Kaj bi, Che bi*

Čas branja: 5 min.

Bi bralo več ljudi, če bi branje jemali manj resno? Je sploh prav, da branje jemljemo manj resno? Bi bralo več ljudi, če bi se že kot otroci z branjem bolj igrali? Se ob branju dovolj zabavamo? Kako je lahko osebna bralčeva izkušnja del doživetja in gradnje bralne skupnosti?

Mini anketa

Rada berem. SEVEDA

Rada se pogovarjam o knjigah. DA

Včasih se počutim s prebrano knjigo sama. RES JE

Počutim se povezano z ljudmi, ki berejo. JAAAAA

Še posebej s tistimi, ki berejo podobne knjige kot jaz. TAKO JE

Branje vsak večer v postelji je večji luksuz kot velik avtomobil v garaži. ABSOLUTNO

Če si tudi ti ob prebiranju zgornjih trditev vsaj v treh primerih odobravajoče prikimal/a, beri naprej.

Pot do branja

Bi bralo več ljudi, če bi branje jemali manj resno? Je sploh prav, da branje jemljemo manj resno? Bi bralo več ljudi, če bi se že kot otroci z branjem bolj igrali? Se ob branju dovolj zabavamo? Kako je lahko osebna bralčeva izkušnja del doživetja in gradnje bralne skupnosti?

Pred časom sem bila na odličnem predavanju celjske pedagoginje Simone Zupančič, ki nam je predstavila pot do branja. Od spoznavanja glasov, preko spoznavanja črk, zlogov, besed, stavkov, nekje vmes pa še orientacije na strani, členitev besedila. Predavala nam je o poti, ki je potrebna, da otroci splezajo na goro branja. Včasih je le-ta bolj zavita, zanjo je potrebno več energije in igre (namenoma ne napišem dela), včasih gre pot naravnost navzgor in kakšen ovinek mimogrede preskoči, odvisno od tega, kako so otroci motivirani in uvedeni v svet branja in knjig.

Menim, da se veselje do branja začne prav v točki, ko otroci stojijo pod vznožjem gore branja, na kateri kraljujejo taveliki, tapomembni, ki že berejo.

Odlomek stripa Tik je šel v gozd po drva avtorjev Rama Cunte in Mihe Hančiča (Vigevageknjige, 2022). Foto: Nuša Komplet Peperko.
Odlomek stripa Tik je šel v gozd po drva avtorjev Rama Cunte in Mihe Hančiča (Vigevageknjige, 2022). Foto: Nuša Komplet Peperko.

Paralela z učenjem smučanja

In vlečem paralele z učenjem smučanja, ki je zdaj tako strašansko popularno pri starših malih otrok – predvsem tistih, ki so v nenehnem strahu, da bo njihov otrok za kaj prikrajšan. In potem ko v mestih že leta ni občutiti prave, snežne zime, ko že leta nismo delali snežakov in se ni več mogoče mimogrede in v igri na sosedovem kuclju naučiti prvih smučarskih zavojev ali pa se gnesti za prostor s sankači ali kotalečimi se človeškimi kepicami. In potem ko se iz dneva v dan soočamo z zimo kot slabo voljo nad mrazom, zmrzaljo, drago kurjavo. In potem ko so otroci prikrajšani za tisto osnovno zimsko veselje, jim na nogice že tiščimo ozke smučarske čevlje in jih že vpisujemo v smučarske šole, da se čim prej naučijo smučati. Ker to je standard. Pa četudi ne smuča nihče od bližnjih sorodnikov in otroku sploh ni jasno, zakaj bi moral smučati.

Ali ni torej mogoče bolj igrivo dostopati do knjig in postopoma usvajati tudi branje? Ali se ne bi bilo bolje veliko zabavati na snegu in potem, ko in če, pač nadaljevati z usvajanjem prvih zavojev in smučanja? Ali mora to namesto nas, staršev, res opraviti učitelj v šoli ali učitelj smučanja? To so seveda retorična vprašanja mame dveh mlajših otrok.

Branje je najbolj interaktivna igra

Da me povsod zanimata igra in igrivost, lahkotnost bivanja, ima nekaj zveze zagotovo tudi s tem, da prihajam iz gledališkega sveta, ki temelji na IGRI, zato sem kar zastrigla z ušesi, ko je Tatjana na enem od webinarjev dejala, da je branje najbolj interaktivna igra, kar si jih lahko zamisliš. Ustvarjanje novih svetov, potovanja skozi čas in prostor, sogovorci vseh oblik in misli, seveda. In potem razmišljam naprej, kako bi lahko to interaktivno igro prenesli iz prostorov spalnic oziroma iz bralčeve osebne zgodbe v širši in javni prostor.

Pa se gremo skupaj igro, ki se ji reče KAJ BI, ČE BI lahko …, in bi bila edina omejitev nebo.

Kaj bi, če bi …

Če bi bila zaposlena v knjižnici,

bi razmišljala o tem, da knjižnica ni le prostor reda, izpod katerega nehote in nenehno šviga kaos, ampak tudi kraljestvo naključja …

Bi vsak mesec prosila enega bralca, naj sestavi svojo knjižno polico.

Bi bil del knjižnih polic zložen ne zgolj kot abecedno urejen nabor knjig, ampak kot mreža asociacij in presečišče svetov. Kot je to s slikovnim atlasom Mnemozina (Bilderatlas Mnemosyne) poskušal genialni Aby Warburg.

Aby Warburg: Bilderatlas Mnemosyne. Haus der Kulturen der Welt, Berlin, 2020. Foto: Silke Briel / HKW.
Aby Warburg: Bilderatlas Mnemosyne. Haus der Kulturen der Welt, Berlin, 2020. Foto: Silke Briel / HKW.

Bi bralci oblikovali polico knjig, ki še niso bile napisane, pa bi morale biti. Mislim, da se je s to idejo poigraval že mojster Rabelais. Tatjana me dopolni, da je Stanisław Lem, recimo, objavil več del z recenzijami nenapisanih knjig.

Bi bilo zaželeno, da bralci puščajo v knjigi listič s kratko napovedjo knjige in pozdravi za naslednjega bralca.

Bi vsaj enkrat letno noč preživeli v knjižnici, z branjem, poslušanjem glasbe, gledanjem filmov …

Bi bralci na tedenskih srečanjih, predavanjih, drug drugemu predstavljali knjige in svetove, ki jih le-te odpirajo in nadejam se, da bi bile te predstavitve potovanja v prostoru in času, zgodovinska, geografska, umetnostna, politična …

Bi spremljali gledališke abonmaje in prebirali dramska besedila ter skupaj obiskovali gledališke predstave, katerim so za izhodišče služila prebrana besedila.

Če bi bila zaposlena v šolski knjižnici,

bi delala enako kot v taveliki knjižnici, obenem pa bi otrokom priznala, da se tudi sama vsak dan borim proti spletnim motilcem, in jim ponavljala besede, ki jih je izrekel Dušan Brešar Mlakar, udeleženec webinarja za moderatorje bralnih klubov: »Ne pozabite, branje je svoboda.«

Bi bila šolska knjižnica pravo nasprotje hierarhičnega, kategoriziranega branja iz šolskega kurikuluma.

Bi skupaj z bralci pripravljala kratko tematsko oddajo za šolski radio.

Bi nenehno pripravljala bralne razstave na šolskih avlah. Recimo skozi format stripa, kjer bi se med seboj pogovarjali, se zmerjali ali zaljubljali liki iz različnih knjig.

Bi naredila dopolnjujočo razstavo, ki bi ji vsak lahko pridal svoj najljubši citat ali najljubši prvi stavek knjige ali pa interaktivno knjižno abecedo, ki bi se sproti dopolnjevala in ožila glede na temo (npr. abeceda pisateljic, abeceda slovenskih dramskih besedil, abeceda izmišljenih besed ali pa arhaizmov, ki smo jih našli v knjigah).

Bi pripravljala bralne žure na šolskih hodnikih za rojstne dneve bralcev.

Bi nenehno presenečala bralce z razporeditvijo knjig v knjižnici – recimo glede na temo, glede na debelino, celo glede na barvo, od manj do bolj smešne, od bolj do manj ljubezenske …

Bi ves čas stopala mednje kot bralka. Enaka med enakimi, kot nenehno poudarjamo na webinarjih.

Bi jih spodbujala, naj tudi sami mrežijo knjige v šolski knjižnici po svoji intuiciji.

Bi skupaj z njimi vodila posebno knjižno pošto, ki bi potovala po skrivni izposoji v knjigah.

Bi jim pripravljala zelo osebne škatle knjižnih presenečenj in jih vabila, da jih pripravljajo tudi sami in drug za drugega.

Bi organizirala skupna branja ene knjige. Kot bralne meditacije.

Bi jih nenehno izzivala, jim kradla čas in skupaj z njimi ustvarjala bralne trende.

Poleg vseh odličnih stvari, ki jih predani knjižničarji odlično delajo že sedaj, seveda.

Branje ni odklop, ampak priklop

In za konec še zahvala in opomnik, da je najboljše darilo, ki ga je mogoče dati skupnosti, brezplačna knjižnica. In raznovrstna bralna druženja in izkustva, ker branje ni odklop iz sveta, ampak priklop v nastajajoči svet.

Opomba

*KAJ BI, CHE BI je bil naslov predstave, ki sem jo delala pred leti, in čeprav je tematizirala Che Guevaro, še danes ostaja z menoj ideja Kaj bi, če bi lahko …

Foto: Kelly Sikkema (Unsplash)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?