Poslanstvo bralnih klubov v današnjih časih

Čas branja: 7 min.

V prispevku natresam nekaj misli o tem, kakšna je vloga bralnih klubov v svetu, v katerem živimo, pa tudi o tem, zakaj bi morali biti bralni klubi v tem svetu množični pojav. K premisleku vabim tudi vas!

V kakšnem svetu živimo

Svet je danes globalna vas. Pa ne toliko zaradi interneta, kolikor zaradi kapitalskih interesov. Ni ga koščka sveta, ki ga ne bi obvladoval kapital, če pa kje še je kaka taka oaza, se jo kapitalistične sile na vse pretege trudijo podrediti.

Neoliberalni kapitalizem ne bi mogel delovati brez korenčka na palici. To vlogo opravlja ideologija potrošništva. Ali bolje: totalitarizem potrošništva, saj se mu ne more izogniti nihče izmed nas – tudi najbolj vneti nasprotniki potrošniške miselnosti so si (vsaj nekatere) osnovne življenjske potrebščine prisiljeni kupovati v trgovini.

Drugo, kar potrebuje vsak totalitarizem, je podpora množic, zato se v njem razbohoti populizem. Ta temelji po eni strani na principu deljenja bonbončkov (boni, vavčerji …), po drugi pa na določitvi »sovražnika naroda«, družbene skupine, ki postane dežurni krivec za vse. (Kot vidimo na lastne oči, je lahko za sovražnika naroda označenih celo več skupin.)

Populist poišče pravi gumb in pritisne nanj: nagovori neko kolektivno travmo, bolečo točko čim večjega dela prebivalstva (v nacistični Nemčiji je bila to gospodarska kriza; pri nas povojni poboji in nacionalizacija) in s prstom pokaže na nekoga, ki naj bi vse skupaj zakrivil (v nacizmu: Židje; pri nas: abstraktna kategorija »komunistov«, v katero so stlačeni vsi, ki se zavzemajo za pravičnejšo družbeno ureditev). S tem dá ljudem zeleno luč, da lahko svojo frustracijo izživijo nad tistimi, ki jih je označil za dežurnega krivca. Se pravi: ljudi pozove k linču. Linč ima konsolidacijsko moč – družno storjeni zločin ljudi poveže. (Več o tovrstnih mehanizmih v: Iztok Osojnik: Somrak suverenosti; gl. tudi pojem banalnosti zla pri Hannah Arendt, npr. v knjigah Eichmann v Jeruzalemu ali Izvori totalitarizma.)

Kajpada povezuje tudi maslo na glavi (nepošteno, kriminalno, koruptivno delovanje) – v politiki pošteni ljudje niso zaželeni, ker jih ni mogoče z ničimer držati za jajca (beri: izsiljevati). Vrana vrani ne izkljuje oči, jager jagru stolček gor drži. (Kot vidimo iz slovenskih rekov in pregovorov – jezikovnih okamnin, ki se ohranjajo skozi stoletja – v naši družbi med »navadnimi ljudmi« že zelo dolgo obstaja tako zavest o tovrstnih družbenih anomalijah kot tudi kritičnost do njih.)

Populizem hodi z roko v roki s sovražnim govorom. Populist »sovražnike naroda«, torej dežurne krivce in nasploh vse drugače misleče, napada na najbolj pritlehne načine: z žaljivkami, natolcevanji, podtikanji, grožnjami, sankcijami … In ker je populistični oblastnik vselej dobro viden in slišan, saj obvladuje medijski aparat, ta vulgarni, sovražni način govora postopoma začne pronicati v vse pore družbenega življenja. Norme komuniciranja se vztrajno nižajo, sovražni govor se razširi med »navadne ljudi«. (Ni nam treba iti gledat v ZDA, kjer je sovražni govor s čivki po Twitterju populariziral predsednik države, saj imamo lastne politike, ki se zgledujejo po Trumpu.)

Kadar so na oblasti politiki, ki ne spoštujejo lastne prisege ljudstvu (namreč da bodo delovali v interesu ljudstva), ker ne premorejo empatije in jih žene zgolj koristoljubje, zapovrh pa za svoje nečedne posle nikoli niso kaznovani, to neizogibno vpliva na norme, ki veljajo v družbi. Kar naenkrat se v državi poveča kriminaliteta, nasilje postane vsakdanji pojav in že januarja imamo toliko umorov, kot jih je bilo prej v celem letu.

Občutek imamo, da nam družba in država razpadata pred našimi očmi.

Kaj storiti, kadar odpovejo institucije?

Naj kar obupamo in se vdamo v usodo? Pogled v zgodovino nas potolaži. Kadar je šlo za obstoj, so se Slovenci vselej znali civilnodružbeno organizirati. Tudi in predvsem v prosvetne, izobraževalne skupine.

V 16. stoletju so protestantje s Trubarjem, Dalmatinom in Bohoričem na čelu poskrbeli za jezikovno emancipacijo: dali so nam prve slovenske tiskane knjige, prve knjižne prevode v slovenščino in prvo slovensko slovnico.

V drugi polovici 19. stoletja so napredni Slovenci organizirali (politične) tabore in (prosvetne) čitalnice.

V obdobju med obema vojnama so se v vlogi neumornih aktivistk angažirale in povezovale zlasti učiteljice (gl. Zbrana dela Angele Vode I–III, izdana pri založbi Krtina). Bile so tudi med ustanoviteljicami in sodelavkami založb, kot sta Belo-modra knjižnica (1927–1941) in Modra ptica (1929–1941), ki sta si za cilj zadali širiti obzorje slovenskih bralcev in jih vzgojiti v svetovljane.

V 21. stoletju, ko pred našimi očmi zaradi politične krize razpada država in zaradi diktature potrošništva družba, ustanavljamo bralne klube.

Zakaj je smiselno ustanavljati bralne klube?

Bralnih klubov ne ustanavljamo samo zaradi branja in pogovora o prebranih knjigah, čeprav je ljubezen do knjig pomemben razlog zanje. Ustanavljamo jih zaradi potrebe vplivati na družbo. Ustanavljamo jih zato, da bi življenje postalo bolj znosno.

Povezujemo se, da bi izničili razdiralne učinke ideologije potrošniškega totalitarizma, ki nas peha v množično psihozo: Lažejo nam, da bomo uspešni, če se bomo izurili v napihovanju lastnih egov in razvili patološko tekmovalnost. Prepričujejo nas, da demokracija in svoboda pomenita teptanje pravic sočloveka in da je zakon džungle za družbo najkoristnejši. Hujskajo nas drugega proti drugemu – kajpada zato, da nas izolirajo v posameznike brez sleherne moči. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, pravi ljudski pregovor – nekaj bo že na tem.

Oblastniki, ki se požvižgajo na svojo prisego ljudstvu, se civilne družbe (ki jo predstavlja katerakoli skupnost – organizirana bodisi v društva bodisi v neformalne skupine ali gibanja) tako zelo bojijo zato, ker ima skupnost moč doseči spremembe. Da to drži, nas uči ljudski rek: Skupaj lahko gore premikamo.

V bralne klube se povezujemo, ker se zavedamo, da smo ljudje družabna bitja in da drug drugega potrebujemo in da si radi izmenjujemo mnenja (kar nam je potrdila izkušnja karantene ob izbruhu pandemije). Povezujemo se, ker nas delovanje v skupnosti, skrb za druge in medsebojna pomoč osrečujejo. Povezujemo se, ker se zavedamo, da so pravice tesno povezane z dolžnostmi in da segajo samo do tja, kjer ne posegajo v pravice sočloveka. Povezujemo se, ker hočemo živeti v prijaznem svetu, kjer je človek človeku človek, in ne volk.

V bralnih klubih se dobivamo, ker vemo, da lahko osebnostno rastemo samo v komunikaciji, sobivanju z drugimi, torej v skupnosti.

Bralni klubi kot primer učinkovitih nehierarhičnih skupnosti

Bralni klubi so neformalna združevanja posameznikov. To pomeni, da nas ne utesnjujejo rigidna pravila neke formalne organizacije in ne bremeni birokracija, ki se pogosto zdi sama sebi namen. Organiziramo se sami med sabo. Vsak član lahko vpliva na delovanje skupine in tudi sam prispeva nekaj za skupno dobro. Samoorganiziramo se. Bralni klub upravljamo vsi skupaj in vsak posebej. Brez potrebe po direktivah z višjih instanc. Bralni klub samoupravljamo in soupravljamo vsi.

Bralni klubi so skupine posameznikov, med katerimi se vzpostavljajo, razvijajo odnosi in tkejo vezi. Da skupina lahko deluje, se moramo naučiti strpne komunikacije in medsebojnega sodelovanja.

Človek je družabno bitje, zato potrebuje človeško bližino in občutek varnosti. Če živimo v družbi, ki poveličuje egoizem in tekmovalnost, so bralni klubi oaze – varni prostori, kjer vladata zaupanje in spoštljiva, argumentirana medčloveška komunikacija. Bralni klubi so protistrup zoper škodljive učinke ideologije neoliberalizma oz. potrošniškega totalitarizma.

V bralnih klubih ne potrebujemo razmerja dominacije in podrejenosti. Vsi smo bralci, torej smo enaki med enakimi. Razdelimo si naloge in vsi prispevamo k temu, da bralna skupina sploh lahko deluje. Učimo se sodelovanja. Dajemo drug drugemu. Kajti človek je najbolj srečen, kadar lahko nekaj gradi skupaj z drugimi.

Bralni klubi kot zgled konstruktivne komunikacije

V bralni klubih se učimo argumentirati svoje izjave in se sklicevati na vire, navajati konkretne dele besedila, urimo si pozornost in spomin.

Če se pri pogovorih osredotočamo na knjigo, se izognemo ravni izmenjave mnenj ad personam, ki letijo na posameznika. Pogovarjamo se o knjigi, o junakih, o zgodbi, o avtorjevem slogu. Svoje mnenje lahko pove vsak, od vsakogar pa se tudi pričakuje, da svoje mnenje zna utemeljiti.

Če nam argumentacija sprva ne gre dobro od jezika, nič hudega. Mojstrimo se iz argumenta v argument. Navadimo se, da si argumente pripravimo tudi pisno, doma. Tako zagotovo dovolj premislimo, da znamo svoje stališče tehtno utemeljiti tudi v pogovoru.

V bralnih klubih se učimo, da ni ene zveličavne interpretacije. Interpretacij je toliko, kolikor je bralcev. Ker smo si različni, je logično, da knjigo vsak od nas razume nekoliko drugače. Učimo se ustvarjalnega branja – skozi sebe in lastno življenjsko izkušnjo. In nato skozi pogovor lastno branje konstruktivno soočamo z branji drugih. Napačnih interpretacij ni. Vsaka interpretacija je prava, če pride iz nas, torej če je avtentična.

Skozi pogovore o branju prodiramo v bližnje in daljne svetove ter spoznavamo, kako raznoliki smo ljudje. Pravi bralec razume, kaj pomeni Terencijev rek Človek sem, nič človeškega mi ni tuje. Človek je zmožen razumeti vsako bitje, če se zna vživeti vanj, če ima empatijo.

In prav tega nas učijo knjige: vživljanja v Drugega in razumevanja sveta okoli nas.

Če znamo razumeti svet okoli sebe, vedno vemo, kje stojimo in kje je meja med nami in svetom okoli nas. Poznamo sami sebe. Ne pustimo si vsiljevati etiket. Vemo, kdo smo. Nimamo potrebe verjeti tistim, ki nas prepričujejo, da smo kaj drugega od tistega, kar sami vemo, da smo. In verjamemo temu, kar sami vidimo.

Demokracija v praksi

Demokracija ni nekaj abstraktnega, ni zgolj mrtva črka na papirju – začne se v našem vsakdanjem življenju. Če hočemo prekiniti začarani krog vzponov avtoritarnih režimov na Slovenskem, moramo najprej detektirati škodljive vzorce razmišljanja pri samih sebi, nato, ko se jih zavemo, pa jih poskušati spremeniti, se jih otresti.

Da demokracijo lahko udejanjamo v praksi, se moramo naučiti refleksije in predvsem samorefleksije. Tudi tega se učimo v bralnem klubu, kjer realnost svojih pogledov preverjamo v zrcalu drugih. Le če smo zmožni samorefleksije, se lahko učimo iz svojih napak in življenjskih izkušenj.

Človek je samo to, kar naredi iz svojega življenja, pravi Radka Denemarková (v pogovoru za Razpotja 43: Podoba (2021), 30–36). Bralci, ki se povezujemo v bralne klube, to zagotovo vemo. Ker imamo izkušnjo sodelovanja v skupnosti ljudi, zbranih z vseh vetrov, vemo, da je mogoče doseči vsak cilj – samo aktivirati se je treba. Vemo, da je čakanje, da bo kaj samo od sebe padlo na krožnik, povsem brezplodno. Treba se je opogumiti in kaj ukreniti.

Čas je, da kaj ukrenemo. Za začetek ustanovimo svoj bralni klub. In se pridružimo drugim civilnim iniciativam, ki si prizadevajo za pravičnejši, do vseh prijazen svet.

Zimskega spanja je konec. Aktivirajmo se! 😉

P. S.: Nekaj vprašanj za premislek (oz. samorefleksijo):

Kako svet, v katerem živimo, dojemate vi? (Kaj je narobe in kaj bolje kot v preteklosti, kaj bi morali za zanamce ohraniti in kaj spremeniti …?)

Gotovo ste v besedilu opazili kar nekaj navezav na aktualno politično situacijo, verjetno pa tudi to, da nobenega (slovenskega ali tujega) politika nisem omenila poimensko (z izjemo Trumpa, o katerem že vrabci na strehah čivkajo). Če ste imeli občutek, da moja kritika leti na konkretnega politika ali politično stranko, zakaj ste pomislili prav nanj(o)?

Besedilo je namenoma napisano v radikalnem tonu. Kakšen odziv je to sprožilo v vas? (Vas je to razburilo, pomirilo, se z ugotovitvami strinjate ali ne …?)

Če se z napisanim ne strinjate (deloma ali v celoti), kakšno vlogo bralni klubi v družbi opravljajo (oz. bi jo morali opravljati) po vašem mnenju?

Poskusite napisati svoj »manifest bralnih klubov«. 😉

Foto: Dmitry Ratushny (Unsplash)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?