»Nekateri gledajo, a ne vidijo; drugi gledajo stran, da ne bi videli razlik; spet tretjim niti gledati ni treba, saj prepad jarko občutijo.
Izmed današnjih spominov [poobjavljam] nekaj sklepnih vtisov knjižnega sejma iz obdobja do leta 2019, dokler smo še imeli SKS. Zdaj ko imamo namesto njega SKV, si vtise mirne duše lahko povzema vsakdo sam, četudi nadpametne in digitalne. Sodelujoči založniki bodo ›bogatejši‹ za ene vrste doživljajev, nič hudega sluteči obiskovalci za drugačne. Vsem skupaj priporočam nekoliko tišje pridušanje, kako grozno slab zrak da je bil na sejmu v starih časih in kako je zdaj bolje (mar res? ali pa vam to le od vsepovsod polagajo na jezik?), kajti če bo šlo to tako naprej, lahko že naslednje leto pričakujemo, da se bo organizator 40. SKO spomnil dodatno zaračunati ama tudi vsak dih, ki ga nepooblaščeno zagrešite. Konec koncev ste prišli nakupovat čevlje in hladilnike … no, ali pa magari v svežnje vezan potiskan papir, saj je ena in ista figa, ka-li?
Sic transit gloria mundi.«
S tem kratkim zapisom sem ob koncu letošnjega knjižnega sejma pospremil enega od fotoalbumov, ki sem jih nekdaj rad objavljal na Facebooku. Slovenskega knjižnega sejma sem se v tistih davnih časih udeleževal predvsem po službeni poti – in tudi velik delež celoletne uredniške dinamike je dejansko bil kalibriran na ta osrednji knjižni dogodek v Cankarjevem domu, festival knjige, književnosti, znanja, kulture, duha. Kljub dolgotrajnim dežurstvom na založbinih razstavno-prodajnih mestih, razbolelim stopalom in hrbtenici sem tudi preostali čas v tistih sejemskih dneh najraje preživljal v prostorih Cankarjevega doma, navsezadnje take množice prvovrstnih literarnih in obliterarnih dogodkov na kupu ni (bilo) mogoče doživeti nikjer drugje. Knjižni sejem je bil popoln festival kulture, k temu je svoj delež prispeval prav vsakdo od sodelujočih, v veliki meri kajpak tudi zadovoljni obiskovalci, ki smo jim uredniki radi in neumorno predstavljali barve, okuse in sadove svojega knjižnega, literarnega, založniškega poklica.
Na pričakovano podvprašanje mnogo pametnejših od sebe, čemu torej spet pisarim o sejmu, če z njim dandanes nič nimam, in se praskam tam, kjer me ne srbi, vnaprej odgovarjam, da me, nasprotno, z njim povezuje skoraj prav vse, na kar bi bilo moč pomisliti, saj je predmet trgovskega poželenja v tem primeru vendar knjiga. Če bi bil to sejem hladilnikov ali čevljev, ga v resnici niti od daleč ne bi povohal, kaj šele kritiziral; še manj, zanj niti izvedel ne bi, ker bi se dogajal na nekem meni daljnem planetu, ki ga kratko malo ne registriram; in bi, v popolni ignoranci sijajnega dogodka, lahko mirno objavil kakšno mačjo fotografijo ali zasneženo ulico in izražal fascinacijo nad samoumevnimi naravnimi fenomeni. Ampak, glejte – če se že greste pirovanje s knjigami, pričakujte, da bomo tam tudi ljudje knjige.
Rinjenje voza v napačen breg
V pravkar omenjeni zmoti so bili tisti, ki so moje lansko stališče pokroviteljsko brali kot napad na knjižni sejem. A tisto kajpak ni (bil) pamflet, temveč pledoaje – čeravno precej pobit, ker mi je jasno, da bo po stari slovenski navadi voz še (pre)dolgo in soglasno rinil v napačen breg ter se mu bodo preštevilna kolesa spotoma polomila, preden bo končno sprejemljivo priznati očitnosti in kreniti raje po razumnejši poti. In enako kot je bila napačna lanska omenjena zmota, tudi po koncu letošnje, že drugič izpeljane prireditve na ›starem‹ prizorišču ne občutim niti najmanjšega zadoščenja (spričo izpolnjenih takrat napovedanih bojazni), ampak le še globljo potrtost.
Najraje bi tako ali tako videl, da bi bil z lanskim malanjem hudiča na steno sam v grdi zmoti, medtem ko bi knjižni sejem čisto na novo vzcvetel, v skupno veselje tako založnikom kot kupcem-bralcem. Žal pa gre proces rakovo pot, na katere cilju je morda dokončno uničenje (položaja) slovenske knjige: grda ironija bo, če bo ultimativni piroman, ki bo zanetil pod njeno grmado, ravno knjigotrški kapitalizem.
Zakaj je knjižni sejem neprecenljiva priložnost za vsakega založnika, da se javno predstavi domu in svetu ter pri tem po možnosti tudi popravi letno bilanco, nima smisla ponavljati, to je jasno ko beli dan. Zato niti pomotoma ne obsojam nobenega od tistih, ki so ob soočenju z neusmiljeno realnostjo stisnili zobe in plačali oderuške račune, da bi lahko vsaj bili ›zraven‹. Iz pogovorov na posameznih prodajnih prostorih je bilo zlahka razumeti poparjenost marsikaterega kolega, sploh ob jasnem občutku, da se je znašel na terenu, kjer kot domačini igrajo ›taveliki fantje‹, tisti iz mnogo višje lige, vsekakor tisti s tako debelimi listnicami, ki jim je prav švedsko jedno, ali se tukaj prodajajo luksuzni avtomobili, plemenski prašiči ali pa stavbno pohištvo; aja, magari tudi nekakšne knjige, če je komu že res do njih: samo da bo dobiček!
Vendarle pa naj ponovno ›prevedem‹ poanto vsega svojega govorjenja in pisanja o knjižnem sejmu, če res še kar ne bi bila dovolj razvidna. Prestavitev knjižnega sejma iz Cankarjevega doma na Gospodarsko razstavišče pomeni substancialno preobrazbo značaja te prireditve: zdaj v besedni zvezi ›knjižni sejem‹ ni več poudarek na knjigi, temveč na sejmu; zdaj ne gre več za knjižni in kulturni dogodek, temveč je to postal ekonomski, trgovski dogodek; zdaj mediji ne vidijo več smisla, da bi o prireditvi primarno poročali na straneh, namenjenih kulturnemu utripu, temveč kar v poslovno-gospodarskih rubrikah. Je to objektivno dobro ali slabo? Na to si sicer ne drznem dajati hitropoteznega in dokončnega odgovora, optimist pa ravno nisem. Vem, da je nekaterim založnikom ta sprememba celostne štimunge močno všeč, ne njim ne vsem nam preostalim pa ne privoščim, da bo kramarsko veseljačenje erodiralo še tistega malo ugleda, ki ga knjiga kot pojem v javnosti vendarle še uživa.
Plovba brez kompasa
Svojo letošnjo izkušnjo obiska sejma bi moral začeti ob vstopu v industrijsko halo, a o tem več pozneje. Že veliko prej se je postavilo vprašanje, kje in kdaj se bo godilo kaj. Drugače povedano, čakal sem Godota … ups, pardon: program sejma. Programa sejma pa še kak dan pred začetkom ni bilo najti nikjer. Sčasoma se je na spletni strani vendarle pojavil vsaj zavihek, ki je obljubljal program, odprl pa eno sámo rubriko, ›Koledar dogodkov‹. Rubrika je povsem nekoristna, saj ne gre ne za program ne za koledar, ampak ponuja vmesnik, v katerega mora uporabnik (kumulativno!) vnesti ustrezne vrednosti v polja ›Kategorija‹ (narobe, mimogrede: ne gre za nikakršno kategorijo, ampak za mikrolokacijo oziroma prizorišče!) IN ›Organizator‹ (konkretni založnik) IN ›Datum‹ IN ›Čas‹ (torej z uro začetka in konca iskanega dogodka). Če sem denimo želel izvedeti, kaj bo na Pisateljskem odru, mi vmesnik ni dal nobene informacije, dokler nisem določil tudi podatka o želenem založniku in datumu. Potem je izpljunil tisti en dogodek, jasno pa, da niti črhnil ni o tem, kaj bo na istem prizorišču denimo uro prej ali uro pozneje. Stoodstotno nekoristno orodje, skratka, proizvod vrhunskega diletantizma.
Opomba: Ko zdaj, po skoraj enem mesecu, ponovno pregledujem te strani, vidim, da za vsako posamezno izbiro že izpiše vse zadevne dogodke (npr. vse dogodke na Pisateljskem odru ALI vse dogodke Hiše poezije ALI vse dogodke na dan 22. november). Toda (1) zdaj to niti meni niti komurkoli drugemu ne koristi prav nič, saj se je že spremenilo v lanski sneg, (2) kljub temu pa je uporabnost tega orodja tako rekoč nična, saj je izpis popolnoma nepregleden in ni dostopen brez številnega dodatnega klikanja, čakanja na naložitev novih podatkov in ›ročnega‹ beganja z očmi po ekranu, kakor pač uporabnik ve in zna. Sem že omenil v zvezi s tem diletantizem?
A dobro, jasno je, da pač človek ne more dobiti čisto vsega, kar si zamisli, sem rahlo frustrirano zavzdihnil in se odpravil na sejem bolj ali manj na slepo, ne vedoč, kaj lahko sploh pričakujem. No, ne povsem: vsaj posamezni založniki so na Facebooku že prej obveščali o svojih dogodkih, tako da je vsaj na ta način kaj malega bilo mogoče izvedeti – ne pa seveda ničesar drugega, še najmanj tega, kdo vse se na sejmu predstavlja in kje ga najti … In še zavoljo nečesa je bila prva pot na sejem nekoliko manj negotova: izvedel sem, da je sejem kljub vsej spletni nebogljenosti vendarle izdelal nekakšen program dogodkov, ki pa je izobešen ob vhodu in si ga je tam mogoče pofotkati ter na ta način vsaj približno priti do informacije, kje in kdaj se bo godilo kaj.
Ob vstopu v industrijsko halo sem res videl ta famozni ›program‹, vendar se je pokazalo, da je célo steno vendarle nekoliko nepraktično prenašati s seboj po sejmu. Zato sem bil toliko bolj navdušen nad najdbo takoj ob vhodu, saj so tam čakale zloženke z naslovom ›Program sejma‹. Končno!, kajne. Toda nikar se veseliti prenagljeno … Zadeva je natisnjena na papirju velikosti 67,5 × 49 cm, kolikor je že na njem besedila, pa je nelektorirano. Na eni strani imamo shemo dveh razstavnih hal in zelo rebusoiden ter bore malo uporaben ›Seznam razstavljalcev (sic!) po dvoranah in abecedi‹. Na drugi strani je seznam dogodkov, ločeno po dnevih in ločeno po prizoriščih; kar sicer ni posebej praktično, ampak kaj bi to … Ta seznam je ekstremno oskubljen, navedena je le ura začetka, nekakšen naslov in organizator; o vsebinah, kaj šele značajih dogodkov (gre za predstavitev nove knjige? predstavitev avtorja? pogovor na navedeno temo?) ne izvemo ničesar: take trapaste malenkosti so za Gospodarja sejma vendarle nepomembne, saj so mu obiskovalci sejma deveta briga.
Čemu bi denimo hodili na dogodek ›Literarni odmevi‹ v organizaciji Društva slovenskih pisateljev? Kaj lahko pričakujete od dogodka ›Vladavina‹ v organizaciji založbe Družina? Ob prvem ostajate kajpak brez ideje, lahko se le naslikate ob navedeni uri na navedeni lokaciji, pa sami doživite, o kakšnih odmevih se bo razpravljalo. Ob slednjem dogodku ste sicer nekoliko na boljšem, a le po namenskem obisku spletne strani založbe Družina, kjer vidite, da obstaja knjiga s tem naslovom, in torej ugibate, da bo morda tekel pogovor o njej; čeravno dlje od golega ugibanja spet ne pridete.
Zanimiv rebus je denimo dogodek ›Ukrajina‹ v organizaciji Celjske Mohorjeve družbe. Nujna spletna raziskava pokaže, da ima ta založba v rokavu dve knjigi, ki v naslovu (med drugimi besedami) nosita tudi besedo Ukrajina. Bo torej to predstavitev ene od teh dveh knjig? Obeh? Njunih avtorjev? Bo to predstavljanje Ukrajine? Bo to morda pogovor o vojni? O katerih vidikih vojne? O politiki globalnega kapitalističnega terorja? In če morda pogovor – pogovor koga vse oziroma pogovor koga s kom? Itd. itd. A prav sumite: tudi to so za Gospodarja sejma irelevantna vprašanja. Pridite na dogodek, če vas res tako zanima, pa boste izvedeli!
V tem artefaktu je (ampak res!) zgolj izjemoma dejansko navedeno, kdo bo pri dogodkih sodeloval. Praviloma tega podatka ni: pridite lepo osebno poslušat, pa boste izvedeli, kdo se bo tam – in o čem – sploh pogovarjal. Kakšnim začetnikom neki je Gospodar sejma naročil izdelavo tovrstnega ›programa‹? Kdo bi vedel. Že po koncu sejma je na Facebooku zakrožil kratek video, na katerem nekaj razpravlja kot izpod milega neba nepričakovano prileteli – Slavoj Žižek. Za nazaj (iz videa) niti nisem razvidel, za kateri dogodek je šlo; no, odveč je omenjati, da ›program‹ ne črhne niti besedice o njegovi udeležbi na kakršnemkoli dogodku.
In zdaj rešitev tega velerebusa! Šele z zamudo sem izvedel, da ta famozni ›program‹ obstaja tudi na spletni strani Gospodarja sejma. Sam sem kriv, da ga nisem našel, kaj pa sem ga iskal pod zavihkom ›Program‹! Mar bi se pomaknil na ›Razstavljalce‹ (sic!) [a sem že omenil, da je natisnjeni ›program‹ nelektoriran? isto kajpak velja tudi za omenjeni spletni portal] in tam kliknil na edino možno izbiro: ›Tloris sejma‹. Šele na dnu te strani sem lahko prišel do gumba ›Zloženka sejma‹ in po še nadaljnjem kliku torej do tega umotvora, le da v formatu pdf.
To ponovno dokazuje mojo poanto, ki sem jo ›prevedel‹ že zgoraj: ta sejem ni namenjen ljudem, ki jim je mar za knjigo, ampak tistim, ki jim je mar za biznis. Programa sejma, torej za obiskovalce najbolj vroče informacije, ne najdete niti pod zavihkom ›Program‹ niti pod zavihkom ›Obiskovalci‹, ampak kot servisno opombo na dnu pod zavihkom ›Razstavljalci‹ (sic!). Medklic: globoko se zakopljite v svoje spomine, kdaj vam je Cankarjev dom tako prikrival, kaj se bo godilo na knjižnem sejmu!
Kolikor denarja, toliko muzike
Seveda vam ni, tisto je konec koncev še bil SKS (Slovenski knjižni sejem). To zdaj je mutiralo v SKV (slovensko knjigotrško veselico) ali pa kar naravnost v SKO (slovenske knjigotrške orgije), za Gospodarja tega veseljačenja pa so knjige kot take kvečjemu postranskega pomena, bolj kot kakšno nujno zlo. Enak status ›uživajo‹ obiskovalci, saj na tej prireditvi predvsem (od)igrajo vlogo hvaležnega objekta za skubljenje.
Ker ta dogodek poteka v začetku zimske sezone, obiskovalci kajpak prihajajo bolj ali manj toplo oblečeni, oblačila pa so med stojnicami in knjigami napoto, razumljivo, samo dve roki ima človek. A nič hudega, v ta namen je na voljo garderoba, kjer je mogoče težke in nepotrebne stvari odložiti za čas obiskovanja sejma. Da, od nekdaj je bilo tako, a s to razliko, da je letos Gospodar prišel na genialno idejo, da bi z garderobo lahko dodatno zaslužil. Verjamem, da se mu je podla poteza obrestovala, saj je bilo ob vhodu stalno precej ›prometa‹ z oddajanjem in prevzemanjem oblačil. Gnev marsikaterega obiskovalca se ga prav gotovo ne bi niti najmanj dotaknil. Kljub tej genialni ›storitvi‹ pa je bilo letos na sejmu ogromno prenašanja plaščev s seboj, saj marsikdo – morda celo iz principa – ni hotel metati tistih dveh evrov proč samo zaradi kaprice bogatih.
Dva evra resda nista ne vem kolikšen denar, stiskaštvo na tej ravni se pa ja ne poda, mar ne? Toda Gospodar bi lahko upošteval, da knjižni sejem ni prireditev, ki bi jo primarno obiskovali nesramno bogati snobi, ki si kakor iz navade vsakodnevno kupujejo nove avtomobile že za 59.990 evrov, ampak ljudje, ki bolj ali manj z obema nogama stojijo v tuzemski realnosti. Knjige pri nas niso niti malo poceni, tudi popusti na sejmu so bili hudo zadržani, tako da je s tistimi nekaj garderobninami marsikdo lahko prinesel noter tudi kakšen zaželen knjižni ulov. Zlasti velja to za tiste, ki so nameravali opraviti nakup kje drugje, ne pri točno določenih treh založbah, kar jim je edino omogočalo vračilo plačila. (V samoumevnost lupljenja obiskovalcev so se voljno vključili tudi medijski pomagači: prava reč, če bo garderoba plačljiva, saj bo vendar vstop na sejem tudi tokrat zastonj. O, kakšno srečo imamo!) Grdo, skratka. Tudi ob tej priložnosti vabim k razmisleku o tem, kdaj nazadnje vam je Cankarjev dom ekstra zaračunal hrambo plašča do konca prireditve.
Segregacija vsem na očeh
Do pravega govorjenja o denarju in muziki pa sploh še nisem prišel. Zdajle sledi. Ob vstopu v bahaško poimenovano dvorano Kupola je bil prvi vtis prav porogljivo prijeten: prostora, da bi lahko plesal!, lepo izničene prav tiste slabosti, ki so prej služile kot kronska pretveza za obrnitev hrbta Cankarjevemu domu. To je pojasnjevalo, zakaj je že iz omenjenega tlorisa razvidno, da je v prvi dvorani tako zelo malo založb – a zakaj si potem v drugi pa dobesedno hodijo po nogah?
Potem ko sem našel prehod v ›kubus‹, mi je na misel pri priči prišlo: »Ja, a tukaj pa že zapirajo?« Razlika v osvetlitvi hangarja med premožnejšo in proletarsko dvorano je bila prepadna in je neprijetno bodla v oči. In kakšno nepremičninsko stiskaštvo! Kaj je vendar mogoče početi na 6 ali 9 kvadratnih metrih neosvetljene površine? Vendarle je šlo kockastemu prostoru na roko vsaj to, da sta bili v njem dve lokaciji s kakovostnimi sejemskimi dogodki, ki ju je bilo mogoče dokaj zanesljivo kombinirati in se tako dodobra naužiti raznovrstnih živih literarnih pogovorov. Razen kar nekaj kilogramov novih knjig sem iz tega prostora odnesel zlasti vtis o težkem položaju kolegov založnikov, ki so se morali stiskati v tistem mračnem podpalubju in trepetati, ali jim bo do konca sejma sploh uspelo prodati vsaj toliko, da bodo lahko oddali obolos nenasitnemu sejemskemu Mamonu.
Ta vtis mi je že kmalu zatem potrdil zapis ›Beda knjižnega sejma‹ samostojne založnice Maje Megla, ki med drugim potarna: »Te dni je na Gospodarskem razstavišču knjižni sejem. Naj bi ga bili veseli, a številni mali založniki in samozaložniki smo za 800 evrov plačila na mizo razvrščeni ob steno v polsenco. Čeprav smo plačali prijavnino, nismo navedeni v katalogu sejma. Za to je treba doplačati. Tudi luč bi verjetno lahko imeli, če bi doplačali. In ni nas malo. Organizator bo z nami odlično zaslužil. In koliko knjig bi morali prodati, da bi pokrili stroške? Nerealno previsoko cifro.« To je na moj prvi mračni vtis s tega sejma vrglo povsem novo luč, predvsem pa dahnilo vanj ledeno sapo otipljivega spoznanja, kako zelo se Gospodar finančno izživlja nad založniki. (Kar ne morem se upreti: dobro pobrskajte po spominu, kdaj vam je Cankarjev dom zaračunal 800 evrov za eno razstavno mizico, odrinjeno v polmrak ob kakšni steni!)
In da ta zapis ni bil le plod osamljene sitnobe, ki ji kar nič noče biti prav, je takoj zatem dokazal pravi cunami nezadovoljstva, ki ga je bilo naslednje dni čutiti na razstavnih prostorih, kulminiral pa je v osrednjo temo sobotnega Dnevnika pod naslovom ›Blišč in beda Slovenskega knjižnega sejma‹. Toplo priporočam ne le branja tega prispevka, temveč natančen študij izjav in vseh številk, ki so v njem navedene. Tega je toliko in tako frustrirajoče je, da vsega tukaj ne želim ponavljati, s sleherno besedo pa zgolj poudarja kričečo zgrešenost knjigotrške lahkovernosti, ki je šla prodat dušo tako arogantnim jedcem denarja.
Ena od citiranih založnic, Anja Zag Golob, je nekaj dni zatem prispevala še pogled od zunaj, namreč kako se tovrstnih sejmov lotevajo sosedje, v tem primeru na puljskem sejmu, Sa(n)jam knjige u Istri. Na začetku decembra smo prebirali kar nekaj vtisov različnih ljudi, ki so se odločili za knjižno nadahnjen izlet na jug Istre: prav vsi so z navdušenjem poročali o enkratno organizirani prireditvi. Toda bržkone je odveč, da bi se naši knjigotrški baroni toliko ponižali in si vzeli za zgled tiste, ki svoj posel obvladajo bolje …
A nazaj v podalpski raj! Anja v svojem radijskem podkastu Jajca pove večino tega, kar je treba o obravnavanem sejmu vedeti in kar bi si moral za uho zapisati tudi njegov Gospodar – čeravno je tudi to upanje bolj ko ne jalovo. Lani smo bili kritiki tega norega sejma bolj ali manj bizarna posebnost, letos je glasov, ki opozarjajo na nepravilnosti, k sreči že več. Med drugim Marijan Zlobec, čigar zapisi na blogu so neprecenljivi za kolikor toliko celovit pregled kulturnega utripa, seveda tudi na tokratnem sejmu, čeprav s tem dela potuho za to poklicanim medijem, ki bi še kako morali opravljati isti posel. A saj jim ne gre preveč zameriti: kot sem omenil, so gotovo v dilemi, ali o knjižnem sejmu sploh poročati v kulturnih rubrikah, ali pa zgolj v opombah h gospodarskemu utripu. Več o omenjenih vtisih na blogu:
- https://kritik.si/2023/11/27/39-sks-je-podelil-celo-vrsto-nagrad/
- https://kritik.si/2023/11/27/zalozba-litera-na-39-slovenskem-knjiznem-sejmu/
- https://kritik.si/2023/11/28/goriska-mohorjeva-druzba-na-39-sks/
- https://kritik.si/2023/11/22/galerija-sanje-temelji-na-prefinjenem-izboru-odlicnih-knjig/
- https://kritik.si/2023/11/27/trzaska-mladika-na-39-sks/
- https://kritik.si/2023/11/28/zaloznistvo-trzaskega-tiska-na-39-sks/
- https://kritik.si/2023/11/29/mohorjeva-druzba-iz-celovca-na-39-sks/
Pogrezanje v živi pesek številk
Ker je knjigotrška orgija povsem skrenila od besed, ki še vedno veljajo za osnovne gradnike knjig, in odplula v ocean številk, še najraje tistih na bankovcih, ne preseneča, da se v njem tudi pogubno utaplja. Seveda, založnike vroče zanima, koliko so prodali in zaslužili, žal mnoge tudi to, kolikšno izgubo so si nakopali z udeležbo na dogodku, ki bi moral biti logična komponenta njihovega dela, a se takole sprevrže v prestižen luksuz. Teh številk se tukaj ne bom dotikal, držim pa pesti, da bi bile čim višje.
Živi pesek mediatiziranega vzhičenja so tukaj postale neke druge številke, med katere je Gospodar po vsem videzu zakoračil rahlo preveč korajžno. Zgolj ošinil bi številko, ki je precej kmalu tako rekoč ponarodela in so se je prav vsi komentatorji, tako medijski dninarji kot vigilantski prosti strelci, z lahkoto naučili na izust: oglaševanih 266 sejemskih dogodkov. Z velikimi številkami je pa tako, da za posameznika postanejo nezaobjemljive, potem ko presežejo kolikor toliko pregleden horizont, in onkraj te meje se lahko tudi nekontrolirano stopnjujejo v velikostne rede, ki ležijo zunaj normalnega empiričnega dosega.
Potem ko imaš v rokavu dvesto dogodkov, ki jih sicer nihče osebno ne zmore v šestih dneh registrirati pri polni zavesti, je številko mogoče tudi zaokrožiti na vrednost, ki impresionira pač toliko, kolikor želiš. Hočem reči, vse lepo in prav, tudi zame je čim večje število sejemskih dogodkov nedvomno močen magnet za to, da pridem blizu, četudi bi naslednjič knjižni sejem organizirali v dvorani Stožice. Toda če znam vsaj za silo prešteti dogodke, ki so bili najavljeni v nelektoriranem ›Programu sejma‹, sem jih tam našel 235. Dodatnih 31 je bilo morda kakih ekskluzivnih, ne za rajo namenjenih dogodkov, ali pa so ostajali zgolj ›v srcu‹. Kakorkoli. Vseeno pa tako občutno odstopanje med reklamo in stvarnostjo že na tej velikostni ravni zbode v oči.
Ne kaže mi tedaj zameriti, če sem potem ob naslednji navrženi številki še ostreje zastrigel z ušesi! Že vnaprej je bilo namreč prerokovano, da bo letošnji sejem presegel število 50.000 obiskovalcev. Fantastično, kajne – in to na domnevnih preciznih (ročno preštetih, kenede) 45.106 duš podlage od lanskega sejma, ki so za svetlobna leta šišale vse prejšnje sejme v Cankarju z borimi 30 jurji piškotkarjev. To naj bi vse kajpak dodatno potrjevalo modrost privihranja na Gospodarca, ki da bo poslej tiral število obiskovalcev v vsako leto nove rekorde: kot se zdi, je meja le še nebo!
Tokratni sejem sem prišel od blizu pogledat trikrat, in to na načeloma ›najmočnejše‹ dneve. Izjavljam, da me nobenkrat ni nihče pohodil, nisem hlastal za primanjkajočim zrakom, nisem stal v neskončnih vrstah, da bi se prebil do kateregakoli dogodka ali razstavnega prostora katerekoli založbe. Ne vem, ljudje so neprestano bili na sejmu, gotovo, a po nogah si ravno nismo hodili. Kajpak, v Cankarjevem domu je za sleherno gibanje možen le osrednji hodnik, po katerem se pretaka vsakršna reka ljudi; na Gospodarcu je to drugače, prehodov in hodnikov je mnogo, množice se lahko razpršijo. A tudi upoštevajoč ta razmislek, bi moral kvečjemu oceniti, da je bil obisk na sejmu – presenetljivo skromen.
Prikimati je treba stališču, da je razmetavanje s številom obiskovalcev najmanj brezpredmetno pri dogodkih, za katere se ne pobira vstopnina. Šele ta vsaj do določene mere omogoča oceno udeležbe, saj se preštejejo prodane vstopnice. Še zmeraj ni to eksakten podatek, kajti ne odšteje tistih, ki pridejo in na novo kupijo vstopnico po večkrat, in ne prišteje raznoraznih vipovcev in (v tem primeru res) klasičnih piškotkarjev, ki jim mrki cerberji samo rutinirano odmahnejo. Morda obstaja še kakšen vmesen način natančnejšega štetja obiskovalcev, a ultimativen bi bil vendarle kateri od tistih, ki bi vključeval nadzor po umetni inteligenci. Na tem mestu dajem Gospodarju brezplačno idejo, naj čim prej poskrbi, da bomo pripadniki črede počipirani kot ovce, nakar bo ob tehnološkem totalitarnem nadzoru podatek o obiskovalcih končno zanesljiv in točen. Ni za kaj.
Vse, kar morate vedeti o intelektualni enodimenzionalnosti Gospodarjeve samoizpolnjene prerokbe, da bo knjigotrško veselico 2023 obiskalo več kot 50.000 ljudi, ter njegovi arbitrarni in teatralni določitvi petdesettisoče obiskovalke (verjetno s kakim – za običajne smrtnike nevidnim – posebnim kolesom sreče), je izčrpno in ilustrativno v svojem blogu popisala Bronislava Aubelj. Temu zapisu ni kaj dodati, pospremim ga le z nasvetom, da glede na to, koliko se je potemtakem mogoče zanesti na številke, ki jih Gospodar stresa iz rokava, nujno podvomimo tudi o točnosti vseh drugih podatkov z istega naslova. Le za protokol: letos je bilo čez prst določeno, da se je knjižnega sejma udeležilo (več kot) 52.190 obiskovalcev. Koliko naj bi to bilo, si razlagajte sami, jaz tudi ne razumem.
Gospodarju le pripominjam, da delo s knjigami ni nikakršen šport, razvedrilo, zabava – gre za resno vsebinsko delo, pri katerem tistim, ki imamo s knjigami res kakšno zvezo, ne gre izključno za kljukice v raznih poročilih in za doseganje vsakokrat naravnost fantastičnih, medijsko seksapilnih rekordov. Kot kaže, pa imamo nemara opraviti ravno z ljudmi, ki o sebi trdijo, da se, nasprotno, na knjige še kako dobro spoznajo, saj imajo v sklopu svojih poslovno-industrijskih palač celo poseben, knjigam namenjen oddelek – imenuje se knjigovodstvo! Kdo bi vedel.
Koliko je (bil) sejem uspešen, bo treba raje povprašati založnike in druge razstavljavce. Če gre sklepati po vtisih na kraju samem, ti s pohvalami ne bodo posebej razsipni. Večina jih bo na vprašanja o tem, koliko kože jim je bilo za sejem odrte, le zavila z očmi ali zaškrtala z zobmi; marsikoga bo pograbila tudi sveta jeza (lepo vas prosim: kasiranje za talne obloge, žarnice in dogodke!). Ne bi škodilo povprašati tudi kakega obiskovalca. Marsikaterega bi utegnilo razkuriti že omenjeno zaračunavanje garderobe. Še mnogokoga več popolna odsotnost možnosti, da bi se kamorkoli ›dol‹ usedli, si naročili kavico in bodisi poklepetali s številnimi znanci ali kolegi, s katerimi se niso srečali že vse od prejšnjega sejma, bodisi se s kom od profesionalcev dogovorili o parametrih bodočega založniškega sodelovanja itd. itd. Sicer je tudi tukaj Gospodarjeva logika transparentna: če ste že prišli na naš sejem, kupite, kar ste nameravali, in adijo!, ne boste pa tukaj brezplačno in brezkoristno posedali …
Nekulturna sabotaža
Če bi nemara kdo pomislil, da tudi v letošnjem posejemskem zapisu grdo in grobo pretiravam, da natolcujem in sramotim, da se kot kak neodgovoren paglavec zaganjam v napačnega ali sploh že mrtvega konja, vnaprej odkimavam, kajti tisti, ki sejmu pridajajo ultimativno sramoto, so kar njegovi gospodarji sami. Nisem bil niti privilegiran, da bi lahko sedel med udeleženci sklepnega dejanja letošnjega sejma, zato sem si o tam povedanem lahko kvečjemu naknadno prebral; in si pač ustvaril svoje mnenje o njem. Žalibog, ni laskavo, če zelo milo rečem. (Vnaprejšnji a propos: Sem morda v kakem tako imenovanem mediju zasledil žolčno obsodbo te logoreje? Nisem. To me žalosti. Čeprav resda ne prečesavam intenzivno vsega mogočega tiska, in če s tem delam komu krivico, se opravičujem. Ampak če je bilo o tem kje kaj objavljenega, je moral biti to res hudo droben tisk!)
Na tem mestu niti ne želim navajati nečastnih besed, ker določen kulturni nivo bomo pa že ohranjali, mar ne. A da ne bi nazadnje res izpadlo kot natolcevanje, moram v imenu dokumentarne verodostojnosti vseeno navesti vir: kdor želi preizkusiti trpežnost svojega želodca, si izrečene nezaslišanosti lahko prebere tam. Sramotilni govornik si je namreč drznil zmeštrati klobčič nepovezanih črev, v katerega je vključil proslavljenega pesnika in zraven globokoumil z vulgarno straniščno metaforiko. Hja, ugibam, da bi tole utegnilo biti doslej nevideno in nedoseženo dno. Srčno tudi upam, da ne bo nikoli več ponovljeno.
Tako imenovani govornik dosega neslaven antiklimaks tudi s podtikanjem kulturnikom, da zavidamo svojim kolegom nagrade, ki so jim podeljene, in založnikom, da zavidajo svojim kolegom, če jim gre kolikor toliko dobro od rok prodaja knjig, rezultatov njihovega lastnega dela. Težko je komentirati nekaj tako globoko bizarnega. Mar meni, da knjižni ustvarjalci opravljamo svoje poslanstvo zato, da bi onemogočili druge knjižne ustvarjalce? Mar meni, da pišemo knjige zgolj zato, da bi se prikomolčili do nagrad, plaket, medalj? S tem kajpak predvsem dokazuje, da knjigotrštvo dobesedno enači s knjigovodstvom. Če je to logika, potem je razumljivo, da mora biti cilj in interes vsake džungelske zveri čimprejšnje pokončanje drugih džungelskih zveri, preden je ne pokončajo one. V bistvu bi lahko to slaboumnost le nejevoljno preskočil, ob njej naveličano zamahnil, vendar pa naravnost idealno odraža natanko tisto črno energijo, o kateri bom še spregovoril, ki vsem nam, ljudem knjige, grozi z neusmiljenim uničenjem, najprej duhovnim, mentalnim.
(V temle fekalnem kontekstu ne želim po nečednem omenjati še česarkoli drugega v zvezi z nagradami in nagrajenci, saj nikakor ne maram, da bi jih kaj od tegale ošpricalo kot iz greznice. Bom proti koncu, kjer bodo stavki čistejši.)
Želel bi si, da tak nizkotni precedens odsluži kot gromek eksempel, kaj se nujno (!) zgodi, če se knjižne in kulturne zadeve prepustijo ljudem, ki se bojda ›spoznajo na posel‹. Domnevam namreč, da se vsaj na trdi, amerikanoidni posel spoznajo: ker s tem sejmom so ravno lepo demonstrirali, da jim je organizacija knjižnega sejma španska vas, kulturnost pa kvečjemu fatamorgana. Kje, o kje so že daaaaavno minuli časi, ko so na knjižni sejem kot obiskovalci in kot govorniki prihajali kultivirani ljudje, osebnosti, ki imajo in znajo povedati kaj tehtnega, predvsem pa vsebinskega! Oh, saj ne boste verjeli: samo kake štiri, pet, šest … let so oddaljeni ti zlati časi, nič več. Tako naglo gre torej lahko vse po rakovo. In prav to, trdim, naravnost podžiga točno tista temačna, mrzla, ›negativna‹ energija, o kateri spregovorim zdaj zdaj, kot rečeno.
Hlastanje po izgovorih
Aja, kako je pa že s tistim, bojda neznosno slabim zrakom, o katerem zadnja leta beremo in poslušamo nadpovprečno mnogo? O tem vam ne bi vedel iz prve roke reči ničesar, to bi bila zame daleč zadnja napota, do katere bi se mogoče primislil, če bi jo res po vsej sili hotel privleči iz spomina. ›Slab zrak‹ je bil pač izmišljena spotika, nekakšna dobesedna malarija, pred katero naj bi bilo zlatoribje množice manj težavno preusmeriti v drugo, bolj lukrativno ožemalnico.
Slab zrak spada danes med plehke pretveze, s katerimi skušajo organizatorji sedanje lobotomije opravičiti izneverjenje Cankarjevemu domu in planitev v objem Gospodarskemu razstavišču. Da je cirkulacija zraka v drugem preddverju iz razumljivih razlogov slabša kakor dve etaži više, za običajno inteligentne ljudi ne bi smelo biti posebej presenetljivo, prepirljivo očitanje tega dejstva komurkoli pa seveda ni pošteno. Na tem, sedanjem knjigotrškem pirovanju na Gospodarcu se ventilacija morda celo res posreči kaj bolje, saj brezdušni hangarji gotovo omogočijo vsaj malenkost drugačno gibanje zraka kakor nizki stropovi kulturnega in kongresnega centra.
Kolikor pa sem razbral iz zadevnih pomenkov s tam po cele dneve slonečimi kolegi založniki, imajo tudi o kakovosti velesejemskega zraka sicer povsem izdelano mnenje, a ga brez nekajkratnih zaporednih asteriskov namesto sočnih besed javno ne bi ponavljal; sploh pa so mi na vprašanje o zdaj menda tako ›izvrstnem‹ zraku namesto besed nekateri raje namenili le pomenljiv pogled, pospremljen s sarkastično mimiko.
Skratka, ›obupno slab zrak v Cankarjevem domu‹ je prozorna medijska raca, ki so jo spindoktorji uspešno implantirali v amigdalo zainteresirane javnosti. In kolikor imam še v spominu ›svoje‹ knjižne sejme, je bil neprimerno večji problem od morebitnega slabega zraka v Cankarjevem domu stalen prepih, saj se je zelo pogosto dogajalo, da sem v tednu po sejmu namesto v službo romal v zdravstveni dom in lekarno, pač z blažjo ali močnejšo virozo (danes bi rekli kovidom, kakopak).
Kje smo in kam nas nese
► Zakaj moram vendar razlagati, kako zelo je pomembna lokacija dogodka, kot je Slovenski knjižni sejem? Zakaj je celo izobraženim ljudem ali vsaj tako rekoč intelektualcem tako zelo težko razumeti, da ni vseeno, ali je knjižni sejem organiziran v Cankarjevem domu ali na Gospodarskem razstavišču? Mar bi enako težko razumeli, da ni vseeno, ali na primer simpozij o prevodih nemške romantične lirike organizira Goethejev inštitut ali pa hotel Mons? Mar bi enako težko razumeli, da ni vseeno, ali na primer orgelski koncert organizira frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu ali SiTi teater v BTC-ju? Itd. itd.
► Vsi tisti, ki so tako zelo navijali za selitev iz Cankarjevega doma, češ da je bila njegova segregacija založnikov po etažah tako zelo krivična, se zdaj lahko grizejo v jezik, kajti Gospodarsko razstavišče je vzpostavilo še očitnejši kapitalistični apartheid, v katerem imajo tisti, ki so pripravljeni veliko plačati, na voljo prava mala plesišča, ki se kopljejo v luči, medtem ko so založniški reveži, ki ne obračajo milijonov, izgnani v podpalubje, kjer morajo v poltemi paziti, da drug drugemu povsem ne pohodijo nog. Vsi tisti, ki so tako zelo navijali za selitev iz Cankarjevega doma, češ da so njegovi prostori nevzdržno dragi, se lahko zdaj grizejo v jezik, kajti Gospodarskemu razstavišču dol visi za ekonomske posebnosti založniškega planeta, ampak ga obravnava enako kot kateregakoli drugega poslovnega partnerja, vajenega lahkotnega žongliranja z milijoni. Itd. itd.
Odveč je poudarjati, da nikomur ne želim obgrizenega jezika, ampak čimprejšnjo odločitev, da je treba knjižni sejem iztrgati iz krempljev ponorele neoliberalne ekonomije in ga vrniti v njegovo naravno okolje: knjig, založb, bralcev, predvsem pa kulture in duha. Tudi vse tole pisanje ni udrihanje po knjižnem sejmu, temveč prizadevanje, da bi bil povrnjen poudarek prvi besedi v njegovem imenu, torej knjigi. Ta naša nepogrešljiva spremljevalka je toliko dragocena, da si zasluži brezpogojno obrambo.
► Čeprav imam na jeziku toliko kritičnih opazk, sem kajpak med tistimi, ki še vedno komaj čakamo na (vsak naslednji) knjižni sejem. Seveda, tam opravimo inventuro vseh ponujenih izdelkov. Srečujemo pa tudi prijatelje, kolege, sodelavce, s katerimi se čez leto največkrat samo bolj poredko tipkamo ali pa kvečjemu slišimo po telefonu. Prisluhnemo lahko neštetim dobrim pogovorom o(b) knjigah, od blizu doživimo razmišljanja avtorjev in drugih ustvarjalcev, strokovnjakov. In še in še. Med drugim z zanimanjem pospremimo posameznike in njihove izdelke, ki so na tej prireditvi javno izpostavljeni in kompetentno pohvaljeni.
Na tem optimističnem mestu naj se torej še enkrat ozrem k tistim (kar nekaj jih tudi sam poznam: tem še posebej!), katerih delo in kakovost je tokratni sejem zaznal in nagradil: zlasti Miha Kovač, Dušica Kunaver, Pia Prezelj, Kajetan Škraban, Brane Senegačnik, Amelia Kraigher in Matevž Kos bodo imena, po katerih si bom knjižni sejem 2023 rad zapomnil. (Zgolj moj subjektiven izbor, da ne bo fovšije!)
Črna energija in snežna kepa
Ogromno besedovanja, se strinjam, za pravzaprav zelo pregnantno poanto. Kaj za vraga se vendar toliko usajam zaradi te, tako nepomembne lokacije knjižnega sejma, kajne? Mar ni bistveno pomembneje to, da sejem sploh imamo, da nam ga sploh ›dovolijo‹? A ni bilo dovolj hudo v letih, ko nam je bil sejem iz političnih razlogov odvzet? Ne bodimo no toliko malenkostni, ampak sprejmimo drobtinico, ki je vendarle odpadla od mize tistih, ki imajo?
Kajpak, vsi ti pomisleki utegnejo biti (na različne načine, sicer) relevantni. Navsezadnje je mogoče imeti sejem tudi na ulici, pod milim nebom, kot lepo dokazujejo številni manjši sejemski dogodki čez leto (in če širša javnost zanje ne izve, to nikakor ni krivda sodelujočih – pretežno malih – založnikov).
Trdim pa, da s premikom knjižnega sejma iz hiše kulture v hišo trgovine prihaja do temeljne spremembe značaja te prireditve. Na začetku se ta sprememba že lahko zdi obrobnega pomena, toda postopna profanizacija, banalizacija ali celo barbarizacija knjižnega posla deluje kot zlokobna kotaleča se snežna kepa, ki utegne nekoč zgaziti tistega, ki jo je na začetku vrgel – pa še vse druge, nič krive, nič dolžne opazovalce. Ob spremembi (osiromašenju) omenjenega značaja prihaja predvsem do drugačne – črne, temačne, težke, ›negativne‹ energije, s katero bogatunsko-tehnokratska aroganca (že po defoltu, ne da bi sploh nameravala biti zlobna!!) kot kakšen strupen slab zrak obdaja knjigo, njene avtorje, njene predane ustvarjalce in njene hvaležne bralce. To ni energija, ki smo jo knjigi kot ideji in kot plodu svojega dela vdihovali zadnja tri desetletja. To je onstrančloveški hlad, ki je k nam kot kakšna zlobna kuga privel od zahoda; od koder praviloma prihajajo vse vremenske motnje, mimogrede, ki mračijo življenja in oblačíjo ›vremena Kranjcem‹.
Na žalost je že v letu 2023 mogoče opaziti, kako močno so se okoliščine – celo glede na zgolj leto prej – zaostrile, poslabšale. Obeti pa niso rožnati. Gospodar namerava že naslednje leto udeležbo pri sejemskem dogajanju še dodatno zasoliti, v Ljubljano pa pripeljati zvezde mednarodne literarne scene; bojim se, da se od zavisti zelenemu Frankfurtu že danes tresejo hlače … In si mar kdo drzne prerokovati, koliko neverjetnih novih desettisočev obiskovalcev bo drlo v knjigotrške hangarje?
Ne, osebno si vsekakor želim, da bi se knjižni sejem vrnil h knjigi, knjigovodstvo pa pustil tam, kjer mu je mesto. Želim si, da bi knjižni sejem spet postal prireditev, ki jo založniki komaj čakajo in z veseljem snujejo zanjo vse leto, ne pa da jim lega mrak na oči, samo da pomislijo nanjo; in da bi jo tudi obiskovalci – kupci in bralci – zapuščali zadovoljni in otovorjeni s knjigami, ne pa s slabo voljo zaradi draginje in z gnevom, za katerega niti ne vedo, na koga bi ga lahko stresli … In želim si, da bi nam vsaj po zaprtju vsakokratnih sejemskih vrat v začetku decembra zapadlo toliko snega, da bi zadoščal za kakšno otročje kepanje – a res nikar preveč, da ne bi nedolžna snežna kepa narasla v pošast, ki bi nas zmlela.
Foto: Fikri Rasyid (Unsplash)
Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; dolgoletni knjižni urednik, prevajalec tako leposlovja kot stvarne in strokovne literature, največ iz nemščine in angleščine. Član DSKP, vsestranski sodelavec številnih slovenskih založniških hiš in raznih projektov, med drugim literarnega festivala Vilenica. Piše tudi poezijo in (kratko) prozo.