V zadnjem letu sem se udeležila petih zapovrstnih webinarjev za moderatorje bralnih klubov v organizaciji KUD Police Dubove. Seminarje sem vzela kot izziv, saj branje literature med mladimi drastično upada. Letošnjo pomlad sem se udeležila tudi seminarja AI4T (umetna inteligenca za učitelje). Udeleženci seminarja smo bili sicer fascinirani nad materialom, ki so ga predstavili priznani strokovnjaki, vendar me je kot učiteljico angleščine zmotila prav razsežnost umetne inteligence in možnosti njene uporabe.
Sem strastna bralka in udeleženka dveh bralnih krožkov za odrasle v Mestni knjižnici Grosuplje, literarnega in poljudnoznanstvenega. Na prvem prebiramo najboljša domača in tuja literarna dela (Drago Jančar, Julian Barnes in Bernardine Evaristo so samo trije izmed avtorjev), pogosto v dogovoru s Petro Ljubič, certificirano mentorico bralnih študijskih krožkov Beremo z Manco Košir. Življenje je prekratko, da bi prebrali vse, kar je bilo kadarkoli napisanega, zato si vsaj na krožku lahko privoščimo res dobro literaturo; če kdo želi brati kaj drugega, ima vedno možnost brati sam zase.
Na poljudnoznanstvenem polju s pisateljem in knjižničarjem Rudijem Podržajem odkrivamo manj znana ali nikoli dovolj osvetljena področja človekovega življenja in ustvarjanja. Nagovarjajo nas dela, kot sta recimo Odiseja človeštva ameriškega genetika in antropologa Spencerja Wellsa, ali Človek in njegovi simboli K. G. Junga. Debata, ki sledi, se razvije v različne smeri, odvisno od tega, kar se udeležencev najbolj dotakne.
Ocena stanja: branje med dijaki
Gotovo se bomo vsi strinjali, da je branje še kako pomembno za razvoj kognitivnih sposobnosti vsakega posameznika, pravzaprav je urjenje možganov, kjer združujemo prijetno s koristnim. Pri poučevanju angleščine vsako leto vzpodbujam dijake k sodelovanju za bralno značko v tujem jeziku. V prvih letnikih strokovnih srednjih šol po moji grobi oceni berejo v povprečju največ trije dijaki na razred. Stanje se v višjih letnikih slabša, tik pred maturo pa ne bere skoraj nobeden več. Če berejo v materinščini, berejo tudi v tujem jeziku. Nekateri, sicer redki, berejo samo v angleščini, ki je postala lingua franca sodobnega sveta. Druga skrajnost so mladi, ki v slovenščini preberejo vse, kar lahko preberejo, nato pa se preusmerijo na angleško jezikovno področje, ki je, priznajmo, v primerjavi s slovenščino velikan, in posledično nikoli več ne berejo v maternem jeziku.
Mladi do tridesetega leta in čez so prevzeli angleščino za svoj sleng, vendar ne samo tu in tam kakšno besedo, kot se je dogajalo pred desetletji, ko smo prevzemali besedici ful in kul. V pripoved mimogrede vrinejo daljše fraze in pravzaprav celotne povedi kot del generaciji lastnega jezika. Stanje se zdi posebej alarmantno, saj je angleščina z ulic prodrla tudi na radio in televizijo, kjer jo prosto uporabljajo brez kakršnegakoli prevoda.
Opazila sem, da veliko dijakov ni sposobnih prebrati daljšega besedila brez prekinitve. Navajeni so na SMS-sporočila, na nekaj besed na družbenih omrežjih, na kratka vprašanja in kratke odgovore. Velikokrat tudi besed skoraj ne rabijo več, saj so jim ljubši videi, ki predstavijo zgodbo v najkrajšem možnem času, ki se meri v sekundah, kolikor jim še služi pozornost. Šole od pojava mobitelov dalje bijejo bitke s spletnimi odvisniki, ki na omrežjih najdejo vse mogoče zanimive vsebine, velikokrat neprimerne njihovi starosti. Nekateri zapisovanja ne poznajo več, pisava je okorna in pogosto nečitljiva tudi za njih same. Branje daljšega knjižnega besedila, včasih tudi samo borih trideset strani, jim predstavlja neznanski napor in se jim zdi brez koristi, zato se ga ne bodo lotili. Domače branje je zgolj nuja, ki jo morajo opraviti, vendar se večina tudi tega ne loti več, saj raje prebere povzetke na spletu, referat, ki naj bi branju sledil, pa je prepisan. Ampak to vendar že dolgo vemo.
Nevarnosti umetne inteligence
Pojav in uvajanje novih orodij umetne inteligence na vsa področja našega življenja pa predstavlja dodatno nevarnost za branje književnosti in razpravljalne eseje, ki naj bi branju sledili. Digitalizacija se zdi neizbežna.
Letošnjo pomlad sem se udeležila seminarja AI4T (umetna inteligenca za učitelje) v okviru projekta Erasmus+ pod okriljem Evropske unije v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo in izobraževanje in drugimi ustanovami. Udeleženci seminarja, na zahtevo organizatorjev samo matematiki in anglisti, smo bili gotovo fascinirani nad materialom, ki so ga na video konferencah predstavili in izvajali priznani slovenski in tuji strokovnjaki, vendar me je kot učiteljico angleščine zmotila prav razsežnost umetne inteligence in možnosti njene uporabe.
Orodji, kot sta ChatGPT in Writesonic bosta še dodatno prikrili avtentičnost besedil, saj bo nemogoče dokazati izvor zapisanega. Besedila namreč generirata iz besedil s svetovnega spleta. Zamislite si, da morate napisati esej, pa niste preveč vešči v pisanju. Nič lažjega! V orodno vrstico orodja umetne inteligence vnesete naslov vašega eseja, v naslednjo pet ključnih besed, nato določite stopnjo jezika – najosnovnejšo ali bolj sofisticirano, tisto, ki vam ustreza, v naslednjem koraku omejite dolžino eseja s številom besed in (trajanje nekaj sekund) – voilà! Sedaj svoj esej lahko prepišete ali zgolj kopirate in ga oddate kot lastni izdelek. Enako velja za članek, referat, prošnjo za delo, blog, opis prodajnega izdelka, zapis na twitterju ali facebooku, pesem, ljubezensko pismo, seminarsko nalogo. V spletni trgovini umetne inteligence vam nudijo čisto vse, kar ste od nekdaj želeli imeti, v akciji s stoodstotnim popustom ali za zgolj minimalno ceno.
Razdiralni učinki digitalizacije
Strinjati se bomo morali, da je to naša prihodnost, pravzaprav prihodnost današnje mladine, vendar se mi je porodilo vprašanje, kdo bo v do skrajnosti tehnološko opremljeni družbi sploh še bral domnevno dolgočasna literarna dela, kar terja ogromno prostega časa, ki ga raje preživimo v prijetnem klepetu z virtualnimi prijatelji. Velikokrat se zgrozimo, ko vidimo družine na javnih prostorih, v lokalih ali restavracijah: starša brskata vsak po svojem mobitelu, otroci pa imajo pred sabo tablico z risanko in so nedovzetni za okolico. Kolegica računalničarka je pred kratkim izvedla anketo v prvih letnikih, ko je dijake prosila, naj si na mobilne telefone naložijo aplikacijo, ki bo preračunala, koliko časa preživijo z igračo novega sveta. Skupni rezultat je pokazal neverjetnih šest ur na dijaka na dan. Lahko se samo nemočno sprašujemo, kaj vse preberejo, slišijo in gledajo, saj nimamo vpogleda v njihove ekrane.
Poseben izziv uvajanja umetne inteligence v izobraževanje in priprave učencev na okoliščine, ki jih poganja umetna inteligenca, je leta 2019 predstavil UNESCO: »pripraviti učitelje na izobraževanje, ki ga poganja umetna inteligenca, in hkrati pripraviti umetno inteligenco, da razume izobraževanje, čeprav mora biti to kljub temu dvosmerna pot: učitelji se morajo naučiti novih digitalnih veščin, da bodo lahko umetno inteligenco uporabljali na pedagoški in smiseln način, razvijalci umetne inteligence pa morajo spoznati, kako delajo učitelji in ustvarjajo rešitve, ki so trajnostne v realnih okoljih.«
Dr. Vesna Vuk Godina že leta opozarja, da otroci, ki v roke prezgodaj dobijo mobitele in tablice z video igrami, ne morejo dovolj dobro razviti abstraktnega mišljenja. Po njenih besedah fakultete sprejemajo študente, ki ne znajo ne brati ne pisati ne računati. Njihovo mišljenje je zreducirano na konkretno mišljenje, ki je živalsko mišljenje. Nimajo več kognitivnih mrež, torej od zunanjih informacij neodvisnega znanja, ker vse najdejo na internetu. Številni so patološki narcisi, kar opažamo tudi že v zgodnjih najstniških letih. Temu primerno moramo prilagajati učne postopke in metode ter motivacijske pristope. Številni kritiki sicer opozarjajo, da bi se moral šolski prostor popolnoma spremeniti in prilagoditi novi generaciji, ki deluje na klik.
Brati ali ne brati?
Na webinarju za moderatorje bralnih klubov se je pojavilo vprašanje, kako to, da je država ustanovila ministrstvo za digitalizacijo, pozabila pa je na ministrstvo za knjigo. Seveda je bila ta opazka mišljena zgolj ironično, saj se vsi zavedamo, da se to ne bo zgodilo. Zato se pojavlja resno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti učitelji: brati ali ne brati? Ustanavljati šolske bralne klube ali ne? Po mojem mnenju bi morala vsaka osnovna in srednja šola v Sloveniji imeti bralni krožek, ki bi ga vodil zainteresirani učitelj, ne nujno knjižničar ali slovenist. Od tega je namreč odvisno, ali bo človek kot vrsta v prihodnosti sploh še sposoben čustvovanja in ustvarjalnosti.
Umetna inteligenca? Da, seveda, vendar – patološki narcisi, ki so žal produkt odtujenosti v družbi, nimajo empatije, socialnih veščin, vesti ali notranjih regulativov za nadziranje nasilnega vedenja. Pri tem ne gre za individualne odklone, ampak za značilnost današnje vzgoje, ko razvajeni starši vzgajajo razvajene otroke, ki jim ni mar za sočloveka, naravo ali v končni fazi za literaturo, ki jim je ravno tako tuja kot čustva. Dandanes pri šolski vzgoji delujeta le korenček in palica, ki se izmenjujeta kakor v nepregledni liniji digitalnega zapisa števki 0 in 1.
Kaj sploh bo šola učila v prihodnosti, če ne razmišljanja? Je bodoči kader, ki ni zmožen razmišljati z lastno glavo in sprejemati odgovornih avtonomnih odločitev, sploh še kvaliteten kader? Smo se človeku že vnaprej odpovedali? Človeka določa to, kar v življenju počne in kar ga v življenju izpolnjuje – bomo otrokom odrekli radost, ki nam jo daje ustvarjalno in kvalitetno opravljanje poklica, soočanje z izzivi in reševanje problemov? Jih bomo kar obsodili na životarjenje v 3D-virtualnih svetovih, medtem ko bi morali polno, z vsemi čuti uživati življenje v fizičnem svetu? Kakor kaže, smo še zadnja generacija, ki je izdelovala potičke iz blata, se šla skrivalnice, ob deževnih dneh igrala namizne igre in naredila domačo nalogo takoj po šoli, da se je šla čim prej igrat na dvorišče. Bomo današnje otroke obsodili na to, da bodo samo še biomasa? Kakšna je sploh vloga šole v družbi, kjer človeka nadomesti umetna inteligenca?
Gradimo Državo bralcev, sta velikokrat poudarila Ksenija Medved, dolgoletna vodja Knjižnice Ivančna Gorica, in dr. Iztok Osojnik, vsestranski umetnik in komparativist. Več bralnih klubov bomo ustanovili, več državljanov, od cicibanov do seniorjev, bo vključenih vanje. Začeti pa bi bilo potrebno resnično zgodaj, kajti srednja šola lovi zadnji vlak.
Naj postane BRALNI KLUB V VSAKO SLOVENSKO ŠOLO naš moto!
—
Prispevek je razširjena oblika članka Vznemirljivo vprašanje: Mladi bralci, kje ste?, ki je bil 15. 4. 2023 objavljen v časniku Delo.
Foto: Victoria Heath (Unsplash)
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega in francoskega jezika s književnostjo. Leta 2012 je na Fakulteti za socialno delo specializirala iz duševnega zdravja s kvalitativno analizo primera z naslovom Samozdravljenje kot bistven del procesa okrevanja. Poučuje angleščino na Srednji ekonomski šoli Ljubljana, kjer že vrsto let organizira tekmovanja za angleško bralno značko. Bila je mentorica debatnega krožka in pesniških natečajev. Sodelovala je z Dnevnikom v projektu Obrazi prihodnosti. Je večkrat nagrajena pesnica in pisateljica.