenim slikam, ki jih izrisujejo v današnjem času, ti stari ali celo starodavni podtoni niso povsem izzveneli, nasprotno, v besedah in stavkih vibrirajo kot posebne barve, v tujih pomenih in komaj slišnih smislih, in tako navidezno jasne in vsakdanje izraze bogatijo s komaj opaznimi odtenki, ki jih je treba pri branju resne literature zaslutiti, jim omogočiti, da se oglasijo, da se prikažejo in vključijo v glasbeno kompozicijo smisla, ki mu sledimo čez potiskane strani.

Vertikalno branje tokrat ne pomeni samo poglabljanja skozi sebe, ampak tudi v živ zgodovinski čas, v četverje sveta, v katerem je preteklost prav tako živa kot tudi prihodnost, ki je že napovedana. Ne živimo samo v ozkem pasu sedanjega trenutka, tako branje pokaže, da je naše življenje usodna etapa v minevanju sveta. Načitanost, se pravi živa in neprestana izkušnja odprte knjige, v nas ohranja to izkušnjo in zavest dinamične mnogorazsežnosti živega sveta.

Literarni jezik

Tudi pri zaznavanju teh podtonov, ki pogosto ključno obarvajo celovito ozadje in slog zapisane besede, je sposobnost prepoznavanja stvar dolgotrajnih bralnih izkušenj in »vaj v slogu«. Tovrstne zmožnosti branja niso prirojene in tudi niso samo stvar poznavanja črk, ki sestavljajo besede, niso same po sebi umljive. To, da poznamo črke abecede, še ne pomeni, da bomo z lahkoto obvladovali tudi sestavke in sklope, v katerih se zbirajo. Te kombinacije nadgrajujejo osnovno znanje in od bralca zahtevajo sposobnost poznavanja in usvajanja celovitejšega jezika.

Literarni jezik je pravzaprav najzahtevnejša jezikovna platforma, ker ni strokovno omejena na ozko področje ekspertize. Pogosto naletimo na še neznane besede ali nerazumljive odstavke, ki se nam razodenejo šele takrat, ko obvladamo bralno znanje. To pa pridobimo takrat, ko smo dobro, obsežno in kvalitetno načitani. Načitanosti ni mogoče pridobiti s površnim branjem cenenih zabavnih čtiv, ki svoje učinke dosegajo prav na podlagi predpostavk, da se bralec ne bo spotaknil ob neprimernost ali tujost uporabljenih besed, ampak bo v strastnem sledenju zgodbi zdrsnil čez problematična mesta, ne da bi se pretirano ukvarjal z njimi.

Namen razvedrilnega čtiva

Namen avtorjev razvedrilnih čtiv, ki načrtno pišejo popularne uspešnice, je pustiti vnemar bogato glasbeno sintakso besed in jih po najkrajši poti, se pravi po poti najučinkovitejše sprejemljivosti, dostopnosti in priljudne muzikaličnosti, nizati zgolj z namenom zadovoljevanja sentimentalnih ali vznemirjajočih pripovedi in izmišljenih zgodb. Trilerji, kriminalke, ljubezenski romani, vsi ti žanri sledijo neki čustveni kompoziciji, ki naj človeka ne bi soočila z njim samim, z njegovo realnostjo, temveč ga zavaja z imaginarnimi svetovi, v katerih ni nič obremenjujočega. Kdo pa z veseljem ne bere zgodb, ki ga navdušujejo s cenenimi obrati in srce trgajočimi prizori.

Dozdeva se, da zavest o dobri knjigi ni splošna kulturna vrednota, v ospredju je pogosto iskanje najučinkovitejšega stavka, ki naj čim manj obremeni bralca. Poznam znanega slovenskega pisatelja, ki to spretno počne. Pravi, da je prebral več kot 500 ljubezenskih romanov in dojel, kako se priljubiti bralcu. Piši jasne, kratke stavke z največ petimi besedami.

Sicer moj namen ni dajati v nič trdega dela, ki ga tako pisanje v določeni meri nedvomno zahteva, toda tu se mi zdi na mestu primerjava, ki jo je nekoč omenil moj sin, takrat v sedmem letniku igranja klavirja, ko je slišal po televiziji igrati slavni slovenski narodnozabavni ansambel. Začudil se je, zakaj jih ljudstvo tako časti in občuduje, saj uporabljajo samo štiri akorde. Kaj je to v primerjavi z recimo Mozartom, ki je že pred več kot dvesto leti v svojih skladbah posegal po harmonijah z neprimerljivo večjim številom akordov. Tudi za knjige velja podobno.

Po že prehojeni poti

Toda moja izkušnja je, da lahkotnih knjig ni mogoče brati v nedogled, saj se klišeji začnejo ponavljati in po določenem številu prebranih uspešnic bralca več ne pritegnejo in ga dolgočasijo, pustijo ga žejnega na izviru, ki je začuda, a tudi pričakovano suh, saj tam ni nobenega izvira. Izkušeni bralec odpre knjigo in že na začetku ve, kam pes taco moli. In na kakšno potovanje ga knjiga vabi. Po že prehojeni poti.

Torej, če tako branje ocenjujemo iz zornega kota bralne kilometrine ponavljajočih se štirih akordov, kmalu ugotovimo, da iz te moke tudi v novi izvedbi ne bo kaj prida kruha in lahko svojo bralno avanturo v najboljšem primeru razumemo kot nedejavno, nevznemirljivo nasičenost, preobjedenost in jalovo dviganje vedno enako praznih kozarcev.

Naj omenim, da sem v zadnjih desetih dneh, ko sem se prehladil in sem za primer, da ne gre za prehlad, ampak za okužbo z virusom sars-cov-2, ostal doma v samodoločeni klavzuri, imenovani tudi karantena, da ne bi okužil svojih bližnjih, pa tudi daljnih ne, zaradi otopelosti in glavobolov prebral več tisoč strani vse mogoče razvedrilne literature od kriminalk, ljubezenskih romanov, malce zahtevnejših avanturističnih monografij in razvlečenih popularnih biografij, dokler se nisem s praznim obračanjem strani tako zasitil, da zadnje knjige niti nisem prebral do konca.

Ker so v tem času pozaprli tudi knjižnice, od koder mi je Darja prinašala to nezahtevno čtivo, sem se začel ozirati po svojih knjižnih policah, saj se med knjigami, ki so tam naložene kdaj tudi v treh redih, skriva kar nekaj takih, ki jih nisem prebral, ker sem jih zaradi stalne preobremenjenosti z branjem knjig, ki sem jih zaradi različnih razlogov trenutno bral, odložil na police in jih potisnil nekam v ozadje.

Kaj torej pomeni načitanost

Morda sam nisem najboljši primer za literarno načitanega bralca, saj berem vsepovprek, ne samo resne literature, ampak tudi vse mogoče strokovne knjige, teoretične razprave, filozofske monografije, pesniške zbirke, pa tudi zahtevnejšo neliterarno, faktografsko in znanstveno literaturo, zaradi česar sem morda izgubil jasen občutek za tisto načitanost, ki se tiče zgolj literarnega pripovedništva.

Čeprav če se ozrem samo na preteklo leto, sem zagotovo prebral več deset strogo literarnih del, in to v več jezikih. Tako da morda nisem povsem nepoklican, da razpravljam o literarni načitanosti. Imam pa kar nekaj prijateljev, ki požirajo knjige kot kosilnice ali papirnica Vevče in se z njimi niti po naključju ne morem kosati. Ena taka je na primer naša predavateljica Ksenija.

Vendar je treba opozoriti, da načitanost ne pomeni podatka o tem, koliko knjig je kdo prebral, ampak kako jih je prebral in kaj je posledično s tem, da jih je bral, osvojil, kakšno bralno sposobnost in moč je osvojil in kako globoko je to oživljeno, tvorno branje poseglo in obogatilo, preobrazilo njegovo ali njeno vsakdanjost. Velike knjige imajo nedvomno to lastnost, da človeka globoko ganejo in ga preobrazijo.

Namen resne literature

Kot rečeno zgoraj, je branje samo eden od načinov precej celovitejše posameznikove potence, kako eksistencialno poglobiti svoje doživljanje sveta, družbenih odnosov in samega sebe v tem svetu. Resna literatura se neposredno tiče našega vsakdanjega življenja, je element kulturne dinamike, ki ne pomeni samo poznavanja vsestranskih vidikov in vpogledov v celovito mašinerijo našega kolektivnega svetovnega bivanja, ampak dejanski način, kako se tvorno odzivamo in delujemo. Ne po besedah, ampak po dejanjih sodi človeka, je zapisal že rimski stoik Hadrijan.

Torej načitanost ima nekaj opraviti s tem delovanjem, ki ga moramo razumeti kot dvosmerno cesto. Bolj ko nam uspe skozi branje resne literature prodreti v najtežje in s tem najzanimivejše literarne stvaritve, bolje bomo umevali, kako ravnati in se odzivati na dogajanje in odnose z okolico. In bolj ko bomo dejavno prodirali v družbeno in stvarno tkivo vsakdanje realnosti, lažje bomo mogli in si želeli brati zahtevno umetniško literaturo.

Resna literatura seveda ne pomeni, da si moramo pri branju zlomiti možgane in se kot ob študiju kakšnih matematičnih ekspertiz ubadati z zahtevnimi formulacijami, toda ne smemo podcenjevati resnosti zahteve, da literaturo vzamemo resno in da nas ne sme biti strah, ker naj bi to zahtevalo tudi določen časovni vložek.

Bralna kondicija

Načitanost ne pomeni zgolj to, da take knjige lažje beremo, ker imamo določeno znanje, s katerim lažje sledimo celovitim pripovedim, ampak tudi sposobnost, da v branju dalj vztrajamo, to se pravi, da imamo določeno kondicijo, zaradi česar nas ni strah, ko naletimo na zahtevnejše pasaže. Tudi dolgotrajnejše branje je nekakšne vrste telesna pripravljenost. Tako kot smo ob redni telesni dejavnosti sposobni premagovati zahtevnejše in dolgotrajnejše napore, to velja tudi za umske dejavnosti. Te lahko metaforično primerjamo z maratonskim tekom ali vzpenjanjem na kakšno himalajsko goro, ko je že vnaprej jasno, da bo vzpon zahteval veliko napora in časa.

Toda cilj ni vrh, temveč samo plezanje. Torej knjige ne beremo z neprestanim škiljenjem, koliko nam je še ostalo še do konca, ampak se pogreznemo v branje in sledimo notranjemu času knjige brez misli na konec. Načitanost ni odlika, ampak sposobnost, ne ozira se na število prebranih knjig in osvojenih naslovov, ne gre za vedenje o avtorjih, ki so jih napisali, ne gre za enciklopedično navajanje in samohvalo, ki naj bi človeku v družbi prineslo ugled in občudovanje, ampak za tiho, neopazno gibanje, rekli bi že skoraj modrost, ki se suvereno pomika skozi svetove in tematike, ne da bi se dokazovalo navzven.

Načitanemu bralcu nič ne nudi večjega veselja kot trenutek, ko znova naleti na zahtevno knjigo, ki obeta dolgotrajni užitek v branju nekje na meji njegovih kapacitet. In ko je taka knjiga prebrana, sama odlika načitanosti take knjige nikoli ne postavi enkrat za vselej med prebrane, se pravi absolvirane, ampak se bralec k njej vrača, pogosto ga vedno znova vabi, da poseže po njej. In ko to stori, v svoje veliko zadovoljstvo in presenečenje spozna, da ima v rokah povsem drugo knjigo od tiste, ki jo je enkrat že prebral.

Vračanje k prebranim knjigam

Obstajajo bralci, ki se vse življenje vračajo k istim, že prebranim knjigam. Kar nekaj slavnih pisateljev poznam, ki vedno znova pišejo o prebranih knjigah. Na primer argentinski pisatelj Jorge Luis Borges. Imel sem sošolca, s katerim sva pozneje skupaj študirala arheologijo, ki se ga je prijel vzdevek Sartre, ker je vedno znova pod pazduho nosil in prebiral njegovo eno in isto knjigo – Gnus.

A zaradi ponovnega branja užitek v branju ni nič manjši, dozdeva se, da sta odlika in skrivnost resnih knjig, to, da se razvijajo, rastejo, poglabljajo, bogatijo in tako dalje. Najbolj vneti bralci, najbolj načitani sčasoma odkrijejo, da je njihova tako imenovana načitanost precej vprašljiva, saj so kljub določeni bralni potenci in vertikalni kilometrini ugotovili, da so šele na začetku.

Če to primerjam z izkušnjo avtorjev zahtevnih knjig, ti spoznavajo, da kljub mnogim knjigam, ki so jih napisali, ob pisanju nove knjige vedno znova ugotavljajo, da so šele zdaj do določene mere obvladali ustvarjalno pisanje, da so šele zdaj sposobni izraziti in uresničiti najbolj preproste stavke in najpovednejše smisle.

Po drugi strani pa veščina pisanja ni nič zajamčenega. Vedno se jim lahko ponesreči. To prebudi neko posebno obliko skromnosti. In recimo napišejo kakšnega Idiota. Pridobiti si to skromno sposobnost in zmožnost je vsekakor nagrada sama po sebi. In kar velja za avtorja, velja še toliko bolj za bralca, saj bi bila brez načitanih, strastnih bralcev vsa literarna ustvarjalnost, pa naj bo še tako genialna, jalova in brez zveze.

Branje kot dialog in večno vračanje enakega

Seveda pa ne obstaja končna načitanost, ki bi jo lahko dosegel človek velikih bralnih navad. Vsaka kulturna veščina je vedno odprt sistem, nikoli do konca dosežen. Vedno se da še iti dlje. To je bit kulturne omike. Užitka v branju ni mogoče meriti z zunanjimi kriteriji. Branje je najintimnejši dialog z neobstoječim sabo, ki ponikne v izkušnji resničnosti oživljene knjige.

Ta resničnost je univerzalna, ni zadeva subjektivne presoje niti omejena na posameznika. To je neka posebna kvaliteta umetniške govorice, da razpre to resničnost, to izkušnjo biti v njeni goli zvočnosti. V človeku sproži ontološko stanje, tisto, o katerem govorita nemška filozofa Friedrich Nietzsche in Walter Benjamin. Večno vračanje enakega. Knjiga je stroj večnega vračanja enakega, saj to stanje vedno znova kot živo izkušnjo sproža v vsakem bralcu, ki jo bere.

Branje kot dogodek darežljivosti

Kljub silovitim pritiskom tržne ekonomije, naj knjiga zaradi svoje popularne množičnosti ustvari čim večje dobičke, zaradi česar je notranji čudež in dogodek literature potisnjen ob rob zahtevam po očarljivem in spretnem vrtinčenju osladnih klišejev, saj je potrošniška logika hitro prebavljivih obrokov in hitrih zaslužkov tudi na tem področju izdatno preoblikovala knjižno ponudbo, pa na srečo ni uničila žlahtne knjige. Dogodka biti, ki ga filozof Ivan Urbančič pojasnjuje z izrazom darežljivost, ni mogoče izničiti.

Zdi se, da poslanstvo knjižnic ni samo v tem, da posredujejo popularno tržno produkcijo, pač pa da omogočijo razvoj primarne in zrele bralne kulture, o kateri sem nekaj napleteničil že zgoraj. In prav to je tudi namen bralnih krožkov in klubov, ki jih knjižnice organizirajo v podporo bralni kulturi in njenemu razvoju.

Ustvarjalno pisanje kot najvišja oblika branja

Spomnim se bralnega krožka, ki sem ga vodil na I. gimnaziji Celje. Dijaki, ki jih zahteva po branju obveznega čtiva ni prav nič navduševala, so zavzeto brali dogovorjene knjige in o njih poglobljeno razpravljali. In prav v njihovem primeru se je pokazalo, kam tako branje vodi. Sami so začeli pisati. In prav to, se dozdeva, je najvišja oblika branja. Ustvarjalno pisanje.

Bralec, ki sam začenja pisati svojo knjigo. Iz prve roke so hoteli doživeti ontološki učinek žive pisave. Sprva seveda opotekajoče, na sledi priučenih klišejev in obrazcev. Toda zdi se, da je uspeh moderatorja in vodje takega krožka prav v tem, da jih vodi med Scilami in Karibdami neproduktivnih stereotipov in tesnobnih sentimentalnosti ter jih usmerja po sledi najboljših knjig, ne da bi jim vsiljeval svoje poglede, pač pa njihovo bralno izkušnjo samo dograjuje iz vodnjakov svoje načitanosti.

Nagradimo trud

Naj tako ostane tudi za naprej. Nagradimo trud tistih posameznikov, ki se ne uklonijo populističnemu imperativu, ampak se nekje na robu trmasto in vztrajno zavzemajo za celovito človeško omikanost, etično zrelost in ustvarjalno eksistenco. To še posebej velja za prizadevne knjižnice in tiste najboljše založnike, ki se ne vdajo in z zelo jasno zavestjo še naprej naš kulturni prostor oživljajo z najodličnejšimi knjigami.

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si