Odlomek članka Mihe Javornika, predavatelja na ljubljanski rusistiki, z naslovom Kako je pisatelju Vladimirju Sorokinu uspelo napovedati rusko preteklost v prihodnosti, ki je bil objavljen v letošnji drugi številki Slavistične revije.
Leta 2021 je s pomočjo ruskega Inštituta za literarne prevode v slovenščini izšlo delo konceptualista Vladimirja Sorokina z naslovom Opričnikov dan (День опричника), ki je bilo napisano in objavljeno že 2006. Razprava poskuša z analizo tega dela odgovoriti na vprašanje, kakšen pomen nosi futuristična knjiga o letu 2028, izdana dve leti pred ruskim napadom na Ukrajino. Literarni analizi pripenjam sociološko-kulturološki kontekst in hkrati predstavim Sorokinovo literarno strategijo, sledeč nekaterim za razumevanje Opričnikovega dne pomembnim književnim delom.
V svetu ruskega postmodernizma zadnjih štiridesetih let sta postala svojevrstna stalnica pisatelja Viktor Pelevin in Vladimir Sorokin. Približno vsako drugo leto izdata novo knjigo, s katero potrjujeta, da ne sodita samo med utemeljitelje ruskega konceptualizma oz. postmodernizma, temveč že postajata svetovna klasika, ki doma in na tujem vzbujata še vedno burne odzive. Literatura, ki povzroča takšno zanimanje v svetu digitaliziranih medijev, je vsekakor prej izjema kot pravilo.
Kljub slovenski tradicionalni zavezanosti literaturi z zahoda najdemo v našem prostoru kar nekaj prevodov Pelevina – Čapajev in praznota, Življenje žuželk, Omon ra, Sveta knjiga volkodlaka, Rumena puščica […] Sorokin je slabše zastopan – imamo Led, roman Trideseta Marinina ljubezen, Opričnikov dan in nekaj odlomkov iz Norme.
Opričnikov dan je bil preveden v slovenski jezik zadnji – 2021 (napisan in objavljen je bil v ruščini že 2006), dve leti pred ruskim napadom na Ukrajino. Zaradi aktualnosti in specifične strukture se bom posvetil predvsem temu romanu, čeprav ne velja za kako prelomno delo v Sorokinovem opusu. Ob tem ne bom mogel izpustiti drugih značilnosti, pomembnih v gradnji Sorokinove narativne strategije, niti se ne bom izognil ruskemu družbeno-kulturološkemu kontekstu nekoč in danes. Iz njegovega opusa bom pozoren na deli Roman ter Srca štirih, dotaknil pa se bom tudi Trilogije.
Da bi bilo jasno, za kaj naj bi pri analizi pisateljeve strategije šlo, si je treba ogledati nekatere teme in postopke, ki jih v osemdesetih in devetdesetih letih uporablja Sorokin. Izhaja iz soc-arta oz. moskovske konceptualne šole, ki skuša za vsako ceno degradirati socrealistični jezik in stalinistično-leninistično ikonografijo. A pisatelj se pri tem ne ustavi. V pripovedni strategiji do te mere izbrusi stilizacijski postopek, da ga iz socrealistične klišejske publicistike prenese na rusko literarno pripoved – pogosto je to Ivan Turgenjev oz. vaška proza šestdesetih let 20. stoletja. Sledi šok-terapija, ko vzpostavljene stilizacije postavi v povsem nepričakovan kontekst, kar vzbudi pri bralcu zgražanje – rekli bi, da vzpostavi nasilje jezika. Dober primer je novela Začetek sezone iz Prvega sobotnega dela: romantično intoniran popis jage na fazana, ki spominja na Lovčeve zapiske Turgenjeva, prekine strel iz puške. Sledi šok terapija oz. nasilje jezika nad bralcem. Lovca sta ubila človeka, izrezala srce in jetra ter se zdaj z vnemo pripravljata, da ga spečeta. A nasilje jezika se tu ustavi in še ne pomeni nasilja nad dejanskostjo – ostaja le prostor za igro z njo. (Открытие Сезона).
Primer je ponazorilo, da na začetku ustvarjanja Sorokin gradi pripoved na otipljivi opoziciji: sprva jo predstavlja socrealistični jezik (norma), zatem ji sledi njena degradacija, kasneje jo zamenja preigravanje stilov ruske (klasične) literature. Pred bralcem se izriše svet, ki ga sestavljajo različni jeziki. Te sisteme znakov bo pisatelj v procesu relativiziral oz. jim zoperstavil nov, v temelju nasilen jezikovni sistem, za katerega že obstaja nevarnost, da bi se utelesil v konkretno realnost.
Vir: Miha Javornik: Kako je pisatelju Vladimirju Sorokinu uspelo napovedati rusko preteklost v prihodnosti. Slavistična revija 71/2 (2023). 189–202.
Foto: Kiwihug (Unsplash)