Jeffrey D. Sachs: Lažni narativ Zahoda o Rusiji in Kitajski

Čas branja: 4 min.

Analiza ameriškega ekonomista prof. Jeffreyja D. Sachsa, predstojnika Centra za trajnostni razvoj na Univerzi Columbia in svetovalca generalnega sekretarja OZN.

Vir: Jeffrey D. Sachs: The West’s False Narrative about Russia and China. Other News, 22. 8. 2022.

Svet je na robu jedrske katastrofe predvsem zato, ker zahodni politični voditelji ne znajo odkrito spregovoriti o vzrokih za zaostrovanje svetovnih konfliktov. Neprizanesljivi zahodni narativ, češ da je Zahod plemenit, medtem ko sta Rusija in Kitajska zlobni, je popreproščen in izredno nevaren. Gre za poskus manipuliranja z javnim mnenjem, ne pa za ukvarjanje z zelo realno in še kako potrebno diplomacijo.

Bistveni narativ o Zahodu je vključen v strategijo nacionalne varnosti ZDA. Osnovna ideja ZDA je, da sta Kitajska in Rusija neizprosni sovražnici, ki »poskušata spodkopati ameriško varnost in blaginjo«. Tidve državi sta po mnenju ZDA »odločeni narediti gospodarstvo manj svobodno in manj pravično, povečati svojo vojsko ter nadzorovati informacije in podatke, da bi mogli zatirati lastno družbo in širiti svoj vpliv«.

Največja ironija je, da so ZDA od leta 1980 dalje sodelovale v vsaj 15 prekomorskih vojnah (Afganistan, Irak, Libija, Panama, Srbija, Sirija in Jemen, če naštejemo le nekatere), medtem ko Kitajska ni sodelovala v nobeni, Rusija pa le v eni (v Siriji) zunaj nekdanje Sovjetske zveze. ZDA imajo vojaška oporišča v 85 državah, Kitajska v treh, Rusija pa v eni (v Siriji) zunaj nekdanje Sovjetske zveze.

Predsednik Joe Biden je ta narativ spodbujal, s tem ko je izjavil, da je največji izziv našega časa tekmovanje z avtokratskimi državami, ki »si prizadevajo za krepitev lastne moči in izvažanje in širjenje svojega vpliva po svetu ter opravičujejo svojo represivno politiko in prakso kot učinkovitejši način reševanja današnjih izzivov«. Varnostna strategija ZDA ni delo posameznega ameriškega predsednika, temveč ameriškega varnostnega establišmenta, ki je v veliki meri avtonomen in deluje zavit v tančico skrivnosti.

Pretirani strah pred Kitajsko in Rusijo se zahodni javnosti posreduje s prirejanjem dejstev. Generacijo poprej je George W. Bush mlajši javnosti dopovedoval, da je ameriška največja grožnja islamski fundamentalizem, pri čemer je pozabil omeniti, da je prav CIA v sodelovanju s Savdsko Arabijo in drugimi državami ustvarila, financirala in poslala džihadiste v Afganistan, Sirijo in druge države, da bi se borili v ameriških vojnah.

Ali pa poglejte invazijo Sovjetske zveze v Afganistan leta 1980, ki je bila v zahodnih medijih prikazana kot dejanje neizzvane perfidnosti. Leta pozneje smo izvedeli, da je pred sovjetsko invazijo dejansko potekala operacija CIE, katere namen je bil izzvati sovjetsko invazijo! Enake dezinformacije so se pojavile v zvezi s Sirijo. Zahodni tisk je poln obtožb na račun Putinove vojaške pomoči sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, ki se je začela leta 2015, ne omenja pa, da so ZDA podpirale strmoglavljenje Asada od leta 2011, s tem da je CIA financirala obsežno operacijo (Timber Sycamore) za Asadovo strmoglavljenje več let pred prihodom Rusije.

Ali pa pred kratkim: ko je predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi kljub opozorilom Kitajske nepremišljeno odletela v Tajvan, noben zunanji minister skupine G7 ni obsodil provokacije Pelosijeve, so pa ministri skupine G7 družno ostro obsodili »pretirani odziv« Kitajske na potovanje Pelosijeve.

Zahodni narativ o ukrajinski vojni pravi, da gre za neizzvan napad Putina, ki si prizadeva za ponovno vzpostavitev ruskega imperija. Pa vendar se resnična zgodovina začne z obljubo Zahoda sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, da se Nato ne bo širil na vzhod, temu pa so ji sledili štirje valovi širitve Nata: leta 1999 so bile vključene tri srednjeevropske države, leta 2004 še sedem držav, vključno s črnomorskimi in baltskimi državami, leta 2008 se je Nato zavezal, da se bo razširil še na Ukrajino in Gruzijo, leta 2022 pa so v Nato povabili še štiri azijsko-pacifiške voditelje, da bi dobili na muho Kitajsko.

Zahodni mediji prav tako ne omenjajo vloge ZDA pri strmoglavljenju proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča leta 2014, kot tudi ne neuspešnosti vlade Francije in Nemčije, garantov sporazuma Minsk 2, saj nista pritisnili na Ukrajino, naj izpolni svoje obveznosti, in prav tako ne ogromnih količin ameriškega orožja, poslanega Ukrajini med Trumpovo in Bidnovo administracijo v času priprav na vojno, kot niti ne tega, da se ZDA niso hotele pogajati s Putinom o širitvi Nata na Ukrajino.

Seveda Nato trdi, da gre zgolj za obrambno dejavnost in da se Putinu ni treba ničesar bati. Z drugimi besedami, Putin se ne bi smel zmeniti za operacije CIE v Afganistanu in Siriji, Natovo bombardiranje Srbije leta 1999, Natovo strmoglavljenje Moamerja Gadafija leta 2011, Natovo 15-letno okupacijo Afganistana, niti za Bidnov »lapsus«, ko je pozval k odstavitvi Putina (kar seveda sploh ni bil lapsus), niti za izjavo ameriškega obrambnega ministra Lloyda Austina, da je cilj ameriške vojne v Ukrajini oslabitev Rusije.

V srčiki vsega tega je poskus ZDA, da bi ostale svetovna hegemona sila s krepitvijo vojaških zavezništev po vsem svetu, da bi zadržale ali premagale Kitajsko in Rusijo. To je nevarna, iluzorna in zastarela zamisel. ZDA imajo le 4,2 % svetovnega prebivalstva in trenutno komaj 16 % svetovnega BDP (merjeno po mednarodnih cenah). Skupni BDP držav G7 je zdaj manjši od BDP držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), poleg tega v državah G7 živi le 6 % svetovnega prebivalstva, v državah BRICS pa kar 41 % svetovne populacije.

Obstaja ena sama država, ki si želi biti dominantna svetovna sila, in sicer ZDA. Skrajni čas je, da ZDA prepoznajo prave temelje varnosti – to so notranja socialna kohezija in odgovorno sodelovanje s preostalim svetom, ne pa iluzija hegemonije. S tako revidirano zunanjo politiko bi se ZDA in njihove zaveznice izognile vojni s Kitajsko in Rusijo ter svetu omogočile, da se sooči z neštetimi okoljskimi, energetskimi, prehranskimi in socialnimi krizami.

Predvsem pa bi si morali evropski voditelji v tem izjemno nevarnem času prizadevati za pravi temelj evropske varnosti – to pa ni hegemonija ZDA, temveč evropski varnostni dogovori, ki spoštujejo legitimne varnostne interese vseh evropskih narodov, vključno z Ukrajino pa tudi Rusijo, ki se še naprej upira širitvi Nata v Črno morje. Evropa bi morala premisliti o dejstvu, da bi to strašno vojno v Ukrajini lahko preprečila s tem, da ne bi dopustila širitve Nata in da bi zahtevala izvajanje sporazuma Minsk 2. V trenutni situaciji je prava pot do evropske in svetovne varnosti diplomacija, in ne vojaška eskalacija.

Prevedla Tatjana Jamnik

Vir

Jeffrey D. Sachs: The West’s False Narrative about Russia and China. Other News, 22. 8. 2022. https://www.other-news.info/the-wests-false-narrative-about-russia-and-china/

JDS. [Uradna spletna stran prof. Jeffreyja D. Sachsa] https://www.jeffsachs.org/

Jeffrey D. Sachs je profesor na Univerzi Columbia v New Yorku, predstojnik Centra za trajnostni razvoj na Univerzi Columbia in predsednik mreže za rešitve za trajnostni razvoj pri OZN. Bil je svetovalec treh generalnih sekretarjev OZN, trenutno je zagovornik ciljev trajnostnega razvoja pri generalnem sekretarju Antóniu Guterresu.

Foto: Thirumalai Rajan P (Pexels)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?