Vsak bralni klub je v središču vesolja. In tako je tudi prav, saj morajo v njem biti v ospredju osebna bralna doživetja in konkretne vezi, ki se stkejo med njegovimi člani. A dobro je poznati tudi tla, iz katerih rastemo – naše predhodnike, ki so orali ledino, da lahko mi danes žanjemo bogatejše sadove. V tem prispevku boste našli kratek oris zgodovine razvoja oblik bralskih druženj ob knjigi, kakršne so se razvile na slovenskih tleh.
Izhodišče
Za začetek naj pojasnim, da sem pri raziskavi upoštevala različne oblike bralskega druženja, ki vključujejo pogovor o knjigah, bodisi v skupini bodisi v dvoje.
Vsa tovrstna druženja bralcev povezuje tudi funkcija, ki jo opravljajo: po eni strani gre za družabni, dialoško naravnan dogodek, po drugi pa za neformalno izobraževanje (izvenšolsko, vseživljenjsko) z namenom spodbujanja bralne kulture, osebnostne rasti ipd., pa tudi povezovanja v skupnost.
Ker moderiranje bralnega kluba zahteva specifično znanje, so z njimi tesno povezana gibanja in izobraževalni programi, ki neposredno pospešujejo širjenje bralnih klubov. Zato tudi ti ne smejo umanjkati na seznamu razvojnih mejnikov.
Izraz bralni klub je samo eno od poimenovanj, ki označuje bralno-pogovorno druženje ob knjigi.
V 19. stoletju so mu rekli čitalnica ali bralno društvo oz. bralna družba.
Danes se zanj poleg besedne zveze bralni klub (in včasih tudi knjižni klub) najpogosteje uporabljajo izrazi bralna skupina, bralni krožek oz. bralni študijski krožek in bralna delavnica.
Med mejnike razvoja bralnih klubov prištevam tudi bralno značko, izjemno razširjeno obliko izražanja bralskega izkustva, ki pri nas živi že več kot 60 let. Tudi ta oblika bralskega druženja je namreč zasnovana dialoško (pa čeprav le na osi bralec – mentor bralne značke), hkrati pa poteka izven pouka oz. v okviru neformalnega izobraževanja.
18. stoletje – tematski pogovori
Viri poročajo, da so se po salonih plemstva in domovih bogatih meščanov že v 18. stoletju srečevali izobraženci na tematskih pogovorih ali v diskusijskih skupinah z voditeljevim uvodnim poročilom o svojem delu (literarnem, glasbenem, znanstvenem), ki mu je sledila razprava.
Namen tega neformalnega izobraževanja je bil razvijanje in utrjevanje nacionalne identitete ter izboljšanje ali utrditev ekonomskega položaja, hkrati pa seveda tudi odpiranje prostora za komunikacijo med izobraženci.
Ksenja Grešak opaža, da ti začetki na naših tleh v marsičem spominjajo na zgodovino bralnih skupin v Veliki Britaniji.
1848–1849 – bralna društva
V času pomladi narodov (1848) je slovensko narodno gibanje črpalo pobude iz dejavnosti politično-kulturnih društev, ki so bila v Trstu, Gorici, Gradcu, na Dunaju, v Ljubljani in Celovcu. Ta društva so s svojim delovanjem in propagando vplivala na to, da se je zganila večina slovenskega kmečkega prebivalstva.
Predhodniki čitalnic so bila bralna društva oz. bralne družbe. Bralna društva, ki so se v zahodni Evropi pojavila že v 18. stoletju, so se v srednji Evropi uveljavila šele v 19. stoletju. V njih so se zbirali meščani, prebirali časopise in razpravljali o njihovi vsebini ter organizirali družabne dogodke.
Skozi društveno življenje, ki je vključevalo spodbujanje branja, zbiranje, hranjenje in razširjanje časopisja in knjig, skrb za dramsko-gledališko dejavnost ter prevajanje in prirejanje literature za narodnokulturne in zabavne prireditve, so ta društva še pred pojavom čitalnic pomembno prispevala k razvoju literarnega življenja in kulture.
Glavni namen bralnih društev je bil spodbujati slovensko narodno zavest in rabo slovenščine, učili pa so se tudi drugih slovanskih jezikov. Naročena so bili na različne časopise in imela so knjižnico. Vendar pa ta društva še niso bila namenjena vsemu ljudstvu, pač pa predvsem mestni oz. trški inteligenci.
1861–1900 – čitalniško gibanje
Po koncu absolutizma in na začetku ustavne dobe, ko je bilo s februarskim patentom (1861) dovoljeno ustanavljanje nepolitičnih društev, se je okrepilo društveno udejstvovanje Slovencev in pospešeno so se začele razvijati čitalnice.
Prva čitalnica je bila ustanovljena 29. januarja 1861 v Trstu, njen tajnik je bil Fran Levstik. Še istega leta so vzniknile čitalnice v Mariboru, Celju in Ljubljani. Nastajale so predvsem v mestih in trgih, prva vaška pa je bila ustanovljena leta 1866 v Šentvidu pri Ljubljani.
Število čitalnic je naglo naraščalo po letu 1867, ko je stopil v veljavo zakon o društvih. Do konca šestdesetih let je bilo na Slovenskem 58 čitalnic z okoli 4000 člani. Takrat se je začelo obdobje taborov, v katerih je mogoče videti svojevrstne naslednike čitalniških društev, pri čemer so mnoge čitalnice delovale še daleč proti koncu 19. stoletja in celo na začetku 20. stoletja.
V čitalnicah so budili in utrjevali narodno zavest ter pospeševali rabo slovenščine. Zanimanje so ustvarjali z razgibanim društvenim delovanjem, s poudarkom na kulturnem in družabnem življenju ter narodno-političnem prebujanju. Spoznavali so literarna, glasbena in gledališka dela, zgodovino, razpravljali so tudi o političnih vprašanjih, čeprav so v svojih pravilih izrecno izključili politiko. Vendar je bil najpomembnejši namen čitalniških prireditev narodno prebujanje, kar je razvidno iz mnogih uvodnih govorov.
Čitalnice so skušale povezati Slovence in jim vzbuditi občutek narodne pripadnosti. Njihov temeljni namen je bil oblikovati in omikati slovensko besedo in petje, kar je nagovarjalo tudi nižje plasti slovenskega naroda.
Na Slovenskem so čitalnice nastajale zlasti v mestih, trgih in manjših upravnih središčih. V njih se je zbiralo domače meščanstvo in narodnozavedna inteligenca. Kasneje so jih začeli ustanavljati tudi v manjših krajih. Poleg podeželskih veljakov so vključevale tudi kmete. To je bilo najbolj opazno na primorskem podeželju.
Čitalnice, ki so jih ustanavljali po vaseh, so se zlasti na Goriškem imenovale tudi bralna društva oz. narodna, slovenska, kmečka in rokodelska, kmečka čitalnica. Ta bralna društva so imela podobne naloge kot čitalnice: njihov namen je bil »izobraževati ljudstvo z dobrimi knjigami in primernimi predavanji«. Očitna razlika je bila v socialni sestavi članov, saj so bralna društva izobraževala in narodnostno ozaveščala »bolj preprosto ljudstvo«.
V okviru čitalnic so organizirali t. i. bésede – prireditve z igrami, recitacijami, napitnicami, petjem, koncertnimi točkami, tombolo, predavanji ipd., ki so se vedno končale s plesom in veselico. Na teh družabnih dogodkih so nastopali večinoma domači amaterji, občasno pa tudi uglednejši gostje. Marsikatera čitalnica je imela svoj pevski zbor, pevsko šolo in godbo, v svojih prostorih so imele domače in tuje časopise pa tudi knjižnice (iz katerih so se pozneje neredko razvile splošne knjižnice).
1960 – bralna značka
Že spomladi 1960. leta je bila na aktivu slavistov koroškega območja predstavljena ideja o bralni vzgoji kot obliki zunajšolske dejavnosti.
V šolskem letu 1960/61 sta na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenščine Stanko Kotnik in ravnatelj Leopold Suhodolčan (sicer bolj znan kot mladinski pisatelj) uresničila zamisel o novi obliki pogovora o knjigi z mladimi bralci. Obstoječi bralni krožek sta po češkem zgledu preoblikovala v »tekmovanje za bralno značko«.
Prvo tekmovanje za Prežihovo bralno značko so razglasili na področju štirih koroških občin jeseni 1960, prve Prežihove bralne značke pa so bile podeljene maja 1961 na Prevaljah. S Koroške se je gibanje zelo hitro razširilo po celotni Sloveniji in tudi v zamejstvo.
Od sedemdesetih let dalje je vseslovenski program bralna značka deloval pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije, leta 2002 pa je skrb za program, vključno s pripravo seznamov knjižnega čtiva, prevzelo novoustanovljeno Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS.
Sprva so morali tekmovalci za bralno značko ob branju vsakega proznega dela pisati zapiske, za katere je bilo določeno, kaj morajo vsebovati. Pozneje se je preverjanje razvilo v sproščen pogovor med učencem in mentorjem. Takšne bralne značke se spominjam iz osemdesetih let, ko sem sama obiskovala Osnovno šolo Brezovica: prebrati smo morali knjige s seznama in še kako po lastni izbiri, nato pa o svojem bralskem doživetju poročati mentorici. Bralno značko je dobil vsak, ki se je potrudil prebrati čtivo in kaj povedati o njem.
Sčasoma se je razvila tudi bralna značka za odrasle, ki poteka v splošnih knjižnicah.
Prav zaradi dialoškosti – sproščenega pogovora med učencem in mentorjem o določeni knjigi zunaj rednega pouka – bralno značko smemo označiti vsaj za daljno sorodnico bralnega kluba.
1999 – bralni študijski krožki Beremo z Manco Košir
V Andragoškem centru Slovenije (ACS) so leta 1993 po vzoru skandinavskih držav zasnovali program izobraževanj mentorjev študijskih krožkov, ki so ga leta 1999 nadgradili z usposabljanjem za mentorje bralnih študijskih krožkov. Rezultat programa, pri snovanju katerega je sodelovala tudi Manca Košir, je bila vrsta bralnih krožkov, imenovanih Beremo z Manco Košir.
Ime bralnih študijskih krožkov, ki se sicer navezuje na literarno-diskusijske večere Berite z Manco Košir v Klubu Cankarjevega doma (1996), je nedvomno pripomoglo h karseda množični popularizaciji bralskih druženj ob knjigi. Manca Košir je namreč slavna osebnost, ljudje so jo poznali iz odmevne oddaje Moški, ženske, predvajane na TV Slovenija.
V okviru tega programa ACS so izobrazili okoli 30 mentorjev bralnih študijskih krožkov, ki so povečini vodili po več bralnih klubov. Čeprav je program leta 2004 zaradi pomanjkanja sredstev zamrl, številni bralni krožki po zaslugi predanih mentoric še vedno delujejo na ljudskih univerzah in v splošnih knjižnicah, npr. v Novem mestu in Kočevju.
Tudi Manca Košir ostaja ambasadorka branja. Bralce še naprej neumorno spodbuja k pogovoru o knjigah in sodeluje s številnimi organizacijami, ki se zavzemajo za razvoj bralne kulture.
2020 – Webinar za moderatorje bralnih klubov
Že konec leta 2019 je bilo na pobudo Kulturno-umetniškega društva Police Dubove ustanovljeno Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture – neformalna mreža posameznikov in organizacij, ki si prizadevajo za negovanje bralne kulture pa tudi za spodbujanje spoštljive medčloveške komunikacije s pomočjo bralskih druženj ob knjigi.
Webinar za moderatorje bralnih klubov je nastal tik zatem, v začetku leta 2020, prav tako pod okriljem KUD Police Dubove, in sicer v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga je sofinanciral program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Spletni seminar so zasnovali Ana Jasmina Oseban, vodja in mentorica študijskih krožkov ter bralnih krožkov s certifikatom Andragoškega centra Slovenije (ACS), književna prevajalka in socialna pedagoginja, Iztok Osojnik, literarni komparativist, pesnik, pisatelj in književni prevajalec, Tatjana Jamnik, književna prevajalka, urednica, založnica in profesorica slovenščine, in vodja Knjižnice Ivančna Gorica Ksenija Medved, univ. dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenščine. Ana Jasmina Oseban, ki je z znanjem, pridobljenim na ACS, prispevala trdne temelje webinarja, je zaradi drugih obveznosti konec leta 2020 ekipo zapustila. Tedaj je na njeno mesto stopila Nuša Komplet Peperko, univ. dipl. filozofinja, literarna komparativistka in dramaturginja.
V okviru evropskega projekta je bil prvotno načrtovan samo en izobraževalni dogodek (z dvema spletnima srečanjema). Toda povpraševanje je bilo izjemno, zato je ekipa webinarja sklenila, da se polno posveti potrebam in željam, ki so jih izrazili moderatorji bralnih klubov. Tako so člani ekipe v naslednjih dveh letih razvili lastno, izvirno učno gradivo za štiri zahtevnostne stopnje: začetno, nadaljevalno, izpopolnjevalno in višjo izpopolnjevalno.
Hkrati se je razvijala tudi metoda predajanja znanja in izkušenj: frontalna spletna predavanja z diskusijskimi bloki je nadomestila metoda »enaki med enakimi«. Ta sloni na enakovredni, obojestranski izmenjavi izkušenj v sproščenem pogovoru med vsemi udeleženci webinarja, ki ga moderirajo štirje mentorji. Z izmenjavo izkušenj se udeleženci medsebojno bogatijo, hkrati pa se tudi tesneje povežejo med sabo. Teoretične osnove udeleženci dobijo v pisnem učnem gradivu (strokovni članki, delovni listi), pridobljeno znanje pa utrdijo s praktičnimi nalogami (načrt bralnega kluba, priprava na obravnavo knjige).
Webinar je bil prvič izveden tik pred izbruhom pandemije, na prelomu februarja in marca 2020. Jeseni 2020 je sledil ciklus začetne in nadaljevalne stopnje, ki jima je bila v spomladanskem ciklusu 2021 dodana izpopolnjevalna, spomladi 2022 pa še višja izpopolnjevalna stopnja. Doslej je izobraževanje zaključilo več kot 160 udeležencev, ki že moderirajo klasične ali spletne bralne klube ali pa jih na novo ustanavljajo.
Vsako leto septembra se moderatorji bralnih skupin srečajo v živo v okviru strokovnega posveta Slovanski fokus, ki ga KUD Police Dubove organizira v sodelovanju s Slovansko knjižnico, ki deluje v okviru Mestne knjižnici Ljubljana.
2021 – Forum moderatorjev bralnih klubov
KUD Police Dubove je na svoja pleča prevzelo tudi skrb za strokovni Forum moderatorjev bralnih klubov. Pridružijo se mu lahko vsi, ki se ukvarjajo z moderiranjem bralnih skupin in si želijo izmenjave izkušenj s svojimi kolegi iz drugih krajev.
Forum poteka v obliki pisne komunikacije po e-pošti in spletnih srečanj, na katerih si moderatorji štirikrat letno izmenjujejo izkušnje in premisleke ter skupaj rešujejo konkretne zagate v zvezi z izvajanjem bralnih klubov.
Če bi radi izvedeli več …
Podrobnejši prikaz razvoja bralnih klubov najdete v diplomski nalogi Ksenije Grešak Delovanje bralnih skupin v Mestni knjižnici Ljubljana (2016), ki predstavlja zgodovino bralnih klubov v anglosaksonskem svetu in pri nas.
V branje seveda priporočamo tudi knjigo Mance Košir Beremo z Manco Košir (2006).
Če vas zanima problematika ustvarjalnega branja in pogovora o prebranem, vam toplo priporočam, da vzamete v roke katero od znanstvenih monografij Mete Grosman, dolgoletne predsednice Bralnega društva Slovenije in profesorice na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ogromno koristnih podatkov in uvidov vsebujeta npr. njeni knjigi Zagovor branja (2004) in Razsežnosti branja (2006).
Literatura
Digitalna zbirka: »Bralna značka«. Žive vezi – Rastoča knjiga Koroške. http://www.reg-kult.si/Rastoca-knjiga/PID/423/evl/0/CategoryID/6/CategoryName/Digitalna-zbirka-Bralna-zna%C4%8Dka
Ksenja Grešak: Delovanje bralnih skupin v Mestni knjižnici Ljubljana: Diplomsko delo. Mentorja: Boža Krakar Vogel, Tone Smolej. Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo FF UL, 2016. https://www.slov.si/dipl/gresak_ksenja.pdf
Erna Jurič: Čitalniško gibanje na Slovenskem. Kamra.si, 7. 1. 2013. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/citalnisko-gibanje-na-slovenskem/
Polonca Kavčič: Intervju z Manco Košir: Dobre knjige nas berejo. Knjižnica 61/4 (2017). 9–21. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WAU762G1
Urška Perenič: Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. https://srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf
Sanja Uršič: Čitalnice – posebnost slovenske zgodovine. Andragoška spoznanja 5/3 (1999). 6–83. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WDUVYG82
Na fotografiji Jakličeva hiša v Šmartnem pri Litiji, v kateri je imela sedež tudi šmarska čitalnica (foto: Knjižnica Litija, Kamra.si)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »