V prispevku odgovarjam na štiri pogosta vprašanja o branju: Ali branje literature lahko nadomestimo z ogledom filma ali branjem stripa? Ali z digitalnega zaslona beremo enako kot iz tiskane knjige? Je tiho izgovarjanje med branjem napačno? Je vseeno, v katerem jeziku beremo?
Če imate še kako drugo vprašanje, nam pišite.
Ali branje literature lahko nadomestimo z ogledom filma ali branjem stripa?
Knjiga, film in strip so različni mediji, zato zanje veljajo drugačne zakonitosti. Knjiga pripoveduje z besedno govorico, pri filmu imamo opraviti z vizualno in slušno pripovedjo, pri stripu pa gre za povezavo vizualne in verbalne naracije. Čeprav dober film, ki gledalcu nudi veliko prostora za lastni kognitivni vložek, prav tako lahko spodbuja k razmišljanju in zamišljanju neizraženega, se učinek še zdaleč ne more primerjati s knjigo.
Film pripoveduje s slikami in zvokom, torej nam ponudi določeni način vizualizacije pripovedovanega sveta. Tako nam vselej že vnaprej servira načine zamišljanja. Imaginacijo uporabimo samo na mestih, kjer filmski ustvarjalci pustijo gledalcu prostor za lastni vložek, npr. kjer česa ne pokažejo naravnost, ampak samo nakažejo (recimo z zvokom) in pustijo gledalcu, da si to zamisli sam.
Strip je kombinacija zapisane pripovedi (torej govorice, kodirane s pisavo) in vizualne pripovedi s (karikiranimi) slikami, ki bralcu že narekujejo določene predstave. Čeprav dober strip bralcu odpira veliko prostora za lastni vložek, mu s slikovno govorico vendarle narekuje, kako naj si določene stvari zamišlja.
Knjiga je zapisana s pisavo – torej z dogovorjenim kodom, s katerim beležimo govorico. Svet, ki ga spoznavamo skozi govorjeni ali zapisani jezik, si moramo v celoti zamisliti, pri čemer uporabljamo svoje izkušnje, znanje in imaginacijo. Branje knjig zahteva absolutni kognitivni vložek (zamisliti si moramo čisto vse), medtem ko pri branju stripov in gledanju filmov svoje predstave gradimo na vnaprej pripravljeni vizualni predlogi. Literatura je edini medij, ki od bralca zahteva, da si pripovedni svet zamisli v celoti, torej ga v svojih vizualnih in drugih čutnih predstavah zgradi od temeljev do najmanjših podrobnosti.
Ali z digitalnega zaslona beremo enako kot iz tiskane knjige?
Znanstveniki so ugotovili, da pri branju z zaslona digitalne naprave (računalnik, tablica, e-čitalnik ipd.) težje ohranjamo pozornost, zato beremo bolj površno. Ker se pri branju natisnjenega besedila možgani lažje osredotočijo, beremo bolj poglobljeno in si zato precej več zapomnimo.
Lahko naredite eksperiment:[1]
- Opazujte se, kako se vam bere z zaslona in kako iz tiskane knjige.
- Opazujte se, kako berete literaturo (npr. kratko zgodbo) in kako stvarno besedilo (npr. časopisni članek ali poglavje iz učbenika).
- Svoje izkušnje primerjajte z izkušnjami kolegov.
Negativna lastnost digitalnih zaslonov je tudi ta, da kaj hitro postanemo zasvojeni z njimi. Odvisnost od zaslonov je podobna drugim zasvojenostim: zadeve nimamo več pod nadzorom – ob zaslonih računalnikov, pametnih telefonov, televizije ipd. preživljamo več časa, kot bi bilo zdravo. Nekateri so razvili tako močno odvisnost, da se ne morejo več ganiti od zaslona.
Branje tiskanih knjig je najboljše zdravilo zoper zasvojenost z zasloni elektronskih naprav. Kot ste gotovo opazili tudi sami, je s papirja precej manj naporno brati (oči manj trpijo), predvsem pa se lažje osredotočimo na to, kaj beremo.
Tiskane knjige ne morejo nadomestiti niti e-čitalniki s tehnologijo e-ink, ki ne seva. Papirnata knjiga nam namreč nudi taktilni užitek, saj jo otipavamo s prsti, in prostorsko orientacijo po besedilu, saj po njej zlahka iščemo z listanjem.
Je tiho izgovarjanje med branjem napačno?
Najprej je bila govorica, šele nato pisava. Tudi otroci se najprej naučijo govoriti in šele nato brati. Zato večina ljudi besedilo lažje razume, če si prebrano potihem izgovarja.
Na prvi pogled se zdi to potrata časa, saj tiho izgovarjanje, čeprav hitro, upočasnjuje naše branje. V resnici pa s tem čas prihranimo, kajti s tihim izgovarjanjem se lažje poglobimo v besedilo in ga zato lažje dojamemo.
Je vseeno, v katerem jeziku beremo?
Prav je, da se učimo tujih jezikov. Več jezikov znaš, več veljaš, pravi slovenski rek. Tuji jeziki nam pomagajo pri sporazumevanju zunaj slovenskega prostora in širijo naša obzorja.
Toda jezik je naše simbolno vesolje. In to vesolje raste iz našega primarnega, maternega jezika.
Tujega jezika ne bomo nikoli obvladali tako dobro kot materinščino, še zlasti če nikoli nismo živeli v njegovem kulturnem prostoru. Ne gre samo za besede ali zgodbe, ampak za povezave in nianse predstavnega sveta, ki si ga delijo govorci, živeči v določeni kulturi oz. civilizacijskemu krogu.
V tujem jeziku smo a priori prikrajšani: težje se izražamo in težje razumemo. Kadar komuniciramo v tujem jeziku, imamo na voljo zelo omejena jezikovna sredstva, ki se še zdaleč ne morejo kosati z naborom sredstev, ki jih obvlada rojeni govorec.
Če hočemo knjigo doživljati v vseh njenih barvah in v najboljši ločljivosti (oz. resoluciji, če si izposodim metaforo s področja fotografije), potem se je modro odločiti za branje v materinščini. Branje v tujem jeziku je, kot bi čez sliko položili filter, ki prekrije barve, da postanejo enobarvne in enolične, slika pa zelo slabo ločljiva. Zakaj bi gledali črno-belo sliko, če imamo na voljo barvno, ki nam nudi bogatejšo izkušnjo?
Te teme se podrobneje lotevam v naslednjem članku Je res vseeno, v katerem jeziku beremo?, ki bo objavljen prihodnji teden.
Opomba
[1] Ta poskus zahteva veščino introspekcije, ki jo razvijamo tako, da se redno poglabljamo vase. Mlajšim bralcem introspekcijo pomagamo razvijati tako, da jih spodbudimo k pisanju dnevnika, v katerem naj ne opisujejo samo zunanjih dogodkov, ampak tudi to, kaj so ob tem občutili, kako so kaj doživljali. Sicer pa ta metoda deluje tudi pri starejših bralcih, ki se niso vajeni poglabljati v lastne občutke in čustva.
Foto: Thought Catalog (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »