V nizu pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci se tokrat predstavljata češka pisateljica, esejistka, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja Radka Denemarková ter književna prevajalka in urednica Tatjana Jamnik, ki je prejemnica nagrade za najboljšo mlado prevajalko (2009) in Sovretove nagrade (2019).
Radka Denemarková je kar štirikratna dobitnica prestižne nagrade magnesia litera, pa tudi mnogih drugih domačih in tujih nagrad. Njena dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V slovenščini so doslej izšli njeni romani Jaz pa vprašam, kdo to tolče (2005, slov. 2013), Denar od Hitlerja (2006, slov. 2010), Kobold (2011, slov. 2013) in Prispevek k zgodovini radosti (2014, slov. 2015) ter črna komedija Spalne hibe (2012, slov. 2020).
Pogovor s češko pisateljico je podprlo Veleposlaništvo Republike Češke v Ljubljani.
Ciklus pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci organizira KUD Police Dubove v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga sofinancira program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa.
Ciklus: Avtorji in prevajalci
Spletni pogovor: Radka Denemarková (Češka) in Tatjana Jamnik (Slovenija)
Premiera: 17. decembra 2020, ob 20. uri | Festival Knjige pod jelkami 2020
Videoposnetek s slovenskimi, angleškimi in češkimi podnapisi
Radka Denemarková: »Ne verjamem ljudem, ki ne berejo«
Češka pisateljica Radka Denemarková se s prevajalko Tatjano Jamnik pogovarja o svojem pisateljskem delu, odnosu do zahtevne literature, branju in bralcih, človekovih pravicah, sodobnem duhovnem uboštvu in marsičem drugem.
Tatjana Jamnik (TJ): Spoštovani gledalci in poslušalci, naša današnja gostja je Radka Denemarková, češka pisateljica, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja. Edina izmed čeških avtorjev, ki je kar štirikrat prejela prestižno nagrado magnesia litera, in sicer v različnih kategorijah: za najboljše prozno delo leta [Denar od Hitlerja], najboljšo publicistično knjigo [Smrt, ne boš se bal, ali zgodba Petra Lébla], najboljši prevod [Herta Müller: Atemschaukel], nazadnje pa še za roman Ure iz svinca v kategoriji knjiga leta 2019. Prejela je tudi druge nominacije in nagrade na Češkem in v tujini. Dela Radke Denemarkove so prevedena v približno 25 jezikov, med drugim v slovenščino.
Sem prevajalka Radke Denemarkove, ime mi je Tatjana Jamnik. Doslej sem prevedla štiri njene roman, trenutno končujem prevod drame Spalne hibe.
Literatura in življenje
Tatjana Jamnik (TJ): Radka, kar mi je pri tvoji literaturi všeč, je to, da je karseda tesno povezana z življenjem. Problemi, ki jih opisuješ, so vselej aktualni. Kako si izbiraš teme, o katerih pišeš v svojih knjigah? Za tvoje pisanje je namreč značilno, da v knjigah vedno prepletaš več tem, in to na različnih ravneh.
Radka Denemarkova (RD): Hvala za vprašanje. Spet se potrjuje, da je pri pogovoru s pametnimi ljudmi dobro, če vprašanj ne vidim vnaprej. Pogovori morajo biti spontani, človeka morajo prisiliti razmišljati tukaj in zdaj.
Zame je prava literatura tesno povezana z življenjem. Tega dvojega ne znam ločevati. Po mojem res drži, da avtorjem, ki literaturo živijo, ni treba pisati memoarov, življenjepisov itd., kajti vse to je zajeto v romanu ali kateremkoli delu. V vsaki knjigi je odtis mojega jaza v nekem času.
Jaz si tem ne izbiram, teme si izbirajo mene. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem si rekla, da bom obdelala kako temo, ki me je zanimala, pa mi je življenje še isti hip kaj organiziralo drugače ali pa so v to posegli časi, ki so nam dodeljeni – časov, v katerih živimo, si ne izbiramo sami.
Mapirati bolezni svoje dobe
RD: Pri avtorjih, ki jih imam rada, mi je bilo vedno všeč, da je v njihovih delih, ne glede na to, o čem pišejo, odtis tega, kar živijo, kar jih muči, in da v literaturi nekako mapirajo bolezni svoje dobe. Beseda humanizem, ki jo imam rada, namreč pomeni, da človek ni ravnodušen do tega, v čem in kako živi sam, predvsem pa, v čem in kako živijo drugi. Literatura zna ujeti esenco vseh problemov, tako na osebni kot na družbeni ravni.
Če sem bolj konkretna, da ne bom posploševala. Bodisi se mi je zgodilo, da sem prišla v neko družbo, ki mi je na novo odstrla probleme, kot je bilo recimo s Kitajsko, ali pa sem se znašla na točki negotovosti, dvomov, ko sem o zadevah na novo premišljala. Ko mi je na primer umrl očka, sem na svoje veliko presenečenje napisala črno komedijo Spalne hibe. Takrat sem se prvič zamislila nad tem, kako me je vzgajal, kako se je vedel do drugih žensk in zakaj ta svet pripisuje tako težo temu, ali živimo v koži moškega ali ženske. Zakaj še vedno ni enakopravnosti.
S pisanjem knjige Smrt, ne boš se bal, ali zgodba o Petru Léblu sem se mučila kar osem let. Nastajala je v zelo skrajnih okoliščinah. Preden sem leta 2004 šla v svobodni poklic, sem med drugim delala v gledališču Divadlo Na Zábradlí. Tam je gledališki režiser, zelo nadarjen, a z manično-depresivno psihozo, leta 1999 naredil samomor in v oporoki ljudem zadal naloge – meni je med drugim naročil, naj o njem napišem knjigo. Seveda me je to zelo obremenjevalo, kajti te teme si prostovoljno nikoli ne bi izbrala. To snov sem potem obdelala kot občo zgodbo človeka, ki je nadarjen umetnik. Kaj pomeni živeti s to boleznijo in kaj pomeni živeti s takim talentom v določenih časih.
Torej je razlog za pisanje raznih besedil res globoko povezan z življenjem. Mislim, da to tako doživlja vsak avtor. Prav zato literatura nikoli ne deluje kot potrošno blago. Nikoli ne deluje literatura, ki jo ljudje pišejo tako, da se nekega dne zbudijo in jim je malo dolgčas in se odločijo napisati knjigo samo zato, da bi na platnicah videli svoje ime, ali pa je zanje literatura konjiček. Seveda, naj to počnejo, če želijo. Z resnično literaturo pa to nima nobene zveze.
Vsaka tema si zasluži drugačen jezik
RD: Poleg tega ne gre samo za teme. Sama sem se odločila – kar je sicer precej težje, a me bolj veseli, hkrati pa je bolj tvegano – da si vsaka tema zasluži drugačen jezik. In to je težko delo, vsakič znova.
Če sem konkretna, na primer roman Denar od Hitlerja je nekakšna rokavica, vržena univerzitetnim nadutim moškim nazorom, ki trdijo, češ da moramo težke ali zelo zahtevne zgodovinske teme obravnavati v objektivizirajočem slogu. Jaz sem zgodbo obdelala na sugestivni, čustveni način in dokazala, da se to dejansko da in da tudi deluje, saj bralcu zleze pod kožo.
V naslednji knjigi, Prispevek k zgodovini radosti, sem uporabila nekakšen »mentalno lastovičji« jezik, nekaj med esejistiko, prozo in poezijo.
Na Ure iz svinca pa je vplivalo moje branje Konfucija in kitajske lirike nasploh. Ključne, na prvi pogled brutalne teme sem hotela obdelati z jezikom, ki nudi več možnih interpretacij. Tako, kot je to v kitajski filozofiji: vsako vprašanje ima več odgovorov in vsak odgovor sproži mnoga nova vprašanja in nobeno vprašanje ne odgovor nista pravilna.
Malce se kar bojim tega, kar se mi v življenju dogaja, ker človek potem privlači razne ljudi in situacije. Je pa tudi v življenju pisatelja pomembna odprtost. Ne verjamem v slonokoščene stolpe, kamor se avtor zapre. To se da samo do neke mere.
Kako malo ljudi je zmožnih empatije do težav drugih …
TJ: Prav zdaj si na pisateljski rezidenci v Švici, kar je verjetno nekakšen pobeg iz vsakdanjega sveta, kjer te čakajo obveznosti, tako da se lahko posvečaš svojima naslednjima knjigama. Če še malo ostaneva pri temah knjig, nekoč si rekla, da se boš vselej zavzemala za žrtve oz. jim dajala glas, ne glede na to, kdo je žrtev. V tvojih knjigah nastopajo povečini junakinje, torej ženske – ljudje, rojeni v koži ženske, ali ljudje z vagino, kot to lepo praviš, tako da s pretiravanjem poudarjaš bistvo.
Vprašanje žrtve in hudodelca si krasno analizirala v romanu Denar od Hitlerja. Zdi se mi, da to vidimo okoli sebe vsak dan. Na eni strani peščica bogatašev, na drugi pa množice revnih, ki živijo na primer za dolar na dan. Mi lahko poveš kaj o tem? Tema žrtev je, kot praviš, povezana z 20. stoletjem, o tem pišeš v romaneskni trilogiji srednjeevropskega 20. stoletja: Jaz pa vprašam, kdo to tolče, Denar od Hitlerja in Kobold. Mi lahko poveš kaj o tej trilogiji?
RD: Na kratko bi se še vrnila k besedi žrtev. Beseda žrtev je zavajajoča. Zame so to glavni junaki. Ves čas presenečeno ugotavljam, kako malo ljudi, ki nimajo večjih problemov – kajpada je vsak osredotočen nase, pa vendar kako malo ljudi je zmožnih globoke empatije do težav drugih. Empatija bi rešila polovico problemov. Že samo razumeti to, da se lahko nekdo znajde v stiski ali na robu družbe, ne da bi to kako zakrivil sam. Ne rodi se vsak v družino, ki ga podpira, in podobno.
Literatura je zmožna dati glas tistim, ki jih ni slišati
RD: Literatura je zmožna dati tem ljudem glas. Zmožna je dajati glas ljudem, ki jih ni slišati, ali skupinam, ki jih ni slišati. A to ne pomeni, da ta angažirana literatura ni kvalitetna ali da sveta ne prikazuje v vsej njegovi celovitosti, na primer s črnim humorjem, ironijo, parodijo itd. Življenje je večplastno.
Toda ne smemo pozabiti, da vsi ti problemi od nekod izvirajo in da svet v resnici hoče, da se mu laže. In če se tega ni zmožna lotiti stroka, kot je politologija … Alergična sem na vse te katedre, inštitute in vse debate strokovnjakov, ki nikoli niso znali povedati, kaj se dogaja, vedno jih preseneti, nato pa elitistično vrednotijo ljudi, ki so živeli v preteklosti in jim je pri čem spodletelo. Človeka hočem prikazati v situaciji, v kateri se ne znajde, kot se tudi mi ne znajdemo v svojih življenjih. Pri življenju je zmeraj nekaj iracionalnega.
Trilogijo sem začela pisati o prostoru, v katerem sem se rodila, tj. o Češki in o srednji in vzhodni Evropi. Zakaj je tu toliko tabujev. Zakaj je tu toliko problemov, ki jih nočemo videti. Pri tem pa velja enako kot na ravni družine: če se o problemih ne govori, če se pometajo pod preprogo, če se potlačujejo, potem vsak problem, tako v osebnem življenju posameznika kot tudi v družini in v družbi, še več generacij vre na plano in prinaša nove in nove probleme. Prvi korak je zadevo poimenovati. Družba lahko ozdravi samo, če zadevo poimenujemo.
Ne feminizem, ampak človekove pravice za vse
RD: V naslednji fazi življenja, ko sem najprej požela uspeh v tujini, sem veliko potovala in spoznavala svet. Koliko podob in barv ima svet! Vsak, žal tudi v Evropi, je zaprt v svoj narodni vrtiček in se ubada samo s problemi svoje države. Toda mi smo povezani. Vsak od nas je del človeštva. Pri naslednji knjigi sem upoštevala to povezanost vseh ljudi sveta. Ta knjiga, Prispevek k zgodovini radosti, govori o seksualiziranem nasilju.
Menim, da je naravnost pošastno, kako je ves čas, v nešteto oblikah, povsod po svetu, nekdo, ki se rodi kot ženska, državljan druge kategorije in ima v življenju omejeno število vlog. In to se ves čas ponavlja. Četudi se za ped pomaknemo proti enakopravnosti, znova napočijo časi kot današnji, ko to ustreza politikom s patriarhalno miselnostjo, pa že spet zdrknemo nazaj. Morala sem pokazati, in to skozi stoletja, od kod se je to vzelo, zakaj je to tako težko izkoreniniti. Tega suženjstva ne utrjujejo le moški, temveč tudi ženske. In kaj vse to pomeni. Veliko ljudi niti ne ve, kaj je feminizem. Te besede ne uporabljam, ker ljudi mede. Namesto tega govorim o človekovih pravicah za vse. Proti temu menda nihče ne more nič reči.
Kaj ekonomski pragmatizem pomeni za človekovo dušo
RD: V Urah iz svinca sem obdelala svoja doživetja iz Kitajske, kjer je dejansko novodobni totalitarizem, brutalna policijska država. Ta roman je nekakšno svarilo, kaj ekonomski pragmatizem pomeni za človekovo dušo, za družine, za razne tipe ljudi. Kako strašno nevarno je, da obstaja ozka skupina ljudi, ki so tako ultrabogati, da ne vejo, kaj bi z bogastvom, hkrati pa stotine milijonov ljudi umira od lakote. In kako družba nekoga občuduje samo zato, ker je bogat – ne glede na to, kako je do tega bogastva prišel, čeprav je kriminalec in bi moral biti v zaporu.
Družbo smo reducirali na bogastvo, hkrati pa v družbi, tudi v Evropi, nastaja nova oblika uboštva – duhovno uboštvo. Neumnost, omejenost, neizobraženost naenkrat ni več problem, kar se je pokazalo v primeru Trumpa v Ameriki.
Zapovrh pa še nevarnost družabnih omrežij, ta jalovina dezinformacij, kako hitro je mogoče ljudem oprati možgane. Nevarnost preži z vseh strani.
Koboldi in populisti
RD: Živim v tem svetu. Hočem pokazati esenco tega, kam družba gre, in svariti pred tem. Ure iz svinca sem začela pisati leta 2013 kot svarilo pred kitajskim modelom, ki ogroža tudi preostali svet. In z grozo spremljam, da je res tako, to se dogaja v precej brutalnejši obliki in hitreje, kot bi si mislila.
Prav tako sem svarila pred koboldi, kar so ljudje, ki so visoko inteligentni, a ne premorejo prav nikakršne čustvene inteligence. Zlahka manipulirajo, brez težav lažejo, zanje sta resnica in laž eno in isto. In seveda je prišel val populistov, ki so se hitro povzpeli na oblast. Tako da se že kar malo bojim kaj napisati.
Leta 2010 sem kot dramski lik, kot primer nevarnega načina mišljenja, uporabila Ivano Trump, prvo ženo Donalda Trumpa, ne da bi slutila, da bo ta družina soodločala o sistemu, v katerem živimo.
Paralizirane žrtve vsakdana
RD: Zmeraj je nekaj v zraku. To ujamem in spustim skozi rentgen romana. Žal se potem pokaže, da je to še precej bolj nevarno, kot bi si mislila.
Predvsem pa si prizadevam ohraniti prostor za ljudi. Kajti žrtve so različne. Ko govorimo o holokavstu, je seveda takoj jasno, kdo je žrtev. Vendar obstajajo tudi žrtve vsakdana. Občutljivi ljudje, ki nočejo goljufati in lagati. Ljudje, ki berejo in so zelo izobraženi, a so introvertirani.
Za razliko od tistih, ki brez težav kričijo. Na Češkem imamo pregovor Prazen boben je najglasnejši. To pomeni, da ljudje, ki nimajo česa povedati, najbolj kričijo. In prav ti pridejo na oblast in zastrašujejo druge, ki so paralizirani. In čutim, da moram prav te občutljive, izobražene ljudi, ki se zavedajo vrednot, konteksta, povezav, najbolj varovati. In to zna literatura.
Literatura ne more biti samo potrošno blago
TJ: Ker si omenila Ivano Trump, osebo iz drame Spalne hibe, naj pojasnim bralcem, da gre za dramo s tremi osebami: ena je Silvija Plath, druga Virginija Woolf, tretja pa Ivana Trump, imenovana Madam T. Igra je bila uprizorjena v praškem gledališču Divadlo Na zábradlí, knjižno pa je pred kratkim izšla tudi v slovenščini.
Če se navežem na to, kar si rekla o tem, da literatura ne more biti samo potrošno blago, da je ni mogoče obravnavati zgolj iz komercialnega vidika, bi rekla, da Madam T. predstavlja vse, kar literatura ni in kar bralce odvrača od branja. Zato bi te vprašala, zakaj bi morali še naprej brati? Zakaj bi morali brati literaturo oz. umetniško literaturo? Kajti ta razlikuje od trivialne. Zakaj umetniška literatura ni samo potrošno blago in je ni moč primerjati z nobeno drugo vrsto razvedrila, vključno z razvedrilno literaturo?
Zakaj še brati v današnjih časih?
RD: Hvala za vprašanje, tega me ni še nihče vprašal. Jaz ne verjamem ljudem, ki ne berejo zahtevnih knjig. Kdor namreč bere prozo, poezijo itd., se ne boji biti sam s sabo. Branje razvija domišljijo. Če ima človek razvito imaginacijo, si zna zamišljati, kako bi lahko bilo.
Hkrati branje razvija empatijo v razmerju do različnih ljudi, v razmerju do notranjih življenj, pa tudi zavest, da ni mogoče verjeti famam, govoricam, prvemu vtisu, da je vse precej bolj zapleteno. Uči spoštovanja do življenja Drugega, ne glede na to, v kateri družbi se rodi, ali se rodi bogat, reven, črn, bel, katerekoli spolne usmerjenosti. Vsi smo ljudje in vsi smo povezani in vsi smo si zelo podobni.
Poleg tega menim, da človek, ki ne bere, duhovno in duševno zakrni. Ljudje, ki ne berejo, so nevarni fašisti vsakdana.
Pomembno pa je še nekaj: če kdo bere, je zatopljen v svoj svet, in to ga spreminja, preobraža in bogati. In kdor bere, ta premišlja. In kdor premišlja, ta ne zapade tako zlahka manipulaciji in vplivom. Trdno stoji na tleh, sam pri sebi ve, da ni sam.
Prijateljstvo, ki sega skozi stoletja
RD: Obstaja namreč temeljno prijateljstvo, ki ga ni mogoče uničiti, in sicer prijateljstvo z velikimi avtorji, avtoricami in njihovimi knjigami, ki sega skozi stoletja. Tam ni delitve na preteklo in sodobno literaturo. In to prijateljstvo je neizmerno dragoceno. Seveda prebrati zahteven roman pomeni določen napor. Toda to, kaj to s človekom naredi, kako ga za vse življenje obdari, to je neprecenljiv dar.
TJ: Čudovito si to utemeljila. Hvala za odgovor in za pogovor. Še naprej ti želim prijetno bivanje v Švici. Gledalce pa vabim: spremljajte nas, gostili bomo tudi druge avtorje.
RD: Le spremljajte! Hvala za povabilo.
Rada bi povedala še nekaj. Rada bi poudarila, da ni pomembno samo napisati knjigo, pomembno je najti nekoga, ki jo bo razumel. In prvi, ki knjige razumejo, so kvalitetni prevajalci. Ne gre samo za znanje jezika, temveč tudi za osebnost – da je bogata, izobražena, načitana. Na svoje veliko veselje in srečo sem v Sloveniji srečala Tatjano Jamnik, ki je danes vodila pogovor. Tudi to je zame dar.
Literatura nabira okoli sebe nova in nova prijateljstva. In to je naš vzporedni svet, ki si ga lahko ustvarimo zoper brutalni, poenostavljajoči ekonomski pragmatizem, ki nas zdaj preplavlja.
TJ: Strinjam se. To je naš lastni, varni svet. Ti mehurčki so prostor varnosti. Radka, tudi mene veseli, da te poznam, mislim, da sem zato večja srečnica kot ti. Najlepša hvala!
RD: Hvala tebi!
TJ: Se slišiva. Lep dan želim.
Prevedla Tatjana Jamnik
—
Nadaljevanje pogovora, ki je marca in aprila potekalo po e-pošti, si lahko preberete v reviji Razpotja 43: Podoba (2021), str. 30–36.
—
Radka Denemarková (1968) je češka pisateljica, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja, kar štirikratna dobitnica prestižne češke nagrade Magnesia Litera pa tudi drugih domačih in tujih nagrad.
Potem ko je doktorirala iz semiotike, se je zaposlila na Inštitutu za češko literaturo pri Češki akademiji znanosti, hkrati pa je kot lektorica in dramaturginja delala v praškem gledališču Divadlo Na zábradlí. Od leta 2004 je samozaposlena. Poleg proze objavlja študije o gledališču, prevaja iz nemščine ter piše scenarije za dokumentarne in igrane filme.
Leta 1998 je izdala monografijo Sam sebi sovražnik o češkem režiserju, scenaristu in igralcu Evaldu Schormu. Pozornost strokovne in bralske javnosti je vzbudila že s prvencem Jaz pa vprašam, kdo to tolče (2005; slov. 2013), za roman Denar od Hitlerja (2006; slov. 2010) in faktografski roman Smrt, ne boš se bal, ali Zgodba Petra Lébla (2008) pa je prejela nagrado Magnesia Litera. Gledališka igra Spalne hibe (premiera 2010) je knjižno izšla leta 2012. Leta 2011 je izdala dvojni roman Kobold (slov. 2013) in prejela Magnesio Litero za prevod knjige Atemschaukel Herte Müller, v Nemčiji pa usedomsko literarno nagrado in nagrado Georga Dehia za Denar od Hitlerja. Leta 2014 je izdala roman Prispevek k zgodovini radosti (slov. 2015) in knjigo MI 2, po kateri je nastal istoimenski celovečerni film (2014, rež. Slobodanka Radun). Za roman Ure iz svinca (2018) je že četrtič prejela Magnesio Litero.
Dela Radke Denemarkove so bila doslej prevedena v več kot 20 jezikov.
Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Prejela je priznanje za mlado prevajalko (2009) in Sovretovo nagrado (2019). Prevaja zlasti češko in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Němec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík; S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyńska, A. Wiedemann, A. Jakimiak, M. Fertacz) ter besedila s področja humanistike.