V razpravah o mednarodnih literarnih vplivih pogosto pozabimo na pomen, ki ga ima pri tem poezija. Tokrat bom govoril o tem, kako so name usodno vplivali ruski avantgardni pesniki. Pri tem se bom omejil samo na tri. Majakovskega in Hlebnikova nekako uvrščamo med ruske futuriste, Ano Ahmatovo pa beremo kot predstavnico t. i. akmeizma.
Kljub temu da gre za tri velikane ruske poezije (poezije v ruskem jeziku), so bili rojeni na različnih koncih Sovjetske zveze: Ana Ahmatova v Ukrajini (Odesa), Vladimir Majakovski v Gruziji (Bagdadi) in Velimir Hlebnikov v Kalmikiji (Male Derbetji). Že Jakobson je Hlebnikova in njegovo zaumno poezijo razglasil za največjega pesnika tedanjega časa. Majakovski je bil s svojo udarno futuristično poezijo osrednja oseba tedanjega revolucionarnega literarnega vrenja v Moskvi, Ahmatova pa je bila s svojo poezijo tihega upora in intimne preprostosti morda najprodornejši glas proti terorju tedanjega stalinizma. In ga tudi edina preživela. Toda vsak zase je bil svoj, samobiten in univerzalen svetovni pesnik. V svojem prispevku bom navedel nekaj njihovih pesmi in z njihovo osebno razlago pokazal, kako so ti trije pesniki globoko vplivali tudi na mojo pesniško ustvarjalnost.
Uvod
Kot nakazano že v kratki predstavitvi mojega prispevka, se bom v svojem nastopu posvetil trem sovjetskim pesnikom z začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali v ruščini: Vladimirju Vladimiroviču Majakovskemu (1893 Bagdadi – 1930 Moskva), Ani Ahmatovi (1889 Odesa – 1966 Domodedovo) in Velimirju Viktorju Vladimiroviču Hlebnikovu (1885 Male Derbeti /danes Kalmikija/ – 1922 Krestsi). To ne bo akademska študija o teh treh pesnikih, ampak oris tega, kako so se pojavljali v mojem simbolnem polju, kako so vplivali tako na svetovno poezijo in globalno kulturo kot tudi name – kot pesniki pa tudi kot izredni posamezniki, ki so vsak na svoj način preživljali dobo, za katero vemo, da so jo oblikovale prelomne razmere pred oktobrsko revolucijo v tedanjem Ruskem carstvu in po revoluciji v Sovjetski zvezi.
Preden se posvetim vsakemu posebej, je treba nekako upravičiti, zakaj pogrevam že znana dejstva in se lotevam prav njih, ne pa tudi drugih izrednih pesnikov in intelektualcev, ki so zaznamovali rusko in svetovno poezijo v tedanjem času. Na primer njihovih sodobnikov Osipa Mandelštama, Borisa Pasternaka, Marine Cvetajeve, Alekseja Kručoniha, Davida Brljuka in drugih. Vsi trije so z njimi tesno povezani bodisi kot prijatelji bodisi v različnih gibanjih, še posebej v kubofuturizmu in akmeizmu. In zakaj izpuščam pesnike naslednjih generacij (na primer Brodskega, Voznesenskega idr., ki jih lahko prebiramo v Antologiji ruske poezije v izboru Aleksandra Petrova v zbirki Svetski klasiki, 2. zvezek, ki je izšla leta 1977 pri založbi Prosveta v Beogradu) ali ukrajinskih pesnikov (glej monumentalno dvojezično antologijo Sto let mladosti v izboru Olhe Lučuk in Michaela Najdana, ki je izšla leta 2000 pri založbi Liztopis iz Lvova) in celo sodobnih pesnikov v zborniku Sodobna ruska poezija (izbral in uredil Dimitrij Kuzmin, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2010).
Omenjeni trije pesniki so bili pač zame formativni, preko njih se je moj pesniški horizont usodno in poetsko poglobil, poezijo sem doživel v popolnoma novih registrih, ki jih do srečanja z njimi niti po naključju nisem imel priložnosti poznati.
Kot rečeno, je moj izbor oseben in omejen na moje branje njihove poezije, ki vsaka zase pomeni tako soočenje s sočasno evropsko zgodovinsko avantgardo kot pozneje tudi z ustvarjanjem v surovih razmerah Stalinove vladavine. Tu moram nujno omeniti tudi Strah in pogum, izredno pričevanje Nadežde Mandelštam, ki opisuje usodo njenega moža Osipa, a se ob tem dotika tudi dna brezna, skozi katerega so se prebijali takratni preganjani pesniki. Poleg tega pa gre za protagoniste dveh takrat najizrazitejših in najpomembnejših umetniško literarnih gibanj v tedanjem času: Majakovski in Hlebnikov sta najvidnejša predstavnika in tvorca (skupaj z Kručonihom) že omenjenega kubofuturizma in soavtorja znamenitega manifesta Klofuta v obraz javnemu okusu, Ahmatova pa je vodilna pesnica akmeističnega gibanja (skupaj z Osipom Mandelštamom). Tako Ana Ahmatova kot Hlebnikov sta Majakovskemu tudi napisala pesem, v kateri sta jasno pokazala na tesno medsebojno povezanost. Verjetno pa je za vse tri kot še za marsikaterega takratnega v ruščini pišočega avtorja značilno, da so po rojstvu prihajali iz različnih koncev, jezikov in kultur Ruskega carstva, a so se vsi trije zapisali literaturi v ruskem jeziku.
Vladimir Majakovski
Začnimo z Vladimirjem Majakovskim, ki se je rodil v kraju Bagdadi in je torej Gruzijec, po njegovih žilah pa se je pretakala tudi kozaška in ukrajinska kri. Mimogrede, v kraju Gori nedaleč stran je bil rojen tudi Stalin. Je bil morda to razlog, da ga je kruti sovjetski diktator razglasil za svojega najboljšega pesnika? Naj mimogrede omenim, da sem imel osebno priložnost obiskati oba kraja. Toda ko je Vladimirju pri trinajstih letih umrl oče, se je mati z otrokoma preselila v Moskvo, kjer je Majakovski nadaljeval s šolanjem na moskovski umetnostni akademiji. Tam je spoznal Brljuka in se na njegov predlog pridružil skupini Hileja, kmalu pa se je spoznal tudi z drugimi avantgardnimi pesniki in, kot rečeno, skupaj s Kručonihom, Hlebnikovim, Brljukom objavil znameniti manifest Klofuta v obraz javnemu okusu, v katerem so zavrgli literaturo svojih predhodnikov, se deklarativno iztrgali predhodnemu simbolizmu (srebrni dobi) in razglasili lastno avantgardno literarno smer.
Znano je, da je bil Majakovski plodovit pisec, ne samo pesnik, ampak tudi dramatik in scenarist, filmar, novinar, libretist, urejal je avantgardno revijo Lef (skupaj z Osipom Brikom). In tako dalje. Veliko je tudi potoval, tako po Sovjetski zvezi kot po svetu (New York, Pariz itd). Od njegovih del se bom tu omejil samo na omembo njegove znamenite »predrevolucionarne« pesniške zbirke Oblak v hlačah (s prvotnim naslovom Trinajsti apostol, ki pa ga je cenzura prepovedala), ki jo je poslovenil Tone Pavček (Ljubljana: DZS, 1966) in jo imam tudi v svoji knjižnici, na kar sem kar ponosen. Uvodna kitica se glasi takole:
Vašo misel,
Ki na zmehčanih možganih trapa,
Kot nažrt lakaj na zamaščeni zofi,
Dražil bom ob krvavečih krpicah srca
In jo do sitega izrogal v vsaki strofi
Iz obdobja po revoluciji pa je seveda treba omeniti 3000 verzov dolgo pesnitev Vladimir Iljič Lenin oziroma vse druge njegove revolucionarne pesmi, ki jih v izboru Toneta Pavčka prav tako lahko beremo v slovenskem prevodu v zbirki Lirika (Ljubljana: MK 1972).
Majakovski name ni vplival samo kot pesnik nenavadnih obratov, silovitih eksklamacij, drzne odkritosti, mogočnega ritma, novodobne industrijske metaforike in poseganja po vsakdanjih, pouličnih temah in podobah, ampak tudi kot pogumni svobodni človek in svetovljan, pa tudi po svojih odločnih nastopih in branjih. Znano je, da je bil tudi velik ljubitelj žensk in imel je celo nekaj nezakonskih otrok. Dame omenjam zaradi razmerja z Liljo Brik, ki je bila vplivna prezenca v takratnih avantgardnih krogih in muza, žena formalista Osipa Brika, skupaj s katerima si je Majakovski v zadnjih letih delil stanovanje. Tudi v času, ko naj bi storil samomor, za katerega pa se meni, da je bil pravzaprav državna eksekucija, saj je poznejša podrobnejša raziskava opozorila na vrsto nedoslednosti in prirejenih nejasnosti ter potrdila upravičen dvom v uradno razlago storjenega dejanja. Majakovski je namreč v tem obdobju že izgubil podporo uradne nomenklature. To povem, ker za razliko od drugih dveh pesnikov po revoluciji Majakovski ni užival ne samo slave in podpore javnosti, ampak tudi uradnih inštitucij in ni nikoli trpel pomanjkanja ali preganjanja. Kot poroča Jurij Oleša (ki mu je med drugim poskušal prodati neko slabo rimo) je po vrnitvi iz Amerike kupil celo malega rumenega chevroleta in tudi za gostovanja v tujini je redno dobil posebno podporo.
Velimir Hlebnikov
Tega pa ne bi mogli reči za Velimirja Hlebnikova, ki je v dobi odraščanja prehodil podobno pot kot Majakovski. Tudi njemu ni uspelo dokončati visokošolskega študija, ker ga je od tega, rekli bi, odvrnila poezija. Pravzaprav sta prava tvorca kubofuturistične poetike Hlebnikov in Kručonih. Treba je omeniti, da pri kubofuturizmu ni šlo samo za literarno gibanje, ampak se je vanj vključilo tudi veliko likovnikov: Gončarova, Lipšic, Ed Lisicki, Malevič, Rodčenko, Larionov in drugi. Za gibanje pa je bila izredno pomembna tudi skupina literarnih znanstvenikov, znanih kot ruski formalisti, Šklovski, Tinjanov, Jakobson, Brik, Ejhenbaum in drugi, saj so prav oni gibanju in delu futurističnih pesnikov aktivno sledili in ga v letih od 1917 do 1930 tako rekoč sproti temeljito pojasnili in osmislili. Brez njih bi bil futurizem obskuren pojav, ki bi ga le malokdo razumel. Formalisti so poskrbeli za celovito razlago vseh temeljnih futurističnih prvin, konceptov in postopkov: tako imenovane samovite besede, zvezdnega jezika, emotivnega pomena in ritma konzonantov, gradnikov tako imenovanega zaumnega jezika, ki ni bil zgolj golo bebljanje, ampak je imel prodorno izrazno moč, s katero so se lahko podali na do takrat nedosegljiva pesniška področja. In kot je nekje zapisano, dvajset let pred Bretonom in nadrealisti, čeprav mislim, da tu ni šlo za enake poetične (nezavedne) postopke. V poeziji sta v zaumnosti prednjačila Kručonih in Hlebnikov. Drugi je izdelal celo vrsto pristopov in nekakšno matematično številčno zgodovinsko razumevanje ponavljajočega se cikla dogodkov (vojn) na vsakih 365 x 2 plus ali minus 46 let. Njegov prispevek je tudi specifična aliteracija tako vokalov kot soglasnikov, s pomočjo katere je dosegel emotivne učinke in barvne nianse do takrat spregledanih stihotvornih postopkov. Kručonih pa je bil tisti, ki ga je odvračal od podeželske leksike in ga vpeljal v besedotvorje urbanih sredin. Toda za Hlebnikova poezija ni bila samo umetniška metoda in besedotvorna praksa, ampak celovita drža in zajemanje svetovne celovitosti, o čemer priča njegova znamenita pesem Razglas predsednikov zemeljske oble, kjer se je razglasil za prvega predsednika Zemlje:
Pijani od prelesti resnice
da Predsedstvo zemeljske oble
že obstaja
to smo mi
samo mi smo si na čelo nataknili
divje vence voditeljev zemeljske oble …
Bil je izredno plodovit, prve pesmi je pisal še kot dijak, po selitvi v Moskvo in v krogu novih prijateljev pa je eksplodiral. Tu je nemogoče našteti vse pesmi in zbornike, v katerih se je pojavil (Kletka za sodnike, Studio impresionistov), svoj vrhunec pa verjetno doseže v »pesnitvi« Zangezi, objavljeni posthumno 1966, istega leta, ko je preminil zaradi gangrene. Ni dvoma o Hlebnikovovem pomenu in vplivu tako na sovjetsko kot svetovno literarno sceno, ki še vedno živi in vedno znova vre na dan v aktualnih pesniških trendih. Roman Jakobson je torej imel prav, ko ga je razglasil za najpomembnejšega svetovnega pesnika. Njegova zaumna poezija samovite besede in zvezdnega jezika je delujoč pesniški stroj (kot bi rekel Gilles Deleuze), ki vedno znova osuplja in poraja sodobne pesniške prakse. Poglejmo si nekaj odlomkov iz te epopeje, v kateri je strnil vse svoje delo.
V četrti »kitici« Ravni misli IX beremo tole:
Zoum.
Koum.
Soum.
Poum.
Glaum.
Raum.
Noum.
Nuum.Vium.
Bom!
Bom! Bom, bom!
V oddelku Raven XI pa beremo tole:
Bogovi šumijo s krili, leteči pod oblaki.
B o g o v i
Gagaga ga gege ge!
Graka hata grororo
Lili egi, ljap, ljap, bem
Libibibi niraro
Sinoano ciciric.
Hiju hmapa, hir zenj, čemč
Žuri kika sin sonega.
Hahotiri ess ese.
Junči, enči, uk!
Junči, enči, pipoka.
Kljam! Kljam! Eps!
Mnogi: Bogovi so odleteli, prestrašeni s silovitostjo naših
Glasov. Ali to nakazuje zlo ali dobro?
(Obijanje vasione: str. 54 in 58, Rječ i misao, Beograd: Rad, 1998)
Kot rečeno, je vpliv njegove poetike živ in seže v današnji čas tudi pri nas, saj mlada generacija naših pesnikov (npr. Sergej Harlamov, Karlo Hmeljak, Jernej Županič, Miha Mavrič, Dejan Koban in drugi), verjetno ne da bi se zavedala tega, piše v njegovi živi tradiciji. Zato je treba še toliko poudariti dragoceni pomen objave njegovih Izbranih pesmi in pesnitev v dveh zvezkih v prevodu Andreje Kalc pri založbi Hiša poezije leta 2017.
Ana Ahmatova
Tudi za Ahmatovo velja približno enaka življenjska zgodba kot za druga dva pesnika. Rodila se je blizu Odese, a je že zgodaj v otroštvu zapustila Ukrajino in od samega začetka pod vplivom Puškinove poezije začela pisati v ruščini. A v primeru njene poezije stopamo v ozračje drugačne poetike in v drug pesniški krožek, ki ga označuje izraz akmeizem. Tako futurizem kot akmeizem sta se pojavila kot upor proti simbolizmu prejšnje generacije (Aleksander Blok, Andrej Beli in drugi), ki je prevladoval v tako imenovani srebrni dobi. Obe poetiki zavračata vzneseno metafizično metaforiko in s simboli nabit pesniški jezik ter se vsak na svoj drugačen način osredotočita na trdno zemeljsko realnost. Pesniška šola (Združenje pesnikov), ki je razglašala akmeizem, se je pojavila okoli leta 1911 in je za razliko od pesnikov preteklih dob vztrajala pri upodobitvi realnega predmetnega sveta v jasnem preprostem izrazu. Nastala je pod vodstvom moža Ane Ahmatove Nikolaja Gumileva in Sergeja Gorodetskega, toda njena najvidnejša predstavnika sta postala prav Ana Ahmatova in Osip Mandelštam. Njihovi ideali so, kot rečeno, temeljili na kompaktnosti oblike in jasnosti izraza.
Njeno poezijo lahko razdelimo na dve obdobji: čas pred revolucijo in po njej. Kot mlada pesnica je Ahmatova izdala dve izredno odmevni zbirki (»nesrečno« ljubezenskih) pesmi Večer in Molek, ki sta jo povzdignili na sam vrh ruskega pesništva. Žal pa se je z revolucijo in vojno zanjo vse spremenilo. Veliko umetnikov in intelektualcev je takrat zapustilo Rusijo, a Ahmatova je vztrajala in o tem celo napisala pesem, ki jo je povzdignila v očeh javnosti. Pozneje je o tej odločitvi napisala tole:
Ne, nisem bila zaščitena s tujstvom
in ni varovalo me tuje nebo, –
jaz sem bila tedaj s svojim ljudstvom,
tam, kjer je ono, na nesrečo, bilo.
Toda kljub patriotizmu so se zanjo začeli težki časi. Nekdanjega moža so zaprli, pozneje tudi njenega sina. Njej pa so pod pretvezo, da gre za aristokratsko stihotvorje, otežili življenje in ji celo prepovedali objavljati. V poznejših letih jo je takratni uradni kulturni ideolog Andrej Ždanov označil kot napol duhovnico in napol kurbo. V njenih pesmih se je vse bolj pojavljal občutek groze in strahu. O tem najbolje pričajo njeni verzi, v katerih po pričevanju Nadežde Mandelštam govori o golem živalskem strahu, ki je vladal v letih najhujšega terorja. Ko so v dvajsetih letih zaprli njenega sina, je skupaj z drugimi materami zaprtih sinov tudi sama leto in pol stala v vrsti pred zaporom in čakala na sina. Takrat je nastal njen najbolj obtožujoč cikel Rekviem, desetletje pozneje pa še tragična Pesnitev brez junaka. Zanimivo je pričevanje, kako je prišlo do tega. O tem piše v predgovoru v Rekviem.
V strašnih letih ježovščine sem prebila sedemnajst mesecev v jetniških vrstah v Leningradu. Zgodilo se je, da me je nekoč nekdo prepoznal in ženska s sinjimi ustnicami, ki je stala za menoj in ki zagotovo nikoli v življenju ni slišala za moje ime, se je zdrznila iz nam vsem znane otrplosti in me na uho vprašala (tam so vsi govorili šepetaje): Ali vi morete to popisati? In odgovorila sem: Morem. Tedaj je nekaj podobnega nasmehu zdrsnilo po tistem, kar je bil nekoč njen obraz.
1. april 1957, Leningrad
Prav zaradi teh pesmi velja za najvidnejšo pričo stalinističnega terorja, čeprav je pozneje zaradi strahu za sina napisala tudi cikel pesmi v podporo Stalinu. Po njegovi smrti je spet lahko objavljala, njen ugled je rasel tudi v tujini in v starosti je celo dobila mednarodno literarno nagrado na Siciliji, v Oxfordu pa so ji podelili častni doktorat.
Lahko bi rekel, da tudi zanjo, tako kot za Osipa Mandelštama velja, da ni nikoli dopustila, da bi v njeni poeziji golo obtoževanje terorja prevladalo nad poezijo. Nobenega dvoma ni, da kljub bolečini iz njenih pesmi tako kot iz njenega lika sije neka posebna in neverjetna milina. Ahmatova, kot pričajo njeni portreti, je bila zelo lepa ženska. Njena nežna in globoko segajoča lepota, tako telesna kot pesniška, je pritegnila in očarala številne ugledne umetnike. Tudi mene. Ko sem pred nekaj leti spet po dolgem času krožil po Sankt Peterburgu, sem se končno odločil, da poiščem njen izredno ganljivi spomenik, postavljen skoraj tako, kot je o njem pisala v drugi pesmi Epiloga v Rekviemu.
A če v tej deželi nekoč bi moj lik
hoteli postaviti kot spomenik,
pristanem na to zmagoslavje ta hip,
a vendar s pogojem – da stal ne bo kip
kje blizu morjà, kjer rojena sem res,
a z morjem je zadnja pretrgana vez,
in ne v carskem vrtu, kjer sveti je panj,
kjer senca nemirna me išče zaman,
le tu, kjer sem tristo ur stala trpeč
in niso odprli zapahov mi ječ.
Zato, ker se v blaženi smrti bojim
pozabiti hrup črnih maric in z njim,
kako je udarjala zoprna dver
in starka tulila kot ranjena zver.
Naj potlej z negibnih in bronastih vek
kot solze curi tajajoči se sneg
in gruli v daljavi jetniški golob
in tiho po Nevi za brodom gre brod.
To mi je tudi uspelo. Spomenik ne stoji niti v Odesi niti v Carskem selu. Eden sicer stoji ob Nevi, nasproti zloglasnemu zaporu, toda mene je pritegnil tisti v ulici Vostanija, nedaleč stran od njenega muzeja. Malce težko ga je bilo najti, saj stoji ob strani v parku, v katerem je cela vrsta doprsnih kipov nekakšnih generalov. Potem pa sem jo zagledal prav tako, kot sem si jo zamišljal. Lik izredne miline. Kar nekaj časa sem stal tam. Potem pa sem se odpravil do njenega peterburškega stanovanja le kakih petnajst minut hoje daleč. Tam sem sedel na skalo poleg spomenika Osipu Mandelštamu in v vrtu pod okni njenega stanovanja, ki je zdaj muzej, v tihem pogovoru z njo (z obema nesmrtnima akmeistoma) presedel brezčasno uro. Naj s tem končam svoj prispevek, še prej pa naj omenim, da je tudi njene verze prevedel Tone Pavček (knjiga je izšla v zbirki Mojstri lirike, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004). Hvala, Tone. Omogočil si mi, da sem dojel, kaj je to intimna lirika.
Trije pesniki in trije globoki uvidi v čudež poezije. Kdo bi si mislil.
Foto: Christina Radevich (Unsplash)
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: vzhodnoslovanske književnosti se je odvilo 12. septembra 2022 v Knjižnici Prežihov Voranc (Mestna knjižnica Ljubljana).
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem, doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ UP. Začetnik vrste umetniških gibanj in številnih umetniških ustanov ali festivalov. Ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR in dolgoletni predsednik Literarnega društva IA. Več »