Prižiganje sveč in s tem plamena ognja je na Slovenskem izjemno priljubljen običaj. Ampak ali se kdo sploh kdaj vpraša, ali je tudi simbolično primeren? Kaj sploh delamo, ko pridemo na grob (ne)poznane osebe in z vžigalnikom prižgemo plamen ognja in s tem svečo? Kaj delamo, ko (čez nekaj časa ugaslo) svečo primemo in jo nesemo v smetnjak, zatem pa prižgemo na grobu novo? Kaj skušamo doseči? Kaj pomeni ta cikličnost prižiganja in ugašanja sveč? Dovolite mi poskusiti razjasniti ta naš nadvse zanimiv običaj.
Ogenj kot fizikalni pojav in simbol
To, čemur ljudje pravimo »ogenj«, je zgolj hitra oksidacija stvari v eksotermičnem kemičnem procesu zgorevanja. Plamen je vidni, plinasti del ognja. A podrobnejše kemične študije pojava ognja za našo razpravo niso pomembne. Nas bo namreč zanimala človekova uporaba ognja. Človek je popolnoma osvojil uporabo ognja pred vsaj 125.000 leti (nekateri pa začetke ukvarjanja z ognjem postavljajo tudi v čase do pred 2 milijoni let), kar je bila zanj velika evolucijska in tehnološka prednost pred ostalimi vrstami (sprva kot vir toplote, svetlobe, zaščite, peke itd.).
Pomembnost ognja za človeško družbo je izjemna in neprecenljiva, zato ni nič čudnega, če v kasnejših civilizacijah najdemo običaj ohranjanja stalno gorečega ognja, saj ta izraža vrednost, ki mu jo je človek pripisal. Prav iz obredov njegovega čaščenja je simbolični pomen ognja jasno viden. Zdi se mi logično, da sta širši pomen in uporabnost ognja za človeško družbo privedla do sakralizacije (tj. posvečenja, poduhovljenja, pobožanstvenja) ognja in pridobitve metafizičnega (nadnaravnega) pojmovanja – ogenj se je začelo slikati, prikazovati kot božanstvo oz. kot lastnost božanskega, transcendentalnega (presežnega), nadnaravnega.
Kot simbol se je ogenj začel pojavljati v vse več kultih, religijah, verah, prepričanjih, državnih simbolikah, filozofijah, literaturi in drugje. Kaj torej ogenj sploh simbolizira, se morda sprašujete. Glede na to, da je simbol v svojem bistvu podoba, prispodoba, ki nekaj koncentrirano sporoča, je ogenj: 1) simbol toplote, 2) simbol svetlobe, 3) mesto druženja, 4) mesto spreminjanja v prah. Oglejmo si te pomene.
1. Ogenj kot simbol toplote
Ogenj kot simbol toplote upodablja, izpostavlja vse človekove občutke, povezane s toploto. Že sama upodobitev ali risba ognja v človeku vzbudi misli, občutke in spomine na vsa doživetja z ognjem.
Skozi zgodovino (in še danes!) je ogenj človeku nudil temeljno dobrino, tj. toploto v mrzlih nočeh, ki lahko predstavlja razliko med življenjem in smrtjo. Vročina, ki jo ogenj oddaja, je človeku omogočila prehod v drugačne načine obstoja – drugačno hrano, drugačne noči, drugačno preživljanje prostega časa, drugačne načine izražanja kreativnosti, drugačne običaje, drugačno doživljanje sveta kot skrbeče matere (ni naključje, da je podoba matere in podoba toplote v mitologiji zvezana – raziskovanje razloga, zakaj to ni naključje, pa prepuščam vam).
Ni čudno, da smo mu hvaležni, saj se imamo njemu (in svojemu razumu) zahvaliti za velik delež naših dosežkov! A toplota ima tudi svoj ekstrem, tj. vročino, zatorej bomo ogenj našli kot simbol negujoče, konstruktivne, življenje ohranjajoče in poživljajoče topline ali pa kot simbol uničujoče, destruktivne vročine.
2. Ogenj kot simbol svetlobe
Ogenj kot simbol svetlobe upodablja sekundarno Sonce, in sicer táko, ki ga nadzira človek po svoji volji. Simbolika svetlobe in teme je v človekovi zgodovini izjemno močna in je povezana tudi s sposobnostjo človeškega abstraktnega mišljenja (razum/Logos, ki prinaša luč v temačni kaos).
Prav zaradi tehnoloških in evolucijskih prednosti je človek ognju pripisal visoko vrednost in ga močno cenil. Zaradi novopridobljene svetlobe je lahko zdaj človek počel veliko več stvari – več skuhal, več časa počival, več časa ustvarjal (orodja), več časa razmišljal, več časa posvečal socialnim stikom in druženju, tudi kulturi, več časa dejansko užival ob toploti ter se sprostil.
Prej naravna distinkcija med dnevom in nočjo se je spremenila: zdaj svetlobe ni prinašal samo dan oz. sonce, pač pa že majhen plamen. Plamen kot svetlo vodilo človeka je kmalu lahko postal dobra analogija za človekov razum, ki človeku kaže luč v temnem in kaotičnem svetu.
3. Ogenj kot simbol mesta druženja
Ogenj kot simbol mesta druženja upodablja mesto ognja v človekovi družbi. V posameznem domu, rodu, klanu, družbi ali drugače je ogenj predstavljal tudi mesto druženja oz. mesto, kjer se je zadovoljilo skupno potrebo po toplini.
Ta socialna potreba po toplini (bližini vira topline) pa odraža tudi človekovo potrebo po bližini vira duhovne topline oz. potrebo po druženju z drugimi bitji svoje vrste. Če je toplota ravno pravšnja količina energije, ki se sprošča ob interakciji (oksidaciji), je zanimivo, da je človeška »toplina«, ki jo želi in doživlja človek, prav tako ravno pravšnja količina duhovne energije, ki se sprošča ob interakciji (skupnemu dihanju in duhovnemu izražanju).
4. Ogenj kot simbol spreminjanja v prah
Ogenj kot simbol spreminjanja v prah je, kot sem nakazal že zgoraj, eden ključnih pomenov ognja, saj za sabo pušča pustinjo in prah. Če je človeka poživil, je drevo oz. les uničil. Prav ta paradoksnost pojava ognja, menim, bega človeka še danes. Kot simbol destrukcije se pojavlja v marsikaterih upodobitvah pekla, strasti, zločina idr. Kot bomo videli jasneje kasneje, pa povrnitev v prah ni mišljena kot nujno slaba, pač pa kot indic cikličnosti življenja.
Simbolična kompatibilnost ognja, smrti in življenja
Tu te, dragi bralec, postavljam pred svojo dilemo: je torej ogenj simbol smrti in povračanja v prah ali je ogenj simbol ponovnega rojstva in s tem življenja? Ogenj nosi v sebi element spremembe oz. spreminjanja tega, kar mu daje goreti. Ogenj namreč VEDNO pomeni DESTRUKCIJO, uničenje! Kar se vrže v ogenj, to premine, to zgori, oksidira, se spremeni v zrak. Nič, kar se vrže v ogenj, ne pride iz njega prerojeno in poživljeno, mar ne!?
Tu je treba prenesti pozornost na človekovo videnje ognja. Človekovo mišljenje je potrebovalo dolgo, dolgo časa, da je prišlo do današnje zavestne oblike, in se bo razvijalo še naprej. Analogije in slikovno mišljenje so človeku prišli močno prav pri njegovem operiranju. Kako naj si torej človek zamišlja stvar, ki je ogenj ne uniči – denimo kamen ali pa železovo rudo? Kar preživi dotik ognja, je torej močnejše in obstojnejše od ognja samega, kar pomeni (simbolično), da obstajajo stvari, ki lahko preživijo destrukcijo oz. poskus destrukcije.
V redu – na fizični ravni torej kamen preživi ogenj. Ker je človek razvil na iskanje vzorcev prilagojeno kognicijo, je torej logično, da je sčasoma za primerjavo ogenj-kamen začel iskati ali najdevati take ali drugačne analogije.
Če je primer kamna primer nečesa, kar obstoji skozi (žgočo in težko) preizkušnjo, potem se to lahko primerja z nečim, kar obstane skozi težko ali dolgo preizkušnjo. Ta vzorec pa najdemo povsod: od primerjave s pisavo, ki obstane skozi čas, do stalne prenove človekove osebnosti, pri čemer starejši, ignorantni in neuporabni deli osebnosti preminejo in se vzpostavijo novejši, uporabnejši, pa tudi do visoko abstraktne misli o osmislitvi smrti, ki smrt preseže (transcendira) z nadaljnjim izboljševanjem življenja za nadaljnje generacije ter na ta način življenje ohrani skozi dolga obdobja trpljenja.
Smo v središču prispevka: simbol česa je torej ogenj? Primarno je ogenj simbol uničenja. A človek uničenje lahko simbolno preseže, kot smo pokazali v prejšnjih vrsticah. Ker ogenj poleg vročine povzroča tudi svetlobo, je logično, da bo ogenj simboliziral tudi luč. V kolikor se simbola vročine in luči povežeta, se lahko ogenj simbolno prikaže tudi kot človekovo gonilo, želja, strast (kot je to uporabil William Golding v svojem delu Gospodar muh).
Kot simbol toplote, luči in strasti pa ogenj pridobi tudi nov pomen, ki se veže na človekovo željo po ohranjanju ognja, torej po ohranjanju luči, toplote in strasti: pridobi pomen in simbol upanja (tj. prihodnje ohranjanje pomena in uporabnosti dejanskega in simbolično-razumskega ognja). Z razlogom se namreč pojavi v rokah kipa Svobode v New Yorku, saj simbolizira novo upanje na nove luči in nove uspehe. Kot simbol luči v temi predstavlja enkratno analogijo z uporabo razuma v kaotičnem okolju naključij.
Ohranjanje spomina je vezano na kognitivne sposobnosti ljudi in na njihov razum. Ker fizični ogenj za sabo ne pusti sledi, se lahko ogenj upodablja tudi kot simbol očiščenja (slabega), ki za sabo ne pusti več sledi tistega, kar gori (slabega). To bi bil simbol nečesa, kar vstane iz ognja (močnejše in očiščeno) oz. kot simbol nečesa, kar preseže destrukcijo in česar se destrukcija-ogenj ne more dotakniti.
Ogenj, smrt in življenje so kompatibilni, ampak v različnih kontekstualnih simboličnih sistemih. Simbol ognja kot uničenja in simbol ognja kot ritualnega očiščenja, pri čemer stvar iz ognja pride močnejša, sta nekompatibilna in nasprotna, a hkrati oba resnična, v kolikor sta uporabljena v različnih kontekstih. Več kot očitno ogenj simbolizira mnogo pomenov in reči, kar pomeni, da je treba izjemno paziti, katero simboliko uporabljamo kje in v kakšnem kontekstu.
Prižig sveče na grobu
Pojdimo na temo tega prispevka. Prižig sveče na grobu. Kaj delamo, ko to delamo? Sprva se vprašajmo zakaj sploh pridemo na grob. Je to zato, ker želimo ohraniti spomin na umrle? Na bližnje svojce? Znance? Znane osebe? Spomin na nauk teh oseb? Pridemo na grob iz navade, sovraštva, ljubezni, spoštovanja, afinitete ali česa drugega? Zato, ker se hočemo spomniti dela sebe, ki je bil »živ«, ko so bili živi oni? Kolikokrat pridemo na grob? Se na grobu ustavimo za dalj časa? Ga okrasimo ali ne? O čem premišljujemo, ko smo na grobu? Ali SPLOH premišljujemo? Ali molimo? Mislimo na umrlega, naš odnos do umrlega, nauk umrlega, odnos umrlega do nas ali na kaj drugega? Smo grob postavili (sa)mi? Plačujemo zanj mi ali ga razumemo kot ceno za mir v naši duševnosti?
Kontekstov obiskovanja grobov je, kot vidimo, premnogo. Je torej sploh pomembno, kaj kdo počne na grobu? Meni osebno ne, bi pa rad razmislil o vrednostih različnih početij na grobovih. Sam cenim zgodovino in nauke preteklih dni izjemno visoko, saj na tem temelji celotna kultura in prenašanje znanja v nadaljnje generacije. Ohranjanje spomina je pomembno, a ne ohranjanje VSAKRŠNEGA spomina – vsega si pač ni niti potrebno niti pomembno, še posebej pa ne smiselno zapomniti. Za določene stvari je prav, da se jih prepusti pozabi. Tu se približamo simboliki ognja: od simbola toplote do simbola luči pa vse do simbola očiščenja se je s pomočjo časa čistila sama simbolika ognja. Šele v ognju se mora prečistiti tisto, kar naj ostane in kar si sploh zasluži ostati.
Pomemben je torej proces čiščenja, pri čemer je treba biti selektiven – pazljivo je treba izbrati kaj se bo sežgalo in kaj oplemenitilo v ognju. Je bil naš oče pijanec, ki nam je povzročil marsikatere travme in je že 10 let pokojen? Vprašati se je treba, kaj je vredno obdržati, spomniti se (četudi še tako maloštevilnih) lepih trenutkov z njim, njegovega truda pri razreševanju travm, ki mu jih je povzročil njegov oče itd. Sami smo tisti, ki izbiramo, kaj se bo ohranilo in kaj ne, saj smo mi tisti, ki ohranjamo – s spominom, možgani, kognitivnim aparatom.
Na grobovih se vseeno ne spominjamo čisto vseh naših prednikov ali čisto vseh pokojnih, pač pa ponavadi tistih, ki imajo za nas neko vrednost ali pomembnost. In prav zaradi te pomembnosti, tako menim, hodimo na grobove. Prižig sveče je ritualno dejanje, navadno nezavedno storjeno dejanje, ki ni namenjeno neki dejanski funkcionalni rabi. Pač pa kot vzporedno storjeno dejanje simbolizira naše hkratno duhovno stanje, tj. prispodablja ohranjanje spomina na umrlega v našem umu. Prižig fizične luči (ognja) v temi (zunaj) prispodablja prižig duhovne luči (spomina) v temi (pozabi).
Nov simbol … ? … !
Simbolično-ritualni prižig sveče torej ohranja pomen fizičnega dejanja ohranjanja spomina na mrtve (njihove običaje, nauke, spomine, doživljanja itd.). Ampak mar nismo zgoraj jasno opredelili ogenj kot simbol strasti, tudi destrukcije, skratka AKTIVNOSTI – kako lahko torej ogenj (aktivnost) simbolizira nekaj tako neaktivnega, kot je smrt? Mar ne bi ohranjanje spomina na umrle veliko bolje prispodabljala VODA?
Če boste kdaj potovali po Avstriji, se ustavite pri cerkvi sv. Vincenta v kraju Heiligenblut am Großglockner, bolj specifično na pokopališču ob cerkvi, kjer boste ob grobovih našli tudi majhne skodelice, ki nosijo (sklepam) blagoslovljeno vodo. Simbola vode in smrti se povezujeta veliko bolj in bolje kot simbola ognja in smrti, saj sta voda in smrt oba neaktivna, pasiva, neprepoznavna, kolektivna, neindividualna, neznana. Sta nosilca kaosa, saj sta brezoblična in brezmejna.
Čustva kristjanov s še kako velikim dobičkom ter brez vsake slabe vesti izkoriščajo Cerkev, kapitalisti in ostala zalega s tem, da ne samo ne obsojajo, ampak celo spodbujajo razkošno okraševanje grobov in potrošnjo sveč, kar ustvarja tudi ekološke probleme in krade življenje našim prihodnjim generacijam.
Kaj praviš, bralec? Ali se ti simbolična škropitev groba z vodo ne zdi bolj ekološka, duhovno globlja in zato smiselnejša možnost ohranjanja spomina na mrtve kot pa prižiganje sveč, za katere kristjani plačujejo več, kot bi bilo prav?
Za motrenje smrti in načina preseganja smrti odrasli posameznik ne bi smel potrebovati fizičnega prižiganja sveč. Del tega, da si odrasel, je tudi to, da ne misliš več na infantilen način, ne misliš in ne deluješ več po principih nezavedne ritualnosti, pač pa po principih razuma, empatije in višje abstraktnosti. Prav tako se mi ne zdi samoumevno prižiganje sveč na samem grobu: mar ni bolj smiselno, da bi se svečo prižigalo nekje, kjer ni groba, kot znamenje prisotnosti spomina kljub neprisotnosti osebe? Mar ni bolj smiselno, da se ob obisku groba posvetiš izključno motrenju in kontemplaciji smrti in umrlega? In da s tem nujno premisliš o ceni, ki jo zate nosi abstraktni koncept življenja? Sploh pa, ali kot odrasli ne premoremo abstraktne zmožnosti prižiga »sveče« v svojem srcu in zavesti? Zakaj tako krvavo potrebujemo fizično svečo; smo mar tako indoktrinirani v običaje svojih prednikov?
Del definicije stanja odraslosti je odnos do smrti. Na tej točki si bom dovolil poseči v splošno sprejeto sliko odraslega človeka: sam menim, da zrasli človek še ni odrasel človek. Fizično zrasli človek mora za to, da zame postane »odrasel«, zrasti tudi na duhovnem področju. Del kriterijev duhovne zrelosti pa je, kot rečeno, odnos do smrti. Odraslost je nasprotje infantilnosti, otroškosti – tako se od odraslega pričakuje drugačen odnos do smrti, kot ga imajo otroci. Besedne zveze, kot so »odšel je spat«, »počiva«, »smrt je prišla ponj/-o« ali pa »naj najde mir«, se uporabljajo pri razlagi smrti otrokom, ki še nimajo koncepcije časa ter ne znajo razrešiti svoje eksistencialne situacije.
Odrasel človek ne bi smel imeti utvar pri smrti: »človeka ni več«, »umrl/-a je«, »ostaja le še njegovo življenjsko delo« so veliko bolj primerne, saj nakazujejo na afirmacijo smrti kot dela biti, življenja. Le človek, ki ceni kratkost, neponovljivost in unikatnost življenja, je zmožen videti smrt kot to, kar je v resnici: del biti. Ne slab, ne dober, zgolj del vsega, kar je. Vse teče, vse se spreminja – smrt je zgolj sprememba, niti ne tako fascinantna, kot bi kdo mislil. Menim, da so duhovne spremembe v mnenjih, osebnostnih karakteristikah veliko bolj zanimive kot zgolj fizična sprememba stanja človeškega telesa.
Odrasel človek mora biti sposoben videti brezpomenskost smrti, kar pa ne pomeni, da je smrt nepomenska (bodi pozoren, dragi bralec, na izjemno veliko razliko med tema terminoma)! Smrt nima pomena sama po sebi, ampak ji je pomen šele treba pridati – človek jo mora OSMISLITI! S tem jo preseže, saj jo nekam usmeri in jo umakne s piedestala, kjer naj bi veljala za »konec« človeka. Človeka pa ni zares konec z njegovo smrtjo, kajne? Sokrata še danes ni konec, zahvaljujoč Platonovim zapisom!
Svojo smrt osmišljam jaz sam, z vsem, kar počnem zdaj – pišem, ustvarjam, sodelujem v družbi, skušam narediti kar se da veliko in dobrega za sebe, svoje bližnje in širšo družbo. Moja smrt bo pomenila toliko, kot je oz. bo pomenilo moje življenje. Moje smrti ne more in tudi naj ne osmišlja obiskovalec mojega groba. Tako moja smrt ne bo dobila pomena šele PO moji smrti, kot zmotno »verujejo« marsikateri t. i. »verniki« tega sveta, pač pa ŽE V ČASU MOJEGA ŽIVLJENJA, kot razumemo marsikateri t. i. »intelektualci« tega sveta.
Sam se že zdajle kopam v ognju in čistim svoje slabe lastnosti. Kaj pa tisti, ki verjame, da se bo očistil šele po smrti? Njegov simbol bi bil človek, ki si ogenj zgolj ogleduje in ga je strah poseči vanj s svojim bitjem. Osmislitev smrti – mar ni to: simbol nečesa, kar vstane iz ognja, tj. simbol feniksa? Vstaneš pa lahko le iz tega, v čemer se trenutno nahajaš – če vstajaš iz ognja, potem se nahajaš v ognju, torej življenju. Če pa greš iz življenja, potem se ta ogenj (luč) ugaša. Zakaj se torej na grobovih umrlih ljudi oznanja znamenje življenja? – Zato, ker to počnejo tisti ljudje, ki verjamejo, da umrli dejansko živijo. Odgovor na vprašanje, ali je tako prepričanje patološko-bolezensko ali zdravo-razumsko ali kakšno drugačno, pa prepuščam stokrat pametnejšim od mene.
Po-vez-ek in skupaj-vzet-ek (po-vzet-ek)
Razvezano mi dovolite tudi (nazaj) zavezati. Prižig ognja na grobovih umrlih je prastar običaj, ki ni vezan na slovensko geografsko območje. Kot simbol ohranjanja spomina na umrle je običaj vsekakor izjemno pomenljiv in vreden ohranjanja. A kot simbol življenja deluje na območju smrti izjemno neprimerno – znotraj tega okvira bi bilo škropljenje z blagoslovljeno ali povsem neblagoslovljeno vodo veliko pomenljivejše. Slovenci smo izjemno pobožen narod, s čimer ni nič narobe, v bistvu to štejem za izjemno vrlino. A ne bodimo tudi izjemno ne-razumen narod: če si ne bi želeli lastnih prepričanj vsaj približno razložiti z uporabo razuma, bi to pomenilo, da ostajamo v stanju nerazvite infantilnosti, otroškosti, kar pa ne bi bila dobra popotnica za prihodnost.
Ne želim govoriti, kaj ja in kaj ne. V prispevku sem podal svoje stališče, svoj pogled na svet, življenje, smrt in ogenj, ostaja pa na vsakem posebej odločitev za lastno delovanje in udejanjanje/gojenje lastnih prepričanj.
(iz temnega morja se dvigne krogla luči. krogla reče): »Presodi sam, ti butelj!«
Foto: Andres F. Uran (Unsplash)
Dipl. filozof in zgodovinar. Branje prežema vse moje aktivnosti – od plezanja, pisanja člankov, pa vse do snemanja svojih predavanj na portalu Youtube in turističnega vodenja. Star sem 23 let in ni mi žal prav nobenega dne. Vsak dan lahko storim več in veliko sem že naredil. Umrem lahko jutri, pa mi ne bo prav nič žal, saj sem doživel že dovolj za tako malo časa na tem svet’.