Nisem edini, ki opozarja, da je glavni razlog za tako kritično pandemično situacijo v Sloveniji gospodarstvo, ki ignorira razmere in od delavcev pričakuje, da bodo opravljali svoje delo ne glede na zdravstveno krizo.
Tako bolni ljudje v strahu, da bodo izgubili službo, kljub vsemu odhajajo na delo, pogosto se jih po več skupaj vozi v avtu, zaradi delovnih razmer se ne morejo izogniti druženju. Pri tem ima gospodarstvo vso podporo vlade, ki ustvarja razmere „avtoritarnosti, kršitve mnogih pravil, izkoriščanje delavcev, grožnje nad zaposlenimi, nasilje nad državljani“, kot piše Dragan Petrovec v kolumni v Dnevniku. Ne edini.
Smrt kot posledica nasilne biopolitike je zločin
Toda ne gre samo za pandemično krizo. Umiranje ljudi v času pandemije je najbolj boleči izraz neoliberalnega (kapitalističnega) vampirizma, ki svoje dobičke kuje z izrabljanjem ne samo skrajno podplačanega dela delavcev, ampak hujše, z izsesavanjem življenja iz konkretnih teles delavcev in širše državljanov, ki jih gospodarstvo dojema kot svojo potrošniško robo, vlado pa kot aparat, ki jih pri tem servisira.
Toda vsaka smrt kot posledica nasilne biopolitike neoliberalnega gospodarstva je zločin, še toliko hujši, ker gre za obliko množičnega usmrčevanja. Ljudje pri tem ne smemo ostati ravnodušni, samo pasivni opazovalci teh ukrepov in zlorab, kot da smo samo vdana prvina profiterske mašine, ki bo zaradi postopkov avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije kmalu postala odvečna, ampak se moramo vprašati o svoji družbeni, se pravi v osnovi upravičeni kolektivni eksistenci.
Mar bomo res dovolili, da se nas kolektivno odvrže kot nekoristne odpadke na smeti? Mar bomo dovolili, da nas patološko z oblastjo obsedeni serviserji globalnega neokorporativizma kuhajo kot žabe v loncih svojih brezsramnih nasilnih ukrepov, ali pa se jim bomo kolektivno uprli, pregazili tistih nekaj sto ali celo manj robokopov, ki bodo kmalu tudi sami postali odvečne žrtve vladnega kriminala, in sodno kaznovali odgovorne za zločine, ki so si jih privoščili pod pretvezo ukrepov za zajezitev pandemije?
Odgovornost policistov do sodržavljanov
Robokopi in drugi policijski uslužbenci se morajo namreč zavedati, da so sokrivci v mafijskih pogromih, ki jih omogočajo in ščitijo s svojim nasiljem nad povsem legalnimi protestniki. Sodelovati pri ustvarjanju razmer, ki pogojujejo množično umiranje, pomeni biti sokriv zločinov, ki jih nikoli ne bi smelo biti.
Obstaja meja, do katere je dovoljeno opravljati svoje delo, od tu dalje pa prevlada upravičenost državljanske nepokornosti in etične vesti, da se človek upre zločinu, ki ga zapoveduje komandir. Noben ukaz ne more upravičiti zločina nad svojimi ljudmi, se pravi nad sodržavljani, ki bi jih morali po funkciji in ustavi ščititi pred tovrstnimi zlorabami.
Vsako sodelovanje pri varovanju vampirskega izkoriščanja delavcev v gospodarstvu in pri zločinskih pogromih državljanov pod pretvezo zdravstvenih ukrepov je zločinsko, ne glede na to, kdo daje ukaze za tovrstne ukrepe.
Policisti niso v kevlar oklepljeni roboti, ampak so ljudje, državljani, ki jim ne bi smelo biti vseeno, da se krši temelj tudi njihove zakonitosti, se pravi ustava. Ustava jim daje pravico in dolžnost, da se temu uprejo in tako zagotovijo temeljno spoštovanje življenja vsakega posameznega državljana, ne pa da sodelujejo v paravojaških izvajanjih ukrepov politike smrti.
—
V branje priporočamo tudi članek Kaj je biopolitika.
Naslovna fotografija: BoBo
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem, doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ UP. Začetnik vrste umetniških gibanj in številnih umetniških ustanov ali festivalov. Ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR in dolgoletni predsednik Literarnega društva IA. Več »