Stavbe

Čas branja: 13 min.

Kratka zgodba iz zbirke kratke proze v nastajanju.

Predirljiv zvok zvoncev kurentov, ki so svoj ritem stopnjevali do onemoglosti, me je prisilil, da sem zaprla okna naše male delovne barake. Nikogar drugega niso zmotili. Vsak je bil zleknjen na svojem prostorčku, s telefonom v roki ali brez. Nihče ni več delal, samo čakali smo, da mine zadnje pol ure naše delovne obveznosti. Ne, ker bi bili leni, pač pa ker smo bili uničeni od dolgočasnega, rutiniziranega in fizično nikakor ne nezahtevnega obvezovanja paradižnikov.

Prste na rokah sem imela vse rumene, hlače zelene, podlahti pa srbeče. Sodoben rastlinjak je bil segret na visoko temperaturo. Nekdo se je zmotil in ga narobe nastavil, potem pa so na paradižnike nekako pozabili, saj je bilo preveč drugega dela. Kljub zimi je bilo tukaj nekaj rastlinjakov, kjer so v neskončno dolgih vrstah rasli paradižniki. Tisti visoki, ki jih je potrebno povezati na stropna stojala, ali kako naj jim rečem. Sadike so že davno prerasle svoj pojem in tako smo bili primorani obvezovati dolga in razvejana stebla s polno zalistniki.

V predprostoru smo odložili svoja topla oblačila in se oblekli za Karibe. Imeli smo radio, kjer smo vrteli reggae, da bi bila iluzija toliko bolj humorna. Da je bila prepričljiva, ni bilo dvoma – pikale so nas različne vrste žuželk in eksotičnih komarjev in tako sem vsak dan z velikimi bulami zapuščala rajske prostore. S svojimi cevastimi usteci so predirali človeško tkivo in si vzeli brez vprašanja. Radi me imajo. Kljub dolgim hlačam in rokavom – nič jih ne zmoti.

Ker so se mi določena mesta zagnojila, sem si noge in roke čez noč povijala s hladilnimi obkladki, pomočenimi v alojo in neko razkužilo z nenavadnim vonjem, ki mi ga je dala Karin. Pomagalo je toliko, da se krvave rane niso vnele bolj, kot bi bilo potrebno, da sem še naprej lahko prihajala puščat kri na delovno mesto. Takrat sem se prvič vprašala, ali je bilo vredno. Da sem pustila vse … Da sem pustila delo z ljudmi, s človeškimi pijavkami in človeškimi komarji in raznolikimi človeškimi paraziti, da bi si pridobila neko osebnostno celovitost, ki sem jo bila izgubila, ali bolje – razprodala. Da nobena fizična bolečina ne more boleti toliko, kolikor te lahko uničijo psihološke igrice ljudi, je res. Toda tudi telo ima svoje meje in streho nad glavo si moraš plačati v obeh primerih.

Paradižnikom se ni treba soočati s takšnimi problemi. Zastonj živijo pod debelim steklom ali plastiko. Oni samo dajejo svoje telo na razpolago. Od semena do stropa so tu za nas, da se jih dotikamo, da usmerjamo njihovo rast, odlamljamo nove nastavke – ideje, domislice, ki jih svet nikoli ne bo videl. Rastejo v ravni liniji navzgor, kakor jim veli človeška ambicija. Celo svoje življenje so na bolniški postelji pod takšno ali drugačno transfuzijo. Skozi cevke jim dovajamo kemične preparate, pomešane z vodo – zalivamo, hidriramo jih en meter nad tlemi v za to posebej pripravljenih prsteh, ki nikoli ne zapustijo plastičnih vrečk, saj se v resnici imenujejo »organski substrat« in torej za to niti ni potrebe …

Ker so na sadikah, ki niso bile več sadike, ponekod že rasli veliki rdeči plodovi z rahlim rožnatim odtenkom, so se stebla lomila, ko smo jih na silo poskušali privezati na osrednjo os. Na silo smo spreminjali težišče telesa in sokovi znotraj rastlin so morali najti nove poti. Tekom meseca so potem določeni plodovi odmrli sami od sebe še preden bi našli ravnovesje skozi nove smeri. Določeni plodovi so se izsušili, določeni pa so neenakomerno dozorevali in smo jih morali pometati stran. Kar je ostalo užitnega, je bilo užitno bolj na videz. V spodnjem delu ploda se je že pričela nabirati tekočina in so mehko gnili, vse dokler niso upognili umetno prilagojenih stebel, da so se zlomila pod nepričakovano težo. Plod je nato treščil na tla, včasih se je sploščil in nemudoma oddal vse ustrezne fitokemikalije, da je privabil za nadaljnje delo poklicane žuželke.

Včasih pa je odpadel čvrst zelen plod in se nato zakotalil po tleh kot osamljeni dezerter, že vnaprej obsojen zgolj na določeno dolžino svoje poti. Njegovo življenjsko pot bi lahko zapisali kot daljico AB, to pa kot del premice, ki si jo je prisvojil človek na podlagi svojega omejenega vrednostnega sistema navzven vidnih merskih enot. Da obstaja pot znotraj telesa – tja človeštvo še ni prispelo. Njegovo telo je nategnjeno kakor platno čez deščice. Vse, kar je živega v njem, služi avtorskemu delu nekoga tretjega.

Ob tem je pomembno, pod kakšnim kotom so podobe naslikane, kako teče čopič in kaj se zgodi z barvami, ko avtor objekte naslika v svetlobi. To je vrednost, ki jim jo podeli – torej odtenek, jakost in seveda tudi frekvenca, valovna dolžina. Vse to se odvija ob popolni človeški otopelosti. »Bodi pri miru, ne premikaj se, da lahko slikam!« Bodi, skratka, brez mnenja, ki bi te mobiliziral v dejanje, akcijo, upor in zavestno življenje. Bodi gladka bela površina …

»A smo se za to boril!« je nekdo usekal čez dvorišče, kakor da bi bral moje misli.

Slišali smo ga skozi zaprta okna naše barake. S Karin sva se spogledali. Vedeli sva, da ob sredah zaseda t.i. študijska skupina. Naša šefica se je rada pohvalila s svojo izbrano intelektualno družbo. Vmes so bili mladi in stari, večinoma visoko izobraženi strokovnjaki z različnih področij. Pravniki, filozofi, sociologi, fiziki, zdravniki, biologi, pedagogi …

Ekipa, ki je zase pravila, da tvori strukturo osrednjega narodovega živčevja in se je temu ustrezno poimenovala Kanal. Najprej so se imenovali Cev, toda ime ni šlo dobro v uho in nerodno ga je bilo izgovarjati – tisti V na koncu besede je razvodenel v U in zdelo se je, da nima pravega težišča niti jasne usmeritve. S Kanalom so bili bolj zadovoljni, saj je odpiral mnogo konotacij. Hkrati je bil uravnovešen z dvema A-jema na vsaki strani N-ja. Beseda se je stabilno začela s črko K in elegantno zaključila z L-jem.

Neka zdravnica, že upokojena, se je močno zavzemala, da bi se poslanstvo študijske skupine neposredno navezovalo na slavno narodovo herojstvo, ki so ga utelešali partizani, zato je zvesto ponavljala eno in isto temo – da se še vedno borimo za isto stvar – narodovo suverenost in osvoboditev izpod tujih okupatorskih sil. Ne po gozdovih, s puško na ramenih ali v blatnih jarkih, pač pa nič manj zavzeto in nič manj pogumno – tukaj, med štirimi stenami, z vizijo, ki nas bo varno popeljala iz primeža globalnih elit.

Vse lepo in prav, je na to dejala Karin, nekoč, ko sva prisluškovali zasedanju, toda svet ni več isti in zgodovina, četudi se ponavlja, se nikoli ne ponavlja brez novih, kompleksnejših zank.

Študijska skupina je konec koncev samo študijska, zato kaj več od nje niti ne smemo pričakovati. Srečanja so se običajno zaključevala z zdravicami in vzkliki, kot je bil prejšnji.

»A smo se za to boril!«

Na vsake toliko se je kateri od strokovnjakov razgovoril o knjigah, ki bi jih bilo treba preštudirati in seminarjih, ki bi jih bilo dobro organizirati. V sorodstvenem duhu s starimi čitalnicami ali tabori ali mitingi … Dogovarjali so se za srečanja po regijah in zaključnem srečanju v prestolnici, kamor bi povabili tudi preproste ljudi, čeprav so jih vabili že prej, le da tako nekako mimogrede, če bi slučajno, kdo od nas res čutil veliko potrebo po tem, da sodeluje …

»A smo se za to boril!« je ponovil neki profesor, medtem ko se je naslanjal na mlajšo kemičarko, ki je na eni od skupin prisotnim razlagala kemijsko strukturo nevarnih snovi, ki jim vlade brez zadržkov dajejo zeleno luč pri ambiciozno naravnanih domačih kmetovalcih.

Ob tem se je upokojena zdravnica trudila razlagati nekemu mlademu šarmantnemu pravniku, kako se je neka študentka filozofije, ki so jo gostili na minuli skupini, izkazala za agentko in kako morajo biti še posebej pozorni na take mlade in na videz ranljive ženske. Da so pasje, je rekla. In da skrivoma zapeljujejo modre može, medtem ko njihove žene doma skrbijo za vse tisto, kar bi zaradi višje sile uporniškega gibanja, sicer moralo počakati … Pravnik ji je kimal, saj je zdravnico spoštoval po liniji družbenega statusa, ki si ga je bila pridobila, ko se je poročila z nekim slavnim pisateljem. Svoja najlepša leta je preživela v njegovi senci, zato se je zdaj počutila poklicano, da spregovori namesto njega, ki se ga je že lotevala demenca.

Vse je vedela in vse je poznala in kadar je prostor preplavila tišina, se je prva oglasila ona, saj je prazen oder zapravljena priložnost. Rada je pripravljala razne zgibanke in sestavljala zapise, kjer je v sicer kvalitetna strokovna besedila vključevala zajedljive momente svoje avtorske superiornosti. Večinoma jih je navajala v obliki skrbno izbranih pomanjševalnic. Na ta način se je dvignila nad preproste in pomilovanja vredne ljudi, ki po njenem mnenju ne razmišljajo kaj dosti. Takšne, kakršni sva bili recimo medve s Karin.

Nekoč, ko sva se šli umivat v delavsko umivalnico, sva jo skoraj podrli na tla, medtem ko je nosila pladenj, poln visoko naraslih kremšnit. Grdo naju je pogledala in se zadržala s komentarjem. Verjetno zato, ker ni bila na svojem terenu.

Medtem ko so se strokovnjaki sladkali, sva s Karin sortirali paradižnike glede na navodila, ki jih je mimogrede posredovala najina šefica. Ostali so pozorno opazovali, kakšen je naš odnos, kolikšna je njena avtoriteta in presojali, ali sva dobri ali slabi delavki. Kajti dobrih delavcev danes ni lahko dobiti. Večinoma so leni, je rekla. Dejansko naju je, posredno, celo pohvalila.

Paradižnike je bilo potrebno postaviti na glavo. Tako, da je pecelj gledal navzdol v gajbo. Zgornji del, najbolj zrel in rdeč, pa je tako vabil že na prvi pogled. Paziti sva morali, da sva izločili tiste vodnate in preveč mehke. Pa tudi kakšnega zelenega, ki smo ga odtrgale po pomoti.

Medtem je do naju pristopil neki filozof ali kaj je bil in naju pričel ogovarjati, kakor da od vsega na svetu čakava samo še njega. Najina fizična izčrpanost, ki se nama je morala videti na obrazu in v očeh, ga ni v ničemer zadrževala, da bi ne povedal, kako so nekoč, ko je še pomagal domačim na kmetiji, nabrali na tone božansko sladkega paradižnika in kako takih paradižnikov seveda ni več mogoče pridelati. Da ne gre za nostalgijo, pač pa je mnenja, da so sodobni paradižniki preprosto nesrečni, saj enako kakor človeštvo, tudi oni občutijo brezno niča, v katerega drvimo skupaj s celim planetom.

Ker se na njegov komentar nisva odzvali, se je obrnil k ostalim in pričel razlagati tisto, kar so se bili prej pogovarjali. Medve pa sva verjetno izpadli tako, kakor so naju videli – otopeli državljanki, neumni delavki, osredotočeni zgolj na preživetje in osnovne materialne potrebe oz. funkcije. To nama je v bistvu odgovarjalo. Na ta način sva imeli mir in čas za druge, pomembnejše reči.

Še vedno sva sedeli v stari delovni baraki in poslušali, kaj se dogaja na dvorišču. Karin je gledala k meni, jaz pa skozi okno nad njeno glavo. Naenkrat se je močno zabliskalo. Pritisk, ki je kakor pokrov tiščal naša telesa skozi ves delovni dan, je končno popustil. Nevihte so me od nekdaj privlačile. Spomnile so me na jabolka, ki jih je nekoč mati metala v steno. Sprostitev družinske atmosfere, ki je sledila temu dejanju, je bila izjemna.

Postavitev je bila taka: mati je stala v kuhinjskem delu, za pultom, na katerem je bila skleda z jabolki. Na drugi strani pulta, kjer je bila jedilnica, je ob strani zadaj stal moj brat, ki je bil tedaj glavni povod njene jeze … jaz pa sem bolj kot ne lebdela malo tu in malo tam, tako da sem bila še najbližje vlogi opazovalca.

Mati je po začetnem, v sebi nezadovoljivem kričanju iz čistega obupa in nemoči, ki jo je občutila v odnosu do vzgoje svojih otrok, prijela eno od jabolk iz tiste sklede in ga zabrisala v smer proti bratu, a seveda ne naravnost vanj – toliko si že ni dovolila.

Jabolko se je na steni delno raztreščilo in razmečkano polzelo s pomočjo lastnega soka proti tlom. Kmalu je sledilo še eno jabolko. Po istem principu. Nato še tretje, četrto, dokler jih ni zmanjkalo. Prizor je bil veličasten, kakor je bila dramatična njena frustracija.

Bilo je dejansko zelo čisto dejanje, v smislu, da ni bilo sredstvo za dosego nečesa drugega. Z njim ni hotela nikogar raniti, o tem sem prepričana. Tudi ni hotela ničesar dokazati. Samo naredila je tisto, kar je bilo zanjo (nujno) potrebno. Verjamem, da je bila tisti dan še najbližje umetnosti. Bilo je globoko, suvereno in na neki nenavaden način – pomirjajoče. Ko se je sprostila ona, smo se sprostili vsi.

Veselila sem se prihajajoče nevihte kakor otrok. Napeto sem pričakovala vsako naslednjo strelo in pozorno poslušala, kdaj bo sledilo grmenje, kaplje, toča ali jabolka nebeške matere …

Toda bile so samo strele, brez padavin. V skladu z zadnjimi sušnimi obdobji, zaradi dodatno ionizirane atmosfere, pravzaprav pojav ni bil nepričakovan. Suhe strele so zdaj tvorile drugačen kanal od študijskega. Realen, visoko prevoden kanal, skozi katerega se je postopoma formirala žgoča krogla. Najprej je bila samo dolga žareča zavesa, ki se je z gravitacijskim pospeškom in drugimi nevidnimi fizikalnimi procesi, za katere razlago nisem usposobljena, pričela zgoščati v spodnjem delu svojega plinskega telesa. Tik preden se je zložila na tla v končni podobi žareče krogle, je izgledala kakor utrinek – zvezda repatica, ki naj bi jo po neki doslej nerazkriti mitološki zgodbi nekoč na Zemljo poslal Zevs, da bi smrtnike odvrnil od njihovih obsesivnih želja po nesmrtnosti. »Saj je ne bi preživeli!« je vzklikal z Olimpa. »Vi nesmrtnosti ne bi preživeli, ker se ustrašite vsake iskre, ki jo vidite v očeh redkih svobodnih ljudi.«

Zgodba je ostala skrbno shranjena v nekih starih arhivih, toda v zadnjem času, ko je svet postal drugačen in za resnico neprepoznaven, se je z atmosferskih gorskih prelazov, ki so jih nekateri opredeljevali za resnične kraje mitološkega Olimpa, večkrat spuščala energetska meglica, polna kapljičnih biserov, ki so prodrli v sanje visoko intuitivnih ljudi. Ti so jo lahko prebrali oz. doživeli v celoti. Da so izvedeli za sanje drug od drugega, je bilo potrebnega nekaj časa, saj se visoko intuitivni ljudje niso srečevali v raznih študijskih skupinah, razen redkih posameznikov, ki so v jedru svoje osebnosti generirali oba pola – razum in intuicijo in so se na podlagi svojega razumskega dela priključili visoko strokovnim razpravam, za katere so bili potem tudi plačani. Ostali so v teku svoje revščine poskušali najti tolažbo s pomočjo prav tistih sanj, ki so med drugim pričale tudi o tem, kako pomembno je zanje, da se umaknejo iz močno kontaminiranega družbenega okolja v osamo, kjer lahko kanalizirajo še več kapljičnih biserov, s katerimi si bodo napolnili svoja srca, ki jih bodo grela tudi takrat, ko bo nad Zemljo padel močan hlad.

Po zgodbi omenjene legende, naj bi se to zgodilo takoj po opustošenju žgoče krogle, ki je nastala kot posledica tiste zvezde repatice, ki so jo nadse priklicali z nesmrtnostjo obsedeni ljudje, ki so sami sebe sicer opredeljevali kot ateiste, a so živeli tako, kakor da imajo časa na izvoz. Obsedeni z mladostjo in spolnostjo, so tekmovali za pozornost drug drugega, medtem ko so lastne otroke prepuščali slabo plačanim varuškam, degradiranim na nivo srednjeveških dvorskih dojilj. Razočarane mlade ženske, ki so svoje otroke prepuščale javnemu varstvu, medtem ko so skrbele za otroke bogatih, so na neki točki opustile visoka etična načela in profesionalni kodeks, po katerem so se dotlej ravnale – po katerem naj bi za tujega otroka skrbele kakor za svojega – z enako mero brezpogojne ljubezni.

Kaos, ki je vzniknil iz porušenih razmerij, je bil ugoden substrat za visokorasle paradižnike – ljudi. Paradižniki ljudje, z velikimi napetimi trebuhi in pecljem, ki je kazal na vodenost s strani nevidnih, a v ozadju prisotnih agronomov, so rasli visoko znotraj odrejenih rastlinjakov. Po ceveh so dobivali najboljša hranila in svetloba, ki je prihajala skozi steklene strehe, je bila izredno kakovostna.

Občasno se je mednje sprehodil nadzornik, da bi preveril, ali so delavke dobro privezale stebla k osrednji osi. Tu in tam se je ustavil ob čvrstih dolgih prstih mlade delavke in ji skozi sluz, ki mu je iz ust kapljala na njeno kožo, popikano od insektov, poskušal razložiti visoko znanost obvezovanja. Ob tem mu je prišel prav preveč ozek prehod med vrstami, da je lahko mladenko pomotoma oplazil po eni in drugi strani njene medenice in seveda zadaj, na sredini, kjer se je v osrednjem delu skorajda zataknil. Ker je bil visokorasel tudi sam, je tako nanje gledal tudi od zgoraj in si prisvajal še prsno območje mladih teles.

Če se je kakšna mladenka zgrozila in kakorkoli izrazila svoj odpor, na primer samo skozi grbančenje čela in otrdelo zaprto telo, je nadzornik sicer zapustil rastlinjak, a potem je sledilo pričevanje v pisarni, kjer je mladenko obtožil nevestnega in nenatančnega dela. Če se ni opravičila in izrazila namere k izboljšanju, je postopoma sledil postopek za odpust. V pisarniško delo tega postopka so bili vključeni dobro usposobljeni pravniki, ki so iz nič iznašli ustrezno, za delavko obremenjujočo terminologijo, toda dokument je bil delavkam nerazumljiv in je opravičeval postopek v tolikšni meri, da bi bila pritožba zoper odločbo delodajalca izguba časa in denarja, ki ga delavke seveda niso imele. Kader v rastlinjakih je bil zamenljiva delovna sila in tega so se zavedali vsi.

V pisarni je še vedno potekalo zasedanje intelektualne skupine, medtem ko se je krogla, ki je izšla iz žgoče zavese, pričela pomikati bližje mojemu vidnemu polju. Ne vem, ali se je z gibanjem zares povečevala ali pa se je tako le zdelo, zaradi približevanja. Vstala sem in pristopila k oknu, da bi se prepričala, ali je to, kar vidim, res. Moja pozornost je pritegnila tudi druge in tako smo se kmalu drenjali pred edinim okencem stare barake. V tistih nekaj sekundah je med nami vzniknilo ogromno vprašanj, ki jih ni bilo časa izpovedovati na glas, kaj šele da bi o njih razpravljali. Bila pa so glasna in so tekmovala za pozornost, skupaj z adrenalinom, ki se je povečeval iz trenutka v trenutek: »Ali je kdo o tem karkoli vedel? Je bilo to za pričakovati? Kaj bomo storili? Je konec sveta? Gremo domov? Gremo v zaklonišče? Jo vidijo tudi drugi? Bi bilo dobro obvestiti policijo? Kaj se pravzaprav dogaja? Ali to pomeni, da jutri ni službe?«

Vzela sem si to zadnje vprašanje v osebno zabavo in tolažbo ter se obrnila h Karin. Razumela je. Po hitrem postopku sva se odpravili v kuhinjo, kjer je naš kuharski mojster, kakor smo ljubkovalno rekli Jožetu, še vedno kuhal krompir. Zdaj, ko smo imeli veliko kuhinjo, kamor so lahko stlačili tudi tisto starodavno vrtečo se napravo za kuhanje krompirja, je bil krompir skoraj vsak dan na voljo vsem, ki so pristavili nekaj evrov. Kuhinja je bila dobro opremljena z vsemi varnostnimi mehanizmi in ločenimi prostori za takšne in drugačne diete. Jože, ki je bil zaposlen z razporejanjem loncev, nama je pomahal, sicer pa se ni pustil motiti. Bil je zadovoljen s svojo novo službo, kjer je imel mir. Opravljal jo je kakor sveto mašo.

Pred tem je bil dolgo nesrečen v neki fast food restavraciji, kamor je slučajno zavila naša šefica. Ponudila mu je delo, ko je videla, s kakšnim dostojanstvom in žarom pozdravlja stranke in ponuja menije. Da je bil nesrečen, se ni videlo – naučil se je živeti v podzemlju svoje osebnosti. Kako to gre, sva dobro razumeli obe s Karin, le da je ona znala spretneje prehajati med nadstropji. Imela je manj kep v želodcu in še manj v grlu.

V enem od ločenih prekatov kuhinje, ki je bil namenjen dietični pripravi hrane, je stal velik hladilnik, ki so jih nekoč izdelovali v Loški tovarni hladilnikov oz. LTH-ju, kakor smo mu rekli na kratko. V prejšnjih časih si lahko dobil dober kos za dobro ceno, če je bil »slučajno« popraskan ali okrušen na mestu, ki sicer ni motil njegove tehnične funkcionalnosti, a mu je kot novemu in poškodovanemu izdelku avtomatično padla cena.

Zdaj je bil hladilnik še vedno v uporabi, toda večinoma prazen, da se ga je dalo lažje prestaviti. Kakor v kakšni mladinski povesti se je za njim odpiral neki drugi svet. Ni bila ravno skrivna zasnežena pokrajina niti ni šlo za časovni portal; bil pa je vhod v klet. Nekaj malega stopnic navzdol, potem pa je sledil dolg hodnik. Po desetih minutah hoje sva se povzpeli po stopnicah navzgor in prisluhnili za vrati tega »drugega sveta«.

Ker je bila v neposredni bližini tišina, sva previdno odprli vrata za pet centimetrov, da se je izrisal podolgovat trikotnik svetlobe. Nato sva odprli še malo in še malo, nakar sva se znašli na razsvetljenem hodniku, kjer so se v enakomernem ritmu menjavala vrata. Tedaj sva zaznali hrup, ki se je latentno zgoščal pri tleh. Izpod rež pri vratih se je osvobajal zvok iz notranjosti sob, kakor da bi ga vse posamične notranjosti dušile, da se ne bi mogel povsem razviti.

Počasi sva stopali od vrat do vrat. Na trenutke se je zdelo, da sva v povsem običajni stavbi, kjer se je odvijala neka za to stavbo značilna vsakdanjost – utečeno dogajanje, dnevna rutina … Mene je postalo močno strah, priznam, toda Karin je prisluškovala, kakor da ve, kaj išče.

Zdaj se ji je zmračil obraz, nato pa sem tudi jaz slišala glas nekega dekleta, močno podoben mojemu.

»Bodi nežen z njimi; če ne boš, pokličem policijo!«

Nihče ni odgovoril, slišalo se je samo pridušeno dihanje, ki je stopnjevalo napetost prostora za vrati. Nato pa je v nekaj korakih in s silnim treskom dekle zapustilo sobo. Šla je mimo naju, premočrtno, po diagonali hodnika, vse do stranišča. Zdaj je hrup pri tleh potihnil in jasno sva slišali prosti tok njenega urina. Zdelo se je, da čas in prostor te stavbe služi doživetju tistega dekleta, ki je šlo mimo naju. Toda le za hip. Čas in prostor sta se nato vrnila k nama. Vleklo naju je v tisto sobo iz preprostega razloga – bilo je nujno, da vidiva dokaz za slutnje, ki so se porajale v mislih obeh.

Odprli sva, vstopili in obstali. Pred nama so na velikanski postelji ležale tri ženske. Komaj prepoznavne; s prevezanimi usti, očmi, ušesi. Z zvezanimi rokami in nogami. Ležale so gole, v krčih, razporejene v obliki trikotnika. Na eni strani se je nad enim telesom (težko rečem žensko, ker je bila popolnoma razosebljena) spolno izživljal moški. Najina prisotnost ga ni zmotila. Kljub temu, da je bil zelo zaposlen, si je odtrgal moment, da je rekel: »Prostitutke so. To so prostitutke.«

Popolnoma nepotrebna replika mi je odzvanjala v glavi še dolgo potem, ko sem v teku zapustila sobo, saj mi je šlo na bruhanje. Karin, ki mi je sledila, ni bila dosti bolje, toda bila je odločena: »Vrnili se bova, jutri, mater mu, da se vrnem … zbrat morava ljudi, razumeš.«

Na poti navzdol sva srečali dekle, ki se je vrnilo s stranišča. Še vedno je gledala mimo naju. Je to najina krivda, je to njena krivda, zakaj nobena od nas ni storila ničesar?

Naslovna fotografija: Ari Larissa Heinrich: Chinese Surplus: Biopolitical aestetics and the medically commodified body (2018).

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si