VIDEO & ČLANEK.

Helga Zepp-LaRouche je na prošnjo Kluba mehiških novinarjev 13. decembra 2022 posnela nagovor, ki ga je klub nato razposlal med svoje člane pa tudi študente fakultet Univerze v Ciudadu de Méxicu. Univerza v Ciudadu de Méxicu, znana kot UMC, je javna univerza, ki jo je ustanovil predsednik López Obrador, ko je bil še župan Ciudada de Méxica, in zdaj šteje okoli 25.000 študentov, ki študirajo v številnih kampusih. Video, sinhroniziran v španščino, je zdaj objavljen v rubriki Izpostavljeno (šp. Destacadas) na portalu mehiških novinarjev Voces del periodista, in sicer pod naslovom »Mir pomeni spoštovanje pravice drugih do razvoja« (kar se navezuje na znameniti stavek Benita Juáreza: »Mir, tako med posamezniki kot med narodi, je spoštovanje pravic drugih«).

Izvirnik: Helga Zepp-LaRouche: Peace means respect for the rights of others to develop. Executive Intelligence Review, 23. 12. 2022.

Video v angleškem izvirniku:

Prevod prepisa govora:

Helga Zepp-LaRouche: Mir pomeni spoštovanje pravice drugih do razvoja

Draga Celeste Sáenz de Miera in drago Društvo mehiških novinarjev, zelo me veseli, da danes lahko govorim z vami, in še enkrat se vam zahvaljujem, da ste mi podelili nagrado za svobodo govora. Dandanes je to še toliko bolj pomembno, ker je svoboda govora ogrožena. Če se ozremo po svetu, vidimo, da mnoge države poskušajo nadzorovati to, čemur pravijo narativ oz. pripoved. Če navedem en primer: Evropska komisija je pravkar objavila smernice, v katerih učiteljem po šolah naroča, naj učencem »vnaprej razkrinkajo« lažne novice, kar pomeni, da se od njih ne pričakuje le popravljanje tega, kar se jim zdi napačen narativ oz. lažne novice, temveč da bodo učencem vcepljali pravi narativ.

Gre za neverjeten napad na sposobnost otrok, da se naučijo razmišljati in presojati o tem, kaj je prav in kaj narobe. To je le eden izmed številnih primerov, kjer razne institucije, obveščevalne službe in drugi poskušajo nadzorovati informacije na družabnih omrežjih. Svoboda govora je torej strahotno ogrožena.

To je tesno povezano z dejstvom, da se nahajamo v najbrž najnevarnejšem trenutku svetovne zgodovine, saj smo na robu tretje svetovne vojne, se pravi jedrske vojne. In če bi kdaj prišlo do česa tako grozljivega, bi to pomenilo konec civilizacije. Po ocenah znanstvenikov bi svetovni jedrski vojni sledilo deset let jedrske zime. Kdor ne bi umrl v prvih urah, bi v naslednjih letih umrl od lakote. Zelo blizu tega smo, obenem pa, če smo bolj optimistični, smo tudi izjemno blizu popolnoma novega svetovnega gospodarskega reda.

Ne gre za Ukrajino

Najprej si oglejmo nevarnost. Nevarnost ne prihaja iz Ukrajine – Ukrajina je zgolj kmet na šahovnici. Resnični problem je v tem, da hočejo sile sedanjega transatlantskega finančnega sistema na vsak način obdržati nadzor. Zaradi gospodarskega vzpona Kitajske se počutijo zelo ogrožene. Poskušajo obrzdati Rusijo in Kitajsko. To se dogaja že od konca Sovjetske zveze dalje. Takrat je posvetil močan žarek upanja – v tistih časih smo mu rekli »zvezdna ura civilizacije« [Sternstunde der Menschheit] – kajti po razpadu Sovjetske zveze bi lahko vzpostavili mednarodni mirovni red, ki bi povsem spremenil svetovno dinamiko.

Toda kot vemo zdaj, so se anglo-ameriške sile odločile vsiliti unipolarni svet, pri čemer so prelomile obljubo, dano sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu, da se Nato ne bo pomaknil na vzhod »niti za ped«. Kmalu zatem je sledilo pet Natovih širitev. Sedanja eskalacija se je pričela z državnim udarom v Ukrajini leta 2014. O tem, kaj se je dogajalo pred izbruhom vojne 24. februarja 2022, se ljudje zdaj ne smejo niti pogovarjati.

Toda zgodilo se je nekaj neverjetnega. Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je v dveh intervjujih, v enem za Spiegel in drugem za tednik Zeit, priznala, da nikoli ni imela namena spoštovati sporazuma iz Minska. S tem je potrdila, kar je pred kratkim povedal nekdanji ukrajinski predsednik Petro Porošenko, in sicer da Ukrajina nikoli ni nameravala izvajati sporazuma iz Minska. Ukrajina je s tem pridobila čas za izgradnjo ukrajinske vojske po Natovih standardih.

Zadeva je zelo resna, kajti to pomeni, da zahodnim politikom ni mogoče verjeti, ne glede na to, kaj rečejo. Nemčija in Francija naj bi imeli vlogo garanta sporazuma iz Minska. Vendar nista ničesar storili za njegovo uveljavitev. In zdaj se je izkazalo, da je bilo vse samo šarada. Ruski predsednik Vladimir Putin je pred kratkim dejal, da je Rusija najbrž naredila napako, ko leta 2014 ni vojaško posredovala v Donbasu. Tedaj so ga k temu nagovarjali privrženci trde linije. Putin se je odločil za nadaljevanje pogajanj in je verjel obljubam Nemčije in Francije, da bosta poskrbeli za uveljavitev sporazuma iz Minska.

To pomeni, da so bili vsi, ki so opozarjali, da je ukrajinska zgodba kompleksnejša in da za vojno ni kriv samo Putin, po krivici deležni napadov. Prav bi bilo, da se v mednarodnih medijih sproži ustrezna razprava o tem.

Igranje z jedrskim uničenjem

Situacija ostaja izjemno nevarna, saj na Zahodu nekateri lahkomiselneži na uradnih vojaških položajih precej sproščeno omenjajo uporabo jedrskega orožja. Več ruskih predstavnikov je reklo, da bo treba na novo premisliti o celotni ruski strateški doktrini. ZDA so veliko taktičnega jedrskega orožja premaknile v Evropo – tudi v Nemčijo. In medcelinske balistične rakete lahko dosežejo Rusijo v pičlih nekaj minutah. Zato smo se spet znašli v situaciji, ki spominja na zgodnja osemdeseta leta, ko smo imeli krizo z raketami srednjega dosega Pershing 2 in SS-20.

Takrat je ulice preplavilo na stotisoče ljudi, ki so svarili pred tretjo svetovno vojno. Zdaj na ulicah ne demonstrira na stotisoče ljudi. To je ogromen problem. Situacija zelo spominja na kubansko krizo. Jedrsko orožje je od ruskega ozemlja oddaljeno le nekaj minut. Zamislite si, kaj bi rekle ZDA, če bi Rusi ali Kitajci namestili jedrsko orožje ob mehiško-ameriški meji.

Znašli smo se v izredno nevarni situaciji, ki ji botruje dejstvo, da se finančni sistem transatlantskega sveta približuje dokončnemu zlomu. Centralne banke se soočajo s hiperinflacijo in nemogočimi razmerami. Če ne bodo ničesar ukrenile in bodo nadaljevale s kvantitativnim sproščanjem, se bo hiperinflacija stopnjevala; če se bodo poskušale proti inflaciji boriti s kvantitativnim zategovanjem pasu, bodo pahnile v propad mnoga zadolžena podjetja in povzročile beg kapitala z nastajajočih trgov. Zato kolebajo med enim in drugim. Znotraj sistema, kakor je zastavljen zdaj, ni nobene rešitve.

Prav zato sem že pred časom predlagala, da se tega problema lotimo temeljito. Predlagala sem novo mednarodno varnostno in razvojno ureditev, ki mora upoštevati varnostne interese prav vsake države na planetu. Če tega ne bomo storili, ne bo delovalo.

Precedens vestfalskega miru

Pri tovrstnem premišljanju se lahko opremo na zgodovinski dogodek – vestfalski mir, ki je končal 150 let trajajočo versko vojno v Evropi. Med tridesetletno vojno (1618–1648), ko je vojskovanje doseglo vrhunec, so se ljudje zavedeli, da v primeru, če bodo z boji nadaljevali, na koncu ne bo več nikogar, ki bi se veselil zmage. Vsi bi bili mrtvi. Situacija je bila podobna današnji.

Vestfalski mir je bil izredno pomemben. Z njim je bilo vzpostavljenih več nadvse pomembnih načel, ki so bila začetek mednarodnega prava narodov.

Prvo načelo, do katerega so prišli, je bilo, da je treba zavoljo miru upoštevati interese drugega. Prav to načelo je odločno izrazil tudi eden največjih mehiških predsednikov, Benito Juárez, ko je rekel, da mir pomeni spoštovanje interesov drug drugega, tako v zvezi s posamezniki kot tudi v zvezi z drugimi narodi. To načelo je zelo pomembno.

Če upoštevaš interese drugega, lahko vzpostaviš mirovni red. Vestfalski mir je bil natanko to.

Če tega ne storiš, tvegaš nove vojne. V primeru versajske mirovne pogodbe leta 1919 je bila kljub kompleksnosti povodov za prvo svetovno vojno za glavnega krivca razglašena Nemčija. To je vodilo v nepravične in nemogoče vojne reparacije, ki so povzročile hiperinflacijo, ta pa gospodarsko depresijo, ki je privedla do druge svetovne vojne. Če mirovna rešitev ni pravična, to vodi v nove vojne.

Drugo načelo vestfalskega miru je bilo, da si morata zavoljo miru obe strani druga drugi odpustiti zločine. Kajti če ves čas ponavljaš »naredil si mi to in to«, se ujameš v večno zanko in vojne nikoli ne končaš.

Tretje načelo, ki je bilo zelo pomembno, je bilo, da pri povojni obnovi pomembno vlogo igra država. To je privedlo do kameralizma in šole fizične ekonomije, ki ju moramo upoštevati tudi v današnji situaciji.

Ciklus konferenc Schillerjevega inštituta

Schillerjev inštitut je na to temo izvedel več konferenc. Seznam govorcev je precej impozanten. Zadnji dve leti in pol smo tkali zavezništvo ljudi, ki resno razmišljajo o tovrstnem pristopu. Mnogi izmed njih so me prosili, naj skiciram, kakšna naj bi ta nova mednarodna varnostna in razvojna ureditev bila. In čeprav ne skrivam, da nisem edina, ki to lahko opredeli, sem pripravila osnutek z desetimi načeli, ki jih je po mojem mnenju treba upoštevati, če hočemo imeti takšno mednarodno mirovno ureditev.

Ta načela bi vam rada predstavila, hkrati pa bi vas rada spodbudila, da si besedilo dejansko preberete, saj bi našim prizadevanjem za ohranitev miru in preprečitev nevarnosti vojne zelo pomagalo, če bi se o njih razpravljalo v medijih, med akademiki in v parlamentih in zakonodajnih telesih med izvoljenimi uradniki in nekdanjimi izvoljenimi uradniki. S tem ko prispevajo k razpravi o tem, ali si človeštvo dejansko lahko zastavi načela, ki nam bodo omogočila trajno preživetje, nas lahko ljudje iz različnih držav privedejo do mirovnega reda.

Zelo optimistično verjamem, da je to mogoče, ker smo ljudje. Imamo ustvarjalni razum. Toda vse to zahteva precej širšo razpravo, kot smo jo zmožni sprožiti sami, in zato bi rada, da si ta načela ogledate, in jih – če se z njimi strinjate – objavite še sami. Če imate pripombe, vas vabimo, da jih prispevate: na spletnih straneh Schillerjevega inštituta bo kmalu postavljena podstran, kjer bomo z veseljem objavili vse tovrstne prispevke.

Naj vam vsaj na kratko povem, kakšna ta načela so, hkrati pa vas prosim, da si vzamete čas in si jih preberete.

Načela

Prvo načelo je načelo suverenosti. Izvajati se mora v partnerstvu popolnoma suverenih nacionalnih držav. Danes po svetu ni tako. Imamo nadnacionalne institucije, ki posegajo v suverenost narodov. Primer Evropske unije kaže, da to ne deluje.

Načelo suverenosti je zelo pomembno pojmovanje, ki ga je bilo treba razviti. V Evropi so pred razvojem suverenih nacionalnih držav obstajali papeštvo, ki je globalno, in imperiji, rimski imperij in drugi. Celo nacionalne monarhije so potrebovale kar nekaj časa, da so uveljavile svoje pravice proti tej nadnacionalni strukturi – papeštvu in imperiju.

Šele v 15. stoletju je bila z Ludvikom XI. v Franciji ustanovljena prva nacionalna država – suverena nacionalna država, za katero je bilo značilno, da so ljudje v dvajsetih letih dosegli dvakrat boljši življenjski standard. Pri tem niso štele samo elite, veljaki, plemstvo in njihovi privilegiji, temveč je prvič v zgodovini obveljalo načelo, da se bo s pomočjo znanosti in tehnologije ter porasta mestnega prebivalstva povečevalo skupno dobro.

V tem obdobju, v 15. stoletju, je Nikolaj Kuzanski, eden največjih univerzalnih mislecev človeštva, v svojem delu De concordantia catholica (O katoliški slogi) prvič določil načela suverene države. Prav tam je prvič razvil misel, da je potrebno recipročno pravno razmerje med vladanimi in vlado. In to poteka s posredništvom predstavnikov, ki so izvoljeni, ti predstavniki pa pravno odgovarjajo tako vladanim kot vladi.

Predstavniški sistem je torej edini način, kako lahko posameznik sodeluje v vladi. Kajti čista demokracija ne deluje. Tega sta se zavedala že Platon in Tukidid, ki sta ugotovila, da je druga plat demokracije tiranija. Osnovna demokracija ne deluje. Ne moreš vprašati milijona ljudi o vsaki odločitvi; to se neizbežno razvije v anarhijo in kaos. Potem se seveda pojavi tiran.

Ideja predstavniške vlade je izredno pomembna. In zahteva izobražene državljane. To načelo lahko uveljavijo samo izobraženi državljani. Nesreča, s katero se soočajo številne demokracije na Zahodu, od katerih večina sicer ima neko obliko predstavniške vlade, je v tem, da vsem primanjkuje izobraženih državljanov. Temu med drugim botruje dejstvo, da sta svoboda govora in svoboda tiska močno ovirani. In stanje se poslabšuje.

Načelo suverenosti tako močno poudarjam zato, ker zlasti v kriznih časih interese skupnega dobrega lahko varuje zgolj suverena nacionalna država. To je prvo načelo.

Drugo načelo je odprava revščine. Nacionalne države morajo sodelovati druga z drugo, da bi premagale in odpravile revščino. V trenutku, ko po besedah Davida Beasleya, izvršnega direktorja Svetovnega programa OZN za hrano, 1,7 milijarde ljudem grozi lakota in drugi dve milijardi ostajata brez čiste vode, se milijardam ljudi več kot očitno odrekajo osnovne človekove pravice. Revščina je zelo resno kršenje človekovih pravic. Za to, da bi lahko odpravili lakoto, je potrebno medsebojno sodelovanje vseh narodov, in Kitajska je dokazala, da je to mogoče. Kitajska je iz hude revščine dvignila 850 milijonov svojih prebivalcev. Kitajski srednji razred se bo s 400 milijonov v kratkem povečal na 600 milijonov ljudi. Z mednarodno zavezo bi bilo mogoče enako narediti v vsaki državi t. i. globalnega juga.

Tretje načelo je zagotovitev sodobnega zdravstvenega varstva. Vsaka država na Zemlji mora imeti sodoben zdravstveni sistem. Pandemija covida je pokazala, da lahko življenja svojih državljanov zaščitijo le tiste države, ki imajo delujoče zdravstvene sisteme. Kitajska je kot država na tem področju storila največ. ZDA, Nemčija in druge evropske države so se v boju proti covidu tako slabo odrezale zaradi privatizacije zdravstvenega sektorja. Kvaliteten, moderen zdravstveni sistem je izjemno pomemben tudi za dolgoživost. Ljudje prezgodaj in prepogosto umirajo zaradi bolezni, za katere obstajajo zdravila. Koliko ljudi v državah v razvoju umira zaradi bolezni, ki bi se jih dalo zlahka odpraviti, če bi obstajal sodoben zdravstveni sistem? To je tretje načelo.

Četrto načelo je dostop do splošne izobrazbe za vsakega otroka. Glede na to, da smo ustvarjalna bitja, edina doslej znana ustvarjalna bitja v vesolju, je temeljna pravica vsakega človeka, da ima možnost polno razviti svoj ustvarjalni potencial. Zato vsak človek potrebuje splošno izobrazbo. Vsak človek mora živeti v razmerah, v katerih lahko pridobiva znanje splošne zgodovine, jezikov, naravoslovja in umetnosti. Brez te izobrazbe ljudje ne morejo v polni meri realizirati potenciala, s katerim smo se vsi rodili.

Peto načelo se tiče načina financiranja vsega tega. Potrebujemo kreditni sistem, katerega edini namen je doseči to, kar sem pravkar opisala v prvih štirih točkah, skratka, skupno dobro. Osrednji element gospodarstva morajo biti ljudje, moški in ženske, in ne povečevanje dobička ozke elite. Pri tem se lahko opremo na način delovanja sistema iz Bretton Woodsa, kakršnega je načrtoval Franklin D. Roosevelt.

Vem, da mnogim državam v razvoju sistem iz Bretton Woodsa ni všeč, vendar ne poznajo Rooseveltovih načrtov. Umrl je v napačnem trenutku. Sistem monetarne politike, kakršnega poznamo, sta dejansko uvedla Churchill in Truman, ki sta se povezala, da bi ohranila kolonialistično strukturo. Rooseveltova predstava tega sistema je bila povsem drugačna, njegov glavni namen je bilo premagati revščino in bistveno izboljšati življenjski standard v državah v razvoju.

Na to se torej navezujemo in številne države globalnega juga, številne institucije, kot so BRICS, Šanghajska organizacija za sodelovanje, Evrazijska gospodarska unija in druge organizacije globalnega juga že ustvarjajo nov kreditni sistem, novo mednarodno valuto – torej to že nastaja.

Šesto načelo se mora ukvarjati s tem, kaj bi ta kreditni sistem moral narediti. In sicer ustvariti predpogoje za pravi razvoj globalnega juga, vzpostaviti osnovno infrastrukturo, ki omogoča širitev in hiter razvoj industrije in kmetijstva.

Predlog, kako to izvesti v praksi, je Nova svilna pot. Schillerjev inštitut že kar nekaj časa pripravlja predloge za to, da bi Nova svilna pot lahko postala svetovni kopenski most, tako da bi sčasoma vse celine povezala s predori in mostovi in postala nov svetovni gospodarski red, ki bi omogočil dostojno življenje vsem ljudem na planetu.

Sedmo načelo – in zdaj se selimo k filozofskim temeljem teh bolj konkretnih korakov – je, da je treba premagati geopolitiko. To je osrednja ideja nove varnostne ureditve. Geopolitika je bila glavni razlog za obe svetovni vojni v 20. stoletju, zdaj pa nam zaradi nje grozi še tretja svetovna vojna. Prav zato bi morali prepovedati jedrsko orožje. Jedrsko orožje ima tako uničujoče in smrtne posledice, da ga nikakor ne bi smeli dopuščati. Prav tako bi bilo treba prepovedati vse drugo orožje za množično uničevanje. Z mednarodnim sodelovanjem moramo razviti sredstva, zaradi katerih bo jedrsko orožje postalo tehnološko zastarelo, kot je bilo prvotno načrtovano v predlogu, znanem kot Strateška obrambna iniciativa (Strategic Defence Initiative, SDI), ki ga je zasnoval Lyndon LaRouche in Sovjetski zvezi ponudil predsednik Reagan.

Osmo načelo: da bi lahko premagali geopolitiko, se morajo ljudje naučiti razmišljati kot eno človeštvo – ne kot narod proti narodu, ne kot bloki interesnih skupin proti drugim skupinam, temveč na prvem mestu kot eno človeštvo. Kitajski predsednik Xi Jinping je to izrazil z lastnimi besedami, ko je dejal, da moramo imeti »povezano skupnost ene prihodnosti človeštva«.

Predlagala sem, da bi bilo dobro uporabiti razmišljanje Nikolaja Kuzanskega, ki je razvil prelomno pojmovanje o sovpadanju nasprotij – coincidentia oppositorum – kar pomeni, da vedno obstaja višja enost, ki si jo lahko zamisli človeški razum, ki je nad mnoštvom in ki ima večjo moč kot mnoštvo.

Da bi ljudje lahko razumeli, da je treba postaviti človeštvo na prvo mesto, se morajo naučiti, da ne bodo vedno pomislili »moji interesi proti tvojim interesom«. Tako se vrnemo k stavku Benita Juáreza »Interes drugega pomeni interes vseh drugih«, se pravi enega človeštva. Filozofska razprava Nikolaja Kuzanskega o sovpadanju nasprotij, ki je že sama po sebi celovita in velika tema, nam torej lahko pomaga priti do tega.

Deveto načelo obravnava konceptualno globino, ki jo moramo zagotoviti tej novi varnostni in razvojni ureditvi. Kako si lahko zagotovimo načela, ki so na neki način neizpodbitna? Že veliko časa razmišljam, da lahko svet postopoma uredimo samo tako, da bomo zakonitosti fizičnega vesolja – kar je realnost, v kateri živimo – uporabili za politični, gospodarski in družbeni red na Zemlji.

Ta zamisel ni nova. Evropska filozofija, na primer, se je od nekdaj ukvarjala z mislijo, da obstaja nekaj takega kot naravni zakon. In to izročilo pravi, da je naravni zakon določen v redu stvarstva – je nad zakoni, ki jih določa človek. Vgrajen je v red stvarstva. Podobno idejo lahko najdemo v mnogih večjih kulturah. V Indiji pravijo, da moramo na Zemlji uresničevati kozmološki red, na Kitajskem pa, da mora politiko usmerjati nebeški mandat. V osnovi gre za to, da bi morali preučevati zakonitosti fizičnega vesolja. Na srečo zaradi sodobne znanosti o teh zakonitostih vemo vedno več.

Veliki teleskopi, na primer Hubblov teleskop in od nedavnega teleskop Jamesa Webba, nam nudijo neverjeten vpogled v to, kakšno je vesolje. Že Hubblov teleskop nam je pokazal, da obstaja več kot dva bilijona galaksij. Neverjetno! To se mi zdi povsem nepojmljivo, ker ti daje občutek, da lahko preučuješ te zakonitosti in pri tem sklepaš o življenju na Zemlji. Seveda pa tudi druga področja, kot so biofizika in neverjetna perspektiva znanosti o termonuklearni fuziji in o tem, kaj vse bi nam to prineslo na področju zagotavljanja surovin in energije, če bi to lahko komercialno izvajali na Zemlji. Pa tudi, kako deluje Sonce, kako potekajo procesi v nadzorovani plazmi. Vse to nam bo dalo vpogled v zakonitosti vesolja, hkrati pa nas lahko usmerja pri organiziranju našega političnega življenja.

Deseto načelo je, da je človek v osnovi dober in da lahko neskončno izpopolnjuje ustvarjalnost svojega razuma in lepoto svoje duše in svojega značaja. Človek je najnaprednejša geološka sila v vesolju, kar dokazujeta zakonitost razuma in zakonitost fizičnega vesolja, ki sta skladni in povezani. Vse zlo je posledica pomanjkanja razvoja in ga je zato mogoče premagati. To je verjetno najpomembnejše in gotovo tudi najbolj kontroverzno načelo. Človek lahko neskončno samoizpopolnjuje svojo ustvarjalno zmožnost in svoj značaj s pomočjo študija, odkrivanja in estetske vzgoje.

To je korenito optimistična podoba človeka, s katero se ne strinjajo vsi. Toda prepričana sem, da je imel Nikolaj Kuzanski tudi glede tega prav. Rekel je, da zlo ni nekaj samoniklega, pač pa pomanjkanje razvoja. Verjamem, da je res tako.

Če bomo vsakemu otroku omogočili, da ima dostojen dom, ljubečo družino in dostop do izobrazbe, ki spodbuja vse njegove potenciale, ne bo več nobenega razloga za to, da bi ljudje postali zlobni ali pohlepni ali zlonamerni ali karkoli drugega. Svojo ustvarjalnost bodo cenili bolj kot vse stvari, zaradi katerih se prerekamo danes.

Če si ogledamo resnično ustvarjalne ljudi – preberite si na primer pogovore med Friedrichom Schillerjem in Wilhelmom von Humboldtom ali Albertom Einsteinom in Maxom Planckom – boste videli, da se med ljudmi lahko razvije odnos, pri katerem ima ena oseba drugo rada zaradi ustvarjalnega potenciala, ki ga je le-ta izrazila, in obratno. To je resnično človeški odnos. Verjamem, da je to povsem izvedljivo.

Ustvarjalni razvoj je zdaj mogoč povsod

Schillerjev inštitut, ki je bil ustanovljen pred 38 leti, je bil imenovan po Friedrichu Schillerju, ker je njegova podoba človeka tako plemenita, da sem pomislila, da bi morala vplivati na politiko.

Schiller je menil, da bo kmalu nastopila doba razuma, in tako so menili tudi številni humanisti 18. in 19. stoletja. Velikokrat sem se spraševala, zakaj do tega ni prišlo, kajti sama zelo cenim mnenja in stališča teh humanistov. Prišla sem do zaključka, da je krivo to, da znanost, tehnologija in industrija še niso bile dovolj razvite, da bi premagale revščino v predelih sveta, kjer so bile kolonije. Zato o tem niti ni bilo nobenega govora in najbolj plemenite ideje mislecev, kot sta Leibniz ali Schiller, so ostale v sferi idej, brez materialne podlage.

Zdaj pa imamo zaradi znanstveno-tehnološkega napredka možnost, da revščino dokončno premagamo. Nobenega razloga ni več za to, da bi moral en sam človek stradati ali prezgodaj umreti zaradi pomanjkanja zdravil.

Če si ogledamo nedavne tehnološke dosežke na področju umetne inteligence in digitalizacije, lahko zgradimo svet, v katerem lahko ta nova področja uporabimo za skupno dobro in tako osvobodimo ljudi, da bodo lahko več časa posvečali svojemu ustvarjalnemu razvoju. Vseživljenjsko učenje, vseživljenjsko raziskovanje in ustvarjalnost bodo postajali vse bolj običajni.

Skratka, moramo se boriti za to, da bi ljudje videli, da je ključ do vsega razvoj.

Razvoj je ključen za mir. Razvoj je ključen za premagovanje zla. Nismo vezani na manihejski svet, kjer bosta zlo in dobro vedno sobivala – življenje človeštva lahko postopoma povežemo z zakonitostmi vesolja. In zato je, če bomo odločno ukrepali zdaj, pred nami zelo svetla prihodnost.

Še enkrat se vam zahvaljujem, da ste mi dali priložnost, da vam predstavim te zamisli. Če se vam zdijo sprejemljive, se nam pridružite in nam pomagajte ustvariti novi svetovni gospodarski red, ki bo vreden človeškega dostojanstva.

Prevedla Tatjana Jamnik

Izvirnik: Helga Zepp-LaRouche: Peace means respect for the rights of others to develop. Executive Intelligence Review, 23. 12. 2022.

Priporočena literatura

Lyndon H. LaRouche, Jr.: A Personal Reflection: I Remember Ronald Reagan. The Schiller Institute, 6. 6. 2004. https://archive.schillerinstitute.com/lar_related/2004/april-june/lar_reagan.html

Taja Ožbolt: Nikolaj Kuzanski – mislec neskončnosti. Kvarkadabra, 27. 3. 2022. https://kvarkadabra.net/2003/03/nikolaj-kuzanski/

Helga Zepp-LaRouche: Ten Principles of a New International Security and Development Architecture. The Schiller Institute, 30. 11. 2022. https://schillerinstitute.com/blog/2022/11/30/ten-principles-of-a-new-international-security-and-development-architecture/

The Schiller Institute: https://archive.schillerinstitute.com (arhiv starejših strani) in https://schillerinstitute.com/ (nove strani)

Executive Intelligence Review. Ustanovitelj in glavni urednik Lyndon LaRouche. https://larouchepub.com/

The LaRouche Organization: https://laroucheorganization.nationbuilder.com/

Foto: Gerard ter Borch, Ratifikacija vestfalskega miru (Wikipedija)

Popravljeno 28. 3. 2024.

Tatjana Jamnik

Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »