Da krojači razpoloženja javnosti že dlje časa prizadevno izganjajo sleherne atome zadovoljstva in ugodja iz etra skupnosti, namesto tega pa kontaminirajo mentalno okolje z nepotrebnimi, lažnimi strahovi in histerijo, je zdaj že dobro znano. Še pred enim letom je bila sleherna javna herezija v povezavi z najsmrtonosnejšim virusom v celotni zgodovini znanega vesolja in še čezenj kriminalizirana. Potem ko je bila javnosti za plašnice čez noč nataknjena že naslednja histerična agenda, saj se je epidemijska upehala, smo spoznali nove prijeme discipliniranja mentalne monokulture. Tudi v teh novih zgodbah igrajo mediji pomembno, a nečastno vlogo. Ta zapis je nekoliko prilagojeno besedilo iz gradiva za nastajajočo knjigo o zločinih imperija zla nad Človekom.
Na zaslonih televizijskega športnega programa, ki prenaša med drugim nogometne tekme španskega državnega prvenstva, se je pred letom dni, kmalu po začetku nesrečne specialne vojaške operacije v Ukrajini, pojavil zanimiv dodatek. V zgornjem kotu ekrana, kjer se prikazuje čas trajanja tekme in aktualni izid, se je pojavila ukrajinska zastava, velika ravno toliko, da se je lepo skladala s črkami in številkami. Sprva je bil na ekranu sicer še tak ali drugačen napis, ki je (v španščini ali angleščini) zarotoval potrebo po miru v Ukrajini, sčasoma pa izginil, medtem ko je ukrajinska zastavica ostala. Nedopustnost vojne je torej neposredno nagovarjal majhen simbol, ki pa je ves čas (vsake) nogometne tekme bolščal v gledalce in jih hipnotiziral. (Domnevam, da je pojav, o katerem tu pišem, delo španskih televizijcev, ki nesebično skrbijo za enotno, vseevropsko nelagodje.) Iz tega bi človek sklepal, da so gledalci nogometnih tekem bodisi ljudje, ki so za vojno odgovorni, bodisi ljudje, ki imajo moč in možnost, da vojno končajo. A nič od tega ni moglo biti res, (slovenski) spremljevalci tekem španskega nogometnega prvenstva preprosto niso psi vojne, ki bi imeli v rokah škarje in platno dogajanja nekje daleč. Toda ne glede na vse, še tako logične ali absurdne pomisleke je ukrajinska zastava eno leto vztrajala na ekranih in trkala na vest televizijskih gledalcev. Natančneje povedano, zbujala jim je občutek krivde, očitala jim je nič manj kot dejstvo, da v Ukrajini vojna divja. Priznajmo, to dejstvo je res na vso moč pereče, to zlahka razumemo, toda v resnici gre za brcanje napačnega konja: z ukrajinsko zastavico bi bilo treba mahati pred očmi odločevalcev, ki so (na osem let podlage) najpozneje od februarja 2022 preprečevali poti k miru in še nadalje bobnali k dostavljanju čim večjega števila vse smrtonosnejšega orožja, s katerim naj se čim dlje pobijajo pripadniki slovanskih narodov, ki jih ›kolektivni Zahod‹ tako zelo prezira. No, ampak tako daleč v politično skorigiranem svetu kajpak ne bomo šli, kajne. Vse dolžno delo je opravljeno s tem, da televizijskim gledalcem tekem španske Primere División vsako poldrugo uro znova in znova kažeš ukrajinsko zastavo in jim z njo žugaš. Naj torej ne uživajo ob nogometni igri in pivu, ampak naj imajo vsaj slabo vest.
Vendarle ukrajinska zastava ni ostala trajen fenomen. Takoj po katastrofalnem šestofebruarskem potresu sta jo na istem mestu zaslonov zamenjali turška in sirska zastava. In to v času, ko se vojna v Ukrajini stopnjuje, prehaja v fazo, za katero so psi vojne že davno prej napovedovali mogočno rusko ofenzivo in vsi slinasti še vedno navijajo za vzbuh vojne svetovnih razsežnosti. A nič za to. Zgodba dneva je nenadoma postal potres in zastavi prizadetih držav zdaj gledalce nogometnih tekem opozarjata na naravno nesrečo. Da, vemo, hudo je, nepopisno grozno. Številne države, vključno z našo, so na prizadeta območja nemudoma poslale ustrezne človeške in pasje ekipe, ki so reševale in rešile, kolikor se je rešiti dalo. Hudo je in skrajno neprijetno. Toda na to dejstvo so zdaj ves čas trajanja vsake nogometne tekme opozarjani gledalci televizije. Čemu? Naj bi se še oni sami končno dvignili s kavčev in se podali v Turčijo in Sirijo, da bi tam delali nepotrebno gnečo? Dokaj verjetno je, da čisto vsi gledalci nogometnih tekem niti niso primerno usposobljeni za reševanje in pomoč po potresih. Kakšen je tedaj praktičen smisel takega opozarjanja? Smisel ni in ne more biti praktičen, je pa presneto taktičen: znova zgolj očitanje, zbujanje krivde in slabe vesti. Saj niti ne gre za to, da bi bila zraven npr. objavljena kakšna številka bančnega računa, kamor naj gledalci, lepo prosim, nakazujejo prepotrebno pomoč; ne. Zgolj dve zastavici, ki bolščita v gledalca in mu očitata. Resda očitata dejstvo, da se je potres zgodil, za kar pri zdravi pameti sicer nobenega gledalca na tem svetu ni mogoče kriviti, ampak saj ni pomembno: šteje le to, da se čim intenzivneje širijo strah, tesnoba, slab občutek, občutek krivde, občutek nemoči. To početje je hitropotezen nonsens, toda tako zelo politično korekten, da je že kar kičasto. Na koncu koncev smo vsi, kajne, nekako zadovoljeni: klub, za katerega smo navijali, je morda iztržil nove tri točke; hladno pivo, ki smo si ga ob tem morda privoščili v modrujoči moški družbi, je izvrstno prijalo; spotoma smo pa pravičniško morda še nekaj dobrega (kaj, nam sicer ni jasno) postorili za vse mogoče daljne Ukrajine, Turčije, Sirije ali – po želji – za katerokoli drugo eksotično, potencialno destinacijo.
Zlagana duhovnost kot popularna zabava
Enega od namigov, ki bi lahko pomagal pri razlagi omenjenega pojavljanja zastavic, smo v raznih prenosih večkrat zaznali kar v naravni obliki, nepotvorjeno in neredigirano: tako kot v času aktualnosti ukrajinske vojne je tudi ob novi novici dneva kamera vsake toliko ujela obiskovalce dogodkov, ki so v rokah držali transparent ali imeli na majici napisano ali na kak drugačen način v molčeči angleščini sporočali v objektiv: ›Molite za Turčijo!‹. (A propos: da, prednostno vendarle zlasti za Turčijo, posebej to velja v mediatiziranem enoumnem svetu ortodoksnega bogatega Zahoda, kjer je to navsezadnje razumljivo – Turčija je ›naša‹, Sirija pa menda ne tako zelo. Sirija ima določene politične težave s ›kolektivnim Zahodom‹, hkrati se pa predobro razume z Rusijo, zato je gotovo nekoliko manj ›naša‹ in naj pač kar malce bolj stisne zobe … Zapisi o zločinskem preprečevanju pomoči Siriji, ker sankcije, lahko zbujajo kvečjemu nejeveren bes. Pri tem seveda ni niti najmanjše potrebe po poudarjanju, da pomoč ob naravni nesreči potrebujejo absolutno vsi ljudje enako, Turki, Sirci, Kitajci, Marsovci: brez kakršnegakoli pogojevanja.) A kajpak, to vsekakor ima določeno logiko: dajte, z molitvami zmehčajte Zevsa, da bo okrcal razgrajaškega Vulkana, češ, naj se no malo brzda in ne povzroča katastrof, v katerih umirajo desettisoči in se ruši tisočletna kulturna dediščina. Čeprav … čeprav se mi intimno zdi, da bi bilo treba blagohotnemu Zevsu prigovarjati pred potresom; molitve ›proti potresu‹ se zdijo po potresu vendarle nekoliko … no, ne ravno učinkovite, če smem tako reči – bilanca med vložkom in izplenom je v tem primeru vsaj deloma vprašljiva.
Molitev proti potresu je učinkovita prav toliko kot denimo razne dobrodelne akcije, ki zagotovijo predvsem čim večjo medijsko odmevnost, materialna teža pomoči pa je pač odvisna od konkretne zmogljivosti malega človeka; ki se mu že tako ali tako ne cedita med in mleko, zato je tudi njegova pomoč lahko kvečjemu simbolična. Zlahka je razumeti, da bi bila edina učinkovita pomoč sistemska – toda kadarkoli kje vzbrsti akutna potreba po pomoči, vsak sistem, ki bi ravno takrat moral biti na potezi, obzirno ponikne v ozadje, medijsko mlakužo pa prepusti nič krivim in nič dolžnim posameznikom, ki naj dajo, čeprav nimajo. Na drugi strani gre pri vseh takih ›molitvenih‹ akcijah za pilatovsko umivanje rok, lajšanje in tešenje ›uradne‹ vesti (na katero so prej mediji dovolj zavzeto trkali in sistematično kopičili njeno ›kritično maso‹).
Mimogrede, pozivanje k molitvam proti ali za (do česar torej obvezno prihaja po tistem, ko se je nekaj slabega že pripetilo) in medijska diseminacija subliminalne slabe volje se v ničemer ne razlikujeta od poplave marsikdaj precej svetohlinskih nacionalnih ali mednarodnih ›dnevov‹ vsega mogočega. Pojav je v zadnjih letih in desetletjih ušel z vajeti in inflacijsko podivjal, za smiselno razporeditev vseh področij, ki zahtevajo svojih pet minut medijske (čeravno hlinjene) pozornosti, je v koledarju že zdavnaj zmanjkalo datumov. Kljub pogostemu zatrjevanju, kako temeljnega pomena je ozaveščanje o tej ali oni problematiki, zlahka slutimo, kakšna je čisto praktična narava tega ›čaščenja‹: tisti en dan v letu po sili razmer že spustimo skozi medijsko efemernost ozaveščanje o aidsu, raku dojk, trgovini z belim blagom, položaju žensk, hrani, čebelah, nebodijutreba knjigi in kulturi itd. itd., preostalih 364,25 dneva v letu pa se spet lahko sončimo v sladki zabavi ignoriranja vseh teh, sicer krvavo pomembnih tem. Krog je sklenjen in šov se lahko mirno nadaljuje.
Naj sicer izrecno poudarim, da ne bi kakšna zablodela misel prišla na idejo, da je treba ali pa mogoče zgoraj povedano razumeti v zgrešenem in zlonamernem smislu: tu se z ničimer ne dotikam zdravih in pristnih vzgibov žalovanja, žalosti, pietete, solidarnosti, s katerimi ne neposredno prizadeti bodisi obvladujejo svoj odnos do žrtev bodisi kaj praktičnega in koristnega storijo za to, da bi bil vsaj položaj preživelih prizadetih boljši. A kot rečeno, medijska hipnoza niti najmanj ne ›nadleguje‹ gledalcev s pozivi k solidarnostni pomoči, donacijam, nakazilom (tako kot zna biti mojstrsko nadležna in vsiljiva pri posiljevanju s slaboumnimi komercialnimi ›sporočili‹), ampak samo opleta z zastavicami, ki naj bi že s svojo pojavnostjo dovolj učinkovito povedale, ›na čigavi strani‹ je treba biti v trenutno aktualnem narativu. In s tem se ta lažna solidarnost že tudi konča. Enako velja za pozive k ›molitvi‹ za tega ali onega (alternativno: proti temu ali onemu), ki imajo edino ta namen, da so sporočeni v kamero ali mikrofon, nakar se lahko zabava spet nemoteno nadaljuje. V vsem tem žal ni niti sledu duhovnosti, pietete, solidarnosti, dobrodelnosti. [Opomba: turška in sirska zastavica sta bili za španske televizijce in samo kake tri tedne, več kot toliko medijske pozornosti si žrtve potresa vendarle ne zaslužijo. Medtem pa je svežo atraktivnost ponovno osvojilo poglavitno pravičniško križarstvo naše dobe, ki ga zvesto oznanja zdaj že kar domača modro-rumena ikonica.]
Mediatizirana kostumografija sugestivnih emblemov, državnih zastav, žalnih trakov in podobnih rekvizitov fotogeničnega sočutja ima pretežno ›vzgojni‹ namen. Ta je v celoti primerljiv s tistim jarko opaznim paradigmatskim preobratom sredi leta 2020, ko so se tudi politično naduti samozvanci – ljubljenci televizijskih žarometov – čez noč vdali v novo taktiko, ki jim je zapovedovala strogo natikanje nagobčnikov pred sleherno vključitvijo kamere: ni pomembno, če vsi mi vemo, da vse skupaj fingiramo in kolosalno pretiravamo – pomembno je, da javnosti posredujemo eksemplaričen vtis, da smo iskreno prestrašeni, in ta prestrašenost naj se potem prelije vanjo (da, delovalo je, kar je sámo po sebi dovolj žalostno; kot prav tako vemo, je ta ›pedagoška‹ farsa vzdržala do konca norosti in se vsaj v zdravstvenih ustanovah ignorantsko nadaljuje še v letu 2023). Med drugim je medijski teater eksemplaričnega pozivanja h globalizirani otožnosti tudi režijsko dobro premišljen, namenjena mu je (v sekundah merjena) natančno preračunana prezentacija kameram, spretno usklajena z izmenjujočimi se sporočilnimi bloki ekonomske propagande, v katerih se pretreseni gledalci lahko končno malce osvežijo s tistim hladnim pivom in ob božanskih vonjavah čudežnega mehčalca za perilo vsaj v mislih odtavajo daleč na polišpane eksotične plaže ali pa se tja kar priročno zapeljejo z enim od terencev najprestižnejše kategorije, s kakršnimi ta propaganda maže oči ubogim odjemalcem električne energije. (Toda, oh, to pa vendar ne gre, saj bi tem odjemalcem razpršilo zapovedano slabo vest ob strahotah sveta, ki se tako zlokobno zgrinjajo nad malega človeka.)
Ko na stadionih mine tista obvezna minuta molka (pravzaprav največ kakih deset sekund), se torej prešerno nadaljuje navijaško slavje, hlinjena kurtoaznost z naučeno, mimobežno žalobno mimiko se zdi kakor posiljevalska psevdokirurška maska, ki je namenjena zgolj izkazovanju pripadnosti isti čredi. Princip je isti, menjavajo se le logotipi: zarotitveno geslo je bil najprej logotip virusa ali injekcije, nato slikovite državne zastave, verjetno v bodoče prihajajo še novi, recimo logotip štruce kruha, kozarca pitne vode, hišnega murna ali pa NLP-ja. Degradirana komunikacija torej, ki jo v popolnosti zadovoljuje že osnovni nabor čustvenčkov. Na tem nivoju, nekako.
Sredstva množičnega eksperimentiranja
A vrnimo se k temi. Omenjeni zabavni detajli oziroma grafične obogatitve nogometnih tekem so dodatni znaki – kolikor je karkoli dodatnega v luči že dolgoletne očitnosti tu sploh treba dokazovati –, ki dajejo misliti, da televizije (da, zaradi nazornosti recimo televizije, čeprav bo enako žal veljalo za vse vrste medijev) nikakor niso (zgolj) sredstva javnega obveščanja, informiranja, izobraževanja, zabave in podobne leporečne solate, temveč (tudi) orodja množične propagande, pranja možganov, poljubnih masovnih manipulacij: vzvodi širjenja strahu, tesnobe, histerije, panike. Če bi hoteli zagotoviti pravičnost in obvarovati odjemalce medijev pred mentalnimi in fizičnimi poškodbami, bi morali za dostop do kamer in mikrofonov zahtevati nič manj kot orožni list; vendar se pa v medijski realnosti kakršnakoli pravičnost niti noče zagotoviti, kajne. Zato je že vnaprej vse v najlepšem redu in mediji se lahko še dalje nemoteno šopirijo po svojem sijajnem slonokoščenem svetu, medtem ko na zunanji strani njegove zlagane lupine tako proizvedena, namišljena stvarnost generira hujskanje, laž, sprenevedanje, zavajanje, zločin.
To ›mahanje‹ z digitalnimi zastavami vsakokrat aktualnega tipa po televizijskih ekranih ni novost, ki bi medijskim manipulatorjem šinila v glavo šele ob ukrajinski priložnosti. Že dolgo je tega, odkar je postalo popularno pridružiti logotipu televizijskega kanala npr. rožnato pentljo za 1. december ali pa mavrični srček v času parade ponosa ipd. A zlasti v sferi zasebnih televizijskih kanalov smo take pojave srečevali že dolgo, tudi javne televizije pa so k temu dodatnemu manipulacijskemu vzvodu opazno pristopile v začetku tega desetletja, ko so se nenadejano odprla nebesa neslutenega, čeravno hudo selektivnega zaslužkarstva. Le spomnimo se kičastih računalniških logotipov domnevnega virusa, ustrezno likovno-oblikovalsko zloščenega in garniranega s simpatičnimi barvami, ki je v vizualnem medijskem svetu dovolj dolgo kraljeval in vsiljivo skakal iz vseh ekranov, da se je slehernemu gledalcu lahko ukoreninil v podzavest. Temu so sledile akrobacije z navlačevanjem na iglo, bodisi z logotipi ali pa kar dobesedno, z jezikovnimi sporočili.
Tradicija subliminalnih sporočil medijem nikoli ni bila tuja, posebej v sferi oglaševanja je znana že desetletja. Seveda televizijski ekran ponuja določeno površino, ki jo je mogoče poleg siceršnje slike vedno zapolniti tudi še s sekundarnimi sporočili ali namigi. Četudi ti nimajo nobene praktične ali informativne, sporočevalne vrednosti, so pomembno orodje permanentne propagande, neumornega pranja možganov. S tem orodjem je mogoče načrtno gojiti pravzaprav katerokoli agendo: tiste globalne, kakršne vsakokrat zapovedo vladarji sveta, vmes pa tudi kake lokalne ali priložnostne, bodisi da se z njimi doseže kakšen klikarski lukrativen posel bodisi pač vsaj zato, da ›se ne pozabi‹. Torej kot podpora konstantnega vzdrževanja vsaj na dosegu roke brbotajočih histerij, ki bodo po potrebi tudi/spet lahko izbruhnile na veliki plan. Enako kot ne sme nikoli ugasniti olimpijski ogenj, ne sme zamreti niti latentna panika. Množični mediji so njeni posredniki in hkrati ustvarjalci; propagatorji in hkrati generatorji.
Če kdaj ›vremena bodo Kranjcem se zjasnile‹ …
Ko razmišljam o subliminalnih sejalcih semen strahu, ne morem mimo rastlinjaka, v katerem manipulatorji marljivo gojijo sadike naslednje velike politično korektne teme, ki najboljšim ponudnikom tega trenutka po malem že ponuja pokritje za vse mogoče krize in sadistične ukrepe prihodnosti. Gre seveda za najpogostejšo in domnevno najvarnejšo (!) temo vseh pogovorov – vreme. Nekoč smo imeli ljudsko modrost in izkušnje prednikov, pozlačene v vremenskih pregovorih; nato smo zaupali zadnjim stranem časopisov in njihovim aktualnim vremenskim kartam; kasneje smo prešli na tisti dve minuti po vsakokratnih večernih poročilih, da smo izvedeli, kaj se nam za naslednji dan obeta ali nam morda grozi; danes ima vsakdo svojo osebno vremensko postajo že kar v žepu, na napoved vremena nam ni več treba čakati do večera, saj si jo – skupaj z vsemi mogočimi atmosferskimi podatki v realnem času – lahko omislimo kadarkoli.
Neopazno kdaj se je, očitno ob neki redni posodobitvi sistema, v opravilni vrstici na računalniškem monitorju pojavila nova funkcija, ki neprekinjeno kaže ikono aktualnega vremena in domnevno temperaturo zraka v kraju, kjer sem prijavljen v sistem (čeprav imam lokacijo izključeno). Je pa sicer neodstranljiva: ob poskusu odstranitve moteče in nesmiselne informacije (saj mi vendar šipa na oknu še vedno deluje in kadarkoli lahko vidim, ali je zunaj sonce ali sneži ali je noč) sem kvečjemu dobil na neomejeno izbiro mnoštvo popolnoma irelevantnega in slaboumnega (globalnega) smetja, ljubkovalno imenovanega priljubljene novice. Že sem se bil torej prisiljen sprijazniti s tem, da bo po novem pač treba nenehno gledati tisti oblak ali sončece ali dežnik in biti stalno na tekočem z digitalnim vremenom zunaj pred blokom, vendar prav dolgo ni ostalo samo pri tej romantiki. Kmalu se je vremenska ikonica obogatila z rdečo pikico, vso nemirno utripajočo. No, to nam je pa že bolj jasno, kajne: izbruhnil je rdeči alarm, čas je za paniko! Prav mi je, zakaj sem pa s klikom spraševal, kaj zdaj ta rdeča pika pomeni! Ta zlovešči znak namreč kar ni hotel več izginiti. Pomeni pa prav to: boj se in šklepetaj z zobmi, kajti apokalipsa je pred vrati!
V deževnem vremenu je nova aplikacija to okoliščino vestno signalizirala – dež!, dež! –, zraven pa je utripala še nestrpna rdeča pika. Informacija pod njo je tesnobno sporočala, da mi trenutno grozijo najraznovrstnejše nevarnosti, od dolgotrajnega deževja do vesoljnega potopa, kajpak se deževje vsak čas lahko sprevrže v poguben vihar, ki bo v španoviji z dežjem uničil vse, kar mi je v življenju dragega: a le brez panike, kajti tule (klik!) je že prgišče nasvetov, kako se obvarovati, kje se zavarovati, kako se reševati, kje in s čim vse se oskrbeti (trgovine te-in-te, lepo prosim, klik!), kam poklicati za prvo pomoč itd., zraven pa se mi ponuja še rešilna bilka v obliki vremenske situacije v realnem času, iz katere se lahko informiram, do kdaj bo aktualni vesoljni potop trajal in kako (izraženo v procentih) kaj kaže z mojo bodočnostjo. Začudeni pogled še skozi okno pa mi je pokazal, da na ulici ni ravno videti znakov konca sveta – dežuje pač, kot vsake toliko že nešteto milijonov let; zaprte čevlje na noge in dežnik v roke, pa hujšega bržkone nikomur ne bo.
Spet drugič je prijetno sončece grelo svet, da je cvetje dehtelo in so se ptice radostile. Toda ob novi aplikaciji je že utripala rdeča lučka. Kaj za vraga je pa zdaj narobe, me je spet premagala radovednost! Pričakovano: sončno vreme je grozilo z akutno nevarnostjo požarov v naravi, sončarico, sušo in drugimi sorodnimi jezdeci apokalipse. A le brez bojazni, saj so tukaj spet nezgrešljivi instantni nasveti, kako preživeti (kaj vse nakupiti, klik!), v naslednjem koraku pa se je tudi tokrat ponujala aktualna vremenska karta z izčrpnimi informacijami o trajanju in intenzivnosti (nevarnosti, kakopak) tropsko-puščavske pripeke. Pogled skozi analogno okno je tudi tokrat pokazal predvidljivo sliko: lep, prijeten pomladni dan, kot bi ga sam bog z nebes dal dol na zemljo, le čim več takih.
In tako naprej, katerokoli vremensko situacijo je seveda mogoče prenapeti v katastrofo. Kadar je vreme povsem prijetno in umirjeno, to nikakor ni dobro, kajti gotovo že preži izza kakega vogala naslednja fronta, drastičen padec temperature, uničujoč veter … saj veste: za vsakim soncem pride dež, nobenih razlogov nimate za umirjeno in spokojno življenje, kakršno bi si znali (u)krojiti sami. Samoumevno je že megla nekaj zelo nevarnega, čemur je treba odpomoči z instantnimi storitvami; enako velja za vročinski val, ob katerem se zdi nujno analizirati, kdaj ga bo konec in po kakšnih žrtvah; enaka panika izbruhne, ko se pozimi temperatura spusti proti ničli, že je to spet smrtno nevarno, že začnejo deževati informacije, kako mraz sploh preživeti in do kdaj, za božjo voljo, do kdaj bo trajalo to izredno stanje. Izredno stanje, predmet poželenja vseh sadističnih zombijev, ki jim medijski habitat zagotavlja idealne razmere za večno življenje. Čeprav sem zapisal, da je vreme načeloma najvarnejša tema vsakega pomenkovanja (dokler svet še ni iztiril, je zanesljivo bilo), torej vidimo, da znajo mojstri razcepljenega jezika tudi iz njega ustvariti smrtonosen pripomoček, s katerim kanijo regulirati in teledirigirati brezvredna življenja posameznikov; globalno.
In ta napad na zdravo pamet je orkestriran. Tudi na telefonu se je aplikacija, ki je prej zgolj kazala čas in datum ter (z ikono in stopinjami Celzija) vreme, v nekem trenutku obogatila s kričeče rdečim trikotnikom in rdečim klicajem v njem: le redke so še ure ali celo dnevi, ko je aplikacija brez paničnega klicaja. Tudi ta v tem primeru svari pred nevarnostmi sicer povsem vsakdanjega vremena; tudi ta poskuša dvigovati pritisk s slabimi napovedmi; tudi ta dela velike oči in se nadležno poteguje za tesnobno pozornost, ki naj bi uporabnika pahnila v čim hujšo zaskrbljenost.
Vse te stvari, ki jih z lahkoto opazuje vsakdo, saj niso niti najmanj skrite, se ne dogajajo same po sebi. Za njimi stojijo konkretni ljudje. Oni, in ne kaki brezimni (ro)boti, premikajo vzvode, s katerimi se v življenju človeških množic povzroča nikomur potreben nemir. Nemogoče je dopustiti možnost, da se ti ljudje, živeči pretežno v vzporedni medijski realnosti, ne bi zavedali, kaj počno sodobnikom: gre vendar za kolikor toliko izobražene in kolikor toliko inteligentne ljudi. Dopustno se je sicer vprašati, komu njihovo ravnanje ustreza. Morda njim samim? To je manj verjetno, saj mnogo laže vidimo, da si pravzaprav žagajo vejo, na kateri sedijo; sploh se pa po službi, ko izpustijo zlohotne kamere in tipkovnice iz rok, tudi sami priključijo vrstam jedcev medijskih pomij. Morda ustreza njihovim nadrejenim, morda medijskim baronom? Tedaj možnost njihove lastne kolikor tolikšne izobraženosti in kolikor tolikšne inteligentnosti odpade, saj v bistvu ne bi bili nič drugega kot brezdušni maroderji, vojni dobičkarji, ki so za ustrezen znesek naprodaj kateremukoli ponudniku. V vsakem primeru je medijski pritisk na empirično stvarnost populacije medvedja usluga človeštvu in na dolgi rok ne bo ostal brez slabih posledic.
Karikaturnost nekaterih zgornjih odstavkov je resda nekoliko obešenjaška, zlasti če bi presojali skozi optiko normalnega človeškega sveta. Toda žal živimo v takem, da v njem vsaka, še tako nesmiselna banalnost ni nedopustna in ni naključna – prav nič od tega, kar neprestano pleni človekovo pozornost, še posebej izrazito nič od tistega, kar se prodaja kot dobrina, ni posredovano zato, da bi imeli ljudje od tega korist. Vsaka prestrašitev ni namenjena temu, da bi se pač vi nečesa posameznega prestrašili, ampak da bi se vsega in na splošno v bodoče bali. Strah je najmočnejša valuta dizajnirane, vsiljene prihodnosti.
Kakšna in kolikšna je torej praktična vrednost vseh teh malih strelic, s katerimi sejalci strahu po takih ali drugačnih medijskih kanalih zasipajo uporabnike? Praktična vrednost je zanemarljiva, taktična – in sploh strateška – pa neizmerna. Vse to so namreč drobceni kamenčki, ki tlakujejo mogočno utrjeno velecesto za kakršnokoli morebitno družbeno paniko. Razpoloženje javnosti je mogoče učinkovito in prizadevno kvariti z lansiranjem zdravstvenih skrbi, golim dejstvom prezence vojne, z vsenavzočno možnostjo naravnih nesreč, pogrevanjem podnebnih ali splošneje ekoloških težav, sabotiranjem samoumevne dostopnosti in dosegljivosti hrane ter drugih dobrin, reševanjem planeta pred rdečkarji iz vesolja – ni da ni. Vremena se bodo vsem Kranjcem tega sveta zjasnile takrat, ko si bodo ljudje morda spet drznili pogledati skozi okno in po zdravi pameti presoditi, ali velja vzeti za ven s seboj dežnik in plašč ali pa si natakniti sandale in sončna očala. Obeti sicer niso najboljši. Vse pretekle in aktualne krize (umetno inducirane histerije) so gladko dokazale lahkotno manipulabilnost (brez)voljnih množic. Kdor pa zaposede človekovega duha, ta lahko tudi pobira zvezde z neba; zase, se ve. Medtem ko sodobnike lahko po mili volji odmetava v pekel. Premnogi v dosedanji bogati človeški zgodovini se skušnjavi niso uprli. Niso se uprli iz enega samega razloga, ki se kot krvavo rdeča nit vleče skozi naša sodobna življenja: ker lahko.
Foto: Crankbunny, Munch Contest Scream (Behance)
Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; dolgoletni knjižni urednik, prevajalec tako leposlovja kot stvarne in strokovne literature, največ iz nemščine in angleščine. Član DSKP, vsestranski sodelavec številnih slovenskih založniških hiš in raznih projektov, med drugim literarnega festivala Vilenica. Piše tudi poezijo in (kratko) prozo.