Izraz biblioterapija je v zvezi z bralnimi klubi lahko zavajajoč, saj morda v kom vzbuja vtis, da lahko moderatorji izvajamo psihoterapijo s knjigami. V prispevku premišljam o terapevtskem učinku literature, branja in pogovorov o knjigah v bralnih klubih, ki jih vodijo moderatorji brez psihoterapevtske izobrazbe. Dejstvo namreč je, da je (kvalitetna) literatura že sama po sebi terapevtska.
Kratka zgodovina biblioterapije
Kdor veliko bere, na podlagi lastne izkušnje ve, da je branje literature že samo po sebi blagodejno za našo psiho. Kot na svojem blogu pojasnjuje psihologinja Mateja Hergula Knežević, s pomočjo pesmi, pravljic, zgodb, romanov in dramskih besedil vstopamo v globlje strukture svoje duševnosti.
Zgodovina branja v terapevtske namene sega daleč v preteklost, še v čase pred našim štetjem. Že Aristotel je opazil zdravilne učinke branja literature. Pod vplivom njegovih premišljanj so v antični Grčiji knjižnice imenovali kar »zdravilišča za duše«.
Poimenovanje biblioterapija se je pojavilo na začetku 20. stoletja. Metodo so intenzivneje začeli uporabljati po prvi svetovni vojni, ko so vojakom, ki so se vrnili z bojišč, branje priporočali pri zdravljenju simptomov posttravmatskega stresa.
Danes je ta metoda terapevtske intervencije znana predvsem v angleškojezičnih deželah, kjer je se je razvila v več smeri (ustvarjalna, razvojna, preskriptivna biblioterapija, terapevtska bibliografija itn.). V Sloveniji je literaturo kot del individualne terapije začel uvajati dr. Janez Rugelj, v svoje terapevtsko delo pa jo vključuje tudi psiholog dr. Andrej Perko.
Terapevtski učinek literature
Čeprav imata branje literature in pogovor o prebranem terapevtski učinek, se v bralnem klubu ne moremo in ne smemo poigravati s psiho udeležencev. Psihoterapijo lahko izvajajo samo strokovnjaki – šolani psihoterapevti.
Bralni klubi so namenjeni pogovorom o knjigah in literaturi, ne pa o njegovih članih. Bralna skupina je lahko terapevtska samo toliko, kolikor zahvaljujoč interakciji z drugimi kaj opazimo pri samih sebi. Torej: če se že s kom ukvarjamo, se ukvarjajmo sami s sabo, in ne z drugimi, saj se nimamo pravice vtikati v življenje drugih ljudi.
Literatura ima lahko terapevtski učinek na dveh ravneh: na individualni ravni kot intimni akt branja in na kolektivni skozi množično branje literature, predvsem pa skozi pogovor o knjigi.
Učinki branja literature
Branje literature (tj. prave, literarne literature) dejansko deluje kot neke vrste kolektivna psihoterapija (kolektivna zato, ker isto knjigo prebere več ljudi). Za razliko od običajne psihoterapije, ki poteka v obliki pogovora med pacientom in psihoterapevtom, se branje odvija kot intimno dejanje med bralcem in knjigo. Akt branja uspešno poteka samo v bralski osami. Med branjem se »pogovarjamo« z literarnim besedilom in v tem procesu prihajamo do spoznanj, uvidov o sebi in o svetu, neredko pa tudi do katarzičnega očiščenja.
Z branjem literature urimo pozornost in spomin. Branje tiskanih knjig je najboljše zdravilo zoper zasvojenost z digitalnimi zasloni. Kot ste gotovo opazili tudi sami, je s papirja precej manj naporno brati, predvsem pa se lažje osredotočimo na to, kaj beremo. Tiskane knjige ne morejo nadomestiti niti e-čitalniki s tehnologijo e-ink, ki ne seva. Papirnata knjiga nam nudi taktilni užitek in prostorsko orientacijo po besedilu, saj po njej zlahka iščemo z listanjem.
Literatura pred nas postavlja zrcalo – skozi vživljanje v zgodbe junakov lažje in bolje vidimo sami sebe. Z branjem seveda prihajamo tudi do novih spoznanj in izkušenj, ki jih sami še nismo doživeli na lastni koži, ter spoznavamo tuje dežele in njihove kulture.
Bralec literarno besedilo vselej doživlja tudi na nezavedni ravni. Do procesov, ki potekajo v nezavednem, po definiciji nimamo in niti ne moremo imeti dostopa. O njih lahko samo ugibamo na podlagi določenih sledi (npr. tega, kaj govorimo). In tako je tudi prav, kajti na zavestni ravni marsikdaj počnemo neumnosti. Nezavedno je nekakšno notranje vesolje, v katerem se iz kaosa samodejno ustvarja ravnovesje in obratno.
Branje literature je terapevtsko podobno kot sanje. Tudi med branjem literarnih besedil se namreč ukvarjamo sami s sabo skozi zgodbe likov in imaginarni svet. Ker se s sabo ne ubadamo neposredno, imamo distanco, ki je potrebna, da uvidimo določene stvari tudi pri sebi. Hkrati pa ima prava, literarna literatura (torej literatura, ki jo določa literarnost, oz. kvalitetna literatura) moč, da se dotakne našega nezavednega in včasih celo razreši kak psihični vozel.
Na bralčevo nezavedno vpliva vsaka knjiga, a le prava literatura ima to moč, da na nas deluje katarzično.
Učinki pogovora o literarnem delu
Pogovor o knjigi ima nekoliko drugačno funkcijo kot samostojno branje. Za razliko od pogovora v dvoje (ki pa je še vedno boljši, kot da se pogovarjamo sami s sabo) je debata v skupini vselej soočenje raznolikih pogledov. Pogovorna soočenja, zlasti skupinska, so pomembna, ker z njimi preverjamo lastno videnje in ga po potrebi korigiramo oz. uskladimo z realnostjo. Vsak izmed nas ima kake slepe pege in te lahko opazimo samo v živi interakciji z drugimi.
Kot v svojih monografijah (npr. Zagovor branja ali Razsežnosti branja) poudarja Meta Grosman, je sproščen skupinski pogovor o literarnem delu dragocen zato, ker sodelujočim pokaže, da vsak bralec besedilo razume nekoliko drugače. S tem nas privede do spoznanja, da ni ene same zveličavne interpretacije, pač pa jih je vsaj toliko, kolikor je bralcev. Dobro je, da do tega uvida pridemo čim prej, še preden nam šolski sistem ubije naravno veselje do branja (izkušnje kažejo, da ljudje veliko raje beremo zaradi branja samega kot pa zaradi ocen).
Ker več glav več ve, nam pogovor močno olajša analizo literarnega dela. Različne oči opazijo različne podrobnosti – če vse te detajle zložimo skupaj, dobimo bogat mozaik, ki ga lahko strnemo v zanimivo sintezo. Poleg tega lahko moderator s premišljenim vodenjem pogovora članom bralne skupine predaja tudi literarnovedno in drugo znanje. Seveda pa si znanje izmenjujejo tudi člani med sabo.
V interakciji z drugimi se učimo precizno izražati in svoje trditve tehtno utemeljiti. Pri komunikaciji v živo takoj opazimo, ali smo se izrazili dovolj jasno ali pa imajo naši argumenti kake luknje.
Zmožnost jasnega, natančnega izražanja in argumentacije, ki stoji na trdnih temeljih, nam pride prav na kateremkoli področju življenja. Vsakdo, ki obvlada veščino analize in sinteze ter se zna dobro izražati in svoje izjave argumentirati, ima v glavi pravo bogastvo, ki mu lahko odpre praktično katerakoli vrata.
Osredotočenost na knjigo
Bralni klubi so namenjeni sproščenim pogovorom o knjigah, in pri tem naj tudi ostane. Knjiga nas usidra, da ne zajadramo na raven izmenjave mnenj ad personam, torej da naša mnenja ne letijo na posameznika, ampak izražamo svoje poglede in opažanja v zvezi s knjigo in njeno vsebino.
Če se pri pogovoru osredotočamo na knjigo in se vsakič, ko nas zanese stran, vztrajno vračamo h knjigi, bistveno zmanjšamo nevarnost osebne prizadetosti in drugih čustvenih odzivov. Kadar se v kom kljub temu sproži plaz asociacij in čustev, npr. zaradi teme knjige, nam bo osredotočenost na knjigo pomagala, da se oseba pomiri.
Kako se odzvati, kadar opazimo, da se v kom oglasi nezavedno?
Če se kdo na knjigo odzove z izbruhom, odporom ali tako, da se zapre vase, se moramo zavedati, da se je najverjetneje oglasilo njegovo nezavedno. Pomembno je, da v bralca, v katerem se je nekaj sprožilo, še zlasti kadar obmolkne in nič ne reče, ne drezamo. Dovolj je, da dogodek vzamemo na znanje.
Kadar se razburjeni bralec o tem, kar čuti, izrazi, mu pokažemo razumevanje in celotni skupini pojasnimo, da ima literatura pač to moč, da se dotakne našega nezavednega. Najbrž ne bo odveč razložiti, da nezavedno tvori 90 % naše psihe in da je zavedno le vrh ledene gore, ki ga vidimo, medtem ko se nezavedno nahaja globoko pod gladino in zato do njega že po definiciji nimamo dostopa. Zaustavimo se, kolikor je potrebno, da se pretreseni bralec pomiri (če se ne more pomiriti, ga vprašamo, ali si želi iti na samo), nato pa pogovor nežno preusmerimo nazaj h knjigi.
Pri tovrstnih incidentih se ponavadi sočutno odzove celotna skupina, zato moderatorju ni treba kako posebej posegati, je pa dobro izostriti pozornost in pazljiveje opazovati smer, v katero se suka pogovor, da po potrebi interveniramo.
Ne igrajmo se psihoterapije
Psihoterapijo lahko vodi samo za to delo izšolan strokovnjak. Amaterji nimamo sistematičnega znanja o psihoterapiji, zato lahko z drezanjem v druge ali vrtanjem po sebi naredimo več škode kot koristi. V določenih primerih je to tudi nevarno, kajti človeka lahko pahnemo v stisko. Pa tudi pretirano »ritje« po sebi in ubadanje z lastnimi problemi je škodljivo, saj se kaj hitro »zaciklamo« oz. začnemo vrteti v krogu ali celo zdrsnemo v depresijo.
In kaj naredimo, če med pogovorom o knjigi opazimo, da se je v nas ali v kom drugem odzvalo nezavedno? Odgovor je preprost: Nič. S problemi drugih se na bralnem klubu ne ubadamo. (Če kateri udeleženec izrecno izrazi to željo, se po koncu bralnega kluba z njim lahko usedemo na prijateljski pogovor.) Kadar problem opazimo pri sebi, pa povsem zadostuje, da ga pripoznamo – torej sprejmemo takega, kot je. Za karkoli bolj zapletenega je priporočljivo poiskati pomoč strokovnjaka – specializiranega psihoterapevta.
Bodimo odgovorni do sebe in do drugih.
Ne igrajmo se spovednice
Moderatorji in udeleženci bralnega kluba drug z drugim delimo samo tisto, kar si želimo povedati sami od sebe. Skratka, v bralnem klubu komuniciramo po enakih pravilih, kakršna za spoštljivo vedenje veljajo v zunanjem svetu.
V bralnih klubih se pogovarjamo človeško – kot človek s človekom. Na prvih srečanjih komunikacija kajpada poteka na ravni poznanstva, ki se nato razvije v bližnje poznanstvo in zatem ponavadi tudi v prijateljstvo. Ni se nam treba odpirati na silo, skupini povemo samo tisto, kar smo ji pripravljeni zaupati. Pazimo, da tudi mi drugim dajemo enako svobodo. Nikoli v nikogar ne vrtamo, še zlasti če opazimo, da kdo o čem ne mara govoriti. S tem izražamo osnovno spoštovanje do sočloveka.
V bralni skupini veljajo podobna pravila kot pri prijateljstvu. V prijateljskem odnosu nikoli ne izsiljujemo informacij, ampak hvaležno sprejmemo tisto, kar nam je prijatelj pripravljen povedati sam od sebe. Spoštujemo njegovo mejo. Zakaj bi se vtikali vanj in ga spraševali o stvareh, ki se nas pravzaprav niti ne tičejo? Ko bo pripravljen, nam bo že sam povedal. Če nam ne bo, pa se tudi ne bo svet podrl.
Kar nam nekdo zaupa sam od sebe, je dar, za katerega smo lahko samo hvaležni.
V idealnem bralnem klubu ni hierarhije
Psihoterapevt in spovednik imata moč, ker delujeta s položaja strokovne avtoritete. Za bralni klub pa hierarhični odnosi nikakor niso primerni. Če hočemo, da je bralni klub uspešen, se moramo izogibati vsakršnim pozicijam moči.
Idealni bralni klub deluje po nehierarhičnem modelu, kjer se odnosi vzpostavljajo na horizontalni ravni, med enakimi oz. enakopravnimi člani skupine. Odsotnost hierarhije močno olajša komunikacijo, hkrati pa se med vsemi enakovredno porazporedijo tako pravice kot tudi odgovornost za bralni klub in z njim povezane dolžnosti.
Na tem mestu mi boste ugovarjali, da ta teorija stoji na trhlih nogah, saj moderator vendarle izstopa iz skupine – kot tisti, ki bralni klub ustanovi, ga moderira in je največkrat tudi njegova gonilna sila.
Res je, vendar bralna skupina deluje dosti bolje, če se moderator zavestno izogiba poziciji moči in trmasto (tj. kljub temu da člani v njem iščejo vsemogočnega vodjo) stremi k idealu nehierarhične skupnosti. Moderatorjeva glavna naloga je, da daje zgled in vztrajno ponavlja, kaj je ideal bralnega kluba. Člani bralne skupine bodo slejkoprej dojeli, kaj od njih pričakujemo. (Brž ko se to posveti prvemu, se koncept razjasni tudi drugim.)
Poskusite še vi in videli boste, da deluje! 😉
—
P. S.: Kot rečeno, v prispevku namenoma nisem obravnavala problematike terapevtske biblioterapije, torej terapije s knjigami, ki jo izvajajo psihoterapevti ali knjižničarji v sodelovanju s psihoterapevti.
Če vas zanima, kako knjige pri svojem zdravljenju uporabljajo psihoterapevti in kako s psihoterapevti sodelujejo knjižničarji, vam kolegice s Foruma moderatorjev bralnih klubov sporočajo, da se z biblioterapijo pri posebnem projektu ukvarjajo v Mestni knjižnici Kranj, sodelovanje knjižničarja s psihoterapevtom pa so preizkusili tudi v Knjižnici Logatec, in v branje priporočajo taledva članka:
- Urška Orešnik: Biblioterapija v splošnih knjižnicah. Mentor 34/4 (2013). 96–99.
- Andrej Perko: Biblioterapija v socialno-andragoškem programu urejanja ljudi v stiski. Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju: ljudje v stiski in socialno-andragoška metoda. Ljubljana: Buča, 2017. 155–172.
Foto: Alexis Brown (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »