Čas branja: 13 min.

ČLANEK & VIDEO.

10. junija 1963, osem mesecev po kubanski raketni krizi, ko se je človeštvo znašlo na robu termonuklearnega samouničenja, je imel predsednik John F. Kennedy na Ameriški univerzi v Washingtonu zgodovinski govor o svetovnem miru.

Relevantnost Kennedyjevega govora o miru

Izvirnik: President John F. Kennedy’s American University “Peace Speech” of June 10, 1963. Schiller Institute, 6. 6. 2023.

10. junija 1963, osem mesecev po kubanski raketni krizi, ko se je človeštvo znašlo pred prepadom termonuklearnega samouničenja, je imel predsednik John F. Kennedy na Ameriški univerzi v Washingtonu zgodovinski govor. Dejal je: »Totalna vojna je skrajno nespametna, če vemo, da imajo velesile velik in razmeroma nedotakljiv jedrski arzenal in se nimajo namena predati, ne da bi ga uporabile. Skrajno nespametna je, če vemo, da bi po jedrski izmenjavi veter in voda in prst in semena raznesli smrtonosne strupe v najbolj oddaljene kotičke sveta in generacijam, ki še niti niso rojene.«

Slabih 60 let pozneje je ruski veleposlanik v ZDA Anatolij Antonov dejal: »Če je kubanska raketna kriza prinesla spoznanje, da dve velesili lahko sobivata v miru, se je zdaj, v teku zadnjih nekaj desetletij Washington namenil razrušiti Rusijo, jo spraviti na kolena ali, bolje, jo razkosati na več ločenih držav.« Razen tega sta London in Washington zavrnila vsakršna mirovna pogajanja v Ukrajini, ki so jih predlagale Kitajska in druge države. Še huje, Kitajska/Tajvan naj bi postala naslednje prizorišče, kjer naj bi bila izzvana svetovna vojna.

Prejšnji mesec so se pričeli besni dronski napadi na rusko ozemlje, tudi na Kremelj. Za napadi stojijo bodisi omračeni režim Zelenskega bodisi Natove specialne enote, zakrinkane v »protiputinovske borce za svobodo«, ki jih »pasivno podpira« londonsko-washingtonski vojaškoobveščevalni establišment. Ti napadi so, ne glede na to, kdo je zanje odgovoren, zločinsko nori in treba jih je ustaviti.

Nobena država nima pravice potiskati sveta na rob popolnega uničenja; ne le pravica, temveč dolžnost vsakega prebivalca sveta je, da se tej norosti zoperstavi. Tega z vojno ni mogoče doseči. Kot je rekel Martin Luther King, ki je nasprotoval vojni v Vietnamu: »Ne gre več za izbiro med nasiljem in nenasiljem. Gre za izbiro med nenasiljem in neobstojem.«

Helga Zepp-LaRouche je napisala Urgentni poziv državljanov in ustanov vsega sveta (naslednjemu) predsedniku ZDA!, v katerem pravi: »Danes se soočamo s strateškim položajem, ki je precej bolj nevaren od tistega na vrhuncu kubanske raketne krize. Natovi ofenzivni raketni sistemi so precej bližje meji z Rusijo, kot je Kuba oddaljena od Amerike. Destruktivna moč Natovega orožja je še večja, opozorilni čas pred izstrelitvijo še krajši, zaupanje med voditelji velikih jedrskih sil, če ga primerjamo s tistim med Kennedyjem in Hruščovom, pa praktično nično. Bilten ameriških atomskih znanstvenikov opozarja, da je ura sodnega dne 90 sekund pred polnočjo, pa še ta ocena je verjetno preveč optimistična.«

Zato Schillerjev inštitut poziva vse razumne sile, ki so že predlagale pot k takojšnjemu miru ali to še nameravajo storiti, naj 10. junija, ob 60. obletnici mirovnega govora predsednika Kennedyja na Ameriški univerzi, skličejo mednarodno zborovanje ljudi vsega sveta, da bi premislili o tem, kar je Helga Zepp-LaRouche poimenovala Deset načel za novo varnostno in razvojno ureditev [gl. slovenski prevod], nato pa moramo vsak posebej in vsi skupaj to začeti tudi izvrševati. Kot je John F. Kennedy dejal na Ameriški univerzi: »Probleme, ki jih imamo, je povzročil človek – zato jih človek lahko tudi reši. In človek je lahko tako velik, kot hoče. Ni problema človeške usode, ki mu ne bi bil kos. Človekov razum in volja sta neredko rešila, kar je bilo na prvi pogled nerešljivo – in verjamemo, da sta tega zmožna še danes.«

Podpiši poziv

Kennedyjev mirovni govor na Ameriški univerzi 10. junija 1963

Izvirnik: Commencement Address at American University, Washington, D.C., June 10, 1963. John F. Kennedy Presidential Library and Museum.

[PODNAPISE si lahko vključite s klikom na ikono oblačka. Če se vam ne pokažejo v slovenščini, kliknite na ikono zobatega kolesca in izberite možnost »slovenščina«.]

Ogled na Rumblu »

Prevod govora

Predsednik Anderson, člani fakultete in kuratorija, častni gostje, moj stari kolega senator Bob Byrd, ki si je diplomo prislužil v dolgih letih večerne šole prava, medtem ko si bom jaz svojo v naslednjih 30 minutah, cenjeni gostje, dame in gospodje!

Z velikim ponosom se udeležujem te slovesnosti Ameriške univerze, delujoče pod pokroviteljstvom metodistične cerkve, ki jo je ustanovil škof John Fletcher Hurst in leta 1914 otvoril predsednik Woodrow Wilson. Čeprav gre za mlado in rastočo univerzo, je že izpolnila napredno vizijo škofa Hursta o študiju zgodovine in javnih zadev v mestu, ki se posveča ustvarjanju zgodovine in upravljanju javnih poslov. Tukajšnji in drugi ameriški metodisti si za to, da je študij na tej visokošolski ustanovi dostopen vsem ukaželjnim ne glede na barvo kože ali veroizpoved, zaslužijo vso našo zahvalo, vsem, ki boste danes prejeli diplome, pa iskreno čestitam.

Profesor Woodrow Wilson je nekoč dejal, da bi vsak, ki ga univerza pošlje v svet, moral biti tako človek svojega naroda kot tudi človek svojega časa, in prepričan sem, da bodo moški in ženske, ki so imeli čast diplomirati na tej ustanovi, s svojim življenjem in talenti še naprej prispevali k visoki ravni javnih storitev in javnih programov.

»Le malo pozemskih reči je lepših kot univerza,« je v svojem poklonu angleškim univerzam napisal John Masefield – in njegove besede ostajajo resnične še danes. S tem ni mislil zvonikov in stolpov, zelenic v kampusih in z bršljanom obraščenih zidov. Lepoto univerze je občudoval zato, ker gre za, kot je dejal, »kraj, kjer lahko tisti, ki ne prenesejo nevednosti, pridobivajo znanje, in tisti, ki vidijo resnico, odpirajo oči drugim«.

Prav zato sem sklenil, da danes na tem kraju spregovorim o temi, pri kateri vse prepogosto tavamo v nevednosti in vse preredko vidimo resnico – čeprav je najpomembnejša tema na Zemlji: svetovni mir.

Kakšen mir imam v mislih? Kakšen mir si prizadevamo doseči? Ne Pax Americana, ki ga svetu vsiljuje ameriška oborožitev. Ne grobne tišine ali prividne varnosti. Govorim o pravem miru, o miru, zaradi katerega je vredno živeti na Zemlji, o miru, v katerem ljudje in narodi lahko rastejo in upajo in gradijo boljše življenje za svoje otroke – ne le o miru za Američane, temveč za vse moške in ženske – ne le o miru v našem času, temveč za vse čase.

O miru govorim zaradi novega obraza vojne. Totalna vojna je skrajno nespametna, če vemo, da imajo velesile velik in razmeroma nedotakljiv jedrski arzenal in se nimajo namena predati, ne da bi ga uporabile. Skrajno nespametna je, če vemo, da ima ena sama jedrska konica skoraj desetkrat večjo rušilno moč kot vse zračne sile v drugi svetovni vojni skupaj. Skrajno nespametna je, če vemo, da bi po jedrski izmenjavi veter in voda in prst in semena raznesli smrtonosne strupe v najbolj oddaljene kotičke sveta in generacijam, ki še niti niso rojene.

Danes so za ohranjanje miru bistvene milijarde dolarjev, ki jih vsako leto zapravimo za orožje, da nam ga nikoli ne bi bilo treba uporabiti. Toda kupovanje tako nesmiselnih zalog bojne opreme – ki samo uničuje in nikoli ne ustvarja – gotovo ni edini, še manj pa najučinkovitejši način zagotavljanja miru.

Zato govorim o miru kot o nujnem racionalnem cilju racionalnega človeka. Zavedam se, da prizadevanja za mir niso tako dramatična kot vojna prizadevanja – in besede mirovnika največkrat naletijo na gluha ušesa. Toda nič ni nujnejše kot to.

Nekateri pravijo, da je brezplodno govoriti o svetovnem miru ali svetovnem pravu ali svetovni razorožitvi – in da bo to ostalo brezplodno, dokler voditelji Sovjetske zveze ne bodo spremenili svojega odnosa. Upam, da ga bodo. Verjamem, da jim lahko pri tem pomagamo. Verjamem pa tudi, da moramo preizprašati lastni odnos – kot posamezniki in kot narod – kajti naš odnos je enako bistven kot njihov. In vsak diplomant te šole, vsak premišljujoči državljan, ki ga je groza vojne in si želi, da bi napočil mir, bi se moral najprej ozreti vase – tako da izpraša lastni odnos do vprašanja miru, do Sovjetske zveze, do poteka hladne vojne pa tudi do svobode in miru pri nas.

Najprej preizprašajmo svoj odnos do samega miru. Preveč nas misli, da ni mogoč. Preveč nas misli, da ni realen. Toda to je nevarno, defetistično prepričanje. Napeljuje k zaključku, da je vojna neizogibna – da je človeštvo obsojeno na propad – da nas imajo v oblasti sile, ki jih ne moremo nadzorovati.

Tega nazora nam ni treba sprejeti. Probleme, ki jih imamo, je povzročil človek – zato jih človek lahko tudi reši. In človek je lahko tako velik, kot hoče. Ni problema človeške usode, ki mu ne bi bil kos. Človekov razum in duh sta neredko rešila, kar je bilo na prvi pogled nerešljivo – in verjamemo, da sta tega zmožna še danes.

Pri tem ne mislim na absolutno, neskončno predstavo miru in dobre volje, o kakršnih sanjajo nekateri sanjači in fanatiki. Ne pravim, da upanje in sanje niso nič vredni, toda če si to zastavimo za svoj edini, neposredni cilj, zgolj privabljamo malodušje in nezaupljivost.

Osredotočimo se raje na praktičnejši, lažje dosegljivi mir – mir, ki ne temelji na nagli revoluciji človeške narave, temveč na postopni evoluciji človeških institucij – na nizu konkretnih ukrepov in učinkovitih sporazumov, ki so v interesu vseh, ki jih to zadeva. Do tega miru ne vodi ena sama, enostavna pot – ne obstaja veliki ali čarovni recept, po katerem naj bi se ravnala ta ali ona velesila. Pravi mir mora biti zmnožek mnogih narodov in seštevek mnogih dejanj. Mora biti dinamičen, ne statičen, mora se spreminjati, da bo kos izzivom vsake nove generacije. Kajti mir je proces – je način reševanja problemov.

V takšnem miru bomo še vedno imeli prepire in nasprotujoče si interese, tako kot jih imamo v družinah in v narodih. Pri svetovnem miru podobno kot pri miru v državi ni potrebno, da vsak ljubi svojega soseda – dovolj je, da živita skupaj, tako da sta obzirna drug do drugega, in spore rešujeta pravično in po mirni poti. In zgodovina nas uči, da zamere med narodi podobno kot med posamezniki ne trajajo večno. Naj se naše simpatije in antipatije zdijo še tako zakoličene, v odnosih med narodi in sosedi tok časa in dogodkov pogosto prinaša nepričakovane preobrate.

Zato vztrajajmo. Ni treba, da je mir nemogoč in vojna neizogibna. S tem ko si jasneje določimo cilj in s tem ko pokažemo, da mir ni nekaj oddaljenega in da je obvladljiv, lahko pomagamo vsem narodom, da ga uzrejo, iz njega črpajo upanje in začnejo nezadržno težiti k njemu.

Drugič, preizprašajmo svoj odnos do Sovjetske zveze. Deprimirajoče je misliti, da sovjetski voditelji morda dejansko verjamejo to, kar pišejo njihovi propagandisti. Deprimirajoče je prebirati nedavni sovjetski uradni dokument o vojaški strategiji in stran za stranjo najdevati povsem neutemeljene in nezaslišane trditve – kot je na primer ta, da »ameriški imperialistični krogi nameravajo sprožiti raznovrstne vojne […], da obstaja zelo realna grožnja, da bodo ameriški imperialisti proti Sovjetski zvezi sprožili preventivno vojno […] [in da] je cilj ameriških imperialistov ekonomsko in politično zasužnjiti evropske in druge kapitalistične države […] [ter] s pomočjo napadalnih vojn doseči svetovno dominacijo […]«.

Resnično, kot je bilo napisano pred davnimi časi: »Krivični beži, čeprav ga nihče ne preganja.« Pa vendar je žalostno brati te sovjetske izjave – ker kažejo, kakšen prepad zeva med nami. Hkrati pa je to tudi svarilo – svarilo ameriškemu ljudstvu, naj se ne ujame v isto past kot Sovjeti, naj ne vidi samo izkrivljene in strašne podobe druge strani in naj si ne misli, da je konflikt neizogiben, sprava nemogoča, komunikacija pa zgolj izmenjava groženj.

Nobena vlada in noben družbeni sistem nista tako zla, da bi si bilo treba treba misliti, da njuno ljudstvo nima nobenih vrlin. Kot Američanom se nam komunizem močno upira, saj zanika osebno svobodo in dostojanstvo. Toda rusko ljudstvo še vedno lahko cenimo zaradi njihovih številnih dosežkov – na področju znanosti in vesoljskih programov, na področju gospodarske in industrijske rasti, zaradi njihove kulture in zaradi njihovega poguma.

Med številnimi lastnostmi, ki so skupne ljudstvoma obeh držav, najbolj izstopa obojestransko zavračanje vojne. ZDA in Sovjetska zveza sta skorajda edini svetovni velesili, ki še nikoli nista bili v vojni druga z drugo. In nobena država v zgodovini vojskovanja ni trpela bolj kot Sovjetska zveza med drugo svetovno vojno. Življenje je izgubilo najmanj 20 milijonov ljudi. Požgani ali izropani so bili nepreštevni milijoni domov in kmetij. Uničena je bila kar tretjina ozemlja Sovjetske zveze in skoraj dve tretjini njene industrije – izguba, primerljiva z opustošenjem naše države vzhodno od Čikaga.

Če bi kdaj spet izbruhnila totalna vojna – ni važno, kako –, bi naši državi postali glavni tarči. Ironično, a točno dejstvo je, da najmočnejšima velesilama najbolj grozi opustošenje. Vse, kar smo zgradili, vse, za kar smo delali, bi bilo uničeno v prvih 24 urah. In celo v hladni vojni, ki obremenjuje in ogroža toliko držav, vključno z našimi najtesnejšimi zavezniki – naši državi nosita največje breme. Kajti obe za orožje namenjata ogromne količine denarja, ki bi ga lahko precej smotrneje porabili za boj proti neizobraženosti, revščini in boleznim. Obe državi sta ujeti v začarani in nevarni krog, v katerem se spričo sumničenja ene strani poraja sumničenje druge strani in spričo novega orožja nastaja protiorožje.

Skratka, v skupnem interesu ZDA z zavezniki in Sovjetske zveze z zavezniki je, da se vzpostavi pravičen, pravi mir in da se preneha oborožitvena tekma. Tovrstni dogovori so tako v interesu Sovjetske zveze kot tudi v našem interesu – in celo najbolj sovražne države bodo zanesljivo sprejele in spoštovale tiste in edinole tiste zaveze sporazuma, ki so v njihovem lastnem interesu.

Prav je, da se zavedamo, v čem se razhajamo – toda hkrati bodimo pozorni tudi na naše skupne interese in na to, kako lahko ta razhajanja presežemo. In če že ne moremo odpraviti razhajanj, lahko vsaj pripomoremo k temu, da bo svet varen kljub raznolikosti. Kajti navsezadnje nas najbolj povezuje to, da vsi živimo na tem malem planetu. Vsi dihamo isti zrak. Vsi skrbimo za prihodnost svojih otrok. In vsi smo smrtniki.

Tretjič, preizprašajmo svoj odnos do hladne vojne, pri čemer ne smemo pozabiti, da v debati ne sodelujemo zaradi nabiranja debatnih točk. Nikogar ne obtožujemo in na nikogar ne kažemo s prstom. Soočiti se moramo s svetom, kakršen je, ne pa se ukvarjati s tem, kakšen bi bil, če bi bila zgodovina zadnjih 18 let drugačna.

Zato si moramo vztrajno prizadevati za mir v upanju, da bodo konstruktivne spremembe v komunističnem bloku prinesle rešitve, ki se nam zdaj zdijo nedosegljive. Delovati moramo tako, da bo pravi mir tudi v interesu komunistov. Predvsem pa se morajo jedrske sile, ko branijo lastne vitalne interese, izogibati konfrontacij, ki bi nasprotnika potisnile v kot, da bi se moral odločati med ponižujočim umikom ali jedrsko vojno. Takšno ravnanje v jedrski dobi bi zgolj pričalo o tem, da smo izgubili vsakršna etična načela – oziroma da v sebi nosimo kolektivno željo po smrti in uničenju sveta.

Da bi dosegli te cilje, je ameriško orožje neprovokativno, skrbno nadzorovano, namenjeno odbijanju napada in ga je mogoče selektivno uporabljati. Naše vojaške sile so zavezane miru in samodisciplinirane. Našim diplomatom smo naročili, naj se izogibajo nepotrebnemu izzivanju in retorični sovražnosti.

Napetosti namreč lahko skušamo sprostiti, ne da bi opustili opreznost. Kar zadeva nas, nam ni treba uporabljati groženj, da bi dokazali odločnost. Ni nam treba povzročati motenj sprejema tujih oddaj iz strahu, da bo spodkopano naše zaupanje. Našega sistema nočemo vsiljevati nikomur, ki si ga ne želi –  hočemo in znamo le miroljubno tekmovati s komerkoli na Zemlji.

Tačas si prizadevamo okrepiti Organizacijo združenih narodov, pomagamo ji reševati finančne težave, krepimo njeno mirovno vlogo, da bi se lahko razvila v pravi svetovni varnostni sistem – sistem, ki je zmožen reševati spore na podlagi prava, zagotavljati varnost velikih in malih ter ustvarjati pogoje, v katerih bo orožje nazadnje vendarle ukinjeno.

Obenem si prizadevamo ohranjati mir v nekomunističnem svetu, kjer so mnogi narodi, ki so naši prijatelji, med seboj sprti zaradi zadev, ki slabijo zahodno enotnost in kar kličejo po komunistični intervenciji oziroma grozijo, da bodo izbruhnile v vojno. Naša prizadevanja v zahodni Novi Gvineji, v Kongu, na Bližnjem vzhodu in na indijski podcelini so bila kljub kritiki z obeh strani vztrajna in potrpežljiva. Prav tako se trudimo biti v zgled drugim – prizadevamo si zgladiti drobna, čeprav nezanemarljiva razhajanja z našimi najbližjimi sosedi v Mehiki in Kanadi.

Ko že omenjam druge države, bi rad, da je nekaj jasno. Z mnogimi državami nas veže zavezništvo. Zavezništvo smo sklenili, ker se naše zadeve v marsičem prekrivajo z njihovimi. Naša zaveza, da branimo zahodno Evropo in zahodni Berlin, na primer, zaradi narave naših vitalnih interesov ostaja enako trdna kot poprej. Združene države Amerike nikoli ne bodo sklenile pakta s Sovjetsko zvezo na račun drugih držav in drugih narodov, ne le zato, ker so naši partnerji, temveč zato, ker imamo skupne interese.

Naši skupni interesi pa niso le v tem, da smo branik svobode, temveč v tem, da stopamo po poti miru. Naše upanje – in namen zavezniške politike – je prepričati Sovjetsko zvezo, naj tudi ona dovoli vsakemu narodu, da si izbere lastno prihodnost, seveda pod pogojem, da pri tem ne posega v odločitev drugih. Komunistična težnja vsiljevati svoj politično-ekonomski sistem drugim je danes glavni razlog za svetovne napetosti. Nobenega dvoma namreč ni, da bi bil mir precej bolj samoumeven, če bi se države nehale vmešavati v samoodločbo drugih.

Potrebni bodo novi napori, da dosežemo svetovno pravo – nov kontekst za svetovne razprave. Potrebno bo več dogovarjanja med Sovjeti in nami. In za to bo potrebnih več stikov in komunikacije. Prvi korak v to smer je predlog, da se med Moskvo in Washingtonom vzpostavi neposredna linija, s katero se lahko na obeh straneh izognemo nevarnim zamikom, nesporazumom in napačnim interpretacijam dejanj drugega, do katerih bi lahko prišlo v času krize.

V Ženevi smo se med drugim pogovarjali tudi o prvih ukrepih za nadzorovanje orožja, s čimer lahko omejimo oborožitveno tekmo in zmanjšamo tveganje naključne vojne. Naš glavni dolgoročni interes v Ženevi pa je splošna in popolna razorožitev – potekala bo v več fazah, da bomo vzporedno lahko razvili politične instrumente za izgradnjo novih mirovnih institucij, ki bodo nadomestile orožje. Za razorožitev si ameriška vlada prizadeva že od dvajsetih let dalje. Zanjo so se močno trudile zadnje tri administracije. In najsi bodo obeti danes še tako slabi, si bomo zanjo še naprej prizadevali tudi mi – in sicer zato, da bodo vse države, vključno z našo, bolje razumele, katere probleme in katere možnosti razorožitev prinaša.

Eno glavnih področij teh pogajanj, ki bodo kmalu pri koncu, kjer pa strašno potrebujemo nov začetek, je sporazum o prepovedi jedrskih poskusov. Sklenitev tega sporazuma, ki je tako blizu, pa vendar tako daleč, bo obrzdala neskončno oborožitveno tekmo na enem najnevarnejših področij. Sporazum bo jedrskim silam omogočil, da se učinkoviteje soočijo z enim največjih tveganj, ki človeku grozi leta 1963 – z nadaljnjim širjenjem jedrskega orožja. Povečal bo našo varnost – in zmanjšal obet vojne. Ta cilj je nedvomno dovolj pomemben, da si zasluži vse naše napore, pri čemer se ne smemo vdati skušnjavi, da bi odnehali, niti skušnjavi, da bi nehali vztrajati pri vitalnih in zanesljivih varovalkah.

To priložnost bi rad izkoristil za to, da najavim dve pomembni odločitvi v zvezi s tem.

Prvič, s predsednikom Hruščovom in premierjem Macmillanom smo se dogovorili, da se v Moskvi kmalu pričnejo pogajanja o čimprejšnjem sprejetju obsežnega sporazuma o prepovedi jedrskih poskusov. Zgodovina nas sicer svari pred pretiranimi upi – vendar naši upi gredo z roko v roki z upi vsega človeštva.

Drugič, da izkažemo dobro vero in resne namene, razglašam, da Združene države Amerike ne nameravajo izvajati jedrskih poskusov v ozračju, dokler jih ne bodo izvajale druge države. Ne bomo se jih lotili prvi. Ta napoved resda ne nadomešča formalno zavezujočega sporazuma, vendar upam, da nam ga bo pomagala doseči. Sporazum prav tako ne bo nadomestil razoroževanja, vendar upam, da nam ga bo pomagal doseči.

Na koncu, dragi sodržavljani, izprašajmo še svoj odnos do miru in svobode pri nas. Naša prizadevanja na tujem so upravičena le, če jih podpirata odličnost in duh naše lastne družbe. Izkazati ju moramo tako, da temu posvetimo lastno življenje – mnogi izmed vas, ki danes prejemate diplomo, boste to storili tako, da boste brezplačno služili v korpusu miru na tujem ali v načrtovanem nacionalnem korpusu doma.

Toda ne glede na to, kje smo, moramo v svojem vsakdanjem življenju vsi stremeti k starodavni veri, da mir in svoboda hodita z roko v roki. V preveč naših mestih mir še vedno ni nekaj samoumevnega, ker tam ni popolne svobode.

Odgovornost izvršne veje oblasti na vseh ravneh – v lokalni upravi, v zveznih državah in na nacionalni ravni – je, da z vsemi sredstvi v okviru svojih pristojnosti omogoča in varuje svobodo vseh naših državljanov. Odgovornost zakonodajne veje oblasti na vseh ravneh je, da povsod, kjer te pristojnosti še niso ustrezne, poskrbi za njihovo ustreznost. Odgovornost vseh državljanov v vseh segmentih te države pa je, da spoštujejo pravice vseh drugih in da spoštujejo deželno pravo.

Vse to je še kako povezano s svetovnim mirom. »Če so človekove poti Gospodu všeč,« pravi sveto pismo, »pomiri z njim tudi njegove sovražnike.« Sicer pa, ali ni mir pravzaprav stvar človekovih pravic – pravice živeti brez strahu pred opustošenjem – pravice dihati zrak, kakršnega daje narava – pravice prihodnjih generacij do zdravega življenja?

Ko se lotevamo varovanja svojih nacionalnih interesov, varujmo tudi interese človeštva. In odprava vojn in orožja je očitno v interesu obojega. Noben sporazum, naj še tako koristi vsem, naj je še tako natančno ubeseden, nas ne more popolnoma obvarovati pred ukano in izmikanjem. Lahko pa – če je dovolj učinkovito uveljavljen in če je v dovoljšnjem interesu podpisnikov – nudi precej več varnosti in precej manj tveganja kot nebrzdana, nenadzorovana, nepredvidljiva oborožitvena tekma.

Združene države Amerike, kot je znano, nikoli ne bodo začele vojne. Nočemo vojne. Ne pričakujemo vojne. Ta generacija Američanov je imela že dovolj – več kot dovolj – vojne in sovraštva in zatiranja. Če si je bodo zaželeli drugi, bomo pripravljeni. Čuječi bomo, da jo bomo lahko preprečili. Obenem pa bomo tudi sami prispevali k izgradnji sveta miru, v katerem so šibki varni in močni pravični. Nismo nedorasli tej nalogi ali brez upa na njen uspeh. Samozavestni in neustrašni se trudimo – ne za strategijo uničenja, temveč za strategijo miru.

Prevedla Tatjana Jamnik

Priporočeno čtivo in predavanja

Cynthia Chung: ‘The Special Relationship’: How the British Reconquered the United States and Established an Anglo-American Empire. The Saker, 27. 7. 2022. https://thesaker.is/the-special-relationship-how-the-british-reconquered-the-united-states-and-established-an-anglo-american-empire/

Videopredavanje: Rogue News with Cynthia Chung: How the British Reconquered the United States. MattEhret, 18. 10. 2022. https://rumble.com/v1on3ag-rogue-news-with-cynthia-chung-how-the-british-reconquered-the-united-states.html

Matthew Ehret: The World Desperately Needs the Wisdom of Bobby Kennedy Now More Than Ever. Canadian Patriot, 15. 6. 2023. https://canadianpatriot.org/2023/06/14/the-world-desperately-needs-the-wisdom-of-bobby-kennedy-now-more-than-ever-2/

Priporočeni igrani in dokumentarni filmi

JFK (1991, rež. Oliver Stone). Trailer: https://youtu.be/w16bYZ-4nmE

JFK Revisited: Through The Looking Glass (2021, rež. Oliver Stone). https://rumble.com/v11b06l-jfk-revisited-through-the-looking-glass.html

The Untold History of the United States (2012, rež. Oliver Stone). https://watchdocumentaries.com/the-untold-history-of-the-united-states/

The Origins of America’s Secret Police (2022). The Canadian Patriot. https://canadianpatriot.org/2022/11/14/new-documentary-released-the-origins-of-americas-secret-police/

Clash of the Two Americas History Videos. The Canadian Patriot. https://canadianpatriot.org/unfinished-symphony-documentary-series/

Foto: Cecil Stoughton (JFK Library)