Odgovornost je moč, ki se ji odrekamo, kadar molčimo, ko bi morali kričati.
Kričijo, če še zmorejo, šele tisti, ki se jim zgodi osebna tragedija. Osebne tragedije so včasih del konkretne družbene nevarnosti, ki je nastopila kot posledica molka in preusmerjanja pozornosti od dejanskih vzrokov in nevarnosti k umetno ustvarjenim in načrtno zmanipuliranim kriznim razmeram.
Človeštvo kot seštevek mnogih posameznikov je samemu sebi nastavilo bombo prav z molčanjem in slepim sledenjem tistim, ki imajo nekakšno moč. Kdo ima moč? Na videz banalno vprašanje ima standardiziran odgovor – tisti, ki poseduje denar ali kapital v kakem drugem materialnem smislu in ima na ta način možnost nadzora nad posamezniki in družbo. Toda to je del religije, s katero soustvarjamo resničnost, da se odmika od resnice, če verjamemo, da je tako res.
Da obstaja moč, ki zadeva tudi tisto, česar ne moremo prijeti s svojimi rokami, torej tisto, kar ni vidno kot številka na bančnem računu, ali tisto, česar ni mogoče videti s povečevalnim steklom (ali z neskončno povečavo sodobnih tehnologij, ki so sposobne zaznati celo nanodelce), priča naš jezik in vse, kar smo iz njega ustvarili. Na kratko rečeno – naša kultura oz. tisto, kar je od nje še ostalo.
Ta se razlikuje od naroda do naroda, od države do države, od posameznika do posameznika, pa vendar obstaja neki etični družbeni konsenz, ki to kulturo zastopa ter jo varuje in neguje z raznimi zakoni, konvencijami, deklaracijami itd. Vse to, kar naj bi med drugim vsebovala bolj ali manj demokratična družba. Ne glede na stopnjo iluzije, ki jo beseda demokracija in njena manifestacija v družbi vsebujeta, demokratična načela in spoštovanje človekovih pravic vendarle nekje obstajajo, če jih postavimo ob bok drugačnim režimom. In ključ je prav v besedi »nekje«. Treba jo je le prizemljiti. To je še toliko bolj pomembno takrat, ko se zdi (ali ko se dejansko dogaja), da so ta načela, pravice in svoboščine samo še na papirju. Točke prizemljitve tistih, ki skrunijo družbeno pripoznane vrednote in ki zase menijo, da so nad zakonom, so soočenja. V vseh smislih.
Medtem ko je za »navadne« ljudi, ki jih ne varuje diplomatska imuniteta, kakor to velja npr. za zaposlene v Organizaciji združenih narodov (v neposrednem partnerstvu s Svetovnim gospodarskim forumom, WEF) in v Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO deluje v okviru OZN), jasno, da bodo za svoje zločine in prekrške odgovarjali na običajnih sodiščih, pa ni povsem jasno, da so tudi ti posamični zločini večkrat plod natančno in niti ne tajno vodene politike prav teh, ki so nad vsemi zakoni. Zato bi zanje morali odgovarjati tudi predstavniki tovrstnih organizacij.
Da moje pisanje ne bo obviselo nekje v zraku, naj se vrnem na začetek, ko se mi je zapisalo o osebni tragediji. Po smrtonosnem napadu v osnovni šoli v Beogradu so se v medijih zvrstila mnoga pričevanja strokovnjakov, zlasti psihologov in pravnih poznavalcev, da bi dogodek ustrezno reflektirali in ga postavili tako v ožji šolski in družinski kot tudi v širši družbeni kontekst. Izstopa seveda vprašanje, zakaj se je to zgodilo. Vzrok poboja. Ne čutim se poklicano podrobneje razpravljati o tem dogodku, bi pa rada opozorila prav na to javno medijsko razpravljanje. Psihologi in politiki so namreč v tem in sorodnih dogodkih, kjer se realizira medvrstniško nasilje, našli glavne stične točke. Tudi predsednica naše (torej naše in od nikogar drugega) države se jim pridružuje. Za enega od vzrokov je tako prepoznano »pretirano visenje za računalniki« oz. uporaba družabnih omrežij, do katerih mladi dostopajo predvsem z uporabo svojih pametnih telefonov.
Strokovna javnost, ki jo sestavljajo tudi strokovnjaki za izobraževanje in šolstvo ter politični predstavniki, pa človeka, ki bere, hitro zmedejo. Namreč, ta ista strokovna javnost, krepko politično podprta, je odgovorna, in sicer temeljno odgovorna, za visok porast uporabe pametnih telefonov in računalnikov ter za vso povečano psihološko ranljivost ter psihofizično izpostavljenost sodobni tehnologiji. Trenutna politika izobraževanja namreč digitalizacije ne kritizira, temveč jo vzpodbuja. Takšna so bila namreč njena navodila mladim v času t. i. kovidne pandemije. Ne ven, ne s prijatelji – družite se posredno, preko ekranov! Kajti sicer bi ogrožali druge, bolj ranljive, svoje babice in dedke itd. Nihče ne želi nositi bremena občutkov krivde, mladi še najmanj. Te prakse so mladi ponotranjili. Mislite, da ne?
Zavod RS za šolstvo na svoji uradni spletni strani dne 10. novembra 2021 poroča takole:
»Na osrednji evropski konferenci slovenskega predsedovanja Svetu EU na področju izobraževanja z naslovom Resetiranje izobraževanja in usposabljanja za digitalno dobo je bilo s strani stroke izpostavljeno, da je potrebno digitalni prehod spodbuditi na vseh ravneh, saj je digitalizacija v izobraževanju trenutno pomembna tema za našo prihodnost, ker vsi potrebujemo digitalna znanja in kompetence, če želimo uspešno delovati v tem času. Izobraževalni sistem ima pri tem ključno vlogo.«
Seveda se tu in tam najde razmišljujoči posameznik, družbeno bolj ali manj znani obraz, ki opozori na nevarnosti uporabe pametnih telefonov in družabnih omrežij. Toda ves čas skrbno pazi, da njegova refleksija ne zaide v širši kontekst (saj on ali ona vendar ni teoretik zarote), ki zahteva pripoznanje skrbno načrtovane digitalne oz. transhumanistične družbe, ki jo svetovna elita preko svojih posamičnih vzvodov moči (OZN, WEF, SZO in njena WHA) korak za korakom vidno in nevidno implementira v vse pore našega vsakdanjega življenja.
Goran Vojnović v svoji kolumni v Dnevniku zapiše: »Mi pač verjamemo, da se borimo le proti svojemu otroku, in nočemo sprejeti dejstva, da nam nasproti stojijo algoritmi. Algoritmi, ki so ustvarjeni za to, da otroke spreminjajo v odvisnike od družbenih omrežij in pametnih telefonov.«
Kar tukaj manjka, je zavest o tem, da tudi za algoritmi nekdo stoji. In to je človek, ki je odgovoren; ki izvršuje agendo, ki je zapisana v uradnih dokumentih prej omenjenih organizacij. Dejansko ni nobenih skrivnosti, le povedali nam niso zanje.
Toda Vojnović svojo kolumno začne s še bolj zaskrbljujočim optimizmom in vero v to, da nam vladajoči želijo dobro in delujejo v naše dobro:
»Morda se motim, a prepričan sem, da bodo nekoč v prihodnosti družbena omrežja prepovedana za mlajše od osemnajst let. Nedolgo zatem pa bodo za otroke prepovedani tudi pametni telefoni.«
Kakorkoli že, vsekakor pozdravljam njegov optimistični zaključek:
»Zdaj namreč vemo, da je uporabo pametnih telefonov možno regulirati in da je družbena omrežja mogoče tudi prepovedati, če le njihovo delovanje ni v našem nacionalnem interesu. In treba je le še doumeti, da tudi duševne stiske naših otrok niso v našem nacionalnem interesu.«
To pa je tudi tisto, kar moramo kot državljani spodbujati in česar se moramo zavedati, da bomo ostali budni in bdeli nad našo vlado in poslanci, da nas ne bodo razprodali tudi v duhovnem smislu in v kontekstu naše telesne nedotakljivosti, ki omogoča naš goli obstoj.
Če so tekom treh desetletij razprodali naša podjetja in naš intelekt, pa zaenkrat še vedno imamo tisto ali vsaj možnost tistega, o čemer sem pisala v marčevski številki Kažipota. Kajti finančno-materialno še tako reven človek – še vedno ima svoje dostojanstvo. Razen če slepo veruje v to, kar so mu zapovedali; da je skratka vreden toliko, kolikor ima nekega vidno oprijemljivega kapitala. Suverenost naše države, pa naj bo še tako neočitna, obstaja tam »nekje« in krepi in neguje tudi to osebno vrednotenje, da ne rečem – vrednost.
Vse države sveta so se znašle na preizkušnji lastne kulture in pri nas še toliko bolj – na preizkušnji lastnega jezika. Ali smo, kar rečemo, da smo? Kadar na državnih proslavah zaslišimo himno, sedmo kitico Zdravljice, vstanemo in s tem izrazimo spoštovanje, zavedanje in priznavanje tiste nevidne moči, ki je nad številkami in vsakokratno statistiko – mir.
Ne (!) mednarodno sodelovanje znotraj izrednih razmer, nad katerimi prežijo algoritmi tistih, ki izredne razmere potrebujejo, da iz njih sprovedejo nove poslovne priložnosti, pač pa mir kot posledica mednarodnega sobivanja posamičnih držav, ki so sposobne in dolžne poskrbeti zase. To je duh božansko ubesedene Zdravljice. V svobodi. Kajti to je naravno stanje vsega. Ne pa konstantna alarmantna pripravljenost, ki sama po sebi, ne le metaforično, pač pa dejansko in načrtno prikliče nesrečo.
Drznem si reči, da Slovenec prisega na Mir, da je to v splošnem njegov Bog. Zaradi ljubega miru je Slovenec pripravljen tudi umreti. In molčati. Potrebno je le dojeti, da je tisti modri molk privilegij in lahko nastopi šele potem, ko povemo, kar je treba povedati. Da se ne odpovedujemo svoji suverenosti in da še vedno spoštujemo našo ustavo.
Če lahko od mene delodajalec vsakič znova zahteva potrdilo o nekaznovanosti – to je tisti uradni dokument, ki ga izda ministrstvo za pravosodje in ki potrjuje, da oseba v Sloveniji ni bila pravnomočno obsojena za kazniva dejanja – zakaj ne bi torej vsi mi, državljani Republike Slovenije, od izvoljenih poslancev in vlade zahtevali, da preverijo kazensko neoporečnost tistih, ki naši državi odrejajo določene normative, regulative, ukrepe v imenu nekakšnega utrjevanja mednarodnega sodelovanja? Seveda bi bilo prav in koristno najprej pomesti pred svojim pragom …
A kakorkoli že, ta trenutek so na čelu mednarodnih organizacij ljudje s kriminalno preteklostjo ali katero drugo etično sporno preteklostjo – če nič drugega, pa z nedavno udejanjeno prakso pandemičnega cepljenja, kjer so bile kršene temeljne človekove pravice, vključno s tistimi, zapisanimi v Nürnberškem kodeksu.
Zavedam se idealistične note svojega pisanja, pa vendar ne smemo pozabiti, da teče čas, in kakor zadeve v kontekstu pravnega žargona rade zastarajo, je nujno delovati … In morda nekoč dočakamo tudi ustrezne sodne procese. Soočenja.
Če si pogledate ohranjene posnetke sojenja v Nürnbergu, lahko spremljate, kako so se trdnjave zla (njihovi zakrčeni obrazi), ki so same sebe opredelile za nedolžne, po več mesecih pričele rušiti (obrazne mišice so se povesile in vzvišeni nasmeški so izginili) ob bližajoči in neogibni kazni. Eden najbolj dramatičnih, pa tudi pomensko najbolj polnih trenutkov, ki jih je posnela kamera, je gotovo pričevanje neke Francozinje, ki je preživela Auschwitz. Povedala je »anekdoto« iz taborišča, ko je barabam sredi noči zmanjkalo plina in so »morali« otroke žive metati v krematorij. Govorila je o strašnih krikih. Prizor, ki jo je gotovo spremljal do smrti. Na začetku pričevanja so jo opozorili, da govori prehitro, in potem je vsako besedo izgovorila počasi, a z neverjetno razločnostjo, jasnostjo, odločnostjo. Ko je končala, je vstala in šla proti izhodu, toda morala je mimo ljudi, ki so jim sodili. Človeka, najvišje odgovornega za njeno in množično nesrečo, je pogledala naravnost in globoko v oči. Pritrdila je hudiča na stol, da se ni mogel zganiti dih v njem. To je točka prizemljitve, o kateri sem govorila na začetku tega zapisa. In tu šele se začne realno mogoča sprememba. V posamezniku, osebno odgovornem za zločin, in v družbi, ki je to posredno omogočala. In četudi se v odgovornih nič ne zgane, smo vsaj ostali vredni pomenov lastnih besed in upravičili vzgojo naslednjih generacij.
Na drugi strani imamo torej OZN, ki je nekoč davno, natančneje leta 1948, sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic in je v tistem občutljivem povojnem času dejansko imela namen zavarovati dobrobit posameznikov in pravice, ki pritičejo osebnemu dostojanstvu … Toda od takrat je preteklo mnogo let, sprejete so bile številne nove deklaracije in konvencije … vmes pa, medtem ko smo gledali proč in skrbeli za »naša mala življenja« – plačevali davke in najemali kredite … se je postopoma tudi v to organizacijo udobno namestila kapitalistična religija s svojimi čaščenimi bogovi in privatnim kapitalom, ki so jo ohranjali živo ter jo slej ko prej povezali z drugimi sorodnimi organizacijami, ki naj bi prav tako skrbele za naše dobro: za odpravo revščine, za naše posle, za enakopravno zastopanje spolov, za ponovno vzpostavitev naravnega ravnovesja, podnebja … in predvsem za naše zdravje … In vsa ta heterogena področja naj bi zdaj, z uvedbo centraliziranega digitalnega nadzora, čudežno reševali prav s pomočjo našega molka. Razumemo?
Če se boste kdaj poskušali prebiti skozi novejše uradno objavljene dokumente OZN in ostalih organizacij iz te elitne birokratske družine, jih boste težko razumeli ločeno, neodvisno od drugih dokumentov. Ali pa sem imela zgolj sama to težavo? Kakorkoli že, obstajajo očitne vzporednice in presečišča teh množic pretirano formaliziranega besedišča. Na 65. strani dokumenta OZN z naslovom Our common agenda – report of the secretary general piše oz. pišejo: »Ne vemo, kaj bo naslednji rizični dogodek; lahko da bo to nova pandemija, nova vojna, biološki napad na kritično infrastrukturo, jedrski dogodek ali kaj povsem drugega, npr. to, da se znanstveno-tehnološki razvoj izvije izpod nadzora in preseže etične in druge regulativne okvire.«
V podporo tej pripravljenosti naj bi se vzpostavila t. i. platforma za krizne razmere (emergency platform), ki bo med drugim s pomočjo umetne inteligence predlagala ustrezne protokole za ljudi znotraj različnih držav. Vse v imenu krepitve centraliziranega mednarodnega odziva oz. če se izrazim v jeziku OZN – gre za »globalni odziv« na krizno situacijo.
V dokumentu piše še marsikaj pomenljivega – še posebej, če prebrano postavimo v kontekst nove pogodbe s SZO. In ko sem že ravno omenjala protokole – v kontekstu pogodbe bodo ti protokoli oz. ukrepi zavezujoči za vse države sveta, ki bodo pogodbo podpisale. Dejansko nam ne bo več treba razmišljati in niti tisti, ki jim bomo z molkom predali svojo moč, torej odgovornost zase, ne bodo zares razmišljali. To bo počela umetna inteligenca, po navodilu ključnih vnosov konkretnih ljudi s konkretnimi načrti, ki so dostopni javnosti prav ta trenutek.
Kljub temu o njih ni ne duha ne sluha niti v našem parlamentu niti v naših medijih. Lahko se tolažimo, da nismo izjema, kajti v večini držav je tema tabu. Toda lahko bi bili izjema! Ena takih izjem se je zgodila v Veliki Britaniji, kjer so se na podlagi zdaj že razvpitih aprilskih parlamentarnih izjav in razprav zgodila tudi medijska soočenja.
Ko sem spremljala razprave v britanskem parlamentu, kjer so se poslanci ves čas navezovali na dolžnost in odgovornost do svojih volivcev, medtem ko so svoje opozicijske kolege naslavljali s tipično angleško (pretirano) vljudnostjo, sem si za hip zaželela, da bi jim bili malce podobni. Pardon. Podpiram iskrenost pristnega slovenskega duha, toda včasih nam ne bi škodilo, če bi poslanci kakšno reč premislili, preden bi jo izrekli. Toda če bolje pomislim, bi bilo še bolje, če bi sploh spregovorili – kakorkoli že hočejo – o tistem, kar je resnično pomembno.
Tačas je to vsekakor tema v zvezi z implementacijo vsebine nove pogodbe s SZO.
Da se vsebinsko ne bom ponavljala, na tem mestu prilagam pismo, ki sem ga poslala vsem poslancem državnega zbora v petek, 5. maja, torej minuli teden. Brez idealističnega upanja na odziv, zgolj kot trkanje na vest, na kolektivno zavest, ki spi v njih … Mogoče bodo prebrali in se vsaj malo zamislili.
Pismo poslankam in poslancem Državnega zbora Republike Slovenije
Spoštovani,
bliža se maj 2024, ko naj bi države podpisale pogodbo s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) ali pa se jasno opredelile proti sprejetju zavezujočih mednarodnih zdravstvenih regulativ. To naj bi države storile do novembra 2023, če se ne motim? Poskušam razbrati pomembne datume, vendar imam pri tem nemalo težav, saj državljani Republike Slovenije o njih nismo obveščeni. Pomagam si s spletom, kjer sem izvedela, da bo letos med 21. in 30. majem v Ženevi potekala 76. svetovna zdravstvena skupščina. Kakšen je pomen tega dogodka v zvezi z implementacijo nove pogodbe, ne razumem v celoti. Prosim vas, da mi to objasnite. Verjamem, da ste seznanjeni s pomembnostjo in nameni takšnih in podobnih mednarodnih dogodkov, saj je Slovenija članica Svetovne zdravstvene organizacije, ki omenjeno skupščino organizira, zato predvidevam, da se boste na dogajanje ustrezno odzvali. Zanima me, koga od slovenskih politikov/predstavnikov boste poslali na skupščino in v kakšni vlogi bo ta oseba nastopila – kako nas bo zastopala?
Ker sem polno zaposlena od jutra do večera, ne uspem spremljati vseh parlamentarnih razprav niti novic, čeprav priznam, da novice glavnih slovenskih medijev zadnja tri leta s težavo spremljam že iz povsem etičnih razlogov, saj so hudo cenzurirane. Dokaz za to je tudi oddaja Arena, ki je edina omogočila javno razpravo o tej pereči tematiki – pogodbi s SZO (izraz pogodba uporabljam zavestno, saj nikakor ne gre za pravno neobvezujoč sporazum – angleška beseda treaty namreč nedvomno pomeni pogodba; da gre za pravno zavezujoč dokument, pa priča tudi vsebina pogodbe s SZO). Kljub temu da v oddajo preprosto niso hoteli predstavniki oblasti, ki so neposredno udeleženi pri usklajevanju s SZO … Le čemu jih ni bilo, se sprašujem? Iz strahu pred soočenjem z dejstvi? Zdravniška zbornica Slovenije je nato na svoji spletni strani ponosno podala tole zavajajočo izjavo:
»Po prijavi Zdravniške zbornice Slovenije je varuhinja pravic gledalcev RTV Slovenija ugotovila, da oddaja Arena 20. februarja ni bila izpeljana skladno s Poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija. Za dve od treh tem, ki sta zavzeli nekaj manj kot polovico oddaje, avtorica ni zagotovila primernih sogovornikov, zato je bilo občinstvo v tem delu izpostavljeno mnogim parcialnim in nepreverjenim informacijam, strokovno napačno posplošenim, ni pa dobilo dovolj natančnih, preverjenih, verodostojnih, nepristranskih in celovitih informacij, kot jih od javnega medija upravičeno pričakuje.«
Kot rečeno, ne uspem spremljati vsega dogajanja, zato je povsem mogoče, da sem zgrešila kakšno javno parlamentarno razpravo. To pa je tudi eden od razlogov, zakaj vam pišem. Sprašujem vas, ali ste znotraj parlamentarnih soočenj oz. razprav to zelo pomembno temo že odprli? Če ne, me zanima, kdaj jo boste? Se zavedate, da ste dolžni seznaniti javnost s svojo namero ter heterogenimi in izčrpnimi informacijami glede obravnavane teme? Po 39. členu ustave imamo državljani Republike Slovenije pravico do informacij javnega značaja. Imate namen povabiti kakšne pravne, medicinske, okoljske in druge strokovnjake in jih vključiti v razpravo, da bodo zastopani mnogoteri pogledi in utemeljeni argumenti? Katere strokovnjake nameravate povabiti? Obhaja me slutnja, da debate niti ni bilo niti je ne bo. Upam, da se motim.
Ker pa je do mene nedavno prišla informacija glede dogajanja v britanskem parlamentu, sem ponovno dobila upanje, da se tudi pri nas zgodi kaj podobnega. Navsezadnje smo Slovenci prejšnji teden praznovali dan upora proti okupatorju, dan, ko se vsakič znova zavemo, da samostojnost in suverenost naše države še zdaleč nista samoumevni. Da je preteklo mnogo krvi, časa, srečevanj, razprav, usklajevanj in še in še, preden smo precej pozneje dočakali tisto, kar je bilo leta 1848 utemeljeno v Zdravljici – radikalno idejo narodne samostojnosti in neodvisnosti. S temeljnim kamnom naše države – z našo ustavo, prvim pravnim aktom v novo nastali državi bi lahko zdaj, po toliko letih ponosno zastopali sami sebe. Namesto tega pa nam grozijo centralizirane direktive s strani SZO, ki bo, če bo pogodba podpisana, delovala popolnoma mimo naše ustave in bo nad vsemi našimi zakoni, in to tudi v primeru, če bo za to obstajal kakršenkoli bolj ali manj utemeljen razlog ali zgolj sum. Še več, SZO naj po novem ne bi več potrebovala strokovne (zdravstvene) ekipe, ki bi presojala o tem, kdaj je neka bolezen ali okoljski pojav ali vojno stanje, ki se pojavi kjerkoli na svetu, tolikšna grožnja človeštvu, da lahko SZO v imenu te grožnje odredi izredne razmere in izredne ukrepe – ne več kot priporočila v skrbi za našo varnost, pač pa kot zavezujočo odreditev novih pravil za posameznike, skupine ali celo narode … Skratka, o tem bo smel odločati en sam človek – generalni direktor SZO. Trenutno je to Tedros Adhanom Ghebrevesus.
Torej neizvoljeni predstavnik s kriminalno preteklostjo. Se zavedate, da imajo že sedaj člani organizacij, ki delujejo pod okriljem OZN, vključno s SZO, poseben status – da so oproščeni davkov, da so tako oni kot njihove družine nad zakonom, ker jih varuje posebna diplomatska imuniteta? Njim naj bi prepustili moč odločanja glede bistvenih problemov, ki jih gotovo tudi v prihodnosti ne bo zmanjkalo … Se vam zdi to v redu?
V Veliki Britaniji obstaja pravilo sto tisočih podpisov, ki se zbirajo s peticijo – na podlagi teh podpisov pa se potem v parlamentu sprožijo poslanske razprave. In Britancem je tako minuli teden uspelo sprožiti več razprav na temo pogodbe s SZO. Tako je npr. Danny Kruger spregovoril o nevarnostih, ki jih podpis pogodbe s SZO prinaša Britancem. Opozoril je na prednosti lokalnih strategij v času epidemije kovida. Svoje poslanske kolege je spomnil, kako ključni so bili posamezniki in organizacije, ki so neposredno skrbeli za obolele in izolirane posameznike in kako neučinkovite so bile direktive od zgoraj navzdol (gl. porazne rezultate priporočil SZO svojim članicam).
Enako, a še bolj neposredno, je o temi govoril Andrew Bridgeon, ki je član britanskega parlamenta od 2010. Že v času t. i. epidemije kovida se je zavzemal za otroke in dosegel, da vsaj za najmlajše (dojenčke) ni bilo obveznega cepljenja z eksperimentalnimi cepivi mRNA – kakor je bilo priporočeno s strani SZO, ki je spodbujala množično cepljenje celotnega prebivalstva. Poslanec z znanstveno diplomo iz genetike in biologije je sledil dejstvom, kolikor jih je poznal v danih trenutkih odločanja.
Razprava v britanskem parlamentu postaja iz dneva v dan bolj dinamična in vsak dan se vanjo aktivneje vključuje vedno več poslancev.
Kako je bilo v Sloveniji, veste sami. Si predstavljate, da bi z eksperimentalnimi cepivi mRNA cepili tudi vse dojenčke? Po tem, kar se je zgodilo dvajsetletni Katji … in mnogim drugim, za katere javnost nikoli ne bo izvedela. Uradne statistike močno precepljenih držav pričajo o več kot petdeset odstotkih presežne umrljivosti v primerjavi z leti pred pandemičnim cepljenjem. Kaj smo se iz vsega tega triletnega obdobja naučili, vas sprašujem? To, da drugi vedo, kaj je dobro za nas?
Se zavedate, kaj pomeni pogodba s SZO? Ste jo prebrali?
O problematiki podpisa pogodbe s SZO so razpravljali tudi poslanci evropskega parlamenta. Ste slišali njihove argumente? Če ne, priporočam v ogled posnetek razprave, ki je dostopen v francoščini in v angleščini, najdete ga pod naslovom Conférence « Le Traité de l’OMS sur les pandémies : Nos libertés en danger ? » au Parlement Européen oziroma REC – Conference le traité sur les pandemies : nos libertés fondamentales en danger | EN | ali na tehle povezavah:
- V francoščini: https://planetes360.fr/conference-le-traite-de-loms-sur-les-pandemies-nos-libertes-en-danger-au-parlement-europeen/
- V angleščini: https://tube.childrenshealthdefense.eu/w/4cdmQt7EaB4oNPACsE3G6e
Zahvaljujem se vam za pozornost in odgovor.
S spoštovanjem
Kaja Teržan
Foto: Elias Shariff Falla Mardini (Pixabay)
Samozaposlena v kulturi kot književnica. Do leta 2021 je bila sedem let zaposlena kot pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Pred tem se je ukvarjala s sodobnim plesom oz. performansom. Pri Centru za slovensko književnost je med leti 2015 in 2021 izdala tri pesniške zbirke: Delta, Krog (Jenkova nagrada 2019) in Nekoč bom imela čas.