Učna ura iz geopolitike.
Ameriški makroekonomist Lyndon H. LaRouche ml. (1922–2019) je imel 18. decembra 2002 v Berlinu predavanje, v katerem je predstavil svojo vizijo miroljubnega sodelovanja med suverenimi državami, ki je usmerjeno v razvoj in obojestranske koristi. LaRouche v svojem govoru poziva k zavrnitvi utopistične ideje, da je konflikt naravno stanje med ljudmi in narodi, in k pripoznanju dejstva, da smo si ljudje prirojeno naklonjeni. Nenazadnje smo vsi samo ljudje, spore pa je vselej mogoče rešiti po mirni poti – tudi med državami.
Iz strateškega trikotnika med Rusijo, Indijo in Kitajsko, ki ga je predlagal LaRouche, je na Vzhodu in Jugu zrasel BRICS (ime vsebuje začetnice držav ustanoviteljic: Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južnoafriške republike), ki se mu zaradi modela sodelovanja v korist vseh partnerjev (win-win cooperation) priključujejo nove in nove države.
Tačas Zahod, namesto da bi reševal gospodarsko krizo, vse svoje moči vlaga v vojno z Rusijo in priprave na vojno s Kitajsko, v vojno propagando in krepitev nadzora nad lastnim prebivalstvom – skratka, obnaša se skrajno samodestruktivno …
Toda brezup je odveč. Zahodni sistem je v zadnjih zdihljajih, ker je postal nevzdržen, in čas je, da ga nadomesti nov sistem, ki bo usmerjen v življenje. Na našo veliko srečo tudi na Zahodu obstajajo srčni ljudje, ki se borijo za boljši, pravičnejši svet. Lyndon H. LaRouche ml. je vse svoje življenje posvetil prizadevanjem za mir, iskanju rešitev za probleme sodobnega človeštva ter poglobljenemu študiju znanosti, humanističnih ved in umetnosti, znanje pa je predajal tudi mlajšim. Njegovo poslanstvo nadaljujeta LaRoucheva organizacija in Schillerjev inštitut.
Vabilo: 6. avgusta, na dan, ko se spominjamo japonskih mest Hirošime in Nagasakija, na kateri so ZDA leta 1945 vrgle atomsko bombo, bodo po vsem svetu organizirani shodi za mir. Pridružimo se Mednarodni mirovni koaliciji in organizirajmo shode za mir po vsej Sloveniji ter promovirajmo mir po družabnih omrežjih!
Konflikt ni naravno stanje med ljudmi in narodi
Izvirnik: Conflict Is Not the Natural Condition Among Men and Nations. Executive Intelligence Review (EIR), letn. 50, št. 26, 30. 6. 2003.
Op. ur.: Uvodno predavanje, ki ga je Lyndon H. LaRouche ml. imel 18. decembra 2002 na seminarju EIR v Berlinu, je bilo prvič objavljeno v EIR, letn. 30, št. 1, 10. 1. 2003, str. 26–34. (Ta objava ne zajema prepisa dialoga, ki se je med LaRouchem in publiko razvil po predavanju, str. 34–40.)
Berlin, 18. decembra 2002
28. januarja [2003], pet dni zatem, ko bo imel predsednik George W. Bush ml. govor o stanju v državi, bom objavil svoj govor, ki bo v spletni oddaji predvajan ob 13.00 po washingtonskem času, kar je 19.00 po berlinskem času. Dokler ta dva govora ne bosta izvršena, bo zelo težko oceniti, kakšna bo politika ZDA in posledično svetovna situacija.
Trenutno se nahajamo v skrajni fazi globalne sistemske krize, ki ji je težko najti primerjavo s čimerkoli v minulem stoletju. Še najbližja je primerjava z Evropo in Ameriko v obdobju med letom 1928 in Hitlerjevim ustoličenjem leta 1933. Vstopili smo v obdobje finančne krize in drugih kriz. Nihče v Evropi in v Ameriki ne ve, kako rešiti z najhujšo sistemsko krizo, kar jih je bilo v moderni zgodovini, vsaj po francoski revoluciji. Kot vidite, smo podobno kot ob padcu Müllerjeve vlade (1928–1930) vstopili v obdobje, v katerem so vlade bodisi tehnično ministrske, ne prave parlamentarne vlade bodisi približek ministrske vlade.
Na primer, kot zdaj priznavajo tudi v nekaterih vodilnih krogih Demokratske stranke v ZDA, v Rusiji in drugod, sem odigral ključno vlogo pri tem, da se načrtovana vojna v Iraku ni zgodila takrat, ko je bilo predvideno. Ta vojna še vedno preti. Sile, ki bi jo rade sprožile, so še vedno dejavne. Zakaj si želijo vojne na Bližnjem vzhodu, bom pokazal v nadaljevanju. Toda za nekaj časa smo jo preprečili.
V nekaterih ustanovah v ZDA mi je uspelo odigrati ključno vlogo pri tem, da bi ZDA pripravili k sodelovanju s silami v Evropi. Po zaslugi izjemne drže nemškega kanclerja Gerharda Schröderja so Evropejci konsolidirali svoje stališče, ZDA pa so postale bolj naklonjene opciji varnostnega sveta OZN, zato so se okrepili pritiski tako na Sadama Huseina, naj pripravi predlog, ki ga bo sprejela OZN, kot tudi na ZDA, naj ta predlog sprejme.
Odtlej so tisti, ki stojijo za to vojno – najbolj očitno v Izraelu, v ZDA in v nekaterih silah britanske monarhije – trdno odločeni, da vojno sprožijo, pa naj stane, kar hoče. To, kar načrtujejo, ni vojna v Iraku, temveč vojna na limesu – podobno, kot je Rimski imperij upravljal svoje meje z legionarji. To je počel tako, da je neki del sveta geopolitično, kot pravimo danes, določil za območje, ki ga je treba uničiti. S tem ko je ta del sveta uničil oz. ga ujel v zanko permanentne vojne, je preprečil razvoj civilizacije na svojih mejah. Kot bom pokazal, Rimski imperij, kakršen je danes, nevarnost vidi predvsem v Aziji.
Strateški trikotnik
Ena od rešitev sedanje krize nastaja v t. i. strateškem trikotniku med Rusijo, Kitajsko in Indijo. To sem prvič predlagal avgusta 1998 v kontekstu t. i. krize GKO.[1] Nato je Primakov, kasnejši ruski premier, ta predlog novembra 1998 predstavil v Delhiju. Primakov je bil pod pritiskom ZDA in drugih izrinjen s premierskega položaja prav zaradi tega govora. Ko je predsednik postal Vladimir Putin, so se Rusija, Kitajska in Indija začele dogovarjati o sodelovanju, kar pomeni, da so s tem začele ustvarjati temelje, na katerih bodo k sodelovanju pritegnile tudi druge azijske države.
To zdaj nastaja. Japonska nima možnosti za obstanek, če se ne bo vrnila k svoji nekdanji vlogi industrijskega proizvajalca in pri tem sodelovala predvsem z azijskimi trgi. Tudi Koreja brez tovrstnega sodelovanja ne more preživeti. To potrebuje Rusija. To potrebuje Kitajska. Videli smo, kako so se tri severnoazijske države, Japonska, Koreja in Kitajska, skupaj z državami jugovzhodne Azije udeležile nedavne konference o razvojnem projektu reke Mekong, na kateri je bil prisoten tudi indijski premier. Kasneje smo videli, kako je ruski predsednik Putin obiskal kitajskega predsednika Jianga Zemina, od tam pa je odletel še v Delhi na dolge pogovore z indijsko vlado. Izjave, ki jih dobivamo, kažejo, da je strateški trikotnik zaživel in da napreduje.
Če predpostavljamo, da ne bo prišlo do vojne na Bližnjem vzhodu oz. razširjenega globalnega spopada civilizacij, vidimo situacijo, v kateri Evropa – zahodna in srednja – ob sedanjih trendih gospodarske krize ekonomsko ne more preživeti, razen če pridobi nov trg za izvoz in izvede določene reforme na področju regionalne in mednarodne ureditve monetarnih sistemov. V primeru, da bo Evropa sklenila sporazum, ki ga sem ga poimenoval novi Bretton Wood, in nadomestila sedanji monetarni sistem, bo območje Rusije, Kitajske, Indije in pridruženih držav dolgoročno, za obdobje 25–50 let postalo največji trg na tem planetu.
Ta območja sveta, ki imajo tudi nekaj visoke tehnologije, kot npr. Kitajska, Indija itn., trenutno ne morejo zadovoljiti internih potreb z lastnimi visokotehnološkimi kapacitetami. Kitajska, na primer, se mora iz ekonomije obalne regije, kakršna je bila v preteklosti, preusmeriti k razvijanju notranjosti Kitajske. To pomeni obsežno infrastrukturo, vodne sisteme, nova mesta, vse vrste razvojnih projektov. Gre za ogromno območje. Kitajska ne more ekonomsko preživeti, ne da bi razvila t. i. notranji trg.
Tudi jugovzhodna Azija in del Kitajske v dolini reke Mekong je ogromno območje z veliko prebivalstva in veliko razvojnih projektov. Indija ima kritične probleme, ima pa tudi nekaj prednosti. Toda brez tovrstnega sodelovanja tudi Indija ne more dolgoročno rešiti svojih problemov. Vse te države skupaj imajo kritični problem nacionalne varnosti. Zato nacionalno in regionalno varnost ter ekonomsko varnost in razvoj obravnavamo v istem paketu. To dvoje je tesno povezano.
To je tisto, proti čemur je usmerjena ta vojna kampanja. Vojna kampanja se ni začela pred kratkim. V tej obliki se je dejansko začela že ob koncu druge svetovne vojne, ko so se določene sile v Britaniji in ZDA odločile vreči atomsko bombo na Nemčijo, vendar atomska bomba ni bila pravočasno gotova. Prej je prišel mir. Če bi bila bomba z uranom gotova leta 1944, bi jo vrgli na Berlin. Tak je bil namen. Tega niso mogli storiti, ker atomska bomba ni bila gotova. Zato so počakali do poraza Japonske in atomsko bombo vrgli na Hirošimo in Nagasaki, ne da bi za to imeli kak pameten vojaški razlog.
Generala Douglas MacArthur in Dwitght Eisenhower sta oba naznačila, da je Japonska poražena – za napad ni bilo nobene potrebe. Pogajanja s cesarjem Hirohitom so že potekala, začela so se že pred smrtjo predsednika Roosevelta. Rooseveltova smrt jih je prekinila. Pri pogajanjih je sodeloval moj tesni prijatelj, ki je tik zatem preminil. Nobenega vojaškega razloga ni bilo za to, da bi vrgli atomsko bombo na Japonsko, na Hirošimo in Nagasaki, ni bilo nobenega razloga, prav tako kot ni bilo nobenega razloga, da bi pred jedrskim bombardiranjem jurišali na Tokio.
Politika spopada civilizacij, ki jo gojijo utopisti
Vse to se je sprožilo zaradi t. i. utopične politike, ki so jo oblikovali vplivni intelektualci, kot sta H. G. Wells z besedilom Odkrita zarota iz leta 1928 (The Open Conspiracy) ter njegov sodelavec in avtor dobe atomske vojne (nuclear warfare age) Bertrand Russel, t. i. pacifist: »Ubijte vse. Vzpostavite mir na svetu za Bertranda Russlla.« Kar se je torej zgodilo, je bil geopolitični vzgib preprečiti kontinentu Evrazije – najprej Evrope in nato Evrazije – da bi razvila notranjo ekonomijo, ki bo stabilna, in postala močan blok proti poskusu vodenja angloameriškega pomorskega imperija. To je bil razlog, zakaj se je proti koncu 19. stoletja in v teku 20. stoletja rodila geopolitika.
Za kaj gre pri t. i. spopadu civilizacij, kot so jo označili agent britanske obveščevalne službe Bernard Lewis, Zbigniew Brzezinski in Samuel P. Huntington? Gre za obnovitev geopolitične politike, za prekinitev notranjega razvoja evrazijskega kontinenta s pomočjo tovrstnih operacij. Spopad civilizacij, vojna na Bližnjem vzhodu, grožnja Iraku itd. niso nič več kot nadaljevanje tovrstnih imperialističnih teženj, zlasti določene angloameriške frakcije.
Pred kratkim sem se znova znašel v središču dogajanja – kajti občasno sem imel vpliv na institucije, povezane s predsedstvom ZDA, kot nekateri veste zaradi mojega dela v Strateški obrambni pobudi [Strategic Defense Initiative, SDI], ki sem jo inavguriral in pri katere zagonu sem tesno sodeloval z administracijo predsednika Ronalda Reagana, pred kratkim pa še s Clintonovo administracijo.
Z nekaterimi vodilnimi krogi sem kar precej sodeloval – niso namreč vedeli, kaj naj storijo. Zavedal sem se, kakšno stališče glede predlagane vojne v Iraku imajo v Evropi. Zato sem uporabil evropska stališča in dejal: »Evropa te vojne ne bo preprečila sama. Nimajo dovolj poguma, preveč so žrtev imperialistične nadvlade. Toda če so sile v ZDA pametne, si bodo prizadevale za to, da podprejo odpor proti tej vojni med Evropejci, ki ga kažeta Francija in Rusija, nenazadnje pa tudi nemški kancler Schröder,« čeprav slednji ni bil del operacij Varnostnega sveta OZN. Uspelo nam je. Pričetek vojne nam je uspelo preprečiti septembra, oktobra, novembra pa vse do zdaj.
Nevarnosti še ni konec, toda frakcija zagovornikov vojne je doživela velik poraz. Zdaj je besna, prestrašena in obupana, zato lahko naredi karkoli. Če bo na volitvah v Izraelu izpadel Ariel Sharon, menim, da bo to močno povečalo možnost miru na Bližnjem vzhodu; v Izraelu in v drugih relevantnih krogih takega režima pa se krepi volja za to, da bodisi obnovijo Rabinovo bližnjevzhodno politiko bodisi sprejmejo dogovor o dveh ločenih državah in pri pogajanjih izhajajo iz tega. Oba pristopa, ki ju je predlagal Micna, bi po mojem mnenju delovala. In lahko rečem, da se v ZDA in zunaj države pa tudi v samem Izraelu zelo trudimo za to, vendar nihče ne more zagotoviti, da nam bo uspelo tudi tokrat.
Takšna je torej splošna situacija. Verjamem, da nam je z našimi izkušnjami uspelo vsaj začasno ustaviti vojno v Iraku, kar smo v glavnem storili v okviru ZDA, pri čemer smo se oprli na odpor proti vojni v Evropi. To ni bila zasluga predsednika Busha ali tistih, ki stojijo za Cheneyjem in Rumsfeldom, to je zasluga ljudi, ki delujejo v stalnih institucijah predsedstva ZDA in so se povezali v zadostnem številu, da so vplivali na oblikovanje politike.
Prepričan sem, da so iste institucije vsaj politično zmožne delovati skupaj z Evropo in z nekaterimi azijskimi državami, da bi uveljavile podoben pristop k problemom ekonomije na splošno in sveta kot celote. Če se bomo tega lotili na ta način, je povsem mogoče, da se bodo problemi Evrope rešili, vsaj kar se tiče odpiranja priložnosti, ko se bodo oblikovale nove povezave s fenomenom, ki nastaja okoli Rusije, Kitajske in Indije ter širše v Aziji, in da bo to novi trg, od katerega bo oživljena Evropa odvisna prihodnjih 25 let. Če nam bo uspelo, bodo svojo vlogo pri tem igrale tudi ZDA.
Sistemska kriza je klasična tragedija
Zdaj pa bi rad predstavil nekaj težav, nam hodijo navzkriž pri reševanju obeh problemov: prvič, treba bi bilo odpraviti nevarnost vojne, in drugič, treba bi bilo oblikovati program ekonomske obnove, ki nam bo pomagal odpraviti nevarnost vojne.
Znašli smo se v sistemski krizi. V umetnosti se sistemska kriza imenuje »klasična tragedija«. Klasične tragedije ne povzročijo voditelji države. Povzročijo jo ljudje sami in ljudska kultura. Do nje pride, ker večinsko mnenje doseže točko, na kateri to, kar ljudje verjamejo in kar usmerja njihovo odločanje, tako kot aksiomi v evklidski geometriji vselej vodi k napačni odločitvi. Z drugimi besedami, ne gre za ciklično krizo, gre za sistemsko krizo. Sistem te krize ne more preživeti. In zdaj smo pri koncu tega sistema. Ne more več preživeti. Kompromisi v okviru sistema ne bodo delovali. Treba je spremeniti sistem.
Model za spremembo najdemo v sporazumu iz Bretton Woodsa, ki je bil sklenjen v letih 1944–1945, še posebej v povojni obnovi v letih 1946–1958 pa tudi v prizadevanjih, ki so se v ZDA v tej smeri nadaljevala do leta 1964 in v Evropi še malce dlje, vse do odločitev v letih 1971–1972, po katerih je začela kolapsirati tudi Evropa.
Če se torej vrnemo k tovrstnemu sistemu ali nečemu podobnemu – ne enakemu, kajti ne smemo pozabiti, da so bile ZDA v tistih časih edina svetovna velesila, edini branik, ki je bil zmožen pomagati pri okrevanju Evrope in drugih delov sveta. Danes je ekonomija ZDA le še bedna razvalina. ZDA imajo politično moč. Imajo politični vpliv. Nikakor pa nimajo gospodarske moči, kakršno so na svetovni ravni imele leta 1945 ali 1946. Moči nimamo niti za to, da bi vzdrževali lastno gospodarstvo, kaj šele, da bi podpirali druge. Imamo pa politični položaj, zgodovinski politični položaj in politično moč; lahko posredujemo, da povežemo sile okoli ukrepov, s katerimi lahko rešujemo probleme. Verjamem, da v mnogih primerih to vlogo danes lahko odigrajo samo ZDA.
Zato je seveda moj cilj pripraviti ZDA do tega, da kljub pomanjkljivostim trenutnega predsednika in drugim težavam na gospodarskem področju sprejmejo takšne ukrepe, ki bodo vodili k spremembi svetovnega finančnega in monetarnega sistema, hkrati pa promovirali in lansirali programe za okrevanje gospodarstva, za katere bo značilno sodelovanje med Zahodno Evropo in evrazijskimi državami, zbranimi okoli nastajajočega in razvijajočega se strateškega trikotnika Rusija-Kitajska-Indija. To je upanje za civilizacijo nasploh in verjamem, da bi ZDA morale in zmogle igrati to vlogo kljub hibam sedanjega predsednika.
Institucija ameriškega predsedstva
Veste, predsedstvo ZDA je krasna institucija. Njena lastnost je, da je nekako primerna za vsakogar. V predsednika lahko spremeniš tako rekoč karkoli, pa bo predsedstvo še vedno delovalo. Včasih je potreben genij, včasih dobiš idiota, včasih izdajalca. Dobiš marsikaj. In imeli smo vse. Imeli smo velike genije: genij je bil George Washington. Genij je bil Benjamin Franklin, ki ni bil le predsednik, temveč utemeljitelj naroda in v svojem času eden najvejčih genijev evropske civilizacije – to je dejstvo, čeprav ni splošno znano. Verjetno največji genij, kar jih je kdaj zasedalo položaj predsednika ZDA, je bil Abraham Lincoln, čeprav ga kajpada pogosto obsojajo. Franklin Roosevelt je bil malce genija, ne sicer kot Abraham Lincoln, a bil je posebne sorte tič in je vedel, kaj počne. Imel je program in ga je izpeljal.
Imeli smo tudi ljudi, kot je Harry Truman, ki je bil katastrofa, in Dwighta Eisenhowerja, ki je igral koristno vlogo, vendar sem mu pravil »President Eisen-however« (predsednik Kakorkoliže), ker je enkrat naredil nekaj dobrega, drugič pa kaj drugega. Toda na splošno ni bil slab človek in je naredil nekaj dobrih reči. Naredil pa je tudi veliko napak: ena od najhujših je bil Arthur Burns, zaradi katerega imamo danes kar nekaj težav. Imeli smo tudi Richarda Nixona, ki ni bil nič prida. Imeli smo tudi Lyndona Johnsona, ki sicer ni bil briljanten, a je bil pogumen borec za državljanske pravice in ima za to veliko zaslug. Kasneje smo bolj ko ne imeli eno katastrofo za drugo. Imeli smo celo dva predsednika, ki pravzaprav nista bila predsednika. Nixon ni bil predsednik, bil je vršilec dolžnosti predsednika. Bil je nominalni predsednik. Predsednik je bil Henry Kissinger. Tudi Jimmy Carter ni bil predsednik. Predsednik je bil Zbigniew Brzezinski. In tako dalje in tako naprej.
Imeli smo torej predsedstvo, primerno za vsakogar, pri katerem institucijo predsedstva sestavljajo vse institucije, ki so bodisi del izvršne veje oblasti, bodisi viri, povezani z izvršno oblastjo. Sam, na primer, nikoli nisem bil član vlade ali izvršne veje oblasti, vendar sem kot državljan v navezi s krogi stalne vlade opravil marsikatero pomembno nalogo strateškega pomena. V tej orbiti nas je kar nekaj, ki služimo bodisi kot del predsedstva bodisi kot opora predsedstvu, in ponavadi drug z drugim sodelujemo ali pa se prepiramo. Toda kadar stopimo skupaj, smo zmožni pripraviti predsednika ZDA pripraviti do tega, da sprejme kar razumno odločitev.
To je prednost ZDA v primerjavi z evropskimi ustavami. Imamo predsedstvo, izvršno vejo oblasti, ki je ni mogoče destabilizirati s parlamentarno destabilizacijo – ne zlahka. V zadnjem času so to poskušali dvakrat, a se jim ni posrečilo. Zato menim, da imamo kljub slabostim aktualnega predsednika, ki ste jih gotovo opazili, ustavno zagotovljeno, za vsakogar primerno institucijo predsednika, in če se v ZDA zberejo zadostne vplivne sile in po potrebi sklenejo kaj ukreniti, nam verjetno lahko uspe.
Zato ne govorimo o nečem, kar bi lahko naredil prihodnji predsednik. Govorimo o nečem, kar bo treba narediti čim prej, in sicer, kot omenjeno, 28. januarja, kar bo odločilni trenutek.
Odmik ZDA od proizvodnje
Kaj je potemtakem naš problem? Kot rečeno, je to »tragedija«.
V obdobju okoli leta 1964, približno takrat, ko smo vstopili v indijsko-kitajsko vojno, je premier Združenega kraljestva postal strašen človek – Wilson. Harold Wilson je bil katastrofa, katastrofalno pa je bilo tudi to, kar se je po letu 1964 zgodilo na področju ekonomije in drugod. Začeli smo se oddaljevati od sistema, ki je v Evropi in Ameriki deloval večino novejše zgodovine. V tem sistemu je družba temeljila na ideji produktivnosti, produktivne delovne sile v proizvodnji in kmetijstvu, pri gradnji infrastrukture itn. Tisto, kar so ljudje lahko prispevali k izboljšanju učinkovitosti proizvodnih sil, je bil občutek osebne identitete, osebe v družbi.
Približno v letih 1964–1965 je v Anglijo, ZDA in na kontinentalno Evropo prišlo nekaj, čemur se je reklo »postindustrijska družba«, oziroma kakor ji rečemo danes, »potrošniška družba«. Skupaj s tem sta prišli prosta trgovina z deregulacijo in kulturna transformacija oz. »kulturna degeneracija«: degeneracija izobrazbe, kjer ne prepoznaš več univerzitetne izobrazbe, kot tudi ne enako slabe srednješolske izobrazbe. Naši izobraževalni sistemi so bili uničeni. Z izobraževalnimi sistemi na vseh ravneh, tudi na srednješolski in še zlasti na univerzitetni ravni, uničujemo ume naših mladih.
Nismo več sposobni proizvajati. Tako v Evropi kot v Ameriki imamo na vodilnih vladnih položajih generacijo, ki je dozorela potem, ko se je zgodila ta sprememba. Gre za ljudi, ki so se iz študentov povzpeli do položaja vodje vlade ali pa so postali pomembni uradniki v zasebnem sektorju, in ti ljudje nikoli niso čutili etične, moralne zavezanosti produktivnim vrednotam. Smo postindustrijsko usmerjena družba. Posledica tega je, da ljudje, ki danes vodijo večino sveta in njegovih institucij, nimajo pojma, kaj sploh je zdravo gospodarstvo!
Na primer, nekdo vam bo rekel, da imajo ZDA uravnotežen proračun. Ali da ZDA nimajo inflacije. ZDA ima verjetno eno najvišjih stopenj inflacije v katerikoli industrializirani državi na svetu. Lažemo! Naše številke so zavajajoče. V osemdesetih letih smo uvedli nekaj, proti čemur sem takrat protestiral – temu se reče »indeks prilagoditve kvaliteti« (quality adjustment index). In očitno je bilo, da boš vzel kaj takega kot avtomobil, izdelal nov model malce slabše kvalitete, kot je bila pri lanskem, in rekel, da to pomeni kar 40-odstotni porast kvalitete vozila. Temu se je reklo indeks prilagoditve kvalitete, ki se je proslavil tako, da so, namesto da bi v prtljažnik dodali rezervno kolo, tja dali neko čudno stvarco, kot bi jo vzeli z otroškega avta, in če si imel predrto gumo, si snel kolo in ga nadomestil s to smešno rečjo, nato pa se počasi odpeljal k najbližjemu avtomehaniku. Temu so rekli izboljšava! Rezultat tega je bila kar 40-odstotna rast protiinflacijske vrednosti avtomobila.
To prevaro je izvedel statistični oddelek Federalnega rezervnega sistema (Federal Reserve System, pogovorno Fed) v navezi z ameriškim ministrstvom za trgovino (U. S. Department of Commerce). In to se še vedno dogaja: Ste vedeli, da vrednost hiše vsako leto zraste za 12 % samo zato, ker hiša obstaja? Poveča se njena nematerialna vrednost. Čeprav cene nepremičnin predstavljajo hitro rastočo inflacijo, zaradi teh prevar naše uradne statistike kažejo, kot da nimamo nikakršne inflacije. Naša inflacija znaša do 10–20 % na leto.
Zdaj smo na točki, kjer je uradna diskontna stopnja ZDA približno 1,25 % Federalnega rezervnega sistema. Če je naša stopnja inflacije najmanj 5–10 % in poskušate načrpati v gospodarstvo finančne vložke po 1,5 %, kaj počnete? Počnete to, kar je Japonska naredila z jenovim mehurčkom. Da bi obdržali nad vodo bankrotirane finančne trge, obupano izdajate valuto federalnih rezerv po obupnih obrestnih merah, medtem ko je stopnja inflacije že vsaj 5–10 %, odvisno od sektorja, ki ga opazujemo.
S čim lahko to primerjamo? To lahko primerjamo z Nemčijo med junijem in novembrom 1923, ko je Reichsbank črpala denar v sistem, ki je bil inherentno inflacijski, dokler ni marka eksplodirala in so jo nato z Dawesovim načrtom rešile ZDA. To, kar se dogaja zdaj, še ni tako hudo kot v Nemčiji leta 1923, je pa temu zelo podobno.
Zato torej imamo sistemsko krizo. Izgubili smo sistem železnic, železniški potniški promet. Če ne bomo spremenili zakonodaje v naslednjih 60 dneh, v ZDA ne bo več železniškega prometa. Če se bo nadaljeval kolaps United Airlines, American Airlines in drugih letalskih prevoznikov, bo verižna reakcija prizadela vse večje letalske prevoznike in v ZDA ne bomo več imeli letalskega potniškega prometa. Ne bo več mogoče potovati z enega konca ZDA na drugega s komercialnimi prevozniki. To bo mogoče samo še v nekaterih regijah, drugje pa ne.
Gre torej za sistemsko krizo: za spremembo politike, uničevanje infrastrukture, kar vpliva na energetske, vodne, izobraževalne in zdravstvene sisteme – spodkopava in uničuje se vse, brez česar ni mogoče vzpostaviti primernega gospodarskega okolja za proizvodnjo.
Gre za sistemsko krizo. Sistemske krize se lahko rešimo le tako, da spremenimo tiste vrednote, pravila igre in aksiome, ki so krizo povzročili. Ni dovolj, da krizo reguliramo, treba je spremeniti vrednote. To pomeni, da je treba reči: »Ej, ljudje! Bili ste neumni, to je naš problem. Bili ste neumni. Ne krivite politikov, naredili so to, kar so mislili, da od njih pričakujete. Torej, zakaj so politiki neumni? Ker poslušajo vas, državljane.« In prav to je klasična tragedija v klasičnem pomenu besede.
Primer Hamleta
Značilen primer tega je Hamlet. O tem sem govoril že prej, vendar je pomembno, da to zadevo omenim tukaj in ob drugih priložnostih, ker se navezuje na vprašanje vodstva v času krize. Kakšno vodstvo lahko dobiš v času krize? Kakšno vodstvo te lahko pripelje iz krize? Če takšnega vodstva ni, boste zajamčeno imeli krizo. Hamlet je primer tega.
Kar je bil fiasko, ni bil Hamlet. To jasno pokaže zadnji prizor Hamleta. Hamlet je v zadnjem prizoru mrtev, njegovo truplo odnesejo z odra. Prekleti butasti Danci pa so tam zunaj in počnejo prav to, kar jih je sploh spravilo v godljo. Tragedija je torej v Dancih, v danski kulturi! In to je predstavil Shakespeare, v obdobju kralja Jakoba I., kar je v tistem času zelo ustrezen primer. Medtem ko Fortinbras pravi »Pojdimo in naredimo še več tega!«, Hamletov prijatelj Horatio stoji pod odrom in reče občinstvu: »Premislimo, kaj se nam je zgodilo, preden spet naredimo norca iz sebe.« Horatio je pokazal določen vodstveni potencial – ni bil voditelj, a je s svojim komentarjem zadel žebljico na glavico.
Pri krizi, pri klasični krizi, pri vseh klasičnih krizah je problem v tem, da so problem ljudje. Pa ne zato, ker bi bili ljudje slabi – ljudje so inherentno dobri, rodijo se dobri – ampak zato, ker je slaba kultura. Kultura je dezorientirana. Generacija, rojena v šestdesetih letih, ki je postopoma prišla na oblast, kaže, da so vsi razen redkih izjem slabi. Pa ne zato, ker bi se rodili slabi, temveč zato, ker so podedovali postindustrialno kulturo, ki nas vodi proč od stvari, ki so botrovale povojni obnovi Evrope, in drugih dobrih stvari v tistem času. Zato je voditelj tisti, ki zna prepričati ljudi, da spremenijo svoje ravnanje.
Taka sprememba ravnanja se lahko zgodi le tedaj, ko se ljudje sami zavedo, da je nastopila kriza. Ko so pripravljeni reči: »Ja, naredili smo napako. Ja, moramo spremeniti svoje ravnanje.« In prav to je naš problem v tem trenutku: kako pripraviti ljudi do tega, da bi dojeli, kaj kriza pomeni in da morajo spremeniti svoje ravnanje, sicer bo civilizacija šla po poti Rimskega imperija. Nahajamo se v zadnji fazi; takšne politike oz. političnega odločanja, kakršno je prevladovalo doslej, ne moremo več imeti.
Zadeva je enostavna. Kot rečeno, za smernice lahko uporabimo model sporazuma iz Bretton Woodsa. Tokrat svetu ne bodo izdajale denarja ZDA. To bo pomenilo, da bo skupina vodilnih držav prevzela nadzor nad Mednarodnim denarnim skladom v stečaju in po državnem pooblastilu nadzor nad centralnimi bančnimi sistemi v stečaju – nato pa bo ustvarila nacionalno bančništvo, v katerem bodo banke še naprej obstajale, le da pod vodstvom in zaščito suverenih vlad. Suverene vlade, ki bodo edine institucije, ki smejo dajati posojila, morajo uporabljati pooblastila za ustvarjanje posojil, in sicer tako, kot je v nemški fazi obnove ponazoril Kreditanstalt für Wiederaufbau. Te metode delujejo. Tako se ustvarijo posojila, ki so na razpolago in se reciklirajo v obsežne projekte, vlade pa sklenejo sporazume o dolgoročni trgovini, ki so podobni pogodbam. Sklepajo se 25–50 letne pogodbe za obsežne projekte.
Oglejmo si primer projekta jeza Tri soteske na Kitajskem. Gre za dolgoročni projekt, ki je posredno ali neposredno zahteval mednarodno podporo. Treba ga je financirati v obdobju njegove zrelosti – 25 do 50 let. Da bi razvojni projekt reke Mekong razvili, kot je treba, iz Kitajske pa vse do jugovzhodne Azije, bo potrebnih 50 let. Financiranje morda lahko uspešno zaključimo že po 25 letih, vendar moramo o tem razmišljati kot o 50-letnem projektu, ki ga financiramo po največ 1–2-odstotnih enostavnih obrestnih merah.
Evrazijski kopenski most
Tega ne počnemo zato, da bi zaslužili z obrestmi. To počnemo zato, ker gospodarstvo gradimo na podlagi infrastrukturnih projektov, ki bodo spodbujali zaposlovanje in rast zasebnega sektorja, kmetijstva, industrije itn. Zato se bodo države dogovorile za dolgoročna, 25–50-letna posojila, npr. za program Evrazijskega kopenskega mostu.
Zdaj imamo v Koreji – če tega ne bo kdo pokvaril – povezavo dveh delov železnice, po kateri bo mogoče tovor iz Pusana na skrajnem jugu Koreje po moderni železnici prepeljati vse do Rotterdama, bodisi po transsibirski poti bodisi po t. i. novi svilni poti (gl. Belt and Road Initiative). Isti sistem bo železnico speljal tudi skozi Kunming, Burmo, Malezijo, Bangladeš in v Indijo.
Tako bomo dobili tri glavne hrbtenice transporta, ki bodo prihajale z obmejnega območja Japonske, Koreje itn., šle skozi Sibirijo, po svilni poti, po srednjeazijski poti, nato pa po obalni poti, ki vodi proti Afriki, skozi ožine proti Kairu in Aleksandriji prišle v Afriko kot celoto.
Gre za mednarodno prizadevanje, ki zahteva sredstva številnih držav, in sicer dolgoročno financiranje. Zahteva sporazume med državami, ki so zmožne ohranjati stabilnost projekta, da ne bo propadel zaradi finančnih težav. S tem lahko dosežemo rast svetovnega sistema.
Uporabimo lahko sistem zlatih rezerv – ne sistema zlatega standarda, temveč sistem zlatih rezerv; tokrat ne podprt z ameriškim dolarjem, temveč po pooblastilu mednarodnega zastopništva tistih bančnih sistemov, ki so nacionalni. S pomočjo prevlade na svetovnem trgu – ti dolgoročni programi razvoja infrastrukture bi morali obvladovati 50 % svetovnega trga – bi v teh pogojih lahko preživeli.
Zavrnite Hobbsov svetovni nazor
V množici težav, ki jih to predstavlja, velja omeniti zelo specifičen problem. Lansko pomlad, leta 2001, sem se sestal s skupino ljudi, med katerimi so bili mnogi z vplivom v vladi, ki sicer niso del vlade, a so vplivni – in imeli smo razpravo. Ko sem odprl vprašanje ameriške politike v zvezi s kopenskim mostom in evropsko-evrazijskim sodelovanjem, je izbruhnil kraval, in to med ljudmi, za katere sem mislil, da so razumni! V čem je bil problem? In prav to je problem, s katerim se soočamo. Začeli so vpiti: »Kako lahko ZDA tem državam zaupajo? Ja, z njimi se lahko dogovarjamo. Ne bomo pa z njimi na tej podlagi delili ekonomske moči!« »Zakaj pa ne?« »Ker so naša konkurenca! Misliti moramo na navzkrižje nacionalnih interesov.«
Zdaj pa pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi se znašli na robu vojne. Kaj to pomeni?
Prvič, to je dediščina dveh najhujših telebanov v angleško govoreči zgodovini, Thomasa Hobbesa in Johna Locka. Gre za idejo, da je družbo treba voditi, upoštevaje nekakšen neizogibni, naravni konflikt med ljudmi, državami in narodi. Ali nismo vsi ljudje? Še celo Henry Kissinger bi po biološkem pregledu obveljal za človeka. Ali nismo vsi ljudje? Ali nimamo vsi pripadniki človeštva skupni interes? Ali nismo iz istega mesa in krvi, ali nimamo globoko v sebi istih vzgibov, želja in potreb? Zakaj bi morali biti v konfliktu?
Ja, lahko si pridemo navzkriž, toda to še ne pomeni, da je to človekovo naravno stanje. To je trenje ob tem, ko se poskušamo izogniti konfliktu, kot to ponazarja vestfalski sporazum iz leta 1648. Ko se zavemo, koliko dela so v pripravo vestfalskega sporazuma vložili ljudje, kot je kardinal Mazarin, in ko preberemo sam sporazum, dojamemo, kaj pomeni – dejali bi: »Za številne v Evropi je to dokaz, da ne glede na to, kako huda je vojna in kako hud je boj, vedno obstaja pot, ki vodi k miru; če hočeš, pa obstaja tudi odločitev, da bi se narodi morali imeti radi.« In prav to je vestfalski sporazum: Narodi bi morali po naravni poti težiti k temu, da se imajo radi.
Naravni, aksiomatični človeški konflikt ne obstaja. Obstajajo človeški konflikti, toda ti so po naravi ozdravljivi, saj vselej obstaja višje načelo. Vsi smo ljudje. Nihče od nas ni podoben opicam. Nismo opice. Nobena opica ne more razumeti Gaussovega osnovnega izreka algebre. In to, da se nekateri ljudje igračkajo s tem, prav nič ne spremeni tega dejstva.
V redu. In kaj potem? Mar ne bi bilo treba reči, kot pravijo nekateri utopisti: »Imejmo en svet, globalizirajmo vsakogar«? Ne. Zakaj ne?
Ker se sporočanje idej, proces premišljanja kateregakoli ljudstva zmeraj zgodi v okviru kulture, v kateri je raba jezika izraz kulture. S tem ko izražajo kulturo in uporabljajo jezik, da izražajo kulturo, so se ljudje zmožni vključevati v dialoge, kakršne sta imela Platon in Sokrat. Samo s pomočjo te rabe kulture in jezika, ki sta ljudstvu skupna, lahko ljudje premišljajo kot eno telo.
Želimo si imeti svet, ki mu ne vladajo diktatorji, a se pokorava temu, čemur nekateri pravijo »demokracija«, tj. participacija, prostovoljna in učinkovita participacija ljudstva pri reguliranju ciljev vlade – morda ne vseh podrobnosti vlade, pač pa ciljev vlade. Kot sem poudaril, cilji vlade pomenijo: Kakšen svet bomo imeli dve generaciji za nami? Kako bodo živeli moji pravnuki? Jaz hočem tako politiko. Hočemo, da se naše vlade odzivajo na to vprašanje, na to opredelitev obče blaginje in nacionalnega interesa. Nočemo, da to temelji na osrečevanju ljudi danes – razmišljati moramo o tem, kaj bo osrečevalo naše pravnuke, dve generaciji vnaprej. Če ne, to ni zdrava politika.
Potemtakem so nujno potrebni narodi, ki temeljijo na tej kulturno-jezikovni funkciji, kot ljudstvo, ki ni zmožno le blebetati drug drugemu v nekoherentni latovščini, temveč zna premišljati poglobljeno, ali kot je dejal pesnik Percy Shelley, s »karseda globokimi in razvnetimi predstavami, ki spoštujejo človeka in naravo«. Za to pa ne potrebuješ popreproščenega jezika.
Potemtakem potrebujemo visoko razvite populacije, visoko razvite oblike kultur, visoko razvite oblike jezika posamezne kulture kot medij medsebojnega sporočanja znanstvenih in klasičnih idej kulture, da se bodo lahko odločili, kaj hočejo, kot eno telo, kot en narod. In se začeli z drugimi narodi pogovarjati o skupnih ciljih in skupnem poslanstvu.
Naš cilj je narediti konec temu, da so nekateri ali večina ljudi neumni, svet pa vodi nekaj modrih mož, ki spet niso najbolj pametni. Potreben je sistem, v katerem vlada odgovarja ljudstvu in vključuje participacijo ljudstva. Za to je potrebna institucija vlade, imenovana suverena nacionalna država, ki temelji na najvišjem možnem razvoju in izboljšanju obstoječe kulture in jezika, da bi se lahko sporazumevali s »poglobljenimi in razvnetimi predstavami, ki spoštujejo človeka in naravo«.
Skupni cilji človeštva
Torej imamo vsi skupni interes. In v čem je ta skupni interes? V skupnih ciljih človeštva, ki gledajo za dve ali tri generacije vnaprej. V tem, da se odločimo, kakšen svet hočemo.
To na neki način vsebujejo sporazumi strateškega trikotnika. Šest držav v jugovzhodni Aziji, tri na severu, Rusija, Indija in druge države, ki se pridružujejo. Kaj hočejo? Hočejo Evrazijo, v kateri bodo mogli živeti tri generacije naprej, hočejo Evrazijo, ki bo takrat zadovoljila njihove potrebe, potrebe njihovih ljudi, potrebe rastočega prebivalstva. Hočejo partnerski odnos z regijami, kot je Zahodna Evropa, da bi jih oskrbovale, kot to počne Nemčija – nemški izvoz na Kitajsko narašča – vse drugo pa je bolj žalost. Oni hočejo uvažati iz Nemčije! Iz Francije, iz Italije, z drugih koncev sveta – za svojo prihodnost, v dobro svojih pravnukov.
Zato med temi narodi obstaja inherenten sporazum o načelih in interesih. To pomeni, da bi bi morali bolje razumeti drug drugega, vsak narod – morali bi spodbujati napredek kulture vsakega naroda, da bi se dvignil na najvišjo možno raven razvoja svoje kulture in jezika, ter razumeti ta proces od naroda do naroda. To zajema ideja ekumenskega dialoga med judaizmom, krščanstvom (če danes sploh še najdeš kakega kristjana – čedalje manj jih je) in islamom. Stvar je več kot očitna. Treba je imeti poglobljena vprašanja o tem, kako človek vidi samega sebe in namen svojega obstoja. To morajo biti temeljna vprašanja, ki motivirajo družbo.
Potemtakem imamo vsi izjemno pomembno in praktično nalogo, da se imamo kot narodi med seboj radi. Ideja, da je med ljudmi potreben hobbesovski ali lockovski konflikt, je sama po sebi velika ovira.
Kadar slišiš to, slišiš glas bolezni, duševne in moralne bolezni.
V ZDA imam eno težavo. Imam vplivne ljudi, ki niso sovražni do mene – nekateri so celo prijateljski – ljudi, ki se z mano pogovarjajo, vendar imajo to bolezen. Bolezen govorjenja, da je konflikt naravno stanje odnosov med narodi in ljudmi. Pa vendar to ni naravno, pač pa nenaravno. In zato potrebujemo vso pomoč, kar jo lahko dobimo, da to vprašanje izpostavimo in se o njem pogovorimo.
Menim namreč, da je prav to tisto, kar najbolj ogroža mir. Menim namreč, da bi se vsaka država na svetu rada izkopala iz te finančne, gospodarske krize. Večina držav sveta bi se rada odkrižala vojn. Morda bomo morali imeti vojaške sile. Morda bo potrebna upravičena obramba narodov pred kako nevarnostjo zlorabe. Ne potrebujemo pa vojne kot politike. Potrebujemo politiko, ki so jo ljudje kot Lazare Carnot imenovali »strateška obramba«. Branimo to, za kar se borimo – to, za kar se borimo, pa je mir. Cilj je mir.
Dokler si bomo mislili, da moramo – kot to počnejo utopisti – vzpostaviti sistem konflikta, upravljanega konflikta, kjer države upravljajo in nadzorujejo tujci, kjer ljudi v državi upravljajo in nadzorujejo tujci, dotlej bo ogroženo moje poslanstvo – to, za kar si prizadevam in kar sem tu opisal. Predlagam, da vsi premislimo o tem. Za to si iz vsega srca prizadevam. Potrebujem pomoč. Prosim vas, da mi pomagate.
Prevedla Tatjana Jamnik
—
Lyndon H. LaRouche ml. (1922–2019) je bil ameriški ekonomist in politični aktivist ter soustanovitelj LaRoucheve organizacije (The LaRouche Organization). Bil je glavni in odgovorni urednik Executive Intelligence Review, pisal je o ekonomskih, znanstvenih in političnih temah, pa tudi o zgodovini, filozofiji in psihoanalizi. Več »
—
Pridružite se Mednarodni mirovni koaliciji in 6. avgusta, na obletnico atomske bombe, vržene na Hirošimo in Nagasaki, organizirajte shod za mir!
—
Opomba
[1] Gre za hudo finančno krizo v Rusiji, povezano z državnimi kratkoročnimi obveznostmi, ki se je zgodila avgusta 1998. GKO je kratica za rus. Государственное Краткосрочное Обязательствo, državna kratkoročna obveznost. Gl. dokumentarec Črni avgust: neizpolnjevanje obveznosti, povezavo najdete v temle članku. (Op. prev.)
—
Naslovna fotografija: Nemški kancler Gerhard Schröder je zavzel pomembno držo proti vojni v Iraku in pomagal blokirati utopično politiko spopada civilizacij. Tu se Schröder februarja 2001 v Šanghaju srečuje z delavci na gradbišču nemškega projekta razvoja vlaka maglev Transrapid. Z njim je kitajski premier Zhu Rongji. (Vir: Bundesbildstelle)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »