O motivaciji za branje v današnjih časih

Čas branja: 7 min.

Živimo v svetu, ki strašno brzi. Zakaj dandanes sploh še brati, če obstaja toliko kratkotrajnejših in lagodnejših oblik razvedrila, kot so npr. filmi, računalniške igrice, družabna omrežja? Kaj je tisto, zaradi česar še vedno segamo po knjigi?

Zakaj brati?

(Prednosti branja pred drugimi oblikami razvedrila)

Branje je ustvarjalno dejanje, saj zahteva bralčevo sodelovanje. Bralčev užitek je v tem, da zapolnjuje odprta mesta s svojimi izkušnjami, znanjem in domišljijo. Brez bralčevega spoznavnega in ustvarjalnega vložka je knjiga mrtva stvar.

Branje ni zgolj razvedrilo. Branje literarnega čtiva lahko bralca obogati. Dokazano je, da branje spodbuja bralčevo domišljijo, s tem pa tudi razvoj njegovih spoznavnih in ustvarjalnih zmožnosti. Vedoželjni in ustvarjalni ljudje so uspešnejši na vseh področjih delovanja – ne le v kulturnem in izobraževalnem sektorju, temveč tudi v gospodarstvu.

Ob branju se učimo, spoznavamo druge svetove, druge kulture, druge ljudi. Človek je po naravi radovedno bitje. Človekovi vedoželjnosti in ustvarjalnosti lahko pristrižejo krila okolje, šola ali strah pred neuspehom. Skozi čudež branja v varni intimi odnosa s knjigo lahko bralec lahko sam obudi svojo prirojeno radovednost in ustvarjalno žilico.

Branje je dogodivščina. Ob knjigi naša domišljija dobi krila. Skozi knjigo se bralci prenesemo v druge svetove – še več, ob stiku z besedilom jih soustvarjamo v svojih glavah. Dobra knjiga odpira prostor za bralca in za njegovo domišljijo. Tako bogate interakcije ne omogoča nobena druga oblika razvedrila – nobena računalniška igrica ali film.

Branje je odnos s knjigo, njeno vsebino in avtorjem. (Samotno početje je samo na videz.)

Branje je komunikacija, dialog z Drugim. Branje je potapljanje v mišljenje Drugega, v njegovo dojemanje in doživljanje sveta. Skozi branje se učimo umetnosti vživljanja v Drugega. Ob branju se razvijata bralčeva empatija in strpnost. Tidve človekovi zmožnosti sta ključnega pomena za zdravo družbo, tj. družbo, ki daje prednost življenju in ne (samo)uničevalnim praksam.

Branje blagodejno vpliva na bralčevo psiho. Branje ne le pomirja, temveč je najboljša metoda za urjenje koncentracije in najprijaznejši način učenja nasploh.

Branje je torej najboljše zdravilo tako za posameznika kot tudi za družbo.

Kako brati?

(Ustvarjalno branje)

Človek je po naravi radovedno bitje. Otrok se ne boji novih stvari, loti se vsega, zanj ni nič prezahtevno. Vnaprejšnje prepričanje, da čemu ne bomo kos, se nam razvije kasneje v procesu socializacije, bodisi zaradi lastnih travm bodisi zaradi nespodbudnega okolja.

Ni se treba bati »zahtevnih« knjig. Naši možgani se ne marajo dolgočasiti, želijo si duševne hrane. Če kake knjige v nekem življenjskem obdobju ne razumemo povsem, nas bo morda nagovorila kdaj kasneje, ko si bomo nabrali večjo bralsko kilometrino in predelali kako življenjsko lekcijo več. H knjigam se je dobro vračati.

Pri branju ni treba biti perfekcionist. Nič hudega, če takoj ne razumemo vsega. Ni treba iskati vsake besede v slovarju, če pomen lahko zaslutimo med vrsticami oz. iz konteksta. Zadostuje, da preverimo le tiste besede, ki nam ne dajo miru tudi potem, ko knjigo odložimo. Učimo se namreč tudi ob branju in skozi branje. Predvsem pa ne vrzimo prehitro puške v koruzo. Smisel branja ni v tem, da bi vse takoj perfektno razumeli ali se študiozno zaustavljali ob vsaki besedi. Naj branje steče. (Čeprav je tudi sprotno preverjanje včasih potrebno, npr. pri učenju tujih jezikov. Pri izbiri bralske strategije je najbolje poslušati sebe in lastne potrebe.) Postopoma lahko posegamo po čedalje kompleksnejših knjigah. Stopnjevanje zahtevnosti je naravni proces bralčevega razvoja. Če čutimo, da nas leposlovje ne zadovoljuje več, najprej preverimo, ali smo brali prelahkotno čtivo.

Pri branju ni pomemben cilj, temveč pot. Branje je dogodivščina. Dovolimo si bralski užitek in sledimo tempu knjige. Prepustimo se toku knjige in uživajmo ob plovbi v neznano. Čez nekaj časa se bomo čudili, kaj vse se nam je očitno vtisnilo v spomin in kaj vse razumemo, čeprav smo knjigo »samo« prebrali, ne pa preštudirali. Privoščimo možganom, da se učijo mimogrede.

Izkoristimo branje za vseživljenjsko izobraževanje. Berimo poglobljeno. Bodimo pozorni na medbesedilne in druge navezave, ki nam jih je avtor natresel v besedilu. Poiščimo katero izmed knjig, skladb, filmov, umetniških del, ki jih omenja, na internetu ali v knjižnici.

Ni ene same, zveličavne interpretacije. Interpretacij knjig je vsaj toliko, kot je bralcev. V vsakem življenjskem obdobju beremo drugače, saj vselej beremo skozi svojo izkušnjo. In to je tudi edino prav. Interpretacij nam ni treba iskati zunaj sebe, npr. pri avtoritetah. Zaupajmo v lastne intelektualne zmožnosti in knjigo preprosto doživljajmo skozi sebe. Knjigo vedno najprej preberimo, da si lahko ustvarimo lastno mnenje. V naslednjem koraku pa se seveda lahko poglobimo tudi v to, kar so o knjigi napisali drugi, npr. pisec spremne besede, literarni zgodovinar, recenzent.

(Sčasoma, ko si bomo nabrali dovolj bralske kilometrine, bomo postali dovolj avtonomni, da bomo lahko brez škode najprej prebrali spremno besedo, ne da bi nas to motilo pri lastnem branju literarnega besedila.)

3 zlata pravila avtonomnega bralca:

  1. Ne izogibajmo se »zahtevnim« knjigam.
  2. Berimo skozi sebe in lastno življenjsko izkušnjo.
  3. Sledimo drobtinicam, ki nam jih je v besedilu natresel avtor, in se ves čas izobražujmo.

Kaj brati?

(Knjige so kot hrana)

Predsodki ali strahospoštovanje še nikoli niso prinesli nič dobrega. Brati je treba vse: vse žanre, krajša in daljša besedila, od klasikov do sodobnih avtorjev, od lahkotnejše do zahtevne literature itn. Samo tako si lahko izoblikujemo lastni bralski okus in znamo ločiti literarne kuclje od vrhov Literature.

Vendar pa je z literaturo tako kot s hrano: ni vseeno, kaj dajemo vase. Preveč hitre hrane škoduje zdravju. Če pa si samo občasno privoščimo kak hamburger, ne bo večje škode. Enako je s knjigo. Nekatera dela so namenjena zgolj razvedrilu, druga pa bralcu nudijo vsebino, ki ga vsestransko obogati.

Treba je znati razločevati med literaturo, ki jo določa literarnost, in trivialno literaturo. Pri konzumiranju teh dveh vrst literature velja ohraniti zdravo razmerje. Dobro je, da si »za svojo dušo« vsaj vsake toliko časa privoščimo čtivo, ki sodi v Literaturo z velikim L.

Glavna značilnost trivialne literature je, da je napisana po določenem kalupu. Bralčev užitek temelji na predvidljivosti teh šablon. Tipični primer so npr. ljubezenski romani, ki nam omogočajo beg v idealizirani svet, v kakršnem bi si želeli živeti: v njem ni moralnih dilem, junaki so ali dobri ali zli, konec pa vselej srečen. Ker trivialna literatura reproducira šablone in poenostavljeno različico sveta, bralcu ponavadi ne ponuja globljih ali novih vsebin, ki bi ga spodbujale h kritičnemu, poglobljenemu razmišljanju in k osebnemu razvoju. (Sicer je tudi to v redu, če se za tako čtivo odloči odrasli sam. Mlade pa moramo bralno vzgajati tako, da jih spodbujamo k branju žlahtne literature.)

Pa vendar vemo, da je človeška psiha zelo zapletena, da resnica nikoli ni črno-bela in da nas življenje ves čas preseneča.

Kaj je literatura, ki jo določa literarnost?

V sodobnem tržno naravnanem svetu vse prepogosto pozabljamo, da je tudi literatura veja umetnosti. Prava literatura so tista dela, ki jih lahko štejemo za literarne umetnine.

Pri opredelitvi pojma literarne umetnine se opiram na definicijo umetnosti, kot jo je predstavil francoski umetnostni zgodovinar in kurator Nicolas Bourriaud na predavanju v seulskem muzeju Leeum (2015).

Literarne umetnine nam pomagajo razumeti svet, v katerem živimo, in človekovo naravo – torej same sebe in druge. Zato so žlahtne knjige brezčasne in jih lahko beremo tudi stoletja pozneje, v svetu, ki je precej drugačen od tistega, v katerem je bila knjiga napisana. (To velja tudi za kvalitetno znanstveno fantastiko, ki jo literarna veda tradicionalno prišteva v žanrsko literaturo, npr. za knjige Stanisława Lema.)

Bourriaud poudarja, da umetnost posega v realnost, s tem da prikazuje vse tisto, česar družba noče videti. Kot pes prinaša nazaj vse tisto, kar družba pometa pod preprogo. Umetnost ima moč, da spremeni realnost. (Dominantne ideologije oz. oblastne strukture vselej olepšujejo ječo, v kateri živimo, in reproducirajo obstoječe vzorce, saj s tem ohranjajo oblastni sistem. Umetnost predstavlja alternativne modele oz. scenarije realnosti, s čimer spodbuja samorefleksijo, tako na individualni kot na kolektivni ravni.

Umetnost ni realistična v smislu golega posnemanja realnosti (mimezis – npr. narisati kozolec, kot bi ga fotografirali). Umetnost svet pokaže tak, kot je, v vsej njegovi kompleksnosti, predvsem pa tisto, kar »uradna različica realnosti« prikriva oz. potiska v ozadje in pometa pod preprogo.

Realnost je vselej rezultat družbenega konsenza, tihega dogovora o tem, katere segmente realnosti smemo videti in o njih govoriti. (Bourriaud omeni primer recepcije Manetove slike Olimpija: v času nastanka vzbudila splošno ogorčenje, saj je bilo v 19. stoletju nezaslišano upodabljati vse v zvezi s prostitutkami in denarjem.) Umetnost je razpoka v družbenem konsenzu, skozi katero pokuka kompleksna realnost.

Bourriaud to ponazori z metaforo, s katero je Louis Althusser opredelil razliko med idealističnim in materialističnim filozofom: Idealistični filozof čaka na vlak, za katerega ve, od kod prihaja in kam gre. Materialistični filozof se vkrca na vlak, ne da bi vedel, od kod vlak prihaja in kam ga bo odpeljal.

Literarne umetnine odpirajo vprašanja in bralca spodbujajo h kritičnemu razmišljanju. Ponavadi so večplastne in večglasne, tj. ni jih mogoče brati samo na en način, svet prikazujejo v vsej kompleksnosti, iz različnih zornih kotov.

Pomembno je, kako je knjiga napisana. Obstajajo različne poetike, vsak avtor po svoje gnete gmoto jezika. Npr. pri poetiki Radke Denemarkove ali Borisa Viana igra glavno vlogo jezik, ki stopa iz okvirov konvencije. Denemarková npr. pravi, da je treba jezik zlomiti, da na mestu preloma lahko pogleda ven bistveno. Pri drugih avtorjih, npr. pri romanih Iztoka Osojnika ali Jakube Katalpe, je glavni gradnik poetike zgradba dela. Včasih sopostavitev besedilnih fragmentov, ki jih v vsakdanji rabi nikoli ne bi postavili skupaj, pokaže nove perspektive, ki nam pomagajo v lastnem svetu uzreti tisto, kar nam je dotlej ostajalo skrito.

Literarna umetnina je avtentična in iskrena, resnicoljubna. Ne manipulira z bralcem (tj. ne zakavlja ga na čustveni ravni, kar ponavadi počne trivialna literatura), temveč z njim stopi v dialog.

Dobra knjiga bralcu širi obzorja. Iz antropološkega vidika je knjiga verjetno najmočnejša motivacija za vseživljenjsko učenje, kar jih je iznašlo človeštvo. Knjiga je popolno orodje za prenos znanja in spoznanj.

Prihodnost knjige in branja

(Skrb za bralno kulturo pomeni spodbujanje ustvarjalnega branja)

Če bomo v prihodnosti še kaj brali, bomo segali predvsem po čtivu, ki nas notranje bogati. Zakaj? Ker je branje tovrstnega čtiva nenadomestljivo, ker nam daje nekaj, česar nam ne nudi nobena druga, lahkotnejša oblika razvedrila – odpira nam svetove.

Da pa bomo sploh prišli do te prihodnosti knjige, moramo posebno pozornost posvečati negovanju bralnih navad. Pri bralni vzgoji ključno vlogo opravljajo prav moderatorji bralnih klubov in nasploh vsi, ki se z bralno vzgojo ukvarjajo poklicno: knjižničarji, učitelji slovenščine in kajpada še posebej sestavljavci učnih programov. Spodbujajmo otroke (in njihove starše) k branju kvalitetne literature. Spodbujajmo jih k ustvarjalnemu branju. Ne priskutimo jim branja s prisilnimi, avtoritativnimi interpretacijami – pustimo jim, da literaturo doživljajo skozi sebe. Samo tako lahko ljudem privzgojimo ljubezen do branja in do knjig. Bralce spodbujajmo, naj pokukajo ven iz svojega sveta in v roke vzamejo tudi t. i. zahtevnejšo literaturo.

Naj za konec citiram kolegico Ksenijo Medved, ki je zadela žebljico na glavico s prenovitvijo besedila reklame znanega televizijskega ponudnika: »Ne iščite knjig, iščite vsebino. Ali bolje: zahtevajte vsebino.« Če to pronicljivo misel predelamo v naš skupni slogan: »Ne nudimo knjig, nudimo vsebino.«

Literatura:

LitLovers: Course 1.

Nicolas Bourriaud: Leeum 10th Anniversary Lecture – Nicolas Bourriaud: The Exform. 9. 1. 2015.