O izbiri čtiva za bralni klub in motivaciji za poglobljeno branje

Čas branja: 8 min.

Na kaj je treba paziti pri izbiri čtiva za program bralnega kluba? To je eno ključnih vprašanj, na katero si mora odgovoriti vsak moderator bralnega kluba, saj je od tega v veliki meri odvisen potek bralnega kluba. Enoznačen odgovor seveda ne obstaja, zato bom v tem prispevku poskusila prikazati nekaj alternativ, ki vam lahko služijo za navdih, da boste lažje našli pravšnji knjižni izbor, ki bo pisan na kožo vašega bralnega kluba. Na koncu zapisa pa boste našli 10 zlatih pravil izbire čtiva za bralni klub.

Kako izbrati čtivo za program bralnega kluba?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, saj je zelo kompleksno, zato sem ga razdelala v več podvprašanj. Upoštevati velja predvsem dejstvo, da ima vsak bralni klub specifične značilnosti, kajti oblikuje ga skupina edinstvenih posameznikov, ki se povezujejo in medsebojno bogatijo skozi pogovor o knjigah.

1. Naj knjige določi moderator ali naj izbiro raje prepusti članom bralnega kluba?

To, kdo izbira čtivo, je odvisno od vrste in namena bralnega kluba.

Načeloma velja, da pri bralnih klubih zaprtega tipa, kjer je že vzpostavljen odnos zaupanja, knjige izbirajo udeleženci sami.

Pri bralnih klubih odprtega tipa pa bralni seznam običajno določi moderator, ponavadi za več mesecev ali za celo sezono vnaprej. Seveda ne gre za pravilo, vklesano v kamen. Vendar se je izkazalo, da je, dokler se člani skupine dodobra ne spoznajo, iz različnih razlogov lažje, če čtivo predlaga moderator.

Omeniti velja tudi bralne klube odprtega tipa, na katerih se udeleženci na istem srečanju pogovarjajo o različnih knjigah, ki jih za diskusijo predlagajo sami, tako da jih prinesejo s sabo in jih predstavijo skupini.

2. Je seznam čtiva treba sestaviti vnaprej ali je knjige bolje izbirati sproti?

Ker živimo v hitrem svetu, je hkrati s termini srečanj vsekakor dobro pripraviti vsaj krajši bralni seznam, in sicer za vsaj tri srečanja vnaprej. Tako bodo člani lažje našli prosti čas za branje pa tudi načrtovali udeležbo na srečanjih, če jim obveznosti ne dopuščajo sodelovanja na vseh.

Če smo na tesnem s časom mi kot moderator, bomo bralni klub precej lažje izvajali, če seznam čtiva in promocijsko gradivo (opise oz. kratke povzetke knjig) pripravimo vnaprej za celotno sezono.

Tako pripravljeni seznam knjig, ki ga npr. objavimo na spletnih straneh, nato pa še sproti na družabnih omrežjih in v lokalnih napovednikih, lahko drugim bralcem, ki ne hodijo na bralni klub, služi kot seznam bralnih priporočil. Pri Slovanskem bralnem klubu smo npr. opazili, da je po promociji drugega srečanja, na katerem smo obravnavali ZF-roman Stanisława Lema Solaris, izposoja knjige zelo poskočila – vsekakor je bila bistveno večja od števila udeležencev na bralnem klubu.

3. Kaj izbrati?

Pri bralnem klubu se ponavadi pogovarjamo o celih knjigah, lahko pa tudi o delih, npr. posameznih zgodbah ali odlomkih. V večini bralnih klubov se obravnava leposlovje.

Dobro je paziti na literarnozvrstno raznolikost in članom kdaj namesto romana ponuditi v branje kako drugo literarno zvrst, npr. kratko prozo (kratke zgodbe, novele), poezijo ali dramatiko (za debato so krasne nesmrtne Shakespearjeve drame – mdr. tudi zato, ker bralce lahko opozorimo na različne prevode posameznih dram: Shakespearja so prevajali npr. Župančič, Bor, Jesih, Romea in Julijo pa je mdr. prevedel tudi Cankar.

Dobrodošla sprememba so tudi neleposlovne knjige, npr. faktografska literatura, dnevniki, spomini, zgodovinske knjige, filozofske razprave, poljudnoznanstvena ali strokovna dela ipd. V bralnem klubu Knjiga spregovori smo si npr. v prvi sezoni za čtivo izbrali aktualno filozofsko razpravo Karla Jaspersa Vprašanje krivde, tanko knjižico, ki vsebuje tudi spremno besedo slovenske filozofinje Cvetke Hedžet Tóth. V letu, ko smo se spominjali prve svetovne vojne, pa smo si tik po Cankarjevih Podobah iz sanj za pogovor izbrali knjigo Jakoba Prešerna Vojak 1915–1918 in na srečanje povabili urednika knjige Janeza Žerovca.

V določenih okoliščinah, npr. če člani potožijo, da jih pesti pomanjkanje časa, ali pri bralnih klubih za ranljive skupine, ki berejo počasneje ali se težje bralno zberejo, pa tudi pri bralnih klubih za mladostnike in otroke, se lahko pogovarjamo tudi o odlomkih proznih del, posameznih pesmih ali določenih dejanjih drame. V tem primeru moramo poskrbeti, da imajo vsi udeleženci liste z izbranimi odlomki besedil, obenem pa pripraviti vprašanja, ki se tičejo samo delov besedil, ki smo jih izbrali za obravnavo.

Čeprav imamo ambiciozno zastavljen bralnih klub, ne pozabimo, da lahko včasih za oddih izberemo tudi kaj lahkotnejšega.

4. Po kakšnem ključu naj izbiram iz množice knjig, kaj šele da bi med njimi odkril/a dobro literaturo?

Pomagajo nam lahko bralna priporočila prijateljev in znancev, za katere vemo, da imajo dober literarni okus.

Bližnjico lahko uberemo tudi tako, da pokukamo, kaj berejo v drugih bralnih klubih.

Ali pa spremljamo produkcijo založb, pri katerih smo že odkrili kako zelo dobro knjigo.

Seveda lahko spremljamo tudi knjižne recenzije v časopisju ali pa na portalu Dobreknjige.si, vendar se moramo zavedati, da tovrstna ocena vselej temelji na subjektivnem okusu, ne glede na strokovno podkovanost avtorja.

Iščemo lahko ne le po avtorjih, temveč tudi po prevajalcih oz. prevajalkah. Če nam kak prevod pade v oči, ker se bere, kot bi bila knjiga napisana v slovenščini, si zabeležimo prevajalko in preverimo, kaj drugega je še prevedla. V Sloveniji imamo namreč to srečo, da pogosto knjižne prevode še vedno predlagajo prevajalke, ki so ne le jezikovne virtuozinje, temveč tudi odlični poznavalke tujih literatur. Npr. prave literarne zaklade je v slovenščino prevedla (žal že pokojna) prevajalka češke, poljske, slovaške in angleške književnosti Zdenka Škerlj Jerman. Kvalitetna dela si za prevod izbirajo tudi sodobne prevajalke, kot so Jana Unuk ali Nives Vidrih ali Suzana Koncut ali Jelka Kernev Štrajn ali Saša Jerele ali Đurđa Strsoglavec ali Martina Soldo ali Ana Jasmina Oseban ali Alenka Jovanovski in številne druge prevajalke, ki jim delam krivico, ker so mi zdajle njihova imena zaradi pozne ure ušla iz glave. (Vsekakor je vredno preveriti prejemnice Sovretove nagrade, nagrade Radojke Vrančič in Jermanove nagrade, čeprav se hkrati nikakor ne smemo omejiti samo na nagrade, kajti odličnih prevajalk je precej več kot Sovretovih nagrajenk.)

Ne izogibajmo se knjig starejšega letnika. Npr. roman Včerajšnji svet Stefana Zweiga je odlično prevedla Angela Vode. Krasni prevodi žlahtne znanstvene fantastike so izhajali pri Tehniški založbi Slovenije. Pri znanstveni fantastiki se nasploh zdi, da še vedno nismo otresli predsodka, češ da gre za iz trte zvite izmišljije. Kvalitetna znanstvena fantastika temelji na znanju in skozi metaforo o neobstoječih svetovih govori o svetu, v katerem živimo.

Na kaj je treba paziti pri izbiri čtiva za bralni klub?

1. Obseg knjige

Paziti moramo, da imajo člani bralnega kluba dovolj časa, da knjigo preberejo. Upoštevati moramo namreč, da imajo družinske in službene obveznosti in da morda nimajo toliko prostega časa, kot bi si ga želeli. Če obravnavamo obsežnejšo knjigo (500 strani ali več), morajo bralci imeti več časa kot sicer – odvisno od njihove bralske kilometrine. Npr. če se redno srečujemo vsak mesec, lahko v tem primeru med srečanji naredimo dva meseca premora ali pa knjigo obravnavamo na dveh srečanjih, s tem da se z udeleženci zmenimo, da za prvo srečanje preberejo vsaj do polovice knjige ali pa celo določimo stran, do katere naj knjigo preberejo.

2. Motivacija za udeležbo na bralnem klubu

Tik po ustanovitvi bralnega kluba si vzemimo čas za pogovor z udeleženci, da izvemo, zakaj so se posamezni bralci pridružili bralnemu klubu. Ko bomo spoznali njihova pričakovanja, bomo lažje našli primerno čtivo. Hkrati pa moramo paziti, da ne ostanemo samo pri njihovih pričakovanjih, temveč jih vsaj tu in tam prijetno presenetimo s čim, za kar slutimo, da bi jih prav tako utegnilo nagovoriti.

3. Namen bralnega kluba je tudi odpiranje obzorij

Ker je bralni klub namenjen tudi širjenju obzorij in nenazadnje spoznavanju literature, si prizadevajmo predlagati različne žanre in tematike pa tudi resno literaturo. Ne bojmo se posegati na področja, ki so članom morda še neznana. Bralci se lahko pogovarjamo o vsem, kar je človeško – in knjige govorijo samo o tem.

Npr. ni treba biti filozof, da se pogovarjaš o temah, o katerih pišejo filozofi, kot so Karl Jaspers (Vprašanje krivde), Hannah Arendt (Eichmann v Jeruzalemu) ali Martin Buber (Dialoški princip). Prav tako nam ni treba do potankosti poznati znanosti in tehnologije, da bi razumeli Lemov roman Gospodov glas. In ni nam treba biti enciklopedija na dveh nogah, da bi lahko sledili romanu Newyorška trilogija Iztoka Osojnika. Bralce spodbujajmo k sproščenemu, ustvarjalnemu branju in razumevanju besedila skozi sebe in lastno izkušnjo.

4. Ne podcenjujmo bralcev

Vsi, ki radi beremo, vemo, kako zelo je pomembno nabiranje bralske kilometrine. Dobra novica pa je, da bralsko kilometrino lahko pridobimo razmeroma hitro, ne da bi sploh opazili. Če veliko beremo, sčasoma začutimo potrebo po čem več in po naravni poti, sami od sebe začnemo posegati po kompleksnejših tekstih.

Zato moramo moderatorji paziti, da udeležencem nudimo možnost, da se bralsko razvijajo. Ne ostajajmo samo pri lahkotnem čtivu – postopoma stopnjujmo zahtevnost in članom bralnega kluba »podtikajmo« čtivo, ki zahteva več bralskega vložka. S tem bomo v njih vzbudili zadovoljstvo in ponos ob lastnem uspehu, npr. da se jim je uspelo prebiti skozi Dostojevskega. Hkrati pa bodo ob branju uživali. Pri branju literature, ki je napisana literarno, namreč velja: čim zahtevnejše je čtivo, tem večji je bralski užitek.

O branju literature za zahtevnejše bralce se lahko pogovarjamo tudi na metaravni. Povprašajmo udeležence bralnega kluba, kakšne razlike v primerjavi z lahkotnejšo literaturo so opazili, naj pobrskajo po sebi in povejo, kaj so ob branju zahtevnejše literature občutili itn.

5. Travmatične izkušnje

Strinjam se z Ano Jasmino Oseban, ki poudarja, da mora moderator zelo dobro poznati samega sebe, saj bo le tako lahko suvereno usmerjal pogovor med člani bralnega kluba. Tema smrti je nasploh zelo boleča, zato je nemogoče predvideti, kako se bodo na odpiranje teme odzvali udeleženci. In če ima moderator težave pri soočanju s smrtjo, bo težko usmerjal pogovor o knjigi na to temo, če zaide v napačno smer. Zato naj velja, da se težkih tem lotevamo zavestno, torej tako da se zavedamo lastnih čustev, in to šele čez čas, ko se v skupini že vzpostavi močno medsebojno zaupanje. Če presodimo, da je tema za nas kljub vsemu preveč mučna, ne bo nič hudega, če se ji izognemo in raje izberemo knjigo z vsebino, ki za nas ni tako boleča.

Kadar se zgodi, da nas taka tema kljub temu preseneti, bodimo iskreni in skupini preprosto povejmo, da imamo v zvezi z njo še vedno mešana čustva in da se tudi sami še vedno o marsičem sprašujemo. Lahko tudi preprosto priznamo, da se o tem težko pogovarjamo. Udeleženci bodo našo iskrenost cenili.

6. Čustvena prizadetost

Če se odločite, da knjige za obravnavo izbirajo udeleženci, priporočam, da se izogibate izboru po načelu »moja najljubša knjiga«. Oseba, ki knjigo predlaga, je namreč lahko prizadeta, če to njeno najljubšo knjigo nekdo drug v skupini kritizira.

Kako lahko spodbudimo k poglobljenemu branju?

Odgovor na to vprašanje je preprost. Če pri izbiri čtiva ostajamo izključno pri lahkotnejših knjigah, si ne moremo obetati posebno poglobljenega branja. Trivialna literatura je namreč praviloma napisana tako, da jo lahko beremo zelo hitro in kajpada površno. Ker je napisana po kalupu, je nabor tem zelo omejen in se kaj hitro izčrpa, zato se v pogovorih kmalu začnemo vrteti v krogih.

Če bralce želimo spodbuditi k poglobljenemu branju, jim moramo torej ponuditi v branje jezikovno bogato in tematsko zahtevnejšo literaturo.

Kako bralce privedemo do branja zahtevnejše literature?

Bralec, ki redno bere od malih nog, po naravni poti začne segati po t. i. zahtevnejši literaturi, če le ima to srečo, da mu jo kdo priporoči. Če imamo skupino, vajeno razvedrilne literature, ji lahko predlagamo bralni seznam, pri katerem polagoma stopnjujemo zahtevnost čtiva.

Bralce, vajene kriminalk, lahko postopoma privajamo na zahtevnejše čtivo tako, da jim začnemo »podtikati« kvalitetne, jezikovno zahtevnejše kriminalke ali detektivke, npr. roman Častni konzul Grahama Greena ali katerega izpod peresa Maje Novak (Cimre, Karfanaum ali as killed, Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah), ki odpirajo tudi družbene teme. Čez čas jim lahko ponudimo v branje literaturo, ki je samo »preoblečena« v detektivko, npr. Prispevek k zgodovini radosti Radke Denemarkove.

Strastni bralci psiholoških trilerjev nam bodo gotovo hvaležni, če jim v branje ponudimo kake netipične srhljivke, kot so npr. roman češke pisateljice Anne Bolave V temo ali poljskega pisatelja Jerzyja Franczaka Nečloveška komedija in Da capo, saj se ob njih lahko razvije tudi debata o družbeni realnosti, v kateri živimo (izkoriščanje prekernih delavcev, brezposelnost, ujetost v družbena pravila ipd.), ne le o psihopatih in njihovih žrtvah. Čeprav se bo debata verjetno pričela s psihopati in sociopati, s čimer seveda ni nič narobe, saj lahko pogovor o tej osebnostni motnji razvijemo v razpravo o družbenih anomalijah.

10 zlatih pravil izbire čtiva za bralni klub

Za konec povzemimo zgoraj napisano v deset zlatih pravil, ki jih je dobro upoštevati pri izbiri čtiva za bralni klub:

  1. Bralni seznam pripravimo za vsaj tri srečanja vnaprej.
  2. Pozorni bodimo na literarnozvrstno raznolikost predlaganega čtiva.
  3. Pri obsegu knjige pazimo, da imajo udeleženci dovolj časa za branje.
  4. V program vključujmo tudi knjige starejšega letnika.
  5. Pomnimo, da je namen bralnega kluba tudi širjenje obzorij in spoznavanje literature.
  6. Bralce spodbujajmo k razumevanju besedila skozi sebe in lastno izkušnjo.
  7. Polagoma stopnjujmo zahtevnost čtiva. (Čim zahtevnejša je literatura, tem večji je bralski užitek.)
  8. Bralcem ponudimo možnost, da nabirajo bralsko kilometrino in se bralsko razvijajo.
  9. V program bralnega kluba vključujmo jezikovno bogato in tematsko zahtevnejše čtivo.
  10. Tem se lotevajmo zavestno – premislimo, ali smo se sami zmožni pogovarjati o njih. Če nas kaka tema preseneti, bodimo iskreni in priznajmo, da o tem težko govorimo.

Napisala Tatjana Jamnik
Strokovni pregled in dopolnitve Ana Jasmina Oseban

Se vam zdi prispevek uporaben?

Ocenite ga s klikom na zvezdico!

Ker se vam prispevek zdi uporaben …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi uporaben.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi po vašem mnenju prispevek izboljšali?