Ljubljansko barje: žitnica ali rezervat?

Čas branja: 24 min.

Slovenski kmetje na protestih opozarjajo, da ukrepi, ki jih vlada oblikuje na podlagi predlogov t. i. naravovarstvenikov, ne bodo prizadeli le njihove eksistence, temveč ogrožajo prehransko varnost Slovenije. Bomo podprli kmete pri boju za njihovo pravico do opravljanja kmetijske dejavnosti in našo skupno pravico do samooskrbe s hrano ali pa se bomo za to, da zadostimo diktatu iz Bruslja, obsodili na prehransko odvisnost od tujine ter se izpostavili nevarnosti slabe hrane in lakote?

Krivice, ki se godijo slovenskim kmetom

Osrednji mediji o tem sicer skorajda ne poročajo, a listanje zadnjih številk za kmetijstvo specializiranega časopisja kaže zelo zaskrbljujoče stanje: oblast z ukrepi še poslabšuje položaj slovenskega kmeta, ki mu že tako ni z rožicami postlano. (Britanska analiza, marca objavljena v reviji Kmetovalec, kaže, da so kmetje v povprečju deležni dobička v višini 0,03 % maloprodajne cene. Predelovalci poberejo okoli desetkrat več dobička, trgovci pa do stokrat več.)

Za lažje razumevanje, o čem govorim, nekaj primerov iz marčevskih številk Kmečkega glasa:

Predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Roman Žveglič opozarja na dvolično obravnavo kmetov in graditeljev kanalizacijskega kanala C0 na območju ljubljanskega vodonosnika. Medtem ko so kmetje zaradi morebitne ogroženosti pitne vode pri kmetovanju močno omejeni, Mestna občina Ljubljana (MOL) kot graditeljica kanala C0 nesankcionirano krši gradbeno, prostorsko in okoljsko zakonodajo. Ljubljanski župan Zoran Janković je nezakonito razlastil lastnike kmečkih zemljišč ter dosegel nezakonito in protiustavno kategorizacijo zasebnih zemljišč za namen izgradnje kanala C0. Čeprav na to opozarjajo kmetje in drugi protestniki, ki so se kmetom pridružili pri prizadevanju obvarovati pitno vodo, ne ukrepa nihče od pristojnih. MOL z gradnjo nemoteno nadaljuje, pri čemer najema varnostnike, pomaga pa ji tudi policija.

Vlada kmeta čedalje bolj administrativno obremenjuje, namesto da bi ga razbremenjevala. Hkrati je zaostrila pogoje pridobivanja subvencij. Pa ne za t. i. kavč kmete, tj. lastnike zemljišč, ki sploh ne kmetujejo in zlorabljajo sistem subvencioniranja. Predsednica Društva lastnikov gozdov Pohorje-Kozjak Dragica Harič Šahtler opozarja, da bodo perspektivni mladi prevzemniki ostali brez zagonskih sredstev, če ne dosegajo spodnjega praga standardnega prihodka. To bo prizadelo zlasti hribovske kmetije, ki imajo glavni vir dohodka iz gozdarskega dela kmetije ali dohodke iz dopolnilnih dejavnosti, saj tega država ne všteva v standardni prihodek. Hkrati pa država pri plačevanju davkov in prispevkov brez težav upošteva celotni prihodek kmetije.

Dr. Dušica Majer iz KGZS opozarja, da predlog Pravilnika o evidenci posebnih kultur prinaša spremembe obdavčitve pridelovalcev zelenjave, ki bodo kmete zelo močno davčno obremenile, zato bo na trgu še manj slovenske zelenjave.

In še bi lahko naštevala krivice, ki se dogajajo kmetom po vsej Sloveniji, ki kljub slabšanju razmer vendarle še vztrajajo z družinskimi kmetijami. Novice so alarmantne zato, ker so ukrepi tako zelo obremenjujoči, da so kmetje začeli opozarjati, da ne bodo več mogli zdržati. (Prim. poročilo TV Slovenija o opozorilnem protestu, vseslovenskem protestu in videoporočilo Kmečkega glasa, vse z dne 24. 3. 2023. V enem od TV-dnevnikov (na POPTV?) sem slišala tudi izjemno artikulirane izjave kmetov, ki pa jih zdaj na spletu ne morem najti. TV Slovenija se je odločila dati prednost komentatorjema, namesto da bi prepustila besedo kmetom.)

V članku se bom osredotočila na Ljubljansko barje, ki ga poznam iz prve roke in o njem nekaj malega vem iz knjig pa tudi iz lastne izkušnje in družinskega izročila. Rada bi pokazala na absurdnost in licemerstvo načrta, skovanega v neki mestni pisarni po diktatu zahodne oligarhije oz. njene izpostave v Bruslju.

Program upravljanja območij Natura 2000

Ko je Slovenija maja 2004 vstopila v Evropsko unijo, se je zavezala določiti tudi posebna varstvena območja Natura 2000. Okvire teh območij največje biotske pestrosti v Evropski uniji določata dve naravovarstveni direktivi: o pticah (1979) in o habitatih (1992).

Kmečki glas poroča, da s predlogom Programa upravljanja območij Natura 2000 2023–2028 (PUN 2023–2028) vlada še bolj zaostruje pogoje kmetovanja na Ljubljanskem barju in Planinskem polju, češ da se poslabšuje stanje določenih kvalifikacijskih vrst in habitatnih tipov na traviščih območij Natura 2000. Danes je v Sloveniji v omrežje Natura 2000 vključenih kar 255 območij, ki skupno pokrivajo 7681,1 km² oz. dobrih 37 % ozemlja države, kar Slovenijo uvršča na prvo mesto v Evropski uniji po deležu ozemlja s tem varstvenim režimom. (Druge države imajo precej manjši odstotek teh območij, torej so bile pri določanju njihovega obsega precej bolj zadržane kot Slovenija.)

Prilagojena kmetijska praksa, predlagana v okviru PUN 2023–2028, prinaša stroge omejitve in prepovedi. Na Ljubljanskem barju so najbolj so prizadeti kmetje z območja Iga, kjer PUN predvideva spremembo okrog 200 hektarjev najboljših njiv v steljnike. Strog režim naj bi v prvi fazi obsegal 690 hektarjev zemljišč, želja naravovarstvenikov pa je, da se strogo varovano območje razširi na več kot 1200 hektarjev kmetijskih površin na Barju. Te površine bi se iz površin za pridelavo krme spremenile v steljnike.

(Ljubljansko barje meri samo 163 km², kar je 16.300 hektarjev, pri čemer je treba upoštevati, da po moji oceni na Barju vsaj 40 % površin pokrivajo naselja in cestne površine, osamelci, gozdiči ter močvirnata območja (zlasti ob Ljubljanici), ki niso primerni za obdelovanje, odšteti pa je treba tudi površino jarkov in mejic, s katerimi je Barje gosto prepredeno.)

Pripombe kmetijskih svetovalcev

Strokovnjaki iz Kmetijske svetovalne službe, kot je Majda Godina, kmetijska svetovalka in vodja izpostave Postojna pri KGZ Nova Gorica, opozarjajo, da bo uredba kmetije, ki imajo v lasti zemljišča na območjih Natura 2000, močno prizadela – na Planinskem polju so med njimi tudi ekološke kmetije, ki morajo za svoje živali zagotavljati pašo –, zato bo gotovo prišlo do zmanjšanja števila rejnih živali, v skrajnih primerih pa tudi do opuščanja kmetovanja.

Kmetijski svetovalec Anton Zavodnik, specialist za travništvo in pašništvo, ki se ukvarja tudi z naravovarstvenimi vsebinami, pa je o vsebini uredbe med drugim pripomnil:

»Kakor mi beremo vse te predloge, skozi katere se je težko prebiti v kratkem času, se nam zdi najbolj problematično to, da so zahteve začrtali na velikem območju, kar močno prizadene kmete. Pod prvo bi morali razpravljati, ali je za doseganje njihovih ciljev res potrebno tako veliko območje. Glede ukrepov za dvig populacije metuljev in ptic bo težko kaj spremeniti, saj vodijo to politiko že vrsto let in botaniki trdijo, da je to edina pot, da se populacije povečajo. Tako da je ekstenzivna kmetijska raba njihova glavna zahteva, da nastanejo habitati, kot so nekdaj bili. Kako bodo kmetje preživeli in koliko jih bo obupalo, se jim ne zdi tako pomembno kot ekstenzivno kmetijstvo na velikem območju. Kakor spremljamo evropsko in našo kmetijsko politiko, vidimo, da so območja Natura, kamor spada tudi celo Barje, namenjena ohranjanju narave in vedno manj kmetovanju. Do sedaj smo vedno zagovarjali pot kompromisov, vendar praksa kaže, da gremo postopoma k širjenju zahtev in območij.«

Zbor kmetov z Ljubljanskega barja na Igu

Kmetje z Ljubljanskega barja, ki so se v četrtek, 16. marca, na pobudo Kmetijske zadruge Ig in Občine Ig množično zbrali v ižanskem Domu kulture, so opozorili, da predlog uredbe PUN grobo posega v pravico gospodarjenja z zemljišči na Ljubljanskem barju, ter podali svoje argumente in zahteve.

Med občinstvom je bil tudi specialist za travništvo, pašništvo in pridelovanje krme dr. Matej Vidrih z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete, ki je za Kmečki glas povedal:

»Trava je veliko življenje, vsa ostala življenja, tudi človeško, so majhna življenja. In če umre veliko življenje, uničiš tudi majhna življenja. Še predno je travna ruša v Sloveniji začela dobro odganjati in bi na pašo na Krasu lahko odhajale prve živali, so na več koncih Slovenije odjeknile novice o tem, koliko strateškega načrta se bo odvijalo na našem travinju. Še predno se je pomirila zgodba o OMD [območjih z omejeno možnostjo za kmetijsko dejavnost] iz lanskega leta, že je vzniknila nova, povezana z OOTT [ohranjanjem okoljsko občutljivega trajnega travinja]. Vzporedno s tem je sicer bolj po njivskih površinah in trajnih nasadih udaril predlog trajnostne rabe FFS [fitofarmacevtskih sredstev] z njihovim izrazitim zmanjšanjem, zatem pa še nerešljivost problemov po divjadi in zvereh ter nazadnje nedosledno bonitiranje zemljišč in predlog PUN 2023–2028. Od šestih naštetih tematik se jih kar pet dotika travinja. Glede na količino dokumentov, ki so v javni obravnavi, se še kmetijski strokovnjaki in tudi specialisti za travništvo težko znajdemo med vsemi preglednicami, kaj šele kmetje sami. Predniki vseh današnjih kmetov na Ljubljanskem barju niso kmetovali ob takih gorah papirjev in obrazcev, pa so vseeno znali ohraniti visoko stopnjo diverzitete, tako živalske kot rastlinske. Verjetno bodo morali v prihodnje kmetijski strokovnjaki v Bruselj poročati, kako varujemo naravo v Sloveniji, in ne tako, kot je sedaj, da o stanju v slovenskem kmetijstvu, ki zgledno varuje naravo, v Bruselj poročajo naravovarstveniki. Sploh pa imajo naravovarstveniki in njihove inštitucije v Sloveniji zelo velik problem v tem, da niso poenotene in vidijo samo svoje parcialne interese.«

Parcialni interesi naravovarstvenikov so očitni, saj s projekti, s katerimi krojijo usodo slovenskim kmetom in posledično vsem državljanom, pridobivajo finančna sredstva iz Bruslja. (Kot izvemo na spletnih straneh Krajinskega parka Ljubljansko barje, tam trenutno poteka 5 evropskih projektov, od tega trije naravovarstveni: PoLJUBA, LIFE AMPHICON in LIFE URCA PROEMYS. Pred tem pa je bila izvedena že vrsta drugih projektov. Barje je očitno zlata jama za naravovarstvenike.)

Pripombe in zahteve kmetov

Predstavniki kmetov so na okrogli mizi na Igu povedali:

»Naši predniki so se več sto let trudili, da se je lahko začelo uporabljati površine za kmetovanje. Naše preživetje je odvisno od pridelkov s teh površin. Možnost sodelovanja v postopku nam ni bila dana, zato samoiniciativno podajamo naslednje zahteve na predlog uredbe glede predvidenih zavezujočih omejitev pri izvajanju kmetijske prakse na Ljubljanskem barju, saj nam je z njimi odvzeta možnost pridelave krme in paše ter drugi načini kmetovanja na lastnih zemljiščih. S tem je grobo poseženo v našo lastnino, okrnjeni pa sta tako gospodarska kot ekološka funkcija zemljišč.«

Do dneva pred okroglo mizo nobena od pristojnih inštitucij o tem, da se na njihovih zemljiščih obeta uvedba strogega režima, ni obvestila prizadetih lastnikov, pa tudi lokalne skupnosti ne. Zato so kmetje pred pristojnimi izrazili razočaranje nad neustreznim odnosom do njih, njihove lastnine in kmetijskih zemljišč. Predvsem pa so pogrešali udeležbo ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana in kmetijske ministrice Irene Šinko, saj sodelujoči predstavniki njunih ministrstev na številna vprašanja niso mogli odgovoriti.

Seznam 11 zahtev, ki so jih kmetje predali predstavnikom Ministrstva za naravne vire in prostor, si lahko v celoti preberete tule.

Kmetje zahtevajo predvsem večjo transparentnost, mdr. poimensko objavo ljudi, ki so sodelovali pri pripravi uredbe in njenih prilog in ki so za ta namen opravili raziskave, skupaj z navedbo njihovih funkcij in ustanov, ter poimensko objavo ljudi, ki prevzemajo polno odgovornost za uspeh uvedbe režima uredbe in povrnitev vse škode, ki jo bodo utrpele kmetije. Iz zahtev tudi izvemo, da Poročilo o opravljenih večletnih poskusih v naravnem okolju Ljubljanskega barja, na katerega ugotovitve se opira uredba, sploh nikoli ni bilo javno objavljeno. Med vrsticami pa lahko razberemo tudi to, da so uredbo očitno napisali nestrokovnjaki, ki o kmetovanju ne vedo popolnoma nič (sicer ne bi zapisali, da se stelja ovija v folijo).

Naravovarstveniki brez stika z naravo

Vse kaže, da urbani naravovarstveniki, ki bržkone še nikoli v življenju niso vzeli motike v roke in večino svojega časa preživijo v mestnem udobju, za računalniki in s pametnimi napravami v rokah, gojijo ideal narave kot nekakšne nedotaknjene divjine ali od vseh okoljskih vplivov izolirane in nespremenljive narave. Zdi se, da so si za Barje zamislili nekakšen indijanski rezervat, v katerem so ljudje, ki živijo od kmetovanja, oropani vsakršne perspektive.

Vsak pozoren opazovalec ve, da ta idealizirana predstava nima prav nobene zveze z realnostjo, saj neokrnjene narave v Sloveniji že nekaj časa ni več (tudi v pragozdove občasno zahaja človek). Naravnost absurdna pa je ta predstava v zvezi z Ljubljanskim barjem.

Kot otroci smo se potepali po našem koncu Barja, preskakovali jarke in iskali prehode skozi mejice, nabirali robidnice, bezeg, šipek in hodili »v hrib« (na bližnji osamelec) iskat lisičke in jurčke. Tisti, ki smo odraščali na kmetiji ali imeli sorodnike kmete, pa smo tudi pomagali pri kmečkih opravilih: na senožetih smo grabili mrvo v ograbke, pomagali pri žetvi in pri pospravilu krompirja, repe, pese, ohrovta in drugih poljščin, kosili deteljo za zajce itn. Večina domačinov v Vnanjih Goricah ima kljub opustitvi kmetovanja še vedno lastno njivo za gojenje vrtnin.

Od nekdaj smo z zanimanjem opazovali živali, tako domače kot divje. Tudi tiste, ki jih naravovarstveniki spregledujejo. Na primer lastovke, ki se že celo stoletje vračajo v gnezda, ki so si jih iz roda v rod gradile v istem hlevu, kjer vsako leto vzgojijo novo generacijo lastovk, nato pa se jeseni začnejo zbirati na žicah in odletijo na jug.

(Zanimivo, da naravovarstvenikov prav nič ne skrbi usoda lastovk, ki si gnezda po novem gradijo na stanovanjskih hišah, ker nimajo več na voljo dovolj kmečkih poslopij (po osamosvojitvi je namreč tu propadlo ogromno kmetij) in jih urbano prebivalstvo preganja zaradi iztrebkov. Poleg tega pa najbrž podobno kot čebelam tudi lastovkam povzroča preglavice umetno elektromagnetno sevanje iz oddajnikov 5G itn., zapovrh pa so tako kot druge ptice in vsa živa bitja tudi lastovke izpostavljene umetnim nanodelcem, ki jih države, ki se ukvarjajo z geoinženiringom, vbrizgavajo v našo strato- in ionosfero, in verjetno tudi vdihavanju lipidnih nanodelcev. Nanodelci namreč brez težav prodrejo skozi krvne pregrade, torej tudi v možgane, lipidni nanodelci pa celo v mitohondrije naših celic, kjer poškodujejo DNK. Ker je v naših telesih ogromno kovin, pa še bolj občutljivi na vpliv elektromagnetnega sevanja. Zakaj raziskovalci odseka za fiziko trdne snovi Inštituta Jožef Štefan superločljivega mikroskopa za raziskovanje vpliva nanodelcev na organizem, ki so ga kupili leta 2017, ne uporabljajo za analizo prisotnosti umetnih nanodelcev v ozračju?)

Čeprav nisem strokovnjak za varstvo narave, pa vendarle iz lastne izkušnje vem, da imamo na Ljubljanskem barju opraviti z ekosistemom kultivirane krajine. Ta že po definiciji ne more biti nedotaknjena divjina, saj je nastala kot rezultat sožitja človeka z naravo. Kulturna krajina z vso biotsko raznolikostjo, kakršno imamo na Barju danes, je nastala, ker jo že več kot sto let oblikujejo in zanjo iz generacije v generacijo skrbijo kmetje. (Za primerjavo in v premislek: Divja jablana ne obrodi užitnih sadov. Jabolka, ki jih jemo, obrodijo jablane, ki jih je vzgojil človek. Pa vendar domača jablana ni nič manj vredna od divje jablane. Nasprotno, dragocena je, ker nudi okusne plodove z bogato prehransko vrednostjo!)

Od kod izvira biotska pestrost Ljubljanskega barja

Naravovarstvenike zaradi urbane odtujenosti od narave očitno muči nostalgija za naravo, kakršne na Barju sploh nikoli ni bilo. Današnje Barje in njegova biotska diverziteta se brez prizadevnega dela barjanskih kmetov sploh ne bi mogla razviti! Nedotaknjene divjine na Barju tako ali tako nimamo že več kot 7 tisočletij, vsaj od mostiščarjev naprej, če ne še dlje – pa saj je že najstarejše kolo na svetu, ki je bilo najdeno na Starih Gmajnah pri Verdu (pri Vrhniki), staro 5200 let!

Celo naravovarstvena svetovalka Krajinskega parka Ljubljansko barje Maša Bratina priznava, da je za Sečoveljskimi solinami Ljubljansko barje druga najbolj spremenjena slovenska krajina. Obenem pa spada Ljubljansko barje med najbolj gosto poseljena območja v Sloveniji. Že ob štetju prebivalcev leta 1991 je na Barju živelo kar 451 ljudi na km², ta številka pa se je v zadnjih letih zaradi intenzivnega priseljevanja (in novogradenj) gotovo vsaj podvojila ali celo potrojila.

Od konca 19. stoletja dalje, ko je bilo močvirje nazadnje le dovolj osušeno, da so barsko zemljo lahko začeli obdelovati, se Ljubljansko barje nenehno spreminja. (Zadnjih nekaj desetletij žal predvsem s pozidavo rodovitnih njiv, prekvalificiranih v stavbna zemljišča, kar je precej bolj neeokološko od obdelovanja zemlje. Zanimivo, da pozidava rodovitnega sveta, ki je prav tako del narave, naravovarstvenikov prav nič ne moti, čeprav je v Sloveniji več kot 175.000 praznih stanovanj (od tega kar 11.000 v Ljubljani), ki ostajajo prazna, ker so v lasti bank, ki nadzorujejo nepremičninski mehurček. Očitno to ni bil fokus evropskega razpisa, na katerem so slovenski naravovarstveniki pridobili sredstva. Morda pa molčijo zato, ker sami živijo v kateri od teh novozgrajenih hiš ali blokov, ki jih zagotovo ni mogoče šteti za naravni oz. ekološki pojav.)

Kdo torej skrbi za Ljubljansko barje in njegovo biotsko raznolikost že več kot sto let? Naravovarstveniki gotovo ne, saj so se pojavili šele pred petdesetimi leti (in se namnožili v zadnjih dvajsetih letih, odkar to prinaša lepe denarce). Za barjansko kulturno krajino ne le skrbijo, temveč so jo ustvarili kmetje, ki so se preselili na Barje in začeli obdelovati barsko prst, potem ko je bilo močvirje konec 19. stoletja uspešno osušeno z meliorizacijo po načrtih češkega hidrotehnika Ivana Podhagskega.

Kako to, da naravovarstveniki tega ne vedo? Mar niso prebrali nobene knjige o Ljubljanskem barju in njegovi zgodovini?

Kaj izvemo o Krajinskem parku Ljubljansko barje

Ogled spletnih strani Krajinskega parka Ljubljansko barje kaže, da očitno nobene knjige niso prebrali niti upravljavci krajinskega parka, kajti na teh straneh ne izvemo prav nič o zgodovini Barja!

Zato pa tam najdemo obilo birokratskih puhlic iz Agende 2030, ki nam jo vsiljujejo Svetovni gospodarski forum (WEF), Organizacija združenih narodov (OZN) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) – npr. mantro o podnebnih spremembah. Predvsem pa v oči bode moraliziranje. Kot kaže, portal sploh ne služi informiranju, temveč vzbujanju občutka krivde. Eno od značilnih (neinformativnih in moralizirajočih) besedil najdemo na strani Zakladi Barja. V celoti citiram:

»Skrinja zakladov Ljubljanskega barja so zdrava, globoka in mokra tla.

Z ohranjanjem takih tal ohranjamo bogato naravno in kulturno dediščino ter številne procese, ki tudi nam ljudem omogoča višjo kakovost bivanja!

Vsak poseg na Ljubljanskem barju mora biti zato izredno premišljen in dobro načrtovan!

Tu imamo v mislih tako gradnjo cest, stavb, nasipavanje, kmetovanje, črpanje podzemne vode kot nenazadnje obiskovanje tega občutljivega prostora.

Ob tem se moramo zavedati, da sestava tal na Ljubljanskem barju ni povsod enaka!

Zahodni del Barja ima bolj plitva tla kot vzhodni, ob prodnih nanosih rek in na osamelcih je sestava tal drugačna kot v osrednjem delu Barja.«

(To je vse, kar imajo povedati o zakladih Barja?! Priznam, da sem v šoku. Pa saj niti ne skrivajo namena ideološke indoktrinacije!)

Mimogrede, kdor živi na Barju, ve, da je tu podtalnica zelo različno globoko. Ponekod je zelo visoka – če na svetu ob Ljubljanici poskočiš, se tla zatresejo, kot bi stal na vodni blazini. Ohranjanje stalne višine podtalnice je nemogoče, ker nanjo vplivajo naravni procesi – in to že tisočletja.

O vsem tem se lahko poučimo v knjigah o zgodovini Barja (zlasti v starejših, ki še niso okužene z idejnimi konstrukti malthusijancev, tj. zagovornikov ideologije Thomasa Malthusa).

Kratka zgodovina Ljubljanskega barja

Predzgodovinska doba

Da se je Barje od nekdaj zelo spreminjalo, in to celo takrat, ko nanj še ni stopila človeška noga, priča polemika na področju paleoekologije in paleohidrologije (vej arheologije) o hidrološkem razvoju Ljubljanskega barja. Ena hipoteza pravi, da je bilo v holocenu jezero, druga pa, da je bilo poplavna ravnica. Maja Andrič je s sodelavci pri raziskavi sedimentov ugotovila, da je resnica verjetno nekje vmes: do ojezeritve je prišlo šele v glacialu, na prehodu poznega glaciala v holocen je jezero postalo plitvejše, nato pa se je širilo in krčilo glede na ohlajanje ali segrevanje podnebja.

Mostiščarji

Arheološke izkopanine kažejo, da je bilo Ljubljansko barje prvič naseljeno že pred okoli 7000 leti (5000 let pr. n. š.).

Mostiščarji oz. koliščarji so se na območje Ljubljanskega barja naselili na prehodu iz kamene v bronasto dobo, okoli leta 4600 pr. n. š. Mostišča, postavljena na vodi (v plitvinah ob kraju jezera), so opustili okoli 1400 pr. n. š., ko se je plitvo jezero zaradi podnebnih sprememb izsušilo.

Rimljani

V rimski dobi sta to področje prekrivala močvirje in mlado barje. Takrat je bilo poseljeno le obrobje Ljubljanskega barja: na območju Vrhnike je bilo pristaniško mesto Navport oz. Nauportus (kjer so v 2. st. pr. n. š. živela keltska plemena Tavriskov, Karnov in Japodov, Rimljani pa so ga v 1. st. pr. n. š. na novo pozidali), pri Igu manjša vas neznanega imena in na severnem delu mesto Emona.

Rimljani so na več mestih regulirali vijugasti tok Ljubljanice, tako da so prestavljali njeno strugo. S tem so si olajšali plovbo, saj je bila reka tedaj glavna prometna žila. Pri Podpeči so strugo približali kamnolomu, da bi lažje odvažali marmorne bloke, ki so jih izsekavali iz tamkajšnjega kamnoloma. Stara struga je še vedno vidna – 4,5 km dolgemu jarku med Podpečjo in Notranjimi Goricami domačini rečejo Stržen.

Promet po vodnih poteh je bil prevladujoč vse do 19. st., ko ga je začel izrivati cestni transport, končal pa se je leta 1857 z Južno železnico.

16. stoletje

Prvi poskusi osuševanja Ljubljanskega barja segajo v 16. stoletje, točneje, v leto 1556.

18. stoletje

Z osuševalnimi deli je na Barju prvi začel Franc Matej Zorn pl. Mildenheim, ki je na zahodnem delu Barja, kjer je dobil posestvo od cesarice, v letih 1762 do 1769 dal izkopati jarek z odvodnimi kanali. Jarek (še danes se imenuje Cornovec oz. Curnovec) je potekal v glavnem vzporedno s Tržaško cesto in segal približno od Loga do Brezovice, od tam pa je bil speljan do Ljubljanice. Z osušitvijo barskega močvirja je Zorn pridobil plodno zemljo, kjer je poleg živine gojil tudi poljščine, med katerimi so bili pšenica, oves, koruza in fižol. Njegov uspeh je spodbudil cesarico Marijo Terezijo, da je 23. februarja 1769 z dekretom zahtevala poročilo o stanju na območju današnjega Ljubljanskega barja in o možnostih njegove izsušitve. Z osušitvijo ozemlja je hotela pridobiti rodovitno zemljo, da bi Barje postalo žitnica dežele Kranjske.

Leta 1772 so pod vodstvom profesorja mehanike, jezuita Gabrijela Gruberja začeli kopati prekop med Grajskim gričem in Golovcem. Kanal je bil končan 1780 (pod vodstvom podpolkovnika Vincenca Struppija, ker je bil Gruber zaradi visoke prekoračitve sredstev leta 1777 razrešen vodenja projekta – na podlagi gesla v Slovenskem biografskem leksikonu lahko sklepamo, da je bil Gruber odstavljen zaradi korupcije, saj si je ta jezuit v tem času zgradil vilo pod Rožnikom in razkošno palačo pod Grajskim gričem). Toda kanal je bil preozek in preplitev, zato ni prinesel želenega rezultata – osušitve celotnega Barja.

19. stoletje

Z osuševalnimi deli, ki so jih prekinile vojne, so nadaljevali leta 1825, ko so poglobili in regulirali strugo Ljubljanice, podrli nekatere njene jezove ter poglobili Gruberjev prekop, na samem Barju pa izkopali mrežo kanalov in manjših jarkov. Glavna osuševalna dela so na območju Ljubljanskega barja zaključili leta 1829, vendar jim je za poljedelsko rabo uspelo izsušiti le območje, na katerem sta nastali Črna vas in Ilovica.

Leta 1857 se je raven vode spet dvignila zaradi nanosov naplavin v strugi Ljubljanice, odstranjevanja šote in posledičnega nižanja ravnine ter zanemarjanja jarkov in kanalov, ki bi jih bilo treba čistiti. Spet so poglobili strugo Ljubljanice in Gruberjevega kanala. Tudi to ni dokončno izsušilo Barja.

Do dokončne osušitve Ljubljanskega barja je prišlo šele na prelomu 19. in 20. stoletja, potem ko je načrt za osuševalna dela pripravil hidrotehnik češkega rodu, inženir Ivan Podhagský, ki je po zaključku študija na praški politehniki delal na Dunaju, od leta 1872 kot pooblaščeni civilni inženir in sodni izvedenec.

Ko je Podhagský zmagal na natečaju za namakanje Moravskega polja, ga je opazil Glavni odbor za obdelovanje Barja v Ljubljani in ga povabil k sodelovanju pri osuševanju barskega ozemlja. Šlo je za četrto akcijo osuševalnih del, s katerimi je konec 18. stoletja pričel hidrotehnik in arhitekt Gabrijel Gruber. Po enoletnem merjenju in natančnem raziskovanju terena je Podhagský spomladi 1882 predložil prvi načrt osuševanja. Toda spričo dvomov o primernosti tehničnih rešitev je bil načrt zavrnjen in Podhagský je moral pripraviti alternativni projekt. Ta je bil nazadnje sprejet in je postal temelj regulacijskih del in kultivacije Ljubljanskega barja na začetku 20. stoletja. Zaradi uspešnega načrta osuševanja se je Ivan Podhagský uvrstil med glavne »arhitekte« Ljubljanskega barja.

Prva množičnejša kolonizacija Barja se je začela v štiridesetih in petdesetih letih 19. st., ko so ugotovili, da je šota zelo dobro kurivo in jo začeli rezati, sušiti in prodajati. Kmetje se namreč zaradi pogostih poplav niso bili zmožni preživiti zgolj s poljedelstvom. Prihodek od prodaje šote je pospešilo naseljevanje v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, s tem da so morali kolonisti tokrat zemljišča kupovati (prej so jih dobivali brezplačno). Šota je bila najizdatnejši vir dohodkov takratnih prebivalcev Ljubljanskega barja, ki so se morali zaradi njenega izginotja spet vrniti k poljedelstvu ali pa se od tod odseliti.

20. stoletje

Zaradi poslabšanja razmer in novih poplav so morali leta 1908 ponovno začeti poglabljati strugo Ljubljanice v Ljubljani in razširjati Gruberjev prekop. Dela so bila načrtovana za obdobje več let, vendar so jih morali zaradi prve svetovne vojne prekiniti.

Moji predniki so se v Vnanje Gorice iz Matene pri Igu preselili nekje na prelomu 19. in 20. stoletja. Naša vas se je sprva razvijala na osamelcu Gulč, kjer je danes središče vasi, na vrhu hriba pa cerkev, ki je bila zgrajena leta 1526. Ko se je Barje dovolj osušilo, so se moji prastarši z vasi preselili dober kilometer proč v smeri proti Ljubljani, tako da so si sezidali hišo nedaleč od studenca na obronku osamelca Veliki vrh. Tu se danes nahaja zaselek Zanoga.

Poleg te kmetije sta v sosedstvu zrasli še dve, vendar ne vem, ali sta bili obe tam že pred drugo svetovno vojno ali šele po letu 1945.

Do srede sedemdesetih let 20. st. so bile tako v tem zaselku tri kmetije in le še nekaj drugih hiš. Ko je generacija, rojena po vojni, odrasla, si je začela ustvarjati lastne družine. Ker so v SFRJ vsi mladi brez težav dobili službo in so si mogli privoščiti posojilo, si je vsa vnanjegoriška generacija, rojena v letih 1945–1960, lahko sezidala lastne hiše. Poleg potomcev domačinov si je hiše v Zanogi sezidalo še nekaj priseljencev iz Rovt in drugih slovenskih pokrajin. Zaselek je bil še vedno razmeroma majhen, med hišami pa so se razprostirali travniki in njive.

Po letu 2000 se je pričela nepremičninska mrzlica in dve najbolj rodovitni njivi (ena od njih peščena, idealna za krompir, kar je na barju z ilovnatimi tlemi izjemna redkost), sta bili kmalu prekvalificirani v zazidljivo površino. Najprej je na prvi njivi zraslo naselje z večstanovanjskimi bloki. Drugo polje je bilo postopoma pozidano z več družinskimi stanovanjskimi hišami. Kmalu zatem, ko je bila končana zapuščinska obravnava po smrti sosedove tete, pa je bila prodana še njena parcela s hišo in vrtom, na kateri so zrasle še štiri nove stanovanjske hiše. (Omeniti velja, da so se nepremičninski posli na rodovitni zemlji pričeli potem, ko so sosedovi opustili kmetovanje in niso imel več kaj početi s kmetijskimi zemljišči, seveda pa so tudi potrebovali vir prihodka.)

Danes je naš zaselek strnjeno pozidano naselje, kjer med hišami ni skorajda nobenega polja in travnika več. (Mar ne bi bilo smiselno narediti analize, kako na populacije ptic in metuljev vpliva intenzivna pozidava površin in hitro naraščanje števila prebivalstva na Ljubljanskem barju? Večina barjanskih občin, zlasti Občina Brezovica, ki meji na Ljubljano, poroča o preobremenjenosti infrastrukture (mdr. kanalizacije), do katere je prišlo zaradi množičnega preseljevanja prebivalstva na Barje.)

Predstave urbanega prebivalstva o podeželju

Ljudje, rojeni v mestih, so vajeni imeti infrastrukturo na dosegu roke, ne da bi jim bilo treba za to karkoli narediti, zato si povečini sploh ne znajo zamišljati, kakšno je življenje v podeželskih občinah, še manj pa, kako živijo kmetje in za kaj vse skrbijo. Zadnje čase žal srečujem tudi čedalje več ljudi, živečih v urbanem okolju (v mestih ali urbaniziranih vaseh), ki so do kmetov zelo sovražno nastrojeni. Zavidajo jim traktorje in kmetijsko opremo, zemljišča, samooskrbo s hrano ipd. (nekateri pa celo bogastvo, kar nima prav nobene osnove v realnosti).

Zanimivo je, da taistih ljudi nič ne motijo osnovna sredstva, ki jih imajo v lasti podjetja (npr. stroji v tovarnah ali vozni park transportnih podjetij), in niti pomislijo ne, da osnovna sredstva pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti uporabljajo tudi sami …

Večina mestnih ljudi se niti ne zaveda, da infrastruktura ni nekaj vnaprej danega in samoumevnega. Podeželani se tega še kako zavedamo. V našem zaselku je bila glavna cesta asfaltirana šele v devetdesetih letih 20. st., ko so prebivalci zbrali prostovoljne prispevke za asfaltiranje kilometra vozišča skozi zaselek, ker se ni več dalo prenesti oblakov prahu, ki ga je od pomladi do jeseni dvigal čedalje gostejši promet po makadamu. Tudi telefonske priključke smo dobili šele v devetdesetih letih in tudi zanje smo morali plačati precej višji prispevek, kot ga plačajo Ljubljančani, čeprav se naša vas nahaja pičlih nekaj kilometrov od Ljubljane. Kanalizacijo pa smo v naši občini dobili šele pred nekaj leti in njena gradnja še ni dosegla vseh zaselkov, saj gre za velik strošek in je bilo treba gradnjo razporediti na več let.

Naša občinska komunala resda skrbi za vodovod, kanalizacijo in glavno cesto, ne pa tudi za neposeljeno območje, saj to presega njene kadrovske in finančne zmožnosti.

Vloga kmetov na podeželju

Za vse stranske ceste, kolovoze, jarke, mostove čez jarke, mejice in gozdove na Barju (ki jih urbani prebivalci uporabljajo, misleč, da se sprehajajo, kolesarijo, vozijo po javnih površinah) skrbijo kmetje, ki so lastniki ali najemniki teh zemljišč. Kmetje so tisti, ki opravljajo naloge komunalne službe zunaj naselij – in to brezplačno.

In kmetje so tisti, ki trajno negujejo kulturno krajino, da ostaja taka, kakršna je, s tem pa tudi ohranjajo ekosistem za vse živali in rastline, ki tu živijo. Za biotsko pestrost na Ljubljanskem barju torej dejansko skrbijo kmetje, ki z naravo živijo in delajo, ne pa naravovarstveniki, ki se v naravo odpravljajo kvečjemu takrat, kadar izvajajo raziskavo v okviru projekta, za katerega so pridobili subvencijo.

Kmetje skrbijo za to, da se obdelovalne površine ne zarasejo. Če se travniki ali njive zarasejo, je treba v njihovo čiščenje vložiti ogromno truda, preden postanejo spet primerni za obdelavo. (Ko se obdelovalne površine zarasejo, se seveda močno spremeni njihov ekosistem. Glede na to, koliko kmetov je zaradi nespodbudne kmetijske politike v samostojni Sloveniji že bilo prisiljeno opustiti kmetovanje, bi bilo več kot smiselno opraviti raziskavo, ali so morda problem s populacijo ptic in metuljev na Barju povzročile zaraščene površine, na katerih se je opustilo kmetovanje.)

Kmetje so tisti, ki odstranjujejo ambrozijo, alergeni invazivni tujerodni plevel, ki se je na Barju iznenada pojavil na pragu 21. stoletja. Ker je nemogoče, da bi ambrozijo iz Severne Amerike (od koder izvira) prinesel veter, obstaja utemeljen sum, da jo je k nam nekdo zanesel. (Povsem mogoče je, da je bila primešana v semena hibridov, ki so jih kmetje prisiljeni kupovati zaradi diktata tujih korporacij. Gl. film Percy vs Goliath (2020, rež. Clark Johnson), posnet po resnični zgodbi kanadskega kmeta Percyja Schmeiserja.)

Kmetje so tisti, ki redno čistijo odvodne kanale in jarke, s čimer preprečujejo poplave in zastajanje vode na obdelovalnih površinah. (Ekosistem v stoječi vodi je povsem drugačen od tistega na suhih barskih tleh!)

Kmetje skrbijo tudi za mejice, tj. drevje in grmičje, ki raste ob jarkih ali med parcelami. Če ne bi skrbeli zanje, bi se povsod na Barju kaj kmalu razrasli gozdički, saj se jelše, hrast in gaber izjemno hitro razraščajo. (Zemljišča ne moreš obdelovati, dokler ne odstraniš štorov in drevesnih korenin, kar je izjemno naporno.)

Kmetje negujejo travnike, na katere urbano prebivalstvo privaža svoje pse na sprehod (in odmetava smeti), marsikateri urbani prebivalec pa se po travi tudi objestno vozi z avtom ali celo razrije travinje s trikolesnikom. (Od leta 1991, ko je bila izvedena denacionalizacija, so vsi travniki zasebna zemljišča. Kmetje kljub temu z njih ne preganjajo sprehajalcev.)

Kmetje postavljajo in popravljajo mostove čez potoke in jarke ter krpajo jame po stranskih cestah in kolovozih, po katerih se Ljubljančani vozijo, kadar se s kolesom odpravijo na izlet po Barju.

Kmetje tudi zgledno sodelujejo z lovci, ki skrbijo za divjad, tako da jo pozimi krmijo in imajo pregled nad populacijo, da se preveč ne namnoži (s tem ohranjajo ravnovesje). In tudi kmetje s svojimi posevki in poljščinami prehranjujejo divjad, kot so divji prašiči, srne, jeleni itd., ki prihaja na njihove njive kakor v samopostrežno trgovino. Kmetje so tisti, ki nosijo stroške škode, ki jo na pridelku povzroči divjad. In na lastne stroške po najboljših močeh varujejo svojo živino pred medvedi, ki so na Barje zašli, odkar so na Krimu leta 2004 ukinili krmišča zanje. (Od tega leta dalje se je bistveno povečala nevarnost konflikta med človekom in medvedom – to tudi za medveda ni prijetna izkušnja, saj se medved človeku izogne, če se le more.)

Zakaj naravovarstveniki pri snovanju kmetijske politike ne povabijo k sodelovanju strokovnjakov, ki se na to področje spoznajo tako po teoretični kot po praktični plati, tj. kmetov?

Pomen družinskih kmetij v Sloveniji

Za opravljanje komunalnih del na neposeljenih območjih kmetom nihče ne plačuje. To delo opravljajo zato, da lahko na lastnih ali najetih zemljiščih opravljajo kmetijsko dejavnost. To so od nekdaj počeli skrajno odgovorno, saj je bil od tega dela odvisen njihov pridelek in posledično preživetje njihove družine. In ta oskrbovalna dela opravljajo kvalitetno, ker vedo, kako se to dela (zaradi medgeneracijskega prenosa znanja), predvsem pa se zavedajo, da se jim bo neopravljeno ali šlampasto opravljeno delo gotovo maščevalo v prihodnosti.

Na Ljubljanskem barju imamo izključno družinske kmetije, na katerih se veščina kmetovanja predaja iz roda v rod. Kmetovanje namreč zahteva ogromno znanja in izkušenj, pridobljenih s praktičnim delom in medgeneracijskim prenosom znanja. Kmetje se za razliko od ljudi, rojenih v mestih, zelo dobro zavedajo človekove odvisnosti od narave, saj je od narave odvisno njihovo preživetje. Kmet se zelo dobro zaveda svoje povezanosti z naravo, ker je njegov pridelek odvisen od vremenskih razmer, kvalitete prsti, vode in drugih naravnih pogojev. Kmetovanje ni zgolj poklic – kmetija je obveza, odgovornost in tradicija prenašanja znanja. Kdor ima družinsko kmetijo, ne dela le zase in za svoj zaslužek, temveč za svojo družino in potomce. Kmet ve, da bo svojemu nasledniku lahko predal le tisto, kar bo sam prigospodaril. Uničevanje narave zato nikoli ni bilo v kmetovem interesu, saj bi s tem žagal vejo, na kateri sedi – pa ne le sebi, temveč tudi svojim naslednikom. (Poudariti velja, da si hibridov in fitofarmacevtskih sredstev niso izmislili kmetje in da jih verjetno ne bi začeli uporabljati, če jih kot napredna sredstva za izboljšanje državnega donosa ne bi propagirale državne ustanove. Dokaz za to so redna izobraževanja, ki so jih za kmete organizirale pristojne službe – o tem verjetno še obstaja kak zapis v arhivih. Sicer pa je znano, da se v Sloveniji fitofarmacevtska sredstva (mdr. zaradi predpisov) uporabljajo zmerno oz. v minimalnih količinah, torej nikakor ne v takšni meri, kot se npr. v ZDA in drugih zahodnih državah.)

Namesto da se naše kmete daje v nič, bi se morali po njih zgledovati. Kmetje imajo zdrav, realen odnos do sveta, ker ga morajo imeti, saj delajo v neposrednem stiku z naravo. Kmet se za razliko od mestnega človeka zaveda, da ni vsemogočen, temveč odvisen od tega, kar mu je voljna dati narava – in iz lastnih izkušenj ve tudi to, da mu narava lahko tudi vzame.

Če nam je v resnici kaj do narave, ne smemo dopustiti propada slovenskih družinskih kmetij! Če bodo kmetje, ki so za posodobitev kmetij vzeli posojila, zašli v finančne težave, bodo prisiljeni prodati kmetije z zemljišči vred. Kdo jih bo pokupil? Obubožani Slovenci gotovo ne. Denar za nakup zemljišč imajo tuje investicijske firme in korporacije. (Glede na to, kar se dogaja po svetu v zadnjih letih – npr. Bill Gates je postal največji lastnik kmetijskih zemljišč v ZDA, Ukrajina pa razprodaja kmetijska zemljišča, ki jih kupujejo tuje korporacije – slutim, da tuji kapital komaj čaka na to, da po nizki ceni pokupi tudi slovenska obdelovalna zemljišča. V Prekmurju so zemljišča propadlih kmetij že pokupili Avstrijci.)

Uničevanje družinskih kmetij na Zahodu

To, kar se dogaja slovenskemu kmetu, se ne dogaja samo pri nas, ampak je del širšega načrta, ki ga izvajajo vse vlade na kolektivnem Zahodu, vključno z državami, ki jih obvladuje Zahod. Na YouTubu lahko najdete proteste kmetov v Novi Zelandiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji, Nemčiji itd. (Vtipkajte ključni besedi »farmers protest«.)

Ni brez pomena, da so pri uvajanju neživljenjskih kmetijskih, gospodarskih, finančnih, zdravstvenih in družbenih reform, kakršne v imenu podnebnih sprememb diktira Agenda 2030, prednjačili »mladi svetovni voditelji«, vzgojeni pri Svetovnem gospodarskem forumu (WEF), kot so nekdanja novozelandska premierka Jacinda Andern, belgijski premier Alexander De Croo, francoski predsednik Emanuel Macron in kanadska namestnica premierja Chrystia Freeland, ter drugi državni voditelji, ki jih WEF gosti na vsakoletnih srečanjih bogatašev v Davosu: kanadski premier Justin Trudeau, nizozemski premier Mark Rutte, nemški kancler Olaf Scholz … Snovalec in voditelj WEF Klaus Schwab se je sam pohvalil, da jim je uspelo prodreti v kabinete tako rekoč vseh držav.

Mnogi insajderji, npr. Dr. Călin Georgescu, nekdanji visoki funkcionar OZN za trajnostni razvoj in posebni poročevalec o človekovih pravicah, in dr. Astrid Stuckelberger, nekdanja izvedenka za Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), opozarjajo, da svetovni oligarhi obvladujejo Organizacijo združenih narodov (OZN), s tem pa tudi Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), Svetovni sklad za divje živali (WWF), Greenpeace in druge organizacije, ki delujejo pod okriljem OZN. Agenda OZN za obdobje do leta 2030 praktično identična z WEF-ovo Agendo 2030, skrajno zaskrbljujoča pa je tudi Pogodba o pandemijah, ki jih naše države za vrati, zaprtimi za javnost, podpisujejo z WHO, saj je napisana tako, da se države v primeru razglasitve pandemije (tudi samovoljne, brez realne podlage!) odpovedujejo suverenosti v prid centraliziranemu odločanju.

O tem, kaj se dogaja, je poročala dr. Biserka Ilin, npr. v temle posnetku, ki ga toplo priporočam v ogled.

Odgovornost in skrb za prihodnje rodove

Podjetni nekmetje so na Barje od nekdaj prinašali novotarije. A kaj, ko se nikoli niso obnesle.

V Jugoslaviji sta v bližini Vnanjih Goric delovali dve državni posestvi, Gmajnice (blizu avtoceste, danes je tam zavetišče za živali) in Štale (blizu Ljubljanice). Upravljanje državnih posestev je bilo precej drugačno od gospodarjenja na tedanjih zasebnih družinskih kmetijah. Za državna posestva je bilo značilno predvsem to, da so imeli pri njih besedo »tamestni«, ki so vedno znova dobili kake veleumne ideje (pri čemer so ponavadi prekopirali kak tuji model), ob katerih so kmetje samo zmajevali z glavami.

Tako se je na primer nekdo spomnil, da bi pri Štalah tako kot v Teksasu uvedli odprte hleve. In so jih. Pozimi jim je zaradi vode na hlevskih tleh živina zmrznila … Drug veleumnež se je domislil, da bi v hlevih gojili nerce (norke) za krzno, še nekdo drug pa se je usmeril v rejo fazanov. In ker pa kaka žival zmeraj pobegne, v okolici Štal še vedno slišim prosto živeče fazane. Nercev sicer ni videti – najbrž zato, ker se kot zveri skrivajo. So se pa v zadnjih letih zelo namnožile nutrije, ki jih v mojem otroštvu ni bilo. Po drugi strani mi je v otroških letih kdaj uspelo videti kakega bobra ali njegove jezove v grabnih, zdaj pa jih ni več nikjer …

Skratka, vsak kmet na Barju, ki je opazoval gospodarjenje pri Štalah, ve, da meščani, ki so skušali kovati dobiček s kmetovanjem, nikoli niso dobro gospodarili. Če jim »podjetje« na področju kmetijske dejavnosti ni uspelo, so kmetovanje brez kakršnihkoli pomislekov opustili in se preusmerili v kako drugo panogo.

Zdi se, da se zdaj zgodba ponavlja s centralističnim diktatom iz Bruslja, ki ga vlade evropskih držav (vse po vrsti) izvajajo brez vsakršnega kritičnega premisleka in kmečke pameti, predvsem pa brez posvetovanja s strokovno javnostjo. Kmet je namreč strokovnjak za kmetijstvo, zato bi ga bilo treba vključiti v oblikovanje kmetijske politike, kot se strokovnjake vključuje na drugih področjih.

Za slovenskega kmeta, ki ima družinsko kmetijo, je kmetovanje eksistencialnega pomena. Družinska kmetija je trajen projekt, ki se predaja iz roda v rod – zato vselej vključuje pogled v prihodnost. Ker se zaveda svoje odvisnosti od narave, kmet potrpežljivo in ponižno vztraja tudi v slabih letih. Tudi v boljših časih ne postane objesten, temveč se samo skromno veseli dobre letine, saj ve, da ga že naslednje leto lahko prizadene kaka naravna ujma. Mar ni prav ta skromnost in obrnjenost v prihodnost najbolj zdrav, naravi prijazen način razmišljanja?

Zgledujmo se po odgovornem odnosu kmetov za prihodnje rodove in zavrzimo mentaliteto potrošniškega nihilizma!

Priporočeni dokumentarec

Princi jena (The Princes of the Yen, 2014) – s slovenskimi podnapisi. Dokumentarni film o tem, kako je bilo na kolena spravljeno japonsko gospodarstvo, priporočam zato, ker lahko prepoznamo mehanizme, s katerimi imamo v Evropi opraviti danes.

Priporočeno branje

[Kongres Zadružne zveze Slovenije] Hrano bomo uvažali iz okolij, katerim jim je odnos do sočloveka in narave na repu prioritetne liste. Zadružna zveza Slovenije, 23. 3. 2023. https://zadruzna-zveza.si/aktualno/novice/hrano-bomo-uva%C5%BEali-iz-okolij-katerim-jim-je-odnos-do-so%C4%8Dloveka-in-narave-na-repu-prioritetne-liste

Iz starega časopisja

O Ljubljanskega barja osuševanji. Kmetijske in rokodelske novice 34/35 (1879). 277. https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4FP9B5P5/15f647c4-fdf9-48aa-a2be-b2f77012096f/PDF

Ljubljansko barjé; Prirodopisna črtica s petimi prilogami. Spisal Ivan Šubic. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg Ljubljani 1886. Ljubljanski zvon 6/11 (1886). 698–699. https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WU4XCSTJ/263b60f3-5aa0-46d3-b1fd-091fdac26455/PDF

Ali je mogoče ljubljansko barje popolnoma osušiti? Kmetijske in rokodelske novice, 48/4 (1890). 30–31. https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-IRCA3P6E/a547f5bb-bac6-41f1-b5db-5927ea3e9558/PDF

Za osuševanje ljubljanskega barja. Kmetijske in rokodelske novice 47/18 (1889). 138–139. https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RYICQB0N/a4021a23-643b-44c3-9887-6b5cb4c60490/PDF

Ivan Sbrizaj: Ljubljansko barje in njega osuševanje. Dom in svet 17/6 (1904). 371. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0IE93NR6/5895d1d6-5285-48ce-9c86-e3855b6e1f68/PDF

Literatura

Cene hrane: Zakaj kmetje dobijo najmanjši delež in kako ga spremeniti. Kmetovalec 91/3 (2023). 4–5.

Zaščita pitne vode: kmetovati se ne sme, gradi se pa lahko? Kmečki glas, 1. 3. 2023. 4.

Klara Lovenjak: Kmečki punt na lokaciji gradnje kanalizacijskega kanala C0: Stop največji črni gradnji v Sloveniji! Kmečki glas, 22. 3. 2023. 32. https://klaranahtigal.kmeckiglas.com/post/666197/stop-najvecji-crni-gradnji-v-sloveniji

Dragica Harič Šahtler: Je sploh še komu mar za mlade prevzemnike na hribovskih kmetijah? Kmečki glas, 15. 3. 2023. 3.

Dušica Majer: Manj zelenjave zaradi večjih davkov. Kmečki glas, 15. 3. 2023. 4. https://dragicaheric.kmeckiglas.com/post/659171/vec-davkov-manj-zelenjave

Franc Fortuna: Upravljanje območij Natura 2000: Zaostritev pogojev kmetovanja na Ljubljanskem barju in Planinskem polju. Kmečki glas, 15. 3. 2023. 5. https://francfortuna.kmeckiglas.com/post/680204/upravljanje-obmocij-natura-2000

Franc Fortuna: Zahteve kmetov za kmetovanje na Ljubljanskem barju. Kmečki glas, 17. 3. 2023. https://francfortuna.kmeckiglas.com/post/659361/kmetje-iz-obmocja-obcine-ig-obcine-vrhnika-in-celega-barja-so-zaskrbljeni-glede-dolocb-predloga-nove-uredbe-o-programu-upravljanja-obmocij-natura-2000-za-obdobje-2023-2028-ki-posega-v-lastninsko-pravico-in-omejuje-dobro-gospodarjenje-z-zemljisci

Franc Fortuna: Kmetje so znali in še znajo ohranjati diverziteto, naravovarstveniki tega ne znajo. Kmečki glas, 22. 3. 2023. 1.

Franc Fortuna: Natura 2000 – ali bo še možno kmetovanje na Ljubljanskem barju: Nezakonito »prilaščanje« kmetijskih zemljišč. Kmečki glas, 22. 3. 2023. 2. https://francfortuna.kmeckiglas.com/post/680216/natura-2000-ali-bo-se-mozno-kmetovanje-na-ljubljanskem-barju

Franc Fortuna: Ižanski punt. Kmečki glas, 22. 3. 2023. 2. https://francfortuna.kmeckiglas.com/post/680217/izanski-punt

Maja Andrič: Holocenske paleoekološke in paleohidrološke razmere na Ljubljanskem barju – prispevek k diskusiji. Arheološki vestnik 60 (2009). 317–331. https://ojs.zrc-sazu.si/av/article/view/8158/7543

Davorin Vuga: Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih. Maribor: Obzorja, 1982.

Špela Verbič: Ljubljansko barje, k kulturnozgodovinski oris: Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2012. https://core.ac.uk/reader/67553080

DTNSNIMDA: Zakladi ljubljanskega barja. Društvo turističnih novinarjev Slovenije. https://turisticni-novinarji.si/2018/05/09/zakladi-ljubljanskega-barja/

Zorn pl. Mildenheim, Franc Matej. Slovenski biografski leksikon. ZRC SAZU, 2013. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi877265/

Joža Glonar: Gruber, Gabrijel. Slovenski biografski leksikon. ZRC SAZU, 2013. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi218030/

Ivan Rakovec: Podhagský, Ivan, pl. Slovenski biografski leksikon. ZRC SAZU, 2013. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi438244/

Robert Ule: Vpliv krmljenja z mrhovino na obiskanost krmišč pri rjavem medvedu (Ursus arctos): Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2018. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=101961

Daren Orf: The Truth About Why Bill Gates Keeps Buying Up So Much Farmland. Popular Mechanics, 18. 1. 2023. https://www.popularmechanics.com/science/environment/a42543527/why-is-bill-gates-buying-so-much-farmland/

Аgricultural companies, farms and agriculture land (farmland) for sale in Ukraine. InVenture, 12. 12. 2022. https://inventure.com.ua/en/investments/agricultural-companies-and-agriculture-land-for-sale-in-ukraine

Luca Celada: The truth about corporations taking over Ukrainian agricultural lands. Il Manifesto, 3. 6. 2023. https://global.ilmanifesto.it/the-truth-about-corporations-taking-over-ukrainian-agricultural-lands/

Farmers Protests Go Global – This Is Impossible To Ignore. Russel Brand, 25. 8. 2022. https://youtu.be/Tr51Hz4p2sE

V Sloveniji imamo 175.000 praznih stanovanj. 24ur.com, 21. 5. 2012. https://www.24ur.com/novice/slovenija/v-sloveniji-imamo-175-000-praznih-stanovanj.html

Jurij Šimac: Hiše duhov: koliko praznih stanovanj je v Ljubljani?. Finance, 29. 3. 2023. https://www.finance.si/9011651/Hise-duhov-koliko-praznih-stanovanj-je-v-Ljubljani

Dragica Bošnjak: Za zdravje nevarno lipidno ovijanje nanodelcev. Delo, 20. 9. 2017. https://old.delo.si/znanje/znanost/za-zdravje-nevarno-lipidno-ovijanje-nanodelcev.html

Matthew Ehret: The Revenge of the Malthusians and the Science of Limits. The Canadian Patriot, 1. 7. 2022. https://canadianpatriot.org/2022/07/01/the-revenge-of-the-malthusians-and-the-science-of-limits/

Foto: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib)

Dopolnjeno 9. 8. 2023