Jacques Baud: Vojaške razmere v Ukrajini

Čas branja: 20 min.

Analiza Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe in strokovnjaka za Vzhodno Evropo, ki je bila marca 2022 objavljena v strokovni reviji Bulletin de documentation Francoskega centra za obveščevalne raziskave (Centre Français de Recherche sur le Renseignement).

Vir: Jacques Baud: La situation militaire en Ukraine. Bulletin de documentation št. 27 / marec 2022.

Prvi del: Na poti v vojno

Že vrsto let, od Malija do Afganistana, si prizadevam za mir in zanj tvegam svoje življenje. Torej ne gre za to, da bi poskušal upravičiti vojno, temveč poskušam razumeti, kaj nas je do nje privedlo. Opažam, da »strokovnjaki«, ki se izmenjujejo na televiziji, analizirajo razmere na podlagi dvomljivih informacij, najpogosteje hipotez, ki so bile spremenjene v dejstva, in potem ne moremo več razumeti, kaj se dogaja. Tako se ustvarja panika.

Težava ni toliko v tem, kdo ima v tem konfliktu prav, temveč v tem, kako naši voditelji sprejemajo odločitve.

Poskusimo si ogledati, iz česa konflikt izvira. Začne se pri tistih, ki zadnjih osem let govorijo o »separatistih« ali »independentistih« v Donbasu. To ni res. Referenduma, ki sta ju samorazglašeni Donecka in Luganska ljudska republika izvedli maja 2014, nista bila referenduma o »neodvisnosti« (независимость), kot so trdili nekateri brezvestni novinarji, temveč referenduma o »samoodločbi« ali »avtonomiji« (самостоятельность). Izraz »proruski« namiguje, da je bila Rusija vpletena v konflikt, čeprav v resnici ni bila, zato bi bil bolj pošten izraz »rusko govoreči«. Poleg tega sta bila tadva referenduma izvedena v nasprotju z nasvetom Vladimirja Putina.

Dejansko se tidve republiki nista hoteli odcepiti od Ukrajine, temveč sta hoteli pridobiti avtonomni status, ki bi jima zagotavljal rabo ruščine kot uradnega jezika. Prvo zakonodajno dejanje nove vlade, ki je bila vzpostavljena po strmoglavljenju predsednika Janukoviča, je bilo namreč to, da je 23. februarja 2014 ukinila Kivalov-Kolesničenkovov zakon iz leta 2012, po katerem je imela ruščina status uradnega jezika. To je približno tako, kot če bi se pučisti odločili, da francoščina in italijanščina ne bosta več uradna jezika v Švici.

Ta odločitev je med rusko govorečim prebivalstvom sprožila buren odziv. Sledila je ostra represija proti rusko govorečim regijam (Odesa, Dnepropetrovsk, Harkov, Lugansk in Doneck), ki se je začela februarja 2014 in je privedla do militarizacije razmer pa tudi pobojev (zlasti v Odesi in Mariupolju). Konec poletja 2014 sta ostali le še samorazglašeni Donecka in Luganska ljudska republika.

V tej fazi so bili ukrajinski štabi preveč togi in ujeti v doktrinarni pristop k umetnosti operacij, zato so bili podrejeni sovražniku, ne da bi se mogli uveljaviti. Pregled poteka spopadov v Donbasu v letih 2014–2016 kaže, da je ukrajinski generalštab sistematično in avtomatično uporabljal iste operativne vzorce. Bojevanje avtonomistov pa je bilo zelo podobna temu, ki ga opazujemo v Sahelu: izjemno mobilne operacije, ki se izvajajo z lahkimi sredstvi. S prožnejšim in manj doktrinarnim pristopom so uporniki lahko izkoristili inercijo ukrajinskih sil in jih večkrat »ujeli v past«.

Leta 2014 sem bil v Natu odgovoren za boj proti širjenju orožja malega kalibra in poskušali smo odkriti ruske dobave orožja upornikom, da bi ugotovili, ali je v to vpletena Moskva. Informacije, ki smo jih dobivali, so prihajale skoraj izključno od poljskih obveščevalnih služb in se niso »ujemale« z informacijami, ki jih je posredovala OVSE: kljub nekaterim precej grobim trditvam ni bilo opaziti nobenih dobav orožja in vojaške opreme iz Rusije.

Uporniki so se oboroževali po zaslugi prestopov rusko govorečih ukrajinskih enot na stran upornikov. Ker so se ukrajinski neuspehi nadaljevali, so se v vrstah avtonomistov pojavljali tankovski, artilerijski in protiletalski bataljoni. To je tisto, kar je prisililo Ukrajince, da so pristopili k sporazumu iz Minska.

Toda tik po podpisu sporazuma Minsk 1 je ukrajinski predsednik Petro Porošenko sprožil obsežno protiteroristično operacijo (ATO/Антитерористична операція) proti Donbasu. Bis repetita placent: Ukrajinci so zaradi slabega svetovanja Natovih častnikov v Debalcevu doživeli uničujoč poraz, zaradi katerega so morali sprejeti sporazum Minsk 2 …

Pri tem je treba opozoriti, da sporazuma Minsk 1 (september 2014) in Minsk 2 (februar 2015) ne predvidevata odcepitve ali neodvisnosti ljudskih republik, temveč njuno avtonomijo v okviru Ukrajine. Tisti, ki so prebrali oba sporazuma (in teh je zelo, zelo, zelo malo), so opazili, da tam jasno piše, da se bodo Kijev in predstavniki republik v zvezi s statusom ljudskih republik pogajali za notranjo rešitev v okviru Ukrajine.

Prav zato je Rusija po letu 2014 sistematično zahtevala njuno izpolnjevanje, hkrati pa ni hotela sodelovati pri pogajanjih, saj je šlo za notranjo zadevo Ukrajine. Po drugi strani pa je Zahod s Francijo na čelu sistematično poskušal nadomestiti sporazuma iz Minska z »normandijskim formatom«, ki je soočal Ruse in Ukrajince. Toda ne pozabimo, da pred 23. in 24. februarjem 2022 v Donbasu ruske vojske nikoli ni bilo. Poleg tega opazovalci OVSE nikoli niso opazili najmanjšega sledu delovanja ruskih enot v Donbasu. Na primer na zemljevidu ameriških obveščevalnih služb, ki ga je 3. decembra 2021 objavil Washington Post, v Donbasu ruskih enot ni.

Oktobra 2015 je direktor ukrajinske varnostne službe (SBU) Vasil Hricak priznal, da so v Donbasu opazili le 56 ruskih borcev. To je bilo primerljivo s švicarskimi vojaki, ki so se v devetdesetih letih ob koncih tedna odpravljali v Bosno, ali s francoskimi vojaki, ki so se zdaj odpravili v Ukrajino.

Ukrajinska vojska je bila v slabem stanju. Oktobra 2018, po štirih letih vojne, je ukrajinski glavni vojaški tožilec Anatolij Matios izjavil, da je Ukrajina v Donbasu izgubila 2700 mož: 891 zaradi bolezni, 318 v prometnih nesrečah, 177 v drugih nesrečah, 175 zaradi zastrupitev (alkohol, droge), 172 zaradi neprevidnega ravnanja z orožjem, 101 zaradi kršitev varnostnih predpisov, 228 zaradi umorov in 615 zaradi samomora.

Vojsko je namreč spodkopavala korupcija njenih kadrov in ni več uživala podpore prebivalstva. Po podatkih iz poročila britanskega notranjega ministrstva se marca/aprila 2014 70 % rezervistov ni udeležilo prvega srečanja, 80 % drugega, 90 % tretjega in 95 % četrtega. Oktobra/novembra 2017 se 70 % nabornikov ni udeležilo poziva »Jesen 2017«. Pri tem niso upoštevani samomori in dezertiranje (pogosto k avtonomistom), ki dosegajo do 30 % delovne sile na območju ATO. Mladi Ukrajinci se nočejo boriti v Donbasu in se raje izselijo, kar vsaj delno pojasnjuje tudi demografski primanjkljaj v državi.

Ukrajinsko ministrstvo za obrambo se je nato obrnilo na Nato s prošnjo za pomoč pri povečanju »privlačnosti« svojih oboroženih sil. Ker sem že sodeloval pri podobnih projektih v okviru OZN, me je Nato zaprosil za sodelovanje v programu za povrnitev ugleda ukrajinskih oboroženih sil. Toda to je dolgoročen proces, Ukrajinci pa so si želeli hitrih rezultatov.

Da bi nadomestila pomanjkanje vojakov, se je ukrajinska vlada zatekla k paravojaškim milicam. Te večinoma sestavljajo tuji plačanci, pogosto skrajni desničarji. Po podatkih Reutersa leta 2020 predstavljajo približno 40 % ukrajinskih sil in štejejo okoli 102.000 mož. Oborožujejo, financirajo in usposabljajo jih Združene države Amerike, Velika Britanija, Kanada in Francija. Med njimi je več kot 19 narodnosti, tudi nekaj Švicarjev.

Zahodne države so tako očitno ustvarile in podprle ukrajinske skrajnodesničarske milice. Oktobra 2021 je časopis Jerusalem Post opozoril na projekt Centurija in ga obsodil. Te milice ob podpori Zahoda v Donbasu delujejo že od leta 2014. Četudi bi se o pojmu »nacisti« morda dalo razpravljati, je dejstvo, da so te milice nasilne, da izražajo odvratno ideologijo in da so izrazito antisemitske. Njihov antisemitizem je bolj kulturen kot političen, zato izraz »nacistični« ni najbolj primeren. Njihovo sovraštvo do Židov izhaja iz velike lakote v Ukrajini v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila posledica Stalinove zaplembe pridelkov za financiranje modernizacije Rdeče armade. Ta genocid – v Ukrajini znan kot holodomor – je izvajala NKVD (predhodnica KGB), katere višje vodstvo so sestavljali predvsem Židje. Zaradi tega danes ukrajinski skrajneži zahtevajo, da se Izrael opraviči za zločine komunizma, kot piše Jerusalem Post. To je daleč od »spreminjanja zgodovine« Vladimirja Putina.

Te milice, ki izhajajo iz skrajno desničarskih skupin in so leta 2014 sprožile revolucijo evromajdan, sestavljajo fanatični in okrutni posamezniki. Najbolj znan je polk Azov, katerega emblem spominja na 2. tankovsko divizijo SS Das Reich, ki jo v Ukrajini častijo, ker je leta 1943 osvobodila Harkov pred Sovjeti. Nato je leta 1944 izvedla pokol v vasi Oradour-sur-Glane v Franciji.

Med znanimi osebnostmi polka Azov je bil tudi opozicijski predstavnik Roman Protasevič, ki so ga beloruske oblasti leta 2021 aretirale v povezavi z afero RyanAir FR4978. 23. maja 2021 se je govorilo o namerni ugrabitvi letala z reaktivcem MiG-29 – kajpada s Putinovo odobritvijo –, da bi aretirali Protaseviča, čeprav takrat razpoložljive informacije tega scenarija sploh niso potrjevale.

Treba je bilo torej dokazati, da je predsednik Lukašenko lopov, Protaševič pa »novinar«, ki ljubi demokracijo. Vendarle pa je precej poučna preiskava, ki jo je leta 2020 izvedla ameriška nevladna organizacija, pri čemer je izpostavila Protasevičeve skrajnodesničarske militantne dejavnosti. Torej se je zagnalo zahodno zarotniško gibanje in brezvestni mediji so »likali« njegovo biografijo. Nazadnje je bilo januarja 2022 objavljeno poročilo ICAO, ki pokaže, da je Belorusija kljub nekaterim postopkovnim napakam ravnala v skladu z veljavnimi predpisi in da je letalo MiG-29 vzletelo 15 minut po tistem, ko se je pilot RyanAira odločil, da bo pristal v Minsku. Torej nobene beloruske zarote in še manj s Putinom. Ah! … Pa še ena podrobnost: Protasevič, ki ga je beloruska policija kruto mučila, je zdaj na prostosti. Tisti, ki bi si radi dopisovali z njim, lahko obiščete njegov račun na Twitterju.

Oznaka »nacisti« ali »neonacisti« v zvezi z ukrajinskimi paravojaškimi enotami velja za rusko propagando. Morda je to res; vendar pa to ni mnenje časnika Times of Israel, Centra Simona Wiesenthala ali Centra za boj proti terorizmu akademije West Point. A tudi to ostaja vprašljivo, saj se je leta 2014 zdelo, da jih revija Newsweek bolj povezuje z … Islamsko državo. Lahko si izberete!

Zahod torej podpira in še naprej oborožuje milice, ki so od leta 2014 zagrešile številne zločine nad civilnim prebivalstvom: posilstva, mučenja in poboje. Medtem ko je švicarska vlada zelo hitro sprejela sankcije proti Rusiji, ni sprejela ene same sankcije proti Ukrajini, ki od leta 2014 množično pobija svoje lastno prebivalstvo. Dejansko tisti, ki zagovarjajo človekove pravice v Ukrajini, že dolgo obsojajo dejanja teh skupin, toda naše vlade jih ne upoštevajo. Kajti v resnici sploh ne gre za pomoč Ukrajini, temveč za boj proti Rusiji.

Vključitev teh paravojaških sil v nacionalno gardo nikakor ni bila povezana z »denacifikacijo«, kot trdijo nekateri. Med številnimi primeri je zelo poučna oznaka polka Azov:

Slika 1: Nacistična simbolika ukrajinskih milic

Nacistična simbolika ukrajinskih milic
Nacistična simbolika ukrajinskih milic

Leta 2022 so ukrajinske oborožene sile, ki se borijo proti ruski ofenzivi, zelo shematično sestavljene iz dveh delov:

  • vojska, ki je podrejena ministrstvu za obrambo: sestavljena je iz treh armadnih korpusov in manevrskih formacij (tanki, težka artilerija, rakete itd.).
  • nacionalna garda, ki je odvisna od ministrstva za notranje zadeve in je organizirana v pet teritorialnih poveljstev.

Nacionalna garda je torej sila teritorialne obrambe, ki ni del ukrajinske vojske. Vključuje paravojaške milice, imenovane »prostovoljni bataljoni« (добровольчі батальйоні), znane tudi pod zgovornim imenom »povračilni bataljoni«, ki jo sestavlja pehota. Večinoma so usposobljene za boj v urbanem okolju in zdaj branijo mesta, kot so Harkov, Mariupolj, Odesa, Kijev itd.

Drugi del: Vojna

Kot nekdanji glavni analitik sil Varšavskega pakta v švicarski strateški obveščevalni službi z obžalovanjem – a brez presenečenja – opažam, da naše službe niso več sposobne razumeti vojaških razmer v Ukrajini. Samooklicani »strokovnjaki«, ki se pojavljajo na naših zaslonih, neutrudno posredujejo iste informacije, ki jih dopolnjujejo s trditvijo, da sta Rusija – in Vladimir Putin – nerazumna. Stopimo korak nazaj.

Izbruh vojne

Američani že od novembra 2021 nenehno grozijo z rusko invazijo na Ukrajino. Vendar se zdi, da se Ukrajinci s tem ne strinjajo. Zakaj ne?

Vrniti se je treba k 24. marcu 2021. Tega dne je Volodimir Zelenski izdal odlok o ponovnem zavzetju Krima in začel nameščati svoje sile na jugu države. Obenem so potekale številne Natove vaje med Črnim in Baltskim morjem, ki jih je spremljalo znatno povečanje izvidniških poletov ob ruski meji. Rusija je nato izvedla več vaj, da bi preverila operativno pripravljenost svojih enot in pokazala, da spremlja razmere.

Stvari se umirijo do oktobra in novembra, ko se končajo vaje ZAPAD 21, katerih premiki čet se razumejo kot okrepitev za ofenzivo proti Ukrajini. Vendar tudi ukrajinske oblasti zavračajo idejo o ruskih pripravah na vojno, ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov pa pravi, da se na meji od pomladi ni nič spremenilo.

V nasprotju s sporazumoma iz Minska Ukrajina izvaja zračne operacije v Donbasu z uporabo brezpilotnih letal in izvede vsaj en napad na skladišče goriva v Donecku oktobra 2021. Ameriški tisk o tem poroča, evropski pa ne, in teh kršitev nihče ne obsoja.

Februarja 2022 dogodki naglo sledijo drug drugemu. Emmanuel Macron je 7. februarja med obiskom v Moskvi Vladimirju Putinu ponovno potrdil svojo zavezanost sporazumoma iz Minska, kar je ponovil tudi naslednji dan ob koncu srečanja z Volodimirjem Zelenskim. Vendar se je 11. februarja v Berlinu po devetih urah dela srečanje političnih svetovalcev voditeljev »normandijskega formata« končalo brez konkretnega rezultata: Ukrajinci še vedno niso hoteli izvajati sporazumov iz Minska, očitno pod pritiskom ZDA. Vladimir Putin ugotavlja, da je Macron požrl obljubo in da Zahod ni pripravljen uveljaviti sporazumov, kot to počne že osem let.

Ukrajinske priprave na kontaktnem območju se nadaljujejo. Ruski parlament je zaskrbljen in 15. februarja od Vladimirja Putina zahteva, naj prizna neodvisnost republik, vendar ta to zavrne.

Predsednik Joe Biden 17. februarja napove, da bo Rusija v naslednjih dneh napadla Ukrajino. Kako to ve? To je skrivnost … Toda po 16. septembru se je artilerijsko obstreljevanje prebivalstva Donbasa močno povečalo, kot je razvidno iz dnevnih poročil opazovalcev OVSE. Seveda se niso odzvali ali posredovali ne mediji, ne Evropska unija, ne Nato, ne katerakoli zahodna vlada. Kasneje bodo rekli, da gre za ruske dezinformacije. Pravzaprav se zdi, da so Evropska unija in nekatere države namenoma prikrivale pokol prebivalcev Donbasa, saj so vedele, da bi to izzvalo rusko intervencijo.

Hkrati poročajo o sabotažah v Donbasu. 18. januarja so borci Donbasa prestregli poljsko govoreče saboterje, opremljene z zahodno opremo, ki so hoteli v Gorlivki povzročiti kemične incidente. Lahko bi šlo za plačance CIE, ki jih sestavljajo ukrajinski ali evropski borci in jih vodijo ali jim »svetujejo« Američani, da bi izvajali sabotažne akcije v ljudskih republikah v Donbasu.

Slika 2: Število eksplozij, zabeleženih v Donbasu (14.–22. februarja 2022)

Število eksplozij, zabeleženih v Donbasu (14.–22. februarja 2022)
Število eksplozij, zabeleženih v Donbasu (14.–22. februarja 2022)

Okrepljeno obstreljevanje prebivalstva Donbasa 16. februarja je Rusom dalo vedeti, da je večja ofenziva neizbežna. Zato je Vladimir Putin priznal neodvisnost ljudskih republik in razmišljal o intervenciji v mejah 51. člena Ustanovne listine Združenih narodov. (Vir: OSCE SMM Daily Reports)

Slika 3: Kršitve premirja, ki jih je opazil SSM (19.–20. februarja 2022)

Kršitve premirja, ki jih je opazil SSM (19.–20. februarja 2022)
Kršitve premirja, ki jih je opazil SSM (19.–20. februarja 2022)

Dejansko je Joe Biden že 16. februarja vedel, da so Ukrajinci začeli obstreljevati civilno prebivalstvo Donbasa, kar je Vladimirja Putina postavilo pred težko izbiro: ali naj vojaško pomaga Donbasu in ustvari mednarodni problem ali pa stoji ob strani in opazuje, kako bodo rusko govoreči prebivalci Donbasa pokončani.

Če se bo odločil posredovati, se lahko Vladimir Putin sklicuje na mednarodno obveznost »Responsibility to Protect« (R2P). Vendar se zaveda, da bo posredovanje ne glede na naravo in obseg sprožilo plaz sankcij. Zato bo cena, ki jo bo treba plačati, enaka, ne glede na to, ali bo posredovanje omejeno na Donbas ali pa bo šlo dlje in pritiskalo na Zahod v zvezi s statusom Ukrajine. To je pojasnil v svojem govoru 21. februarja.

Tega dne je ugodil zahtevi dume in priznal neodvisnost obeh republik Donbasa ter z njima hitro podpisal pogodbo o prijateljstvu in pomoči.

Ukrajinsko topniško obstreljevanje prebivalstva Donbasa se je nadaljevalo, zato sta obe republiki 23. februarja zaprosili za rusko vojaško pomoč. 24. februarja se je Vladimir Putin sklical na 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov, ki določa medsebojno vojaško pomoč v okviru obrambnega zavezništva.

Da bi bilo rusko posredovanje v očeh javnosti popolnoma nezakonito, smo namerno prikrili dejstvo, da se je vojna dejansko začela 16. februarja. Ukrajinska vojska se je na napad na Donbas pripravljala že leta 2021, česar so se dobro zavedale nekatere ruske in evropske obveščevalne službe … Presodili bodo pravniki.

V svojem govoru 24. februarja je Vladimir Putin navedel dva cilja svoje operacije: »demilitarizacija« in »denacifikacija« Ukrajine. Torej ne gre za zavzetje Ukrajine, verjetno pa tudi ne za njeno okupacijo in vsekakor ne za njeno uničenje.

Od takrat naprej je naš vpogled v potek operacije omejen: Rusi odlično varujejo operacije (OPSEC) in podrobnosti njihovega načrtovanja niso znane. Vendar pa na podlagi poteka operacij lahko zelo hitro razumemo, kako so se strateški cilji prenesli v operativne pogoje.

– Demilitarizacija:

  • uničenje ukrajinskega letalstva, sistemov zračne obrambe in izvidniških sredstev na tleh;
  • nevtralizacija poveljniških in obveščevalnih struktur (C3I) ter glavnih logističnih poti v notranjosti ozemlja;
  • obkolitev glavnine ukrajinske vojske, zbrane na jugovzhodu države.

– Denacifikacija:

  • uničenje ali nevtralizacija prostovoljnih bataljonov, ki delujejo v mestih Odesa, Harkov in Mariupolj ter v različnih objektih na tem ozemlju.

»Demilitarizacija«

Ruska ofenziva poteka na zelo »klasičen« način. Najprej – tako kot Izraelci leta 1967 – z uničenjem zračnih sil na tleh že v prvih urah. Nato smo bili priča hkratnemu napredovanju na več oseh po načelu »tekoče vode«: napredovali so povsod, kjer je bil odpor šibek, mesta (ki so za vojake zelo zahtevna) pa so si pustili za pozneje. Na severu so takoj zasedli elektrarno v Černobilu, da bi preprečili sabotažo. Slik ukrajinskih in ruskih vojakov, ki skupaj varujejo elektrarno, seveda nihče ne pokaže …

Ideja, da hoče Rusija zavzeti prestolnico Kijev, da bi odstranila Zelenskega, je značilna za Zahod: to so počeli v Afganistanu, Iraku, Libiji in to so s pomočjo Islamske države hoteli storiti v Siriji. Toda Vladimir Putin nikoli ni nameraval zrušiti ali strmoglaviti Zelenskega. Namesto tega si Rusija prizadeva, da bi ga obdržala na oblasti in ga z obkolitvijo Kijeva prisilila k pogajanjem. Doslej je zavračal izvajanje sporazumov iz Minska, toda zdaj bi Rusi radi dosegli nevtralnost Ukrajine.

Mnogi zahodni komentatorji so bili presenečeni, da so si Rusi med izvajanjem vojaških operacij še naprej prizadevali za rešitev s pogajanji. Razlago je najti v ruskem strateškem konceptu od sovjetske dobe naprej. Za Zahod se vojna začne, ko se konča politika. Ruski pristop pa se zgleduje po Clausewitzevem zgledu: vojna je nadaljevanje politike, zato je mogoče tekoče prehajati iz ene v drugo, tudi med bojem. To ustvarja pritisk na nasprotnika in ga sili k pogajanjem.

Z operativnega vidika je bila ruska ofenziva edinstven primer: Rusi so v šestih dneh zavzeli ozemlje, veliko kot Velika Britanija, s hitrostjo napredovanja, večjo od tiste, ki jo je Wehrmacht dosegel leta 1940.

Glavnina ukrajinske vojske je bila nameščena na jugu države v pripravah na obsežno operacijo proti Donbasu. Zato so jo ruske sile lahko od začetka marca obkolile v »kotlu« med Slavjanskom, Kramatorskom in Severodonetskom, s pritiskom z vzhoda prek Harkova in z juga s Krima. Vojaki Donecke ljudske republike (LRD) in Luganske ljudske republike (LLR) so dopolnjevali ruske sile s pritiskom z vzhoda.

V tej fazi ruske sile počasi krepijo svoj položaj, vendar niso več pod časovnim pritiskom. Njihov cilj demilitarizacije je skorajda dosežen, preostale ukrajinske sile pa nimajo več operativne in strateške poveljniške strukture.

»Upočasnitev«, ki jo naši »strokovnjaki« pripisujejo slabi logistiki, je le posledica doseganja ciljev. Zdi se, da Rusija noče okupirati celotnega ukrajinskega ozemlja. Pravzaprav se zdi, da bi Rusija rada svoje napredovanje omejila na jezikovno mejo države.

Naši mediji govorijo o vsesplošnem bombardiranju civilistov, zlasti v Harkovu, in vedno znova predvajajo dantejevske podobe. Vendar nam Gonzalo Lira, Latinoameričan, ki tam živi, 10. marca in 11. marca predstavi mirno mesto. Seveda je to veliko mesto in ne moreš videti vsega, vendar se zdi, da to kaže na to, da nismo v totalni vojni, ki nam jo neprestano servirajo na naših zaslonih.

Kar se tiče obeh republik Donbasa, sta »osvobodili« svoja ozemlja in se borita v mestu Mariupolj.

»Denacifikacija«

V mestih, kot so Harkov, Mariupolj in Odesa, obrambo izvajajo paravojaške milice. Vedo, da je cilj »denacifikacije« usmerjen predvsem nanje.

Za napadalca na urbaniziranem območju so civilisti težava. Zato si Rusija prizadeva ustvariti humanitarne koridorje, da bi iz mesta spravila civiliste in v njem pustila le milice, saj bi se tako lažje borila proti njim.

Nasprotno pa si te milice prizadevajo civiliste zadržati v mestih, da bi odvrnile rusko vojsko od napada. Prav zato teh koridorjev nočejo vzpostaviti in naredijo vse, da bi bila ruska prizadevanja zaman: civilno prebivalstvo lahko uporabijo kot »živi ščit«. Videoposnetki, ki kažejo civiliste, kako poskušajo zapustiti Mariupolj in jih pretepajo borci polka Azov, so seveda pri nas skrbno cenzurirani.

Na Facebooku je bila skupina Azov uvrščena v isto kategorijo kot Islamska država in je zanjo veljala »politika o nevarnih posameznikih in organizacijah«. Zato ga je bilo prepovedano poveličevati, »objave«, ki so mu bile naklonjene, pa so bile sistematično odstranjene. Toda 24. februarja je Facebook spremenil svojo politiko in dovolil objave, naklonjene milici. V istem duhu je platforma marca v nekdanjih vzhodnoevropskih državah odobrila pozive k umoru ruskih vojakov in voditeljev. Toliko o vrednotah, ki navdihujejo naše voditelje, kot bomo videli.

Naši mediji širijo romantično podobo ljudskega upora. Zaradi te podobe je Evropska unija financirala razdeljevanje orožja civilnemu prebivalstvu. To je kaznivo dejanje. Kot vodja operacij za ohranjanje miru pri OZN sem se ukvarjal z vprašanjem civilne zaščite. Ugotovili smo, da se nasilje nad civilisti dogaja v zelo specifičnih okoliščinah. Zlasti kadar je orožja veliko, ni pa nobenih poveljniških struktur.

Te poveljniške strukture so bistvo vojske: njihova naloga je usmerjati uporabo sile za dosego cilja. Z naključnim oboroževanjem državljanov, kot se dogaja zdaj, EU le-te spreminja v borce, kar posledično pomeni, da postajajo potencialne tarče. Poleg tega razdeljevanje orožja brez poveljevanja in operativnih ciljev neizogibno vodi v obračunavanje, banditizem in ukrepe, ki so bolj smrtonosni kot učinkoviti. Vojna postane čustvena zadeva. Sila postane nasilje. To se je med 11. in 13. avgustom 2011 zgodilo v Tawargi (Libija), kjer so z orožjem, ki ga je Francija (nezakonito) poslala s padali, pobili 30.000 temnopoltih Afričanov. Sicer pa britanski Kraljevi inštitut za strateške študije (RUSI) v teh dobavah orožja ne vidi dodane vrednosti.

Poleg tega se država, ki dostavi orožje državi, ki je v vojni, izpostavlja, saj lahko obvelja za vojskujočo se državo. Ruski napadi na letalsko oporišče Mikolajev 13. marca 2022 so sledili ruskim opozorilom, da bodo pošiljke orožja obravnavane kot sovražne tarče.

EU ponavlja katastrofalno izkušnjo Tretjega rajha v zadnjih urah bitke za Berlin. Vojno je treba prepustiti vojski, in ko ena stran izgubi, je treba to priznati. In če naj bo odpor, ga je treba voditi in strukturirati. Toda mi počnemo ravno nasprotno: spodbujamo državljane, naj se gredo borit, in hkrati Facebook odobrava pozive k umoru ruskih vojakov in voditeljev. Toliko o vrednotah, ki nas navdihujejo.

Nekatere obveščevalne službe to neodgovorno odločitev vidijo kot način, kako ukrajinsko prebivalstvo uporabiti za kanonfuter v boju proti Rusiji Vladimirja Putina. Takšno morilsko odločitev bi morali prepustiti sodelavcem dedka Ursule von der Leyen. Veliko bolje bi bilo pričeti pogajanja in tako pridobiti zagotovila za civilno prebivalstvo kot pa prilivati olja na ogenj. Lahko se je boriti s krvjo drugih …

Porodnišnica v Marioupolju

Pomembno je, da najprej razumemo, da Mariupolja ne brani ukrajinska vojska, temveč milica Azov, ki jo sestavljajo tuji plačanci.

Ruska misija v OZN v New Yorku je v svojem povzetku razmer 7. marca 2022 navedla, da »prebivalci poročajo, da so ukrajinske oborožene sile izgnale osebje iz porodnišnice št. 1 v Mariupolju in v njej namestile strelski vod«.

Neodvisni ruski medij Lenta.ru je 8. marca objavil pričevanja civilistov iz Mariupolja, ki so povedali, da je porodnišnico zavzela milica Azov in da so civiliste pregnali s streli. S tem potrjujejo izjave ruskega veleposlanika izpred nekaj ur.

Bolnišnica v Mariupolju ima dominantno lego, ki je zelo primerna za namestitev protitankovskega orožja in opazovanje. 9. marca so ruske sile napadle stavbo. Po podatkih CNN je bilo ranjenih 17 ljudi, vendar na posnetkih ni videti nobenih žrtev v prostorih in ni dokazov, da bi bile omenjene žrtve povezane s tem napadom. Govori se o otrocih, a v resnici ni videti ničesar. Morda je to res, morda pa tudi ne … To pa voditeljem EU ne preprečuje, da bi v tem videli vojni zločin … Zelenski zato lahko zahteva območje prepovedi letenja nad Ukrajino …

V resnici ne vemo, kaj točno se je zgodilo. Vendar zaporedje dogodkov potrjuje, da so ruske sile udarile na položaj polka Azov in da v porodnišnici takrat ni bilo civilistov.

Težava je v tem, da mednarodna skupnost spodbuja paravojaške milice, ki branijo mesta, da ne spoštujejo vojnih običajev. Zdi se, da so Ukrajinci ponovili scenarij porodnišnice v Kuvajtu iz leta 1990, ki ga je za 10,7 milijona dolarjev v celoti uprizorila družba Hill & Knowlton, da bi Varnostni svet OZN prepričala za posredovanje v Iraku z operacijo Puščavski ščit/vihar (Desert Shield/Storm).

Zahodni politiki že osem let odobravajo napade na civilno prebivalstvo v Donbasu, ne da bi sprejeli kakršnekoli sankcije proti ukrajinski vladi. Že zdavnaj smo vstopili v dinamiko, v kateri zahodni politiki pristajajo na žrtvovanje mednarodnega prava za svoj cilj oslabitve Rusije.

Tretji del: Sklepi

Kot nekdanjega obveščevalca me na prvem mestu preseneča popolna odsotnost zahodnih obveščevalnih služb pri predstavljanju razmer v zadnjem letu. V Švici so bile službe kritizirane, ker niso zagotovile pravilne slike stanja. Pravzaprav se zdi, da so po vsem zahodnem svetu obveščevalne službe preplavili politiki. Težava je v tem, da so politiki tisti, ki odločajo: celo najboljša obveščevalna služba na svetu je neuporabna, če ji tisti, ki odloča, ne prisluhne. To se je zgodilo v tej krizi.

Medtem ko so nekatere obveščevalne službe imele zelo natančno in racionalno sliko razmer, so druge očitno imele enako sliko, kot so jo širili naši mediji. V tej krizi so imele službe držav »nove Evrope« pomembno vlogo. Težava je v tem, da so po mojih izkušnjah izredno slabi pri analizi: so doktrinarni, nimajo intelektualne in politične neodvisnosti, da bi ocenili razmere z vojaško »kakovostjo«. Bolje jih je imeti za sovražnike kot za prijatelje.

Drugič, zdi se, da so v nekaterih evropskih državah politiki namerno zanemarili svoje obveščevalne službe, da bi se lahko na razmere odzvali ideološko. Zaradi tega je bila ta kriza že od vsega začetka neracionalna. Opozoriti je treba, da so vse dokumente, ki so bili javnosti predstavljeni med to krizo, predstavili politiki na podlagi komercialnih virov …

Nekateri zahodni politiki so si očitno želeli, da bi prišlo do konflikta. V ZDA so bili scenariji napada, ki jih je Anthony Blinken predstavil Varnostnemu svetu, plod ekipe Tiger Team, ki delala zanj: storil je natanko to, kar je leta 2002 storil Donald Rumsfeld, tj. »obšel« je CIO in druge obveščevalne agencije, ki so bile precej manj prepričane glede iraškega kemičnega orožja.

Dramatični dogodki, ki smo jim priča danes, imajo vzroke, za katere smo vedeli, a jih nismo hoteli videti:

  • strateško gledano: širitev Nata (ki je tu nismo obravnavali);
  • politično gledano: zahodno zavračanje izvajanja sporazumov iz Minska;
  • in operativno gledano: nenehni in ponavljajoči se napadi na civilno prebivalstvo v Donbasu v zadnjih letih ter drastično povečanje števila napadov konec februarja 2022.

Z drugimi besedami, ruski napad lahko seveda obžalujemo in obsodimo. Toda MI (tj. ZDA, Francija in EU na čelu) smo ustvarili pogoje za izbruh konflikta. Sočustvujemo z ukrajinskim ljudstvom in dvema milijonoma beguncev. To je v redu. Toda če bi imeli vsaj malo sočutja do enakega števila beguncev izmed ukrajinskega prebivalstva Donbasa, ki jih je pobijala njihova lastna vlada in so se osem let zbirali v Rusiji, se verjetno nič od tega ne bi zgodilo.

Slika 4: Civilne žrtve v Donbasu (2018–2021)

Civilne žrtve v Donbasu (2018–2021)
Civilne žrtve v Donbasu (2018–2021)

Kot kaže tabela, je več kot 80 % žrtev v Donbasu povzročilo obstreljevanje ukrajinske vojske. Dolga leta je Zahod molčal o pobojih ukrajinskega rusko govorečega prebivalstva, ki jih je izvajala kijevska vlada, ne da bi kdaj kako poskušal vplivati na Kijev. Rusijo je v ukrepanje prisilil ta molk.

Vprašanje, ali izraz »genocid« velja za nasilje, ki ga je utrpelo prebivalstvo Donbasa, ostaja odprto. Izraz je običajno rezerviran za primere večjih razsežnosti (holokavst itd.), vendar je opredelitev v Konvenciji o genocidu verjetno dovolj široka, da bi jo lahko uporabili. To bodo ocenili pravni strokovnjaki.

Očitno nas je ta konflikt pripeljal do histerije. Zdi se, da so sankcije postale priljubljeno orodje naše zunanje politike. Če bi vztrajali, da Ukrajina spoštuje oba sporazuma iz Minska, ki smo jih izpogajali in potrdili, se nič od tega ne bi zgodilo. Obsodba Vladimirja Putina je tudi obsodba nas samih. Po toči zvoniti je prepozno, kajti ukrepati bi morali že prej. Vendar niti Emmanuel Macron (kot garant in član Varnostnega sveta OZN), niti Olaf Scholz, niti Volodimir Zelenski niso spoštovali svojih zavez. Na koncu so poraženi tisti, ki nimajo besede.

Evropska unija ni bila zmožna spodbujati izvajanja sporazumov iz Minska, nasprotno, ni se odzvala, ko je Ukrajina bombardirala lastno prebivalstvo v Donbasu. Če bi to storila, Vladimirju Putinu ne bi bilo treba reagirati. EU je bila v diplomatski fazi odsotna in odlikovala se je s podpihovanjem konflikta. Ukrajinska vlada je 27. februarja privolila v začetek pogajanj z Rusijo. Toda nekaj ur pozneje je Evropska unija izglasovala proračun v višini 450 milijonov evrov za dobavo orožja Ukrajini, kar je še dodatno prililo olja na ogenj. Ukrajinci od takrat naprej menijo, da jim ne bo treba doseči dogovora. Zaradi odpora milice Azov v Mariupolju se bo celo povečala prodaja orožja za 500 milijonov evrov.

V Ukrajini so z blagoslovom zahodnih držav tisti, ki se zavzemajo za pogajanja, eliminirani. Tak je primer Denisa Kirejeva, enega od ukrajinskih pogajalcev, ki ga je 5. marca ubila ukrajinska tajna služba (SBU), češ da je preveč naklonjen Rusiji, zato je obveljal za izdajalca. Enaka usoda je doletela Dmitrija Demjanenka, nekdanjega namestnika vodje glavnega direktorata SBU za Kijev in njegovo regijo, ki je bil 10. marca umorjen, ker je bil preveč naklonjen sporazumu z Rusijo: ustrelila ga je milica Mirotvorec (v prevodu: Mirovnik). Ta milica je povezana s portalom Mirotvorec, na katerem so navedeni »sovražniki Ukrajine«, njihovi osebni podatki, naslovi in telefonske številke, tako da jih je mogoče nadlegovati ali celo eliminirati, kar je v številnih državah kaznivo, ne pa tudi v Ukrajini. OZN in nekatere evropske države so zahtevali ukinitev portala … vendar je to zavrnila rada [ukrajinski parlament].

Na koncu bo cena visoka, vendar bo Vladimir Putin verjetno dosegel cilje, ki si jih je zastavil. Njegove vezi s Pekingom so se okrepile. Kitajska postaja posrednica v konfliktu, Švica pa se je znašla na seznamu sovražnikov Rusije. Američani morajo Venezuelo in Iran zaprositi za nafto, da bi se rešili iz energetske zagate, v katero so zašli: Juan Guaidó dokončno zapušča prizorišče, ZDA pa se morajo pomilovanja vredno umakniti zaradi sankcij, uvedenih proti sovražnikom.

Zahodni ministri, ki si prizadevajo za zlom ruskega gospodarstva in trpljenje ruskega ljudstva ali celo pozivajo k umoru Putina, kažejo (formulacije so deloma resda spremenili, a vsebina ostaja ista!), da naši voditelji niso nič boljši od tistih, ki jih sovražimo. Sankcioniranje ruskih športnikov na paraolimpijskih igrah ali ruskih umetnikov nima nobene zveze z bojem proti Putinu.

Torej priznavamo, da je Rusija demokratična država, saj menimo, da je za vojno odgovorno rusko ljudstvo. Če temu ni tako, zakaj potem skušamo kaznovati celotno prebivalstvo zaradi napake enega? Ne pozabimo, da je kolektivno kaznovanje prepovedano z ženevskimi konvencijami …

Lekcija, ki se jo je treba naučiti iz tega konflikta, je naš občutek za spremenljivo geometrijo človeštva. Če nam je tako zelo mar za mir in Ukrajino, zakaj je nismo bolj spodbujali k spoštovanju sporazumov, ki jih je podpisala in so jih odobrile članice Varnostnega sveta?

Integriteta medijev se meri z njihovo pripravljenostjo delovati v skladu s pogoji Münchenske deklaracije. Med kovidno krizo jim je uspelo razširiti sovraštvo do Kitajcev in njihovo polarizirano sporočilo ima enak učinek proti Rusom. Novinarstvo vse bolj izgublja profesionalnost in postaja militantno …

Kot je rekel Goethe: »Večja ko je svetloba, temnejša je senca.« Bolj ko se sankcije proti Rusiji pretirano napihujejo, bolj primeri, v katerih nismo nič ukrenili, poudarjajo naš rasizem in hlapčevstvo. Zakaj se zahodni politiki že osem let niso odzvali na napade na civilno prebivalstvo v Donbasu?

Kajti le kaj je pri konfliktu v Ukrajini bolj vredno obsojanja, kot je bilo pri vojni v Iraku, Afganistanu ali Libiji? Kakšne sankcije smo sprejeli proti tistim, ki so namerno lagali mednarodni skupnosti, da bi se lahko podali v nepravične, neupravičene, neutemeljene in morilske vojne? Ali smo si prizadevali, da bi Američani »trpeli«, ker so nam pred vojno v Iraku lagali (saj so demokratična država!)? Ali smo sprejeli eno samo samcato sankcijo proti državam, podjetjem ali politikom, ki dobavljajo orožje za konflikt v Jemnu, ki velja za »najhujšo humanitarno katastrofo na svetu«? Ali smo sankcionirali države Evropske unije, ki na svojem ozemlju izvajajo najstrašnejše mučenje v korist ZDA?

Zastaviti vprašanje pomeni odgovoriti nanj … in odgovor ni najlepši.

Prevedla T. J.

Vir

Jacques Baud: La situation militaire en Ukraine. Bulletin de documentation št. 27 / marec 2022. (Izdajatelj revije: Centre Français de Recherche sur le Renseignement = Francoski center za obveščevalne raziskave) https://cf2r.org/documentation/la-situation-militaire-en-ukraine/

Angleški prevod: Jacques Baud: The Military Situation in the Ukraine. Prev. N. Dass. The Postil, 1. 4. 2022. https://www.thepostil.com/the-military-situation-in-the-ukraine/

Video

[Pogovor z Jacquesom Baudom] NATO too “deaf dumb & mute” to stop war? Russian military inaction been judged as gross negligence? Push Back. Gareth Price, 14. 4. 2022. https://youtu.be/lxFnFDuKBGI

Kim Iversen: Former NATO Analyst & Top UN Official Says THIS Is The REAL Reason For War In Ukraine. 19. 4. 2022. https://youtu.be/GEIFwLKlq1Q

Glej tudi

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 25 mars 2022. Bulletin de documentation št. 28 / marec 2022. https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-25-mars-2022/ | Slovenski prevod »

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 2 juin 2022. Bulletin de documentation št. 29 / junij 2022. https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-2-juin-2022/ | Slovenski prevod »

Jacques Baud je nekdanji polkovnik generalštaba, nekdanji član švicarske strateške obveščevalne službe in strokovnjak za Vzhodno Evropo. Izobraževal se je v ameriških in britanskih obveščevalnih službah. Bil je vodja operacij za ohranjanje miru pri OZN. Kot strokovnjak OZN za pravno državo in varnostne institucije je zasnoval in vodil prvo večdimenzionalno obveščevalno enoto OZN v Sudanu. Delal je za Afriško unijo in bil pri zvezi NATO pet let odgovoren za boj proti širjenju orožja malega kalibra. Tik po razpadu ZSSR je sodeloval pri pogovorih z najvišjimi ruskimi vojaškimi in obveščevalnimi funkcionarji. V zvezi NATO je spremljal ukrajinsko krizo po letu 2014 in pozneje sodeloval pri programih pomoči Ukrajini. Je avtor več knjig o obveščevalnih službah, vojni in terorizmu, mdr. Le Gouverner par les fake news (2020), Détournement (2021), L’affaire Navalny (2021), Poutine, maître du jeu? (2022) in Operation Z (2022).

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?