Logoterapevtski pogled na človekov beg iz prav-ljic v virtualni svet Face-booka in kako se vrniti nazaj k izviru družine in branja.
Zdravilna moč branja
Danes veliko govorimo o zdravilni moči branja (biblioterapija). Kot zapiše Elisabeth Lukas: »V njej [v moči branja] tiči nekakšen čar, saj nanjo ne moremo že vnaprej računati. Določenega besedila, ki je lahko še tako modro, ne moremo predpisati kot zdravilo in graditi na njegovem delovanju. Njegova zdravilna moč bo prišla do izraza, če bo oseba, ki je za to besedilo odprta, prišla v stik z njim v za to primernih trenutkih. Takrat se lahko zgodi ognjemet, eksplozija.«[1] To vprašanje me je vznemirjalo že leta 1997, zato sem kot bibliotekar razvijal prve korake biblioterapije z metodo trenutnega uvida oz. intuitivno biblioterapijo, kot je poimenoval moje takratno delo mag. Franc Prosnik, klinični psiholog, s katerim sva v tistih letih veliko sodelovala.
Lukasova nam o bistvu pravljic pove, »da načelo upanja, ki je prisotno skozi vse človeško kulturno ustvarjanje, preveva tudi zgodbe, mite, pravljice in legende od davnine do danes.« In nadaljuje, da pravljice »vsebujejo poduk in obljubo.«[2]
Že koren besede pravljice ima izvor v besedi »prav«, da je nekaj prav, pravo, kar ima starocerkvenoslovanski izvor v pomenu »prvi« in nadalje izpeljanke iz tega praviti, pravica …
Torej nekaj, kar je resnično, ne pa izmišljeno, pootročeno, kot marsikdo danes interpretira vrednost pravljic. C. S Lewis je nekje zapisal: »Pravljice so duhovno raziskovanje, ker razkrivajo človeško življenje, kot ga vidimo ali občutimo ali slutimo od znotraj.«
Ljudje si v preteklosti niso smeli povedati življenjskih resnic v neposredni obliki, ampak samo v obliki simbolov, v mitoloških, pravljičnih zgodbah.
Pesniki, pisatelji, znanstveniki in tudi otroci so bolj odprti intuitivnemu, duhovnemu svetu, vendar so pravljice, mitološke zgodbe, navsezadnje tudi svete knjige, kot sta Sveto pismo ali Koran, bili namenjeni odraslim, to so bila duhovna branja za odkrivanje smisla življenja.
In zakaj danes lažje zaupamo nekim tehnološkim ponudbam (virtualnim družabnim omrežjem), ki nas in naše otroke omrežijo v nevaren življenjski cunami?
Zakaj se ne pogovarjamo in ne beremo pravljic?
Otroci naj bi bili deležni »tisoč ur naročja« (tako opisujejo zgodnje branje, ko imajo starši otroka v naročju), kot jih priporočajo specialisti za zgodnje branje in povezujejo procese branja z ljubečo pozornostjo in s procesi tvorjenja pomena v sodelovanju z odraslimi.[3]
Seveda pa v svetu branja, iz prehoda iz simbolne, duhovne govorice v intelektualno, razumsko dojemanje potrebujemo poleg zaupanja v sebe, da to zmoremo, še zaupanje v duhovno dimenzijo (Božji dotik), v odkrivanje smisla, v odkrivanje vrednote, da smo ustvarjeni drug za drugega, za »ljubezen, ki nikoli ne mine« (1 Kor 13, 8), kot nas vabi apostol Pavel.
Intelektualne globine in plitvine
In kje je obljuba v pravljicah? Kakor je Mojzes Izraelcem obljubil, da jih bo prepeljal skozi nevarnosti puščave in Rdečega morja v obljubljeno deželo, samo če bodo zaupali, verjeli, da jih vodi Božja ljubezen, tako je skrajni čas, da se tudi mi prebudimo ob vseh rdečih alarmih, opozorilih o dolgoročnih nevarnostih digitalnih medijev, ki jih sprožajo pedagogi, nevrologi, psihiatri, raziskovalci medijev …
Na to, kako naš intelektualni svet drsi v plitvine, opozarja Nicholas Carr v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja, pomnjenja, kjer med drugim pravi: »ko se priklopimo na splet, vstopimo v okolje, ki spodbuja površno branje, hitro in raztreseno razmišljanje ter površinsko učenje. Globoko razmišljanje je med brskanjem po spletu mogoče, tako kot je mogoče plitko razmišljanje med branjem knjige, a takšnega načina razmišljanja tehnologija ne spodbuja in ne nagrajuje. Ne gre le za to, da splet uporabljamo redno, celo obsedeno. Gre za to, da prek spleta dobivamo natanko takšne čutne in miselne dražljaje – ponavljajoče se, silovite, interaktivne dražljaje, na katere se lahko navadimo – ki dokazano povzročajo močne in hitre spremembe v možganskih mrežah in delovanju.«[4]
Internetno nagrajevanje ob klikanju, tvitanju, čivkanju, všečkanju … nas spreminja v »laboratorijske miši, ki nenehno pritiskajo vzvode, da dobijo bonbončke družabne in intelektualne hrane«.[5]
Digitalni sladkorčki v obliki Facebooka, Googla, Twitterja, Instagrama itd. so vabljivi za naše možgane, vendar nam »vsakodnevna uporaba računalnikov, pametnih telefonov, iskalnikov in drugih podobnih orodij spodbuja spremembe v možganskih celicah in sproščanje nevrotransmitorjev, s čimer se v možganih počasi ojačujejo nove nevronske poti, stare pa slabijo«.[6]
Pri tem je pomembno poudariti, da prenos informacij v človeških možganih poteka iz delovnega spomina v dolgoročni spomin, pri čemer se v delovnem spominu ohrani zelo majhna količina informacij. Običajno zadržimo le sedem kosov oz. »elementov« informacij. Internet nam ponuja preobilje informacij, ki so velikokrat plitve, razpršene, veliko je informacijskega šuma, in ko so možgani preobremenjeni, postanemo nepozorni uporabniki podatkov.
»Kar poskusite brati knjigo, medtem ko rešujete križanko; takšno je intelektualno okolje interneta.«[7]
»Splet je tehnologija pozabljivosti.«[8]
Zmeraj bolj se zanašamo na spletni, umetni spomin, spomin v oblakih, po katerem je lahko iskati, vendar pa zaradi tega postajamo vse plitkejši intelektualci. Odlaganje spomina v zunanje podatkovne banke ogroža globino in edinstvenost kulture, ki si jo delimo. Kultura se ohranja v naših sinapsah, v biološkem spominu.
»Kultura je več od kupa, ki ga Google imenuje ›svetovne informacije‹. Je več od tega, kar lahko skrčimo na dvojiško kodo in objavimo na internetu. Da bi ostala živa, se mora obnavljati v glavah članov vsake generacije. Če spomin vzamemo iz možganov, to pomeni konec kulture.«[9]
Danes imamo poleg pametnih telefonov tudi pametne table, pametne nakupe, pametne avtomobile, digitalne varuške, pametne kahlice, morda bomo imeli celo pametne spovednice … In tako postaja človek zmeraj manj pameten, ker je vsa njegova pamet nekje v virtualnih oblakih in tehnoloških pripomočkih. Bolj ko je program pameten, bolj je uporabnik neumen.
Mišljenje se utelesi v motoriki pisanja
Učitelji zmeraj bolj opozarjajo, da učenci ne znajo več pisati oz. je njihova pisava zelo okorna. Pišejo stavke brez velike začetnice, brez šumnikov, težave imajo s fino motoriko, vedno več srednješolcev in študentov pisne izdelke pripravlja z računalnikom, ko pišejo, pa pišejo s tiskanimi črkami.[10]
Mišljenje je nekako utelešeno v motoriki pisanja. Kot pravi Manfred Spitzer, »se iz tega da sklepati, da pušča samó oblikovanje črk s svinčnikom motorične sledi spomina, ki se pri zaznavanju črk aktivirajo ter olajšajo prepoznavo črk v njeni vizualni pojavnosti. Takšne za branje zahtevne dodatne motorične sledi v spominu vnos preko tipkovnice ne zapušča, kajti gibi pri vtipkavanju niso v nobenem odnosu z obliko črke«.[11]
Vpliv tehnologije na dušo
»In kje je torej hudič?« se v intervjuju v Mladini sprašuje Miha Kramli, terapevt in vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Kramli opozarja: »Nevarnost se pojavi, ko nova tehnologija vpliva na dušo človeka, na njegovo domišljijo. To pomeni, da človek v virtualnem lahko dobi prav to, česar mu v realnem življenju manjka – to, kar bi sicer lahko z nekaj truda najbrž dobil, vendar je lažje iti v virtualno in tam prevzeti vlogo junaka. In z vsakim obiskom virtualnega sveta se bolj oddaljujejo od resničnosti.
Včasih so se zvečer brale pravljice, pelo se je in kramljalo in takrat so v možganih nastali zametki za razumevanje, da v življenju obstajajo stvari, ki jih ne vidimo in ne slišimo – torej stvari, ki nas presegajo. Z razmišljanjem, domišljijo, ustvarjanjem in branjem nastaja notranji kompas, ki mu v stroki pravimo avtonomna vest. Ljudje brez avtonomne vesti in sposobnosti abstraktnega razmišljanja pa delajo prav to, kar jim narekuje kapital. Ravnajo se po tem, kar je trend. Danes v enem dnevu dobimo toliko podatkov, kolikor smo jih prej dobili v dveh letih. Ker možgani tega seveda ne morejo sprocesirati, so naredili varovalko – predelajo zgolj tiste podatke, ki so lahki, lagodni in prijetni. Tiste podatke, ki od nas zahtevajo neke ambicije in cilje, pa dajejo v ozadje.«[12]
Kramli poudarja, da rešitev ni »zgolj abstinenca, odtegnitev mora zasvojenec krpati z drugimi aktivnostmi. Počasi skušamo krepiti fizične in prostočasne aktivnosti. Če je otrok vedno bolj zaposlen in aktiven na drugih področjih, ima vedno manj časa za preživljanje v virtualnem svetu. Na kliniki si ne prizadevamo za to, da zasvojencu zgolj nekaj odvzamemo, temveč za to, da je vedno bolj aktiven in prisoten v realnem življenju. Zasvojenci morajo imeti uvid v to, da lahko tiste snovi, ki v naših možganih povzročajo zadovoljstvo, umirjenost, stabilnost in urejenost, aktivirajo s fizično aktivnostjo, ustvarjanjem in konzumacijo umetnosti. Pri fizični aktivnosti, meditaciji ter naravnem prebujanju in spodbujanju možganov k ustvarjanju zadovoljstva je pot naravna.«[13]
Beg mladih v virtualni svet
Dr. Sebastjan Kristovič v svojem predlogu holistične oz. celostne vzgoje s pomočjo logopedagogike ves čas opozarja na nevarnost bega mladih v virtualni svet in negativnih posledicah (nasilje, asocialnost) pretirane uporabe digitalnih zaslonov in uporabe socialnih omrežij. Slovenski vladi predlaga, naj se prepove uporaba pametnih telefonov v vseh šolah.[14]
»PIU (Problematic Internet Use) spada med vedenjske zasvojenosti, ki so po delovanju podobne kemični zasvojenosti. Posamezniki, ki se soočajo s težavami problematične uporabe interneta, imajo težave v duševnim zdravjem (depresija, motnja pozornosti/ADHD, socialne fobije), s problematičnim uživanjem alkohola, s samopoškodovalnim vedenjem in s težavami spanja (apneja, nočne more, nespečnost …) ter [se počutijo] napeto, osamljeno, omamljeno, nemirno in ničvredno. Simptomi prekomerne uporabe interneta so primerljivi s kriteriji, ki se uporabljajo za diagnosticiranje drugih (kemičnih in nekemičnih) odvisnosti.«[15]
Že pokojni psiholog Trstenjak je poudaril velik pomen družine: »Družina postaja sodobnemu človeku, ki se čuti v masovni družbi kakor osamljen in brez osebnega stika, hkrati pa tedaj, ko je v stiskah, vedno zavestneje edinstveno ognjišče resnične srčne topline, osebnega stika, medsebojne povezanosti, zaskrbljenosti in postrežljivosti.«[16]
Beg v virtualni svet je posledica bivanjske praznote
Vedno več bežanja v virtualni svet je posledica bivanjske (eksistencialne) praznote, o kateri je pisal Frankl že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa to objavil v prvi izdaji knjige Zdravnik in duša leta 1946. Kot da je človek izgubil svoj bivanjski smisel, zaupanje vase in skupnost. Ali kot pravi Frankl: »Da posamezno bivanje postane smiselno, potrebuje skupnost, vendar je tudi obratno, da skupnost potrebuje posamezno bivanje, zato da ima sama napetost.«[17] S tem je utemeljena tudi človekova odgovornost do bližnjega, do drugega kot edinstvenega, enkratnega človeka.
Rešitev iz začaranega virtualnega sveta
In kako naj izstopimo iz tega začaranega virtualnega sveta? Večina meni, da brez računalnika, pametnega telefona in svetovnega spleta dandanes v življenju ne gre več. In ravno v tem se skriva velikanska nevarnost, kajti ob intenzivni rabi teh medijev se sposobnosti naših možganov zmanjšujejo.
Otroci in mladostniki preživijo z digitalnimi mediji več časa kakor v šoli. Po ocenah strokovnjakov več kot 60 odstotkov otrok svoj prosti čas preživi v virtualnem svetu, po mnenju nekaterih je takih celo 90 odstotkov.[18] To vodi v govorne in učne motnje, pomanjkanje pozornosti, stres, depresijo in vse večjo nagnjenost k nasilju.
Ampak podobno velja tudi za nas odrasle. Manfred Spitzer ponuja nekaj rešitev v smislu doživljajskih in duhovnih vrednot, kot jih poudarja tudi logoterapija v smislu trodimenzionalne osebnosti (telesno-duševno-duhovno): »Človek kot najbolj socialno izmed vseh bitij je razvil razmeroma velike možgane ter jih odslej uporablja predvsem za socialne interakcije. Najboljše okolje za človeka je potemtakem druženje z drugimi ljudmi na svežem zraku, kajti doživljanje narave dokazano krepi skupnost. Če resno mislite na džoging za možgane za umsko čilost v starosti, potem mirno ugasnite zaslon, pa naj bo televizijski ali računalniški, pokličite k sebi svojega vnuka ter se z njim sprehodite po gozdu. S tem se krepi tudi doživljanje skupnosti, in tako bosta postala oba srečna in dosegla sto let. Najboljši džoging za možgane je džoging!«[19]
»Džoging ima za posledico rast nevronov, telesne civilizacijske bolezni (prekomerna teža, visok krvni pritisk, sladkorna bolezen) vodijo v demenco. Čelni reženj se razvija ob športu, glasbi, gledališču, umetnosti in vsem, kar počnemo z rokami.«[20]
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije je 12. 6. 2018 pripravilo pobudo Teden brez zaslonov, ko naj si posameznik ali družina izbere teden, ko bi brez zaslonov posvetili več pozornosti interakcijam v družinskem okolju in spodbujanju aktivnega preživljanja prostega časa.[21]
Čezmerno sedenje pred zasloni, denimo zaradi uporabe spletnih vsebin, pušča pri posamezniku negativne fiziološke in psihološke posledice – od povečanja tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni, kot je čezmerna telesna teža, do razvoja simptomov zasvojenosti, ki jo je treba zdraviti, so opozorili v društvu, ki že leta svari pred negativnimi posledicami sedenja.[22]
V Franciji so z zakonom prepovedali uporabo mobilnih telefonov v šoli.
Smo sposobni digitalnega detoxa?
Tomaž Grubar, glasbenik, producent številnih medijskih projektov in podjetnik, se je konec leta 2012 lotil posebnega eksperimenta, ki ga je kronološko popisal v knjigi Odklon 2013.
Grubarjeva žena Urška Krišelj Grubar je napisala v uvodni besedi moževe knjige: »Tisto leto je bilo edino leto, ko sva obudila nadnaravni stik, ki je med dvema, ki si pripadata, se privlačita, hrepenita in se čutita. Ko brez telefonskih pogovorov, smsov in mailov dve osebi komunicirata in si v tišini povesta več, kot pove digitalno komuniciranje ponorelega sveta v vseh paketih ponudbe praznih besed. V vseh terabajtih, ki vsako sekundo stokrat obidejo zaljubljence, družine, prijatelje, vasi, mesta, države, celine in ves naš svet.«[23]
V intervjuju za Dnevnik je Grubar o svojem poskusu povedal: »Predvsem sem se odvajal od odvisnosti od mobilnega telefona. V tem času so se že množično pojavljali telefoni, ki omogočajo internetno povezavo. Spoznal sem, da vse to pelje v nenehno stalno dosegljivost, kar seveda povzroča stalni psihični pritisk. Zato sem v svojem življenju želel vzpostaviti red. Do elektronske pošte dostopam predvsem doma za računalnikom, telefonu pa sem se odrekel, ker me je zanimalo, kaj vse se bo dogajalo z mano.«[24]
Zdravilo: tišina, tišina in še enkrat tišina
To lahko dopolnim z mislimi Elisabeth Lukas: »Samo ljudje, ki uživajo duševni mir, ki se počutijo duhovno na varnem, so odprti za ›klic Logosa, klic smisla‹, ki ga z veseljem zaslišijo, začutijo, da se zgosti v njihov vodilni žarek. Noben zasvojenec si ne prizadeva za uresničenje vrednot in za smiseln radius dejavnosti v svojem življenju. Išče le drogo, to je vse. Šele preobrat prebudi voljo za človeka vredno življenje. Človek, ozdravljen svoje zasvojenosti do te mere, da droge nič več nujno ne potrebuje, se bo spet začel spraševati, kateri cilji in vsebine njegovega življenja so zares vredni.«[25]
»Kaj nam lahko pri tem pomaga? Najprej tole: Tišina, tišina in še enkrat tišina. Otroke bi morali potegniti iz te poplave dražljajev kot z reševalno vrvjo, da bodo prišli nazaj k sebi in da se bodo streznili. Konkretno to pomeni, da jim morajo biti starši, nadomestni starši, sorodniki in znanci za zgled, da je tišina nekaj zdravilnega, prijetnega in da pripomore k zdravju.« [26]
»Možgani se lahko v tišini popolnoma koncentrirajo, če le niso preveč utrujeni. Če pa so utrujeni, se v tišini popolnoma sprostijo.«[27]
»Digitalni mediji vodijo do tega, da svoje možgane uporabljamo manj, s čimer njihova zmogljivost polagoma pojema. Ti mediji poleg tega pri mladih ljudeh ovirajo rast možganov; umska zmogljivost torej ostaja vnaprej pod možno ravnijo. To nikakor ne zadeva samo našega mišljenja, ampak tudi našo voljo, naša čustva in predvsem naše socialno vedenje.«[28]
»Človeka namreč dejansko delajo debelega, neumnega, agresivnega, osamljenega, bolnega in nesrečnega. Vsak dan, ki ga otrok preživi brez digitalnih medijev, je pridobljen čas.
Za našo celotno družbo velja: Ko gre za naše blagostanje in za ohranitev naše kulture, nimamo ničesar drugega kakor glave naslednje generacije. Nehajmo jih sistematično onesnaževati!«[29]
Ob tem je velika odgovornost družin in odraslih, kajti »če bi se družine zopet naučile držati skupaj, in sicer ne le v veselju, ampak tudi v trpljenju, kajti držati skupaj pa ne pomeni nič drugega kot zavedati se lastne smiselne funkcije znotraj družine in vztrajati, pa naj se zgodi karkoli«,[30] bo zaupanje kot gorčično zrno v temeljne človekove vrednote vsak dan raslo z večjo vero, upanjem in ljubeznijo.
Virus Facebooka
Človeštvo je imelo težave že na samem začetku, ko ga je ustvaril Bog – ko sta Adam in Eva ukradla jabolko z drevesa spoznanja in tako se ljudje še danes mučijo z izvirnim grehom. Čeprav imajo izredno razvite možgane, ustvarjajo celo umetno inteligenco, vendar se zmeraj bolj oddaljujejo od narave. Pozabljajo na svoj smisel.
Zapadli smo čudni evforiji, bolje rečeno virusu Facebooka, ki ga je izumil neki Zuckerberg, ki naj bi bil superinteligenten, vendar je – podobno, kot sta to storila Adam in Eva z jabolkom – ukradel podatke za prvo verzijo družabnega omrežja kar s harvardskega univerzitetnega strežnika. Študija na Harvardu sicer ni nikoli končal, vendar se je tej ugledni znanstveni instituciji zdelo smiselno, da mu podeli celo častni doktorat.
In ker je Zuckerberg hiperinteligenten tat, je to svoje tatinstvo v zrelih letih malo bolj obvladal: s kombinacijo trnkov, ki človeka pripnejo na družabno omrežje, mu je uspelo doseči, da mu podatkov ni bilo treba več krasti, ampak jih dobi kar zastonj. Ljudje pridejo k Zuckerbergu in mu prostovoljno izročijo osebne podatke, ob tem pa so Facebooku še hvaležni, češ da jim je dal na voljo orodje za druženje v virtualnem svetu. In ljudje mislijo, da je to humanitarni projekt povezovanja izgubljenih duš. Ta projekt je v svoje mreže ujel že 2 milijardi ljudi – več kot najmočnejše religije človeštva.
Facebook je v resnici izjemno premišljena naprava za črpanje podatkov. Vsak uporabnik Facebooka je na svoj telefon ali računalnik vgradil črpalko, ki iz globin njegove osebnosti ne črpa nafte, temveč podatke. Pred kratkim je prodal podatke 87 milijonov ljudi. Predstavlja se nam kot filantrop, prijazni računalnikar, ki je človeštvu podaril možnost digitalnega komuniciranja, druženja, zadovoljevanja najbolj plemenitih in primarnih potreb. Toda vse skupaj je velika laž, potegavščina.
Črna luknja digitalnih nadomestkov bivanja
Dokler ne bomo ozavestili, da ima človek ključ modrosti in bogastva védenja, sposobnosti empatije, sočutja in ljubezni …, da je pameten človek, in ne pametni telefon ali drugi pripomočki umetne inteligence (samo človeška inteligenca je naravna, ni umetna!), tako dolgo bomo drveli v »črno luknjo« sodobnega zasužnjevanja umetnih in pametnih nadomestkov resničnega bivanja človeka.
Že leta 1997 sem skupaj z Jožetom Urbanijo zapisal vizionarsko napoved: »V tej informacijski džungli vidim vlogo knjižničarja kot vodnika, usmerjevalca, animatorja na poti bralca, ki išče od-rešitev (odgovor) na svoje temeljne potrebe v branju knjige. Zakaj sploh govorim o branju? Hipertekstualno branje (kombinacija teksta, videa, zvoka itd.) je prej gledanje kot branje, zato raztresa miselni proces, ki obremenjuje naenkrat preveč čutov in s tem utruja in ne sprošča ustvarjalne domišljije, saj ponuja preveč izdelanih obrazcev.«[31]
Vrnimo se domov, vrnimo se h knjigam
Slavko Pregl je nekje zapisal: »Zdaj je čas, ko si moramo vzeti pravico do trenutka in pogledati v knjige.«
V vseh knjigah piše vse. Jih želimo spet vzeti v roke? Jih še znamo brati? Vredno je in treba je! Vrnimo se torej domov, vrnimo se h knjigam.
Vrnimo se k prav-ljicam, ki nam kažejo pravo pot v življenje, kjer je v središču smisel človeka in preseganje samega sebe za drugega.
Opombe
[1] Elisabeth Lukas: Izviri, ki napajajo življenje s smislom: kje lahko zajemamo moč. Ljubljana: Novi svet, 2015, str. 29.
[2] Prav tam, str. 33.
[3] Lois T. Stover in Julia Bates: O Branju in delovanju možganov. V: Kako naj šola razvije branje in širšo pismenost: zbornik Bralnega društva. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2005, str. 38.
[4] Nicholas Carr: Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja, pomnjenja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011, str. 110–111.
[5] Prav tam, str. 112.
[6] Prav tam, str. 115.
[7] Prav tam, str. 119.
[8] Prav tam, str. 176.
[9] Prav tam, str. 179.
[10] Franja Žišt: Stavki brez velikih začetnic in okorna pisava. Večer, 4. maja 2018, str. 5
[11] Manfred Spitzer: Digitalna demenca: Kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Celovec: Mohorjeva, 2016, str. 165.
[12] Gregor Kocijančič: Miha Kramli, terapevt, vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Mladina, 5. 1. 2018. https://www.mladina.si/183549/miha-kramli-terapevt-vodja-klinike-za-zdravljenje-nekemicnih-zasvojenosti/ (dostop: 18. 5. 2018).
[13] Prav tam.
[14] Dr. Kristovič v 15. nujna seja Odbora za izobraževanje, znanost in mladino, 19. 5. 2023. Alma Mater Europeana. https://vimeo.com/828969670/135dbef7da
[15] Jasmina Kristovič, Polonca Pangrčič, Sebastjan Kristovič: (Ne)zdrava “mlada” Evropa – duševno zdravje otrok in mladostnikov. Maribor: Alma Mater Europeana, 2021, str. 69. https://press.almamater.si/index.php/amp/catalog/view/32/39/104-1
[16] Anton Trstenjak: Stara in nova podoba družine. Tinje: Dom prosvete, 1974, str. 35.
[17] Viktor E. Frankl: Zdravnik in duša: osnove logoterapije in bivanjske analize. Celje: Mohorjeva družba, 1994, str. 99.
[18] Al. Ma.: Bi zmogli teden brez zaslonov? Pasti digitalnih tehnologij. 12. junij 2018 ob 17:.06
Ljubljana – MMC RTV SLO, STA. http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/bi-zmogli-teden-brez-zaslonov/457808 (dostop:14. 6. 2018).
[19] Manfred Spitzer: Digitalna demenca: Kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Celovec: Mohorjeva, 2016, str. 282–283.
[20] Prav tam, str. 288.
[21] Franja Žist: Od debelosti do bolezni srčno-žilnega sistema : pasti sedenja pred ekrani. Večer, št. 134 (13. 6. 2018), str. 4–5.
[22] Al. Ma.: Bi zmogli teden brez zaslonov? Pasti digitalnih tehnologij. 12. junij 2018. MMC RTV SLO, STA. http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/bi-zmogli-teden-brez-zaslonov/457808 (dostop: 14. 6. 2018).
[23] Tomaž Grubar: Odklon 2013. Šenčur: samozal., 2014, str. 8.
[24] Manja Pušnik: Zasvojenost s tehnologijo: v množici diet tudi digitalna dieta. Dnevnik, 15. 5. 2017. https://www.dnevnik.si/1042771823/magazin/znanost-in-tehnologija/zasvojenost-s-tehnologijo-v-mnozici-diet-tudi-digitalna-dieta (dostop: 17. 5. 2018).
[25] Elisabeth Lukas: Tvoje življenje je tvoja priložnost: spodbude, kako oblikovati življenje s smislom. Ljubljana: Novi svet, 2017, str. 31.
[26] Prav tam, str. 38.
[27] Prav tam, str. 39.
[28] Manfred Spitzer: Digitalna demenca: Kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pamet. Celovec: Mohorjeva, 2016, str. 289.
[29] Prav tam, str. 291–292.
[30] Elisabeth Lukas: Družina in smisel. Celje: Mohorjeva družba, 1993, str. 27.
[31] Jože Urbanija, Mirko Nidorfer: Izzivi, bojazni in pričakovanja. V: Knjižnica 41/2–3 (1997), str. 14. https://www.yumpu.com/xx/document/view/38643616/izzivi-bojazni-in-pricakovanja-revija-knjiznica
Foto: Mirko Nidorfer
Prof. slov., bibliotekarski specialist, logoterapevt. 35 let je delal v različnih tipih knjižnic. Sedaj je svobodni bibliotekar. V Slovenski vojski je 8 let organiziral bralno značko za odrasle. Sodeluje pri projektu Nacionalni mesec skupnega branja. Je član Bralnega društva Slovenije in Bralne značke Slovenije. Postavil je knjigobežnico v Kadetnici Maribor in skupaj z VDC Polž Maribor in Izobraževalnim centrom Piramida Maribor tudi v njihovem okolju. V okviru lastne družine (medgeneracijsko: starši-otroci-vnuki) že osem let organizira Prešernov tradicionalni družinski natečaj. Vodi Bralni klub Logos v okviru Slovenskega društva logoterapevtov. Ves čas si v različnih skupinah prizadeva za dvig bralne kulture in uveljavitev branja kot vrednote.