Medtem ko je večina držav Židom, ki so bežali pred nacističnim pregonom, odrekala azil, jih je Kitajska sprejemala odprtih rok.
Izvirnik: K. J. Noh: Forgotten history: China as Holocaust sanctuary. Asia Times, 1. 2. 2023.
Druga plat holokavsta
27. januarja, na dan spomina na holokavst, obeležujemo obletnico osvoboditve Auschwitza, za katerega je zaslužna Rdeča armada, ki je koncentracijsko taborišče dosegla leta 1945.
V zgodovinskem trenutku, v katerem se nahajamo, pa se moramo spomniti tudi druge plati te zgodbe.
Na začetku julija 1938 so se v francoskem mestecu Évian-les-Bains sestali predstavniki 32 držav, da bi se odločili, ali naj sprejmejo židovske begunce, ki so bežali iz nacistične Nemčije.
Židom je bilo z nuremberškimi zakoni že odvzeto državljanstvo in označeni so bili za »sovražnike države«. Večina držav, ki so sodelovale na zasedanju, jih ni hotela sprejeti, češ da nočejo »uvažati židovskega problema«, kot je to izrazil predstavnik ZDA.
Židovske ubežnike je bila pripravljena sprejeti samo miniaturna Dominikanska republika. (Učenjaki opozarjajo, da vodje sionističnega gibanja, kot je David Ben-Gurion, niso podpirali évianskega procesa, s čimer so hoteli izsiliti preseljevanje v Palestino.) Tudi na bermudski konferenci leta 1943 ZDA in Velika Britanija Židom niso dovolile vstopa v svojo državo.
13. maja 1939 se je več kot 900 obupanih Židov vkrcalo na ladjo St. Louis, ki je iz Hamburga plula na Kubo. Tam so večino zavrnili. Odpravili so se v Miami, kjer jim prav tako niso dovolili vstopa v državo. Odslovila jih je tudi Kanada. Nazadnje so se vrnili v Evropo, kjer jih je več sto izgubilo življenje v holokavstu.
Svet se je razklal na dvoje držav: tiste, ki so Žide izganjale, in tiste, ki so jih sprejemale. Dejstvo je tudi, da je v tem strašnem obdobju Kitajska postala edini kraj na svetu, ki je židovskim beguncem nudil stalno, odprto, brezpogojno zatočišče.
Zgodovinski židovski odnosi s Kitajsko
To ni bilo zgodovinsko naključje, temveč rezultat dolge kitajske kulturne tradicije: v Tianjinu, Šanghaju in Harbinu so že prebivale močne židovske izseljenske skupnosti, ki so se tam naselile v 19. in 20. stoletju.
Toda celo prej, pred več kot 1300 leti, so na Kitajskem trgovali in se naseljevali židovski trgovci, in sinagoge so delovale v vseh večjih kitajskih pristaniških mestih, kot so Hangzhou, Ningbo, Yangzhou, Ningxia, Guangzhou, Peking, Quanzhou, Nanjing, Cian, Luoyang in Kaifeng.
Sedem kitajskih priimkov bi lahko bilo židovskega izvora: Ai (艾), Shi (石), Gao (高), Jin (金), Li (李), Zhang (張) in Zhao (趙); Jin in Shi sta seveda kitajski prevod priimkov »Gold« (zlato) in »Stein« (kamen).
Te židovske skupnosti so se tudi svobodno poročale z muslimanskimi skupnostmi, ki so bile na veliko presenečenje zahodnih opazovalcev prav tako v velikem številu, brez omejitev in odkrito prisotne na Kitajskem.
Pravzaprav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je bila prav Kitajska kot civilizacijska država začetnica pojmov raznolikosti, vključevanja in ekumenske, verske tolerance in harmonije – vse to je črpala iz konfucijanske, neokonfucijanske, budistične, taoistične in mohistične tradicije.
Zlasti mohistični pojem jian ai (’vključujoča/univerzalna skrb’, 兼愛) kaže vključujočo in univerzalno ljubezen, ki temelji na neomajnem prepričanju, da je človeštvo ena sama velika družina. To je bilo v časih, ko so evropski kristjani neusmiljeno izvajali pogrome nad Židi in na veliko pobijali muslimane.
Pokojni harvardski zgodovinar Simon Schama je to nasprotje jedrnato opisal v knjigi Belonging: The Story of the Jews 1492–1900 (Pripadnost: Zgodba Židov v letih 1492–1900).
»Ko se lotiš pregleda težavnega položaja Židov v veliki večini preostalega sveta, se lahko samo čudiš, čému je kaifenška skupnost ubežala.
Na Kitajskem Židje niso bili podvrženi nasilju in preganjanju niti niso bili demonizirani kot morilci Boga. V njihove sinagoge niso vdirale tirade spreobrnjencev. Niso bili fizično oddeljeni od Nežidov in prisiljeni nositi ponižujoče oznake na oblačilih.
Niso bili prisiljeni opravljati najbolj prezirane in ranljive poklice, niso bili stigmatizirani kot pohlepni in maščevalni in niso bili prikazani ne kot grabežljive pošasti ne kot patetične žrtve.«
Odraz pojma vključujoče skrbi v dejanjih
Ta vključujoča skrb se je med holokavstom odrazila tudi v dejanjih Hoja Feng-Shana, kitajskega generalnega konzula na Dunaju, ki je avstrijskim Židom izdal na tisoče vizumov. Zaradi tega so Židje lahko zapustili državo (pa če so šli na Kitajsko ali ne) in tako je bilo rešenih nešteto življenj.
Ho Feng-Shan tega za življenja nikoli ni omenjal in o tem, kaj je za Žide naredil, se je razvedelo šele po njegovi smrti, na podlagi pričevanj preživelih in potomcev preživelih.
Vnukinja je pojasnila, da je njegova skromnost temeljila na prepričanju, da je bilo to malenkostno, pričakovano obnašanje vsakega človeka, »nekaj, kar bi v njegovem položaju naredil vsak«. Včasih mu pravijo »kitajski Schindler«.
Tudi mesto Šanghaj je bilo pravo pribežališče za Žide, kot piše Courtney Lichterman:
»Šanghaj – kjer je svoj novi dom že našlo več tisoč židovskih priseljencev, ki so sredi 19. stoletja začeli počasi prihajati zaradi posla ali pozneje, da bi ubežali ruski revoluciji – ne le ni zahteval vizumov, temveč jih je prizadevno izdajal vsem, ki so iskali zatočišče. Dostikrat novodošlih priseljencev niti niso prosili, naj pokažejo potni list.
Priseljevanje Židov v Šanghaj je bilo omejeno šele leta 1939, pa še teh omejitev niso določili Kitajci, temveč skupek tujih sil, ki so tačas nadzorovale mesto. Ta organ, ki so si ga izmislili Zahodnjaki in Japonci, ker so hoteli zamejiti pritok Židov, je odredil, da mora odslej vsakdo, ki ima v potnem listu črko ›J‹, vnaprej zaprositi za dovoljenje za izkrcanje. /…/
Pa vendar so mnogi prebivalci Šanghaja kljub temu, da so jih pestile lastne nadloge, odprtih rok sprejeli nove sosede in z njimi delili tisto malo, kar so imeli, pa najsi je bilo to bivališče, zdravnik ali samo navadna prijaznost.
Po zaslugi te podpore so si židovski begunci postopoma, korak za korakom začeli graditi življenje v novi državi, in kaj kmalu so se židovska podjetja tako razmahnila, da je četrt Hongkou zaslovela kot ›mali Dunaj‹.
Podobno kot njihovi kitajski sosedje so se trudili preživeti v težkih razmerah. Ustanovili so časopise, sinagoge, prodajalne, restavracije, šole, pokopališča, cehe, klube in imeli celo lepotna tekmovanja. Delali so kot zdravniki, ustanavljali bolnišnice, se poročali, imeli otroke ter prirejali bar in bat micve. Naučili so se kuhati v pečeh na premog in barantati s pouličnimi prodajalci.«
Zatočišče v Šanghaju je nazadnje našlo 20.000 Židov.
»›Če [prebivalci Šanghaja] ne bi bili tako strpni, bi bilo naše življenje zelo bedno,‹ je izjavil Mojzes [židovski begunec, ki je pribežal v Šanghaj]. ›Če je Žid pobegnil v Evropi, se je moral skrivati, tukaj v Šanghaju pa smo lahko plesali in molili in poslovali.‹
Takšno tovarištvo je bilo ključno za ohranjanje morale šanghajske židovske skupnosti, saj so mnogi njeni člani so v Evropi še vedno imeli sorodnike, ki so bili v smrtni nevarnosti. V času, ko so upov polni podjetniki z vsega sveta iskali načine, kako bi na hitro obogateli, in se je Šanghaj iz skromne ribiške vasi prelevil v peto največje mesto na svetu, Tilanqiao židovskim beguncem resda ni ponujal izobilja ali razkošja, temveč nekaj precej bolj dragocenega: varnost.«
Tisočletna tradicija sožitja, vključevalnosti in univerzalne skrbi
Danes, ko ZDA skušajo mentalno pripraviti svet na vojno proti Kitajski, tako da trosijo laži, klevete in propagando proti kitajskemu ljudstvu in vladi – češ da Kitajci ogrožajo svet in svetovni red ter da izvajajo »genocid« nad muslimani – je še toliko bolj pomembno, da se spomnimo te kritične zgodbe.
Vse te klevete izpodbijajo trdna dejstva: Ujguri, Tibetanci in preostalih 53 narodnostnih manjšin se razcvetajo kot ponosni dediči lastne zgodovine in kulture, hkrati pa imajo preko svojih predstavnikov sodelujejo kot enaki, cenjeni in spoštovani soudeleženci skupnega razvoja prosperirajoče večnarodnostne civilizacijske države.
Ta projekt raste iz tisočletne tradicije večverskega in večnarodnostnega sožitja, vključevalnosti in univerzalne skrbi, ki se v socialistični množični liniji načela »služiti ljudem« – in to vsem ljudem – dialektično nadaljuje tudi v današnji trenutek, da bi ustvarili občestvo skupne usode vsega človeštva.
—
K. J. Noh je novinar, politični analitik, pisatelj in profesor, specializiran za geopolitiko azijsko-pacifiške regije. Več člankov »
Prevedla Tatjana Jamnik
Literatura
Richard D. Heideman, Legalizing Hate: The Significance of the Nuremberg Laws and The Post-War Nuremberg Trials. Loyola of Los Angeles International and Comparative Law Review, letn. 39, št. 5 (2017). https://digitalcommons.lmu.edu/ilr/vol39/iss1/2
Erin Blakemore: A Ship of Jewish Refugees Was Refused US Landing in 1939. This Was Their Fate. History, 4. 6. 2019. https://www.history.com/news/wwii-jewish-refugee-ship-st-louis-1939
Dan Robins: Mohist Care. Philosophy East and West, letn. 62, št. 1 (2012). Str. 60–91. https://www.jstor.org/stable/41426831
Simon Schama: Belonging: The Story of the Jews 1492–1900. Toronto: Penguin Canada, 2017. https://books.google.si/books/about/Belonging.html?id=EZvCoQEACAAJ&redir_esc=y
Feng-Shan Ho. Yad Vashem. https://www.yadvashem.org/righteous/stories/ho.html
Courtney Lichterman: The Hidden History of Shanghai’s Jewish Quarter. Atlas Obscura, 13. 6. 2018. https://www.atlasobscura.com/articles/shanghais-jewish-quarter-hongkou
Ronan O’Connell: How China saved more than 20,000 Jews during WW2. BBC, 5. 4. 2021. https://www.bbc.com/travel/article/20210405-how-china-saved-more-than-20000-jews-during-ww2
Study “Serve the People”. Peking Review, letn. 10, št. 2 (1967). Str. 9–13. https://www.marxists.org/subject/china/peking-review/1967/PR1967-02e.htm
Priporočeno čtivo o zamolčani zgodovini
Če vas zanimajo še druge zgodbe o zamolčani polpretekli zgodovini, vam v branje priporočamo naslednje članke in knjigo:
Matthew Ehret: For Victory Day: It’s Time to Think About Finally Winning WWII. Canadian Patriot, 9. 5. 2022. https://canadianpatriot.org/2022/05/08/for-victory-day-its-time-to-think-about-finally-winning-wwii-2/ ali https://matthewehret.substack.com/p/for-victory-day-its-time-to-think-992
Cynthia Chung: How the Ukrainian Nationalist Movement Post-WWII was Bought and Paid for by the CIA. The Canadian Patriot, 31. 1. 2023. https://canadianpatriot.org/2023/01/31/how-the-ukrainian-nationalist-movement-post-wwii-was-bought-and-paid-for-by-the-cia-2/
Nikolai Starikov: Episode 10. Who Organised the Famine in the USSR in 1932-1933? Oriental View, 17. 12. 2012. https://orientalreview.org/2012/12/17/episodes-10-who-organised-famine-in-the-ussr-in-1932-1933/
US Hegemony and Its Perils. The Ministry of Foreign Affairs of Republic of China, 20. 2. 2023. https://www.fmprc.gov.cn/mfa_eng/wjbxw/202302/t20230220_11027664.html
Matthew Ehret in Cynthia Chung: Breaking Free of Anti-China Psyops: How the Cold War is Being Revived and What You Can Do About It. Montreal: Canadian Patriot Press, 2023. https://canadianpatriot.gumroad.com/l/BreakingFree
Priporočeni dokumentarec
How China Banned Soros in 1989 [A Canadian Patriot Press Film]. MattEhret, 20. 2. 2023. https://rumble.com/v2a5pde-how-china-banned-soros-in-1989-a-canadian-patriot-press-film.html
Foto: Nuno Alberto (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »