V prispevku poročam o izkušnji s preventivno zakonsko skupino, v kateri smo poskusno izvedli pogovor o knjigi. Poskus je bil pozitivno sprejet.
Predstavitev skupine
Smo zakonska skupina 6 parov, ki se družimo že petnajst let enkrat na mesec. Teme, o katerih se pogovarjamo, so v glavnem zakonske težave, družina, otroci. Smo preventivna, ne terapevtska skupina.
In tako sem skupini junija predlagal, da bi malo za spremembo brali roman Erice Debeljak Kraljica, devica, vdova, prasica. In so to z veseljem sprejeli.
Bralski pogovor
Prisotnih nas je bilo samo pet parov, ker je eden zbolel.
Najprej smo naredili prvi krog v »tehničnem« smislu; vprašal sem jih, kako in kdaj so brali, ali so to prvič počeli skupaj, ali so se ob tem kaj pogovarjali.
Prvi par – ima dobre izkušnje branja pa tudi pogovarjanja ob branju. Zanimivo je, da mož bere več kot žena in ji celo predlaga, kaj naj bere. Knjigo sta prebrala že med dopustom.
Drugi par – mož pove, da že vsaj 20 let ni bral. Je računalničar, ki seveda bere informacije, navodila itd. Ampak to mu je bil izziv in je vzel zadevo zares. Ker je že srednja generacija, se je odločil, da bo bral zadnji hip, kajti če bi bral prej, bi do našega srečanja že vse pozabil. Torej je bral 24 ur pred srečanjem, en dan prej, medtem ko je kuhal šnops (kuhanje šnopsa je posebna umetnost, kjer je potrebno vsaj 24 ur nadzora; običajno takrat moški kartajo, pijejo, ta mož pa je bral). In ko ga je žena nadzirala, kaj dela, ali morda že spi, je on pridno bral. Sta se pa tudi pogovarjala o knjigi ob kuhi šnopsa.
Tretji par – branja sta se lotila že poleti. Je pa zanimivo, da je mož šele sedaj pred skupino prvič povedal (ta par je z nami šele pet let), da je dislektik (čeprav sem že to od začetka sumil, ker nikoli ni hotel brati na glas, ko smo brali v skupini). Verjetno je to omenil tudi zato, ker se je ta težava sedaj pokazala tudi pri njunem otroku, ki hodi v prvi razred.
Četrti par – mož ni bral že od 5. razreda osnovne šole (spomni se, da je bral Vorančeve Solzice) in tudi sedaj tega romana ni prebral. Prebrala ga je žena, ki sicer raje bere kriminalke. Ji je pa branje te knjige bilo zanimivo, ker je morala za dodatne informacije pogledati še v Sveto pismo, saj se vmes plete zgodba o svetopisemski Tamari in Juditi.
Midva sva povedala o najini izkušnji skupnega branja v dvoje. Že od l. 1994 zjutraj ob čaju in zajtrku bereva na glas kak odlomek iz knjige, ki jo bereva skupaj, ali kakšno pesem (nazadnje pesniška zbirka Neže Mauer, sedaj bereva Zlobčevo zbirko Ljubezen, čudež duše in telesa). Romane bereva vsak zase in ga potem drug drugemu priporočava ali na glas prebereva drugemu kak zanimiv citat. Žena si tudi skrbno beleži branje romanov in si dela izpiske.
To je nekako realna slika slovenskega branja v eni taki mali skupini oz. družinah. Posebnost je samo ta, da je v bralnih klubih pomanjkanje moških. Tu so prišli z ženami in se niso bali povedati svoje bralne izkušnje.
Pogovor o knjigi je bil dalje pester in bogat. Nekateri so povedali svojo izkušnjo, ko jim mama ni dovolila kot otrokom, da bi videli truplo svojega očeta. Enemu paru je bila zelo poučna zgodba o Orfeju, ker je prej nista poznala oz. sta Orfeja poznala bolj iz glasbe, ker so glasbena družina. Govorili smo tudi o problematiki dedovanja ob smrti partnerja in o finančnih težavah.
Postavil sem jim vprašanje, kakšen bi bil njihov odziv, če bi partner v tem trenutku nenadoma umrl. Seveda so ugotovili, da bi bila podobna reakcija kot pri Debeljakovi: bes in jeza.
Seveda sem jih pohvalil, saj je bil glavni namen tega branja romana, da so se ob tem pogovarjali, razmišljali in se kdaj tudi nasmejali.
Verjetno bomo čez čas spet naredili kak tak »poskus«.
—
Dodatek
V Bralnem klubu Logos pa smo se za naslednje branje odločili za roman Tine Vrščaj Na Klancu in lokacijo kavarne hotela Evropa v Celju, da malo obudimo nekdanjo kavarniško-čitalniško branje. V preteklosti so bile namreč kavarne prostor srečevanja inteligence, bralnice in čitalnice, tam se je razmišljalo o usodi naroda itn.
Prof. slov., bibliotekarski specialist, logoterapevt. 35 let je delal v različnih tipih knjižnic. Sedaj je svobodni bibliotekar. V Slovenski vojski je 8 let organiziral bralno značko za odrasle. Sodeluje pri projektu Nacionalni mesec skupnega branja. Je član Bralnega društva Slovenije in Bralne značke Slovenije. Postavil je knjigobežnico v Kadetnici Maribor in skupaj z VDC Polž Maribor in Izobraževalnim centrom Piramida Maribor tudi v njihovem okolju. V okviru lastne družine (medgeneracijsko: starši-otroci-vnuki) že osem let organizira Prešernov tradicionalni družinski natečaj. Vodi Bralni klub Logos v okviru Slovenskega društva logoterapevtov. Ves čas si v različnih skupinah prizadeva za dvig bralne kulture in uveljavitev branja kot vrednote.