VIDEO IN PREPIS.
Učna ura iz geopolitike.
Dr. Džamile Alamolhoda, soproga iranskega predsednika Ebrahima Raisija, je doktorirala iz filozofije pedagogike in deluje kot predavateljica pedagogike in psihologije na Univerzi Šahid Behešti v Teheranu. Novinarka Oksana Bojko se je z znanstvenico pogovarjala o mednarodnih odnosih, etiki, kulturnem odporu in zahodnih standardih.
Izvirnik: US uses media to push intimidating narratives, falsehoods – Iranian president’s wife | RT exclusive. RT, 31. 1. 2023. https://rumble.com/v27v9qo-us-uses-media-to-push-intimidating-narratives-falsehoods-iranian-presidents.html
Video s slovenskimi podnapisi:
Politika ustrahovanja
Prof. Alamolhoda, naj začnem s tem, kar je bilo razvpito v medijih. S tem mislim tragično smrt Mahse Amini, kar je sprožilo odzive ne le v Iranu, ampak tudi v tujini. Zakaj je ta tragedija povzročila tako širok odziv javnosti?
Če dovolite, bi o tem rada spregovorila poglobljeno. To, kar ste omenili kot tragično smrt, novico, ki je odmevala po svetu, je pravzaprav nova oblika t. i. politike ustrahovanja, politike, ki jo ZDA izvajajo proti moji državi, Iranu.
Temelj ameriške zunanje politike je ustrahovanje. Zadnjih petdeset let so ZDA naše ljudi skušale zastrašiti, da bi se vdali. K naši obali so poslale mornarico, razkazovale so vojne ladje in rakete. Silile so nas sklepati sleparske, nepoštene pogodbe z njimi. Zmeraj je šlo za ustrahovanje.
Kar ste omenili, je le nova oblika iste politike. ZDA nam s tem sporočajo: »Prisotni smo v vaših mestih. Lahko spravimo teroriste na ulice in zažigamo avtomobile.« Hočejo, da se podredimo in predamo. To je del politike ustrahovanja, ki jo ZDA uporabljajo proti Iranu, da bi svetu prikazale izkrivljeno sliko naše države. Verjetno imate zdaj tudi vi podobno izkušnjo z ZDA, ki Rusijo pred svetom predstavlja v lažni luči.
ZDA svojo moč udejanjajo skozi medije. Množični mediji razširjajo ustrahovalne narative in neresnice. To je njihov modus operandi. Če hočete prodati orožje, prestrašite državo in ga bo kupila. Američani prepričujejo naše sosede, da jih mora biti strah Irana. Enako počnejo na svetovni ravni. Hočejo, da je ljudi strah.
Sejanje razdora
Strinjam se z vami, da Zahod od nekdaj uporablja propagando kot sredstvo proti državam, s katerimi se ne strinja. To se je zgodilo Rusiji, Iranu in mnogim drugim državam. Toda če si to zgodbo ogledamo pobliže: mlada, štiriindvajsetletna ženska je bila aretirana v Teheranu, bila je na obisku pri bratu, bila je zdoma in njena družina je nikoli več ni videla. Obstajajo špekulacije o tem, kaj se je v resnici zgodilo, toda njena družina ni bila zadovoljna z ravnanjem oblasti. Zanima me, kako ste se na to kot mati hčera in profesorica, ki uči študentke, odzvali osebno – ne na to, kako so to izrabili, ampak na dejansko tragedijo, na to, kar se je zgodilo temu dekletu, tej mladi dami in njeni družini?
Kako to vidim kot iranska ženska, kako to vidi vsaka iranska ženska? Ta incident me je vsekakor pretresel. Žalostijo me vsi incidenti, ki so se zgodili v zadnjem času. Toda naj se vrnem k bistvu. Britanija in Amerika že leta poskušata infiltrirati Iran. Pred sto leti je živela izjemna iranska ženska. Bila je mati šaha. Pod vplivom Britanije in ZDA je sina naščuvala proti Amirju Kabiru, šahovemu zetu, zaradi česar je bil ta usmrčen.
Od nekdaj infiltrirajo našo družbo in si prizadevajo vplivati nanjo, vnašajo razdor med družinske člane, jih hujskajo drugega proti drugemu. Enako počnejo tudi celotnemu iranskemu narodu. To počne hudič. Imam Homeini je Ameriko imenoval veliki satan. Kar tudi je. Amerika spravlja v skušnjavo in zapeljuje. Pod kvarnim vplivom ZDA, Britanije in tajnih služb živimo že sto let. Vendar se še vedno upiramo.
Slabe reči se dogajajo zaradi ščuvanja in kruljenja Američanov in Britancev. Kljub temu se trudimo braniti, braniti skušamo zlasti svojo enotnost in celovitost, svoje vzajemno sočutje in čut za pravičnost.
Med nas skušajo zasejati razdor, spreti ljudi v naši državi. Njihov cilj je razbiti našo državo. ZDA in Britanija sta to poskušali že mnogokrat. Toda tudi mi smo se veliko naučili in smo pripravljeni na to, da se branimo.
Dogodek, ki ste ga omenili, v meni seveda sproža hudo nelagodje. Vse Iranke so se na to tragedijo ostro odzvale. Toda brž ko so opazile, da jih izkoriščajo, so si mnoge premislile.
Hidžab kot simbol kulturnega odpora
Vas lahko vprašam glede hidžaba, ki ga zahodni mediji politizirajo v zvezi z vašim možem? To je bilo kontroverzno že od začetka iranske revolucije. Prebrala sem, da je moralna policija zadnja leta najbrž postala strožja, zaradi nove mode hidžaba, ki jo nosijo mlajše ženske. Po drugi strani smo tu na univerzi videli mlade Iranke, ki si ne pokrivajo glav. Kakšna je praksa? Ne le pravna, kulturno sprejemljiva praksa v zvezi s hidžabom danes.
Glejte, hidžab je bil vedno politična drža. Pred sto leti smo imeli diktaturo, ki se je borila proti hidžabu, da bi bili videti bolj ameriški. S tem so nam vsiljevali norme tuje kulture in tako je bilo od nekdaj. Hidžab nikoli ni bil zunaj sfere politike. Po revoluciji je hidžab postal znak, simbol spreminjajoče se identitete iranskih mest in urbanega življenja, iranske politike in samega tkiva našega političnega sistema. Nošnja hidžaba je bila vedno politična. Kar šteje, je vloga hidžaba kot sredstva kulturnega odpora proti zunanji prevladi.
Lahko navedete umetniško tržnico? Kamorkoli se ozrete, v uradih, na univerzah, v šolah, povsod vidite ameriško-evropski standard oblačenja. Ali če pogledate urbano arhitekturo ali organizacijo univerz, vse se podreja istemu ameriško-evropskemu modelu. Če te norme nočeš sprejeti, bodo nate pritiskali in te kritizirali, dokler se ne zlomiš.
Hidžab je posebno oblačilo, ki je že dolgo del naše kulture. V resnici sploh ne gre za islam. Iranke so od nekdaj nosile hidžab. Če greste v Tah-e Džamšid [’Džamšidov prestol’, gr. Perzepolis], vidite, da vse ženske nosijo hidžab. Bila sem v Moskvi, v Belorusiji, v mnogih deželah z ruskimi govorci. Hidžab, ki ga nosijo tam, je zelo podoben iranskemu hidžabu. Imajo tudi veliko podobnih besed in imen.
Hočemo se boriti proti standardom, ki jih svetu vsiljujejo ZDA in Evropa, vključno s standardom oblačenja. Tega standarda ne bomo sprejeli. Radi bi obvarovali svojo kulturo.
Prepričana sem, da vi kot Rusinja precej dobro razumete koncept skromnosti in zadržanosti. Večina žensk razume, kaj je to skromnost. Tudi iranski moški to razumejo. Za vsako iransko družino je oprava, obleka, ki jo nosijo, pravzaprav izraz skromnosti in zadržanosti. Vsaka ženska bi prepoznala neprimeren ali neskromen videz.
Za nas je torej hidžab del naše identitete, kulture in celo morale. Gre za eno naših tradicionalnih vrednot.
Obstajajo hidžabi raznih barv, velikosti in dizajna. Obstajajo pa tudi osnovne zahteve, ki jih za hidžab predpisuje zakon. Kot v vsaki drugi državi se nekateri z zakonom strinjajo, drugi pa ne. Toda ko je zakon sprejet, policija skrbi, da se spoštuje. S tem to postane pravna zadeva. Ni več le stvar morale in kulture.
Kar se tiče hidžaba, je aspekt naše kulture. Sami lahko vidite, da je raznih barv, velikosti in dizajna. A kot sem rekla, zakon določa nek minimum. Seveda mora policija skrbeti za spoštovanje zakonov. Morda bi policisti raje delovali bolj s kulturnega stališča. Toda to je lahko v navzkrižju z njihovimi zakonskimi dolžnostmi.
Če se bodo zakoni spremenili, bomo razvili nov pravni mehanizem, ki bo reguliral to zadevo. Mislim, da moramo razlikovati med zakonom na eni strani in področjem morale in etike na drugi strani.
Družina in jezik kot temelj tradicije
To je tudi moja izkušnja. Poročena sem z muslimanom, potujem po muslimanskih deželah in vem, da je interpretacija islama po svetu zelo različna. Ta vera se prakticira na zelo različne načine. Vi izvirate iz konservativne družine. Tako vaš oče kot mož sta visoka muslimanska duhovnika. Zanima me, kaj bi rekli Irancem, ki imajo glede oblačenja bolj liberalne poglede na islam. Menite, da je njihov način prakticiranja vere legitimen?
Že prej sem vam povedala, da sem učiteljica in pedagoginja. Američani zelo dobro razumejo, da so Iranke hrbtenica odpora in ključ do naše zmage. Kulturni odpor je temelj vojaškega odpora. Američani so se v kampanji, ki traja že toliko let, naučili te lekcije. Zato so si za cilj zadali uničiti institucijo družine v Iranu in zmanjšati vlogo žensk, da bi vplivali na to, kako vzgajamo in izobražujemo otroke, vključno z našimi fanti.
Dobesedno napadajo nas skozi risanke in filme, vsiljujejo nam vrednote, ki so nam tuje. Toda med iraško vojno so ženske, ki so v naročju držale svoje umorjene otroke, vzklikale: »Vojna! Vojna do zmage!« Njihove besede so opogumile vojake, ki so se borili na fronti. Vedeli so, da se ne morejo vrniti praznih rok, morali so se boriti, da spet dosežejo pravico. To je bistvo odpora.
Ženske, ki se upirajo Zahodu, trpijo zaradi ekonomskih sankcij in nadlog, toda otroke učijo, kako premagati težave. Če bo institucija družine izginila, ZDA ne bodo več imele problemov. Nikogar več ne bo, ki bi branil naše moralne vrednote.
Dolga leta je bil Iran pod jarmom tujih sil, toda vedno se je boril za svoj jezik, perzijščino (ir. farsi), da bi ga ohranil za prihodnje generacije. In vedno smo branili svoja tradicionalna oblačila. Breme je vselej padlo na ženske in iransko družino. Ne na šole ali univerze – to je od nekdaj počela družina.
V Iranu je celo politika družinska zadeva. Npr. družina otroke izobrazi o političnih zadevah, toda če otrok spremeni mnenje o kaki politični zadevi, lahko spremeni poglede preostalih članov družine. V Iranu je družina ključnega pomena. Ima izobraževalno vlogo, uči morale in politike. Otroke uči tudi politično pismenega obnašanja. Žal so to ugotovili tudi ljudje v dominantni, agresivni kulturi. Naučili so se pritisniti na prave gumbe.
Pa še nekaj. Če dovolite, bi rada izrazila osebno mnenje. Ko smo vzpostavili odnose s Kitajsko, Rusijo in državami v regiji, smo morali plačati višjo ceno, saj smo razbesneli ZDA. Ja, še vedno plačujemo, ker smo razjezili ZDA. A to ceno moramo plačati za multipolarno politiko in za naše ljudi.
Ljudje so pravzaprav navdušeni. Razumejo, da dogajanje v ZDA in vsa propaganda, njihove skušnjave in hujskanje, poskusi odtujiti našo mladino, jo naščuvati proti lastni suvereni državi itd., da je vse to pač cena, ki jo moramo plačati, če hočemo imeti dobre odnose s prijateljskimi narodi in sosedi.
Raven misli, raven srca in raven obnašanja
Vas lahko vprašam osebno vprašanje, čeprav bo morda zvenelo politično? To me osebno zelo zanima. Zdi se mi, da obstaja razlika med vero in dogmo. Srčen odnos z Bogom, duhovnost, ki jo negujemo v sebi, in družbeno ali kulturno potrjeni verski narativi. Se vam zdi, da se to dvoje razhaja? Če se hidžab uporablja kot kulturna obramba, vas ne skrbi, da bi to lahko vplivalo na osebni odnos z Bogom?
Seveda, to drži. Ker ste poročeni z muslimanom, gotovo veste, da Koran pravi, da človeka ne moreš prisiliti, da bi veroval. Lahko pa reguliraš obnašanje, da je v skladu z normami. Vi ste tu in niste proti hidžabu, pa vendar ste izbrali obleko tako, da je v skladu z iranskimi normami. Vaša dejanja so v skladu z zakonom.
Vera pa pride iz srca, česar se ne da izsiliti. To je gotovo posebna dimenzija. Toda to ni to, kar sem hotela reči.
Kdor ima močno vero, bo skušal delovati po nareku srca. Ker ste ženska, zelo dobro veste, da ženske zlahka prepoznamo ljudi z neprimernimi nameni. Zato se lahko zgodi, da v določenih situacijah ženska ali celo moški čuti potrebo po hidžabu, da se bolje zaščiti. Glavna naloga hidžaba je, da ženski olajša življenje in jo varuje pred onimi, ki ji hočejo škodovati. Ženski pomaga, da je lahko sproščena in da se izogne tveganju zlorabe.
To je rekel prerok in to piše v Koranu. Namen tega ni ovirati žensko zaradi spola. Če preberete ruski ali angleški prevod Korana, boste videli, da pravi: »Hidžab smo vam dali, da boste lahko brez skrbi.« Kaj nas skrbi? Tisti, ki bi nas radi zlorabili, in ne tisti, ki so do nas spoštljivi.
Ne pozabite, da hidžab ne služi le ženskam, ampak tudi moškim. Koran pravi moškim, naj pazijo na oči, ušesa in besede. Vsi bi morali bolj paziti na besede in na to, kaj rečemo.
Kdor ne veruje, se lahko pokrije od glave do peta, pa bo drugim še vedno pošiljal očitna seksualna sporočila. Veste, obstaja cel razpon tega, kar se dogaja v vašem srcu, mislih in obnašanju.
Obstajajo vsaj tri ali štiri ravni: raven misli, raven srca in raven obnašanja. Te ravni so povezane med sabo. Hidžab se nanaša na vse tri ravni, ne le na eno. Npr. nekatere ženske se zdijo navzven spodobne, vendar oddajajo seksualne signale. To kaže, da nimajo prave vere. Pri tistih, ki vero imajo in vedo, kaj je pomembno, je to zelo tesno povezano. To se vidi po tem, kako se ljudje vedejo, po tem, kaj sprejemajo, koga sprejemajo.
Če koga ne ljubiš, a mu rečeš, da ga ljubiš, je to laž. Če ne ljubiš Gospoda, a mu rečeš, da ga ljubiš, bo vedel, da lažeš, ker mu nisi pripravljen plačati, kar mu pripada. Nisi se pripravljen potruditi zaradi njega.
Zato nam je Gospod rekel, da nam je dal pokrivalo, hidžab, kot pravilo običaja. Če ga sprejmeš, se čutiš zaščiteno. Nihče več te ne nadleguje. Če se bodo naši običaji in zakoni spremenili, se bodo sčasoma mnogi, ki zakon sprejemajo in o njem premišljajo, vsi, ki ga analizirajo in s srcem razumejo bistvo, morda strinjali.
Veste, da ženske v mnogih državah hidžab pozdravljajo. Mnoge ženske v Iranu so tudi proti hidžabu. To je razumljivo. Posameznikove misli, srce in dejanja so tesno povezani. Predsodki in vraževerje so v sferi misli. To, česar ne sprejmemo s srcem, se kaže v naših dejanjih.
Možno pa je tudi, da to, kar misliš, ni predsodek ali vraževerje, temveč odločitev. S tega stališča se za hidžab lahko odločiš. Zakon lahko skrbno premisliš in preučiš s prakso opazovanja, da ti njegove določbe pomagajo pri ravnanju, da so tvoja dejanja v skladu s tem, kar predpisuje zakon.
Npr. kadar potujemo v tujino, spoštujemo tamkajšnje zakone. Spoštujemo zakone dežele, kamor gremo. Spoštujemo zakone o potnih listih, čeprav se z njimi ne strinjamo. Pa vendar jih bomo upoštevali, ker so zakoni in ker s tem izkazujemo spoštovanje do te države.
Pravice žensk in družbena angažiranost
Sami ste družbeno zelo angažirani, ste ugledna znanstvenica. Tudi vaš mož je, ko je kandidiral za predsednika, govoril o pravicah žensk in družbeni angažiranosti žensk kot o nečem, kar je dano od Boga. Kaj lahko naredi iranska vlada oz. vlada, ki jo vodi vaš mož, da bi spodbudila več žensk, da bi prispevale k družbi, da bi bile bolj družbeno aktivne?
Včeraj sem povabila vaše kolege, naj obiščejo našo razstavo. Tudi vas vabim, da jo jutri obiščete. Tam boste videli, česa so zmožne naše ženske. Gre le za drobec tega, a to je bolje kot nič.
Vsaka iranska vlada deluje v imenu revolucije. Tudi predsednik je poudaril, da imajo ženske več priložnosti, da so družbeno aktivne, ne da bi morale žrtvovati moralne in družinske vrednote. Npr. na univerzi nosečnice dobijo 5 semestrov porodniškega dopusta. Celo možje dobijo eno leto dopusta, če imajo nosečo ženo. Na univerzah organiziramo tudi otroško varstvo in vrtce. Na univerzah je 60 % žensk. Večina žensk, mladih žensk ima danes univerzitetno izobrazbo.
Imamo odlične priložnosti. Poglejte iranski poročni list. Obstaja seznam zahtev, kaj mora mož zagotoviti ženski, preden se z njo poroči. Zdajle v Iranu poteka teden žensk in družine. Vsak dan slavimo ženske. Gotovo bomo videli veliko razliko, če bomo primerjali iranski pravni okvir varovanja pravic žensk s podobno zakonodajo v kateri od drugih držav.
Naše atletinje vsako leto dobijo več kolajn kot naši moški. Trenutno pripravljamo širitev priložnosti za ženske v športu. Na tem področju smo že dosti naredili. Pred štirimi leti je predsednik med predsedniško kampanjo obljubil, da bodo ženske bolj vključene v družbeno življenje. Gre za to, da imajo ženske v vsaki državi le dva položaja: osebnega in družbenega. V Iranu imamo tri: osebnega, družbenega in družinskega. In ti se ponavadi prepletajo.
Imamo vedno več priložnosti. Poudarek je na varovanju in ohranitvi družine. Trudimo se pomagati ženskam, da bi bile dobre matere, srečne žene in aktivno sodelovale v družbenem življenju.
Zakonska zveza je tradicija in intelektualna kultura
Ste poklicno realizirani, imate doktorat iz filozofije pedagogike, vodite pomembno znanstveno-raziskovalno središče. Vem, da vaš mož ni le razumevajoč, temveč tudi ponosen na vaš uspeh. Nekje sem prebrala, da je rekel, da ga, če pride domov in vas ni in ni večerje, to ne moti. Zanima me, kako pogosto kuhate večerjo. Se vam je življenje v zadnjem letu in pol spremenilo?
Rada bi spregovorila o treh elementih. Osebno življenje so naša čustva, misli in vedenje. Družbeno življenje so zakoni in pravila. Družinsko življenje je tradicija. Skrivnostnost povzroča nesporazume. Kaj so pravila in kaj tradicija? Ne moreš imeti obojega hkrati, me pa imamo kar tri.
Osebna sfera so naša dejanja v skladu z našimi mislimi. Počnemo to, kar se nam zdi prav. Družbeno življenje in dejanja ureja pravo. Zakonska zveza pa je tradicija. Tam ne potrebujemo policije. Ni treba, da policija nadzoruje družinsko življenje.
Tradicija je sporazum, ki ga sklenemo s soprogom. Zato se drug drugemu prilagodiva, namesto da bi drug z drugim tekmovala. Dopolnjujeva se. Zaveznika sva. Tudi če sva daleč stran.
Ne gre samo za kulturo ali vero. Zakonska zveza je tradicija, pa tudi intelektualna kultura. In to varujemo. V sporazumu so vsi ključni elementi zakona in varovanja življenja. Vsi verjamemo v to in to smo pripravljeni varovati. Pomislimo, kakšnim izzivom smo bili kos ali jim nismo bili kos zaradi dogovora v družini. V Iranu je ta sfera pod hudim napadom, toda vztrajamo pri svojih načelih in se trudimo obvarovati in ohraniti svojo kulturo.
Omenili ste, da je vaš mož musliman, zato gotovo poznate Koran. Tam je ajet, ki pravi, da tudi če žene ne ljubiš, se moraš ločiti spoštljivo. Tudi če je ne ljubiš. To tradicijo je treba ohraniti. Za to je treba še dosti storiti. To tradicijo bi rada predstavila svetu. To in druge poročne in družinske običaje. Ne pravil, ne prava, ne ekonomskega delovanja.
Ženske so na izgubi, ko tekmujejo z moškimi za bogastvo, oblast ipd. Skrbi jih položaj v družbi, rade bi si izborile spoštovanje. Toda če pogledaš, kako je to rešeno skozi običaje in tradicijo, vidiš, da večina moških ženske dejansko podpira in jim ne povzroča težav.
Pred dvema ali tremi dnevi me je kolega vprašal, ali se bodo moški kdaj zarotili proti ženskam, kot to danes ženske počnejo moškim s feminizmom. Rekla sem, da je to nemogoče.
Želim si, da bi naši alame, verski učitelji, rekli, da morajo moški vedno podpirati in varovati ženske. Oče mi je povedal, da versko gledano ženska ne more biti glava družine, ker jo morata družina ali država podpirati. Nihče ne more reči, da bi morala kruh služiti ženska. V islamskem pravu ni podlage za to, zato tega ne moremo zahtevati. Žensko mora vedno ekonomsko podpirati moški. Za to bi jo morali spoštovati in ceniti.
To, o čemer govorim, lahko najdete v verzih Korana. Koran govori, kako bi morali varovati žensko čast in omenja zelo cenjene ženske, kot sta Asija in Marjam. Toda osebne reči so njena last. Kar ima, je njeno. Vendar se ne sme obremenjevati s pridobivanjem hrane in nakupovanjem obleke. To ji mora priskrbeti družina.
Michelle Obama v senci drugega
Vas lahko vprašam o še eni vplivni ženski? Omenili ste jih več. Slišala sem, da ste prebrali knjigo Michelle Obama Becoming. Povedali ste, da se vam zdi zelo lepa, vznemirljiva in impresivna. Presenetilo me je, da prva dama Irana izreče nekaj tako pozitivnega o knjigi nekdanje prve dame ZDA. Kaj v tej knjigi vas je nagovorilo?
Najbrž ste slišali samo del izjave. Izrazila sem dvom, da jo je napisala sama. Mislim, da so ji pomagali drugi. Knjiga je literarno zanimiva, vendar nisem zasledila drugih njenih knjig. Kdor je tako spreten z besedami, bi najbrž napisal veliko knjig, zasledila pa sem le eno. Zato dvomim, da jo je napisala sama.
Spraševala sem se tudi, če je sanjala, da bi bila prva dama, ali se neodvisna oseba ne bi hotela postaviti na lastne noge, namesto da živi v senci nekoga drugega.
Kulturna izmenjava skozi knjige
Če lahko zastavim zadnje vprašanje o tej knjigi. Ta komentar sem izbrala zato, ker veste, kako se iranski voditelji odzivajo na hegemonijo ZDA, zato je pozitiven komentar in že samo dejstvo, da ste knjigo prebrali, precej nenavadno za Iranko na visokem položaju. Izrazili ste dvom, zakaj je sanjala, da bi bila predsednikova žena. Michelle Obama se včasih omenja kot kandidatka za predsednico ZDA. Če bi bila izvoljena, bi bili morda odnosi med ZDA in Iranom drugačni?
Če govorimo o odnosih med Iranom in ZDA, prosim, ločujmo ameriške učenjake in znanstvenike od ameriške države. Berem veliko ameriških knjig in cenim veliko avtorjev. Na predavanjih pogosto uporabljam knjige Douglasove in Zagzebske. Tudi knjige Midgleyeve.
Zelo cenim premišljujoče ženske iz ZDA in Evrope. Rada bi stopila v stik z njimi. Zelo jih cenim, o njihovih idejah poučujem. Večina mojih študentov je prebrala veliko knjig teh avtoric. To nima zveze z odnosi med državama Iranom in ZDA. Kot veste, sem učiteljica. Prizadevam slediti novim objavam.
Romani in kratke zgodbe so za nas zelo pomembni. Kratka zgodba lahko izrazi mnoga kulturna sporočila. Menim, da je ameriška kultura tako zelo napredovala zato, ker so bile napisane vse te zgodbe.
Omenila sem knjige, ki sem jih prebrala. Nasploh me zelo zanimajo knjige s kulturnim sporočilom. Toda to nima zveze s stiki med Iranom in ZDA.
Radi bi, da ZDA spremenijo politiko in nas spoštujejo kot velik narod. Če se sprehodite po tej univerzi, boste našli drevesa, starejša od ZDA. Drevesa, ki rasejo v tem kampusu, so starejša od ZDA! Naša država, naša civilizacija pa je stara 15.000 let. Toliko je staro najstarejše mesto, ki so ga arheologi našli v Iranu.
To, da nas druga država, kot so ZDA, ne spoštuje, se nam zdi zelo žaljivo. Odnos tujcev je težava, o kateri v Iranu dosti premišljamo.
Rekla bi, da si spoštovanja želijo vsi narodi. Zelo sem vam hvaležna za čas in gostoljubje. Hvala za sprejem!
Hvala vam. Večina svetovnih medijev daje glas ZDA. Gotovo boste pomagali, ko boste svetu posredovali glas Iranke. Zelo redko nas slišijo. Mediji, kot je BBC, naš glas utišajo. Pogosto nam ne pustijo reči ničesar in poslati sporočila nikomur.
Ukinili so licenco naše PressTV. Večini iranskih kanalov ne dovolijo prostega predvajanja. Zato sem vam hvaležna.
Prevedla Tatjana Jamnik
Literatura
Saleh Nasser: How BBC, British propaganda machine, peddles lies and gets away with it. Press TV, 11. 7. 2023. https://www.presstv.ir/Detail/2023/07/11/706858/How-BBC-British-Propaganda-Machine-Peddles-Lies-Gets-Away
Amir Kabir; great reformer in Iran’s history. Iran Press, 10. 1. 2022. https://iranpress.com/content/53292/amir-kabir-great-reformer-iran-history
Hijab in Iranian culture. Iran Press, 12. 7. 2022. https://iranpress.com/content/62041/hijab-iranian-culture
Persepolis (Takht-e Jamshid), Shiraz. SurfIran. https://surfiran.com/destination/shiraz/persepolis/
Is Persian a difficult language to learn? SurfIran. https://surfiran.com/is-persian-a-difficult-language-to-learn/
Harley Schlanger: Končajmo kolonializem enkrat za vselej! Samozaložba.si, 11. 7. 2023. https://www.samozalozba.si/harley-schlanger-koncajmo-kolonializem-enkrat-za-vselej/
Sara Atta: Iran women athletes make history in sporting events. Tehran Times, 25. 6. 2023. https://www.tehrantimes.com/news/486167/Iran-women-athletes-make-history-in-sporting-events
Sarvin Niroomand: Top 4 Oldest Cities of Iran. Iran Destination. https://www.irandestination.com/travel-to-iran-4/
Press TV. https://www.presstv.ir/
Foto: Mershad Rajabi (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »